ODPORNIŠKO GIBANJE BELA VRTNICA SKOZI KONCEPTE OBLASTI, ODPORA, NEUSTRAŠNEGA

Transkript

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER Maja Kohek ODPORNIŠKO GIBANJE BELA VRTNICA SKOZI KONCEPTE OBLASTI, ODPORA, NEUSTRAŠNEGA GOVORA (PARRHESIA) IN DISKURZA PO FOUCAULTU DIPLOMSKO DELO Mentor: red. prof. dr. Drago Braco Rotar Somentorica: asist. dr. Taja Kramberger Študijski program: Kulturni študiji in antropologija Koper, 2010

2 POVZETEK To delo nosi naslov Odporniško gibanje Bela vrtnica skozi koncepte oblasti, odpora, neustrašnega govora (parrhesia) in diskurza po Foucaultu. V njem poskušam obravnavati aktivizem študentskega odporniškega gibanja, ki je v času nacionalsocializma pisalo, tiskalo in razmnoževalo ter razdeljevalo protinacistične letake, s katerimi so člani in članice gibanja pozivali ljudi, naj se uprejo totalitarnemu, morilskemu režimu, v katerem so živeli. S pomočjo Foucaultovih konceptov oblasti, odpora, neustrašnega govora (parrhesia) in diskurza bom poskušala razložiti, da sta odpor in oblast v neki mreži odnosov vedno navzoča in nujna. Prav tako, da si lahko razlagamo delovanje Bele vrtnice tudi skozi koncept neustrašnega govora (parrhesia), ki je še posebej izrazit v zadnjih dveh letakih, in da je diskurz, ki ga omenjena študentska skupina uporablja nasproten diskurzu nacionalsocializma. Na koncu dela sledi še kratka analiza in prevodi šestih letakov, ki jih je skupina Bela vrtnica razširjala po Nemčiji. Ključne besede: oblast, odpor, neustrašni govor (parrhesia), diskurz, Bela vrtnica, Foucault, nacionalsocializem. ABSTRACT The title of this paper is The resistance movement White Rose analyzed through Foucault's concepts of power, resistance, fearless speech (parrhesia) and discourse. The paper's focuses on the activism of the student resistance movement duting the NS state that wrote, printed, copied and handed out antinazi pamphlets, calling to people to resist the totalitarian, murderous regime in which they lived. With the help of Foucault's concepts of of power, resistance, fearless speech (parrhesia) and discourse, I will attempt to explain that resistance and power are, within a network of relations, necessary and ubiquitous. We may also interpret the activity of the White Rose with the concept of fearless speech (parrhesia), especially marked in the last two pamphlets, and is a discourse used against the discourse of national socialism. 2

3 The paper ends with a short analysis and translations of six pamphlets that the White Rose spread over Germany. Key words: power, resistance, fearless speach (parrhesia), discourse, White Rose, Foucault, national socialism. ZUSAMMENFASSUNG Diese Arbeit hat den Titel Widerstandsbewegung Weiße Rose durch die konzepte der Macht, des Widerstandes, der Freimüthigkeit (parrhesia) und des Diskurz nach Foucault. In dieser Arbeit versuche ich den Aktivismus der studentischen Widerstandsbewegung zu analisieren, die im Nationalsozialismus antinazistische Flugblätter schrieben, druckten und verteilten mit denen sie das Volk aufriefen sich gegen das totalitäre System in dem sie lebten zu wenden. Mit der Hilfe der Konzepte der Macht, des Widerstandes, der Freimüthigkeit (parrhesia) und des Diskurz nach Foucault werde ich versuchen zu erklären, dass die Macht und der Widerstand beide in einem Netz von Beziehungen existieren; dass wir uns das Handeln der Weißen Rose mit dem Koncept der Freimüthigkeit (parrhesia) erklären können, der besonders in den letzten zwei Flugblättern auffällt; uns dass der Diskurs den die erwähnte Studentengruppe verwendet im Gegenteil mit dem des Nationalsozialismus ist. Am Ende folgt noch eine kurze Analyse und die übersetzten sechs Flugblätter die die Weiße Rose im Deutschland verteilt hat. Schlüsselwörter: Macht, Widerstand, Freimüthigkeit (parrhesia), Diskurz, Weiße Rose, Foucault, Nationalsozialismus. 3

4 ZAHVALA Na tem mestu se želim zahvaliti v prvi vrsti mentorju red. prof. dr. Dragu Bracu Rotarju in somentorici asist. dr. Taji Kramberger za večletno usmerjanje, spodbujanje, odpiranje možnosti in navsezadnje potrpežljivost pri izdelavi tega diplomskega dela, ter za neštete diskusije, ki so bile v neizmerno pomoč pri nastajanju te diplomske naloge. Nedeljska jutra, ki so se pogosto zavlekla v pozne popoldneve, mi bodo vedno ostala v dragem spominu. Prav tako želim poudariti njun neverjeten angažma tako na samih predavanjih, na katerih sem naravnost uživala, kot na področju obštudijske dejavnosti, ki sta jo s svojim delom in znanjem v sodelovanju s študenti in študentkami izjemno obogatila. Nikakor pa ne smem pozabiti najpomembnejšega prispevka, ki me bo spremljal celo življenje, in sicer, da sta me naučila, kaj pomeni biti državljanka. Mislim, da ne pretiravam, če povem, da si ne bi mogla želeti boljših profesorjev in mentorjev, kot sta vidva. Hvala vama za vse! Zahvaliti se moram seveda tudi svoji družini, predvsem mami, ki me je vedno in povsod spodbujala. Zahvaljujem se Samuelu za neštete diskusije in podporo, za nepozaben čas, ki sva ga skupaj preživela ter vsem komilitonom in komilitonkam, ki skupaj z nama gazijo koprska tla in z nama delijo boj za kritično misel, za vse prijetne in manj prijetne trenutke, ki smo jih skupaj doživeli. Upam, da jih bo še več. Rada bi se zahvalila tudi profesorju Michaelu Kißenerju, njegovi asistentki Jasmin Straßburger in profesorici Elisabeth Kraus, da so mi omogočili dostop do literature, ki mi v Sloveniji ni bila dostopna. 4

5 IZJAVA O AVTORSTVU Študent/-ka Maja Kohek, z vpisno številko , vpisan/-a na študijski program Kulturni študiji in antropologija, rojen/-a v kraju Murska Sobota, sem avtor/-ica (ustrezno označi) seminarske naloge seminarskega dela zaključnega seminarskega dela diplomskega dela magistrskega dela doktorske disertacije z naslovom: Odporniško gibanje Bela vrtnica skozi koncepte oblasti, odpora, neustrašnega govora (parrhesia) in diskurza po Foucaultu S svojim podpisom zagotavljam, da: - je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela; - sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili; - sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu; - se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 UPB3); - se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ; - je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika posebej zahtevana). V Kopru, dne Podpis avtorja/-ice: 5

6 KAZALO 1. UVOD STANJE RAZISKAV BELE VRTNICE ZGODOVINSKA ANTROPOLOGIJA Foucault: metodologija in epistemologija proučevanja oblasti in odpora PREDSTAVITEV IN SOCIOZGODOVINSKI KONTEKST BELE VRTNICE Osrednji akterji odporniške skupine Bela vrtnica Tretji rajh in rasizem Univerza v Tretjem rajhu PARRHESIA (NEUSTRAŠNI GOVOR): DELOVANJE BELE VRTNICE V»JAVNI SFERI« DISKURZ BELE VRTNICE Analiza letakov Prvi letak Drugi letak Tretji letak Četrti letak Peti letak (januar 1943) Šesti letak (februar 1943) SKLEP LITERATURA VIRI PRILOGE

7 1. UVOD Z nemškim odporniškim gibanjem Bela vrtnica se ukvarjam že od leta 2008, zato sem se odločila tudi v svojem diplomskem delu pisati o njihovem odporu proti nacionalsocializmu. Še posebej zanimiva se mi je zdela ta tematika zaradi tega, ker v svojem osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju nisem izvedela ničesar o njej, niti o samem nemškem odporu v času nacionalsocializma. Pomen diplomskega dela vidim predvsem v tem, da slovensko publiko seznanim s študentsko odporniško skupino Bela vrtnica, ki doslej v Sloveniji praktično z izjemo, ki se je pojavila v zadnjem času 1 še ni bila obravnavana, kaj šele temeljiteje raziskovana. Prav tako na to temo manjkajo študije (in to ne le v slovenskem prostoru), ki bi se problematike lotevale z drugačnega aspekta kot pozitivistična zgodovina. Letaki, ki so jih aktivisti Bele vrtnice pisali, razmnoževali in razširjali med soljudi, še niso bili prevedeni v slovenski jezik, zato se mi je zdelo pomembno in nujno, da izkoristim znanje nemškega jezika in jih prevedem. Prevod petega in šestega letaka je tako bil objavljen v reviji Monitor ZSA (s podnaslovom: Revija za zgodovinsko, socialno in druge antropologije) leta Naslednje leto (2009) sem bila povabljena, da pripravim gostujoče predavanje o Beli vrtnici za Drušvo Faros na Univerzi za tretje življensko obdobje Piran, kar mi je veliko pomenilo, saj je tema zanimiva, obenem pa sem se počutila počaščeno, da lahko svoje delo predstavim tudi širši publiki. Decembra istega leta sem bila povabljena še v Infoshop na Metelkovi v Ljubljani, kjer sem v sklopu decembrskega filmskega ciklusa Dol z nacizmom! predvajala polurni dokumentarec o Beli vrtnici iz leta 1993, ki ga je režirala Silvia Gutman in ki sem ga s pomočjo Samuela Friškiča tudi podnaslovila. Upam, da bo tudi v prihodnosti zanimanje za Belo vrtnico in tudi druge odporniške skupine še naraščalo, saj se mi tako zasnovane družbene oblike odpora zdijo pomembna etapa in tudi raziskovalni predmet sodobne zgodovine. Njihova aktualnost se danes, skoraj 70 let pozneje, ne zdi nič manjša, njihova dejanja pa nič manj poučna kakor nekoč. 1 Mislim na publikacijo z naslovom Bela vrtnica, ki je bila izdana leta 2010 pri Kulturnem umetniškem društvu Otočje v zbirki Bela vrtnica in na preveden prvi letak Bele vrtnice, ki je bil objavljen v prvi številki revije OtočjeO. leta

8 V pričujočem diplomskem delu sem se konceptualno osredotočila predvsem na Michela Foucaulta, čigar dela so me že v času študija močno navduševala, in na njegovo pojmovanje oblasti in odpora. Po uvodu sem najprej na kratko poskušala predstaviti, kakšno je stanje raziskav Bele vrtnice na eni strani v Sloveniji in na drugi v Nemčiji. Prvi del diplomske naloge nato vključuje kratko predstavitev nove discipline v proučevanju zgodovine, in sicer zgodovinske antropologije, ter poskus opredelitve proučevanja oblasti in odpora, kot ju razume Foucault. V drugem delu diplomske se podrobneje ukvarjam s predstavitvijo Bele vrtnice, njenih osrednjih akterjev in socio-zgodovinskega konteksta, v katerem so delovali, ter na kratko predstavim Foucaultovo percepcijo nacizma in vlogo rasizma ter pojava biooblasti v poglavju Tretji rajh in rasizem. Seveda pa nisem mogla izpustiti tudi kratke predstavitve same Univerze Ludvika-Maksimiljana v Münchnu, ki so jo obiskovali osrednji akterji omenjene odporniške skupine. Univerzo sem poskušala opisati predvsem v povezavi s študenti in profesorji, ki so jo obiskovali oziroma na njej poučevali. V tretjem delu diplomskega dela sem se osredotočila na Foucaultov oris koncepta parrhesie oziroma neustrašnega govora, s pomočjo katerega si lahko razlagamo aktivizem oziroma delovanje Bele vrtnice v javnosti. Aktivisti so po mojem mnenju delovali kot parrhesiastesi torej tisti, ki govorijo resnico oziroma čutijo odgovornost in dolžnost, da poskušajo s svojim delovanjem omogočiti»boljši jutri«za celotno Nemčijo in Evropo, kljub nevarnosti, ki so se ji s svojimi dejanji izpostavili. V ta del diplomske naloge sem vključila še koncept diskurza, s katerim se je prav tako ukvarjal Michel Foucault. Poskušala sem narediti (diskurzivno) analizo letakov Bele vrtnice, poleg tega pa sem želela na kratko omeniti tudi Richarda Harderja, ki velja za prvega interpreta letakov. Sledijo obravnave nacionalsocializma na eni strani in študentskega odporniškega gibanja Bela vrtnica skozi Foucaultove koncepte diskurza in neustrašnega govora (parrhesia) na drugi. Poskušala sem primerjati diskurzivne reprezentacije realnosti nacionalsocialistične oblasti in omenjene odporniške skupine. Pri tem sem se trudila pokazati, da je diskurz Bele vrtnice jasno argumentiran, izpostavlja problematike, ki so s strani oblasti zamolčane ter razvija mišljenje in, kar je najpomembneje, kliče k odporu na vseh mogočih družbenih področjih. Nasprotno je diskurz nacionalsocializma daleč od realnosti, saj plasira videz s tem, da vnaprej selekcionira podatke, ki jih izpostavlja, in se sproti prilagaja oblasti. Tak diskurz je populističen, hitro potrjen in neodgovoren (saj je odgovoren nekdo drug). Diskurz odporniškega gibanja Bela vrtnica je v tem oziru 8

9 predstavljal zastrašujočo materialnost, ki jo je treba nadzorovati, nacionalsocializem pa se je s to kontrolo nad pojavljanjem diskurzov polaščal oblasti. V nadaljevanju sledijo še prevodi vseh šestih letakov Bele vrtnice oziroma Nemškega odporniškega gibanja, kot so se aktivisti poimenovali v zadnjih dveh letakih. Prvega letaka nisem prevajala, saj ga je pred mano prevedel Mare Cestnik in ga objavil v reviji Otočjeo. Drugih pet letakov sem prevedla sama. Čeprav je ravno letos izšla prva publikacija o Beli vrtnici in vsebuje prevode vseh letakov, sem v to delo dodala svoje prevode, ki sem jih imela že pripravljene za objavo v tej diplomski nalogi. Seveda se zavedam, da je to delo in moje znanje še vedno pomanjkljivo, sem pa mnenja, da je kljub pomanjkljivosti pomemben njegov doprinos za slovenski prostor. Pomanjkljivosti diplomskega dela lahko v manjši meri opravičujem tudi z nedostopnostjo literature o Beli vrtnici v Sloveniji. Ne v knjigarnah niti v knjižnicah ne obstaja nikakršna literatura o Beli vrtnici, ki bi jo za svojo temo potrebovala. Na srečo sem si nekaj literature lahko kupila med svojim enomesečnim bivanjem v mestu Fulda v Nemčiji, kjer sem se udeležila poletne šole. 2 Prav tako sta mi bila v veliko pomoč tudi profesor Michael Kißener in Elisabeth Kraus, saj sta mi posredovala literaturo, ki je bila bodisi razprodana bodisi prevelik finančni zalogaj. 2. STANJE RAZISKAV BELE VRTNICE V Sloveniji do leta 2009 ni bilo niti enega članka, kaj šele monografije o odporniški skupini Bela vrtnica. Naj navedem, da sem v enem od zgodovinskih učbenikov za 4. letnik gimnazije zasledila imensko omembo Bele vrtnice, gre za učbenik Sodobna zgodovina, Zgodovina za 4. letnik gimnazij, ki je izšel leta 1998 in 2002 pri založbi Modrijan in katerega avtor je dr. Božo Repe. V tem učbeniku v poglavju Druga svetovna vojna in podpoglavju Odporniška gibanja, ki se nato še naprej deli na podpoglavja (Francija, Italija, Grčija, Poljska, Sovjetska zveza, Kitajska, Nemčija), lahko na 130. strani, v razdelku Nemčija, zasledimo naslednje informacije: 2 Hvaležna sem administraciji Hochschule Fulda, ki mi je s kritjem celotne šolnine sploh omogočila udeležbo na tej poletni šoli. 9

10 »V Nemčiji ni bilo odporniškega gibanja v pravem pomenu te besede. Antinacizem in protivojno razpoloženje sta obstajala, obstajale so tudi posamezne organizirane skupine, ki so se bodisi ukvarjale z obveščevalno dejavnostjo (kot npr. Rdeči orkester, ki ga je gestapo razkril in uničil leta 1942), bodisi s protinacistično propagando (npr. Bela roža, študentska skupinica iz Münchna) ali pa so vzdrževale rahle stike s taborišči [ ]«3. Enake navedbe najdemo tudi v starejši izdaji iz leta Prav tako lahko v učbeniku Naša doba, Oris zgodovine 20. stoletja, učbenik za 4. razred gimnazije, ki je izšel pri založbi DZS leta 1995 in ga je napisal Božo Repe, najdemo enake navedbe. Torej se zgodovinski učbeniki, ki jih je napisal Božo Repe, od leta 1995 do 2002 niso bistveno spremenili, vsaj kar se tiče obravnavanja odpora v nacistični Nemčiji. V učbeniku z naslovom Zgodovina 4, Učbenik za 4. letnik gimnazije, ki je prav tako izšel leta 2002 pri založbi DZS in katerega avtorja sta dr. Ervin Dolenc in dr. Aleš Gabrič, lahko na 127. strani, v poglavju Druga svetovna vojna in podpoglavju Na okupiranem ozemlju, ki vsebuje še eno podpoglavje Odziv prebivalstva Kolaboracija in odporništvo, beremo zgolj o odporu izven meja nacistične Nemčije. Sama nisem zasledila niti stavka, ki bi učencem dal vedeti, da so tudi v sami diktatorski Nemčiji obstajale skupine, ki so se vsaka na svoj način borile proti režimu, v katerem so živele. Je pa na koncu podpoglavja omenjen odpor cerkve in enciklika Mit brennender Sorge/Z žgočo skrbjo (lat. Ardente cura), ki jo je napisal papež Pij XI. ( ). V učbeniku Družboslovje, Zgodovina, ki ga je napisala Marta Otič in je bil izdan pri Mladinski knjigi leta 1999, je v kratkem poglavju z naslovom Odporniška gibanja zapisano, da so se»v mnogih državah [ ] razvila odporniška gibanja, ki so jih vodile ideološko različno usmerjene skupine. Odporniki so z ilegalnim tiskom spodbujali ljudi za boj proti okupatorju in jih seznanjali z dogodki na bojiščih. Ustanavljali so ilegalne radijske postaje, zbirali hrano, orožje, 3 Govoriti o tem, da v Nemčiji»nikoli ni obstajal odpor v pravem pomenu besede«, kot je to zapisal Božo Repe, avtor zgodovinskega učbenika, leta 2002, je zelo površno. Res je, da tukaj ni govora o nekem znanstvenem delu, ampak o učbeniku za gimnazijce, kar pa še vedno, za moje pojme, ne opravičuje takšnih površnih izjav, ki zavajajo in ne utemeljujejo. Kot bomo videli v nadaljevanju, je odpor, kot ga definira Foucault, vedno navzoč tam, kjer je oblast, in to pač v najrazličnejših oblikah. Govoriti o odporu»v pravem pomenu besede«je po Foucaultovi percepciji oblasti in odpora nerelevantno. Ta pavšalna izjava pa ni le simptom Slovenije. Izobraževanje na področju zgodovine je v lasti pozitivistične zgodovine, ki običajno poudarja in uči tisto, kar je v trenutnih družbenih okoliščinah pač sprejemljivo za trenutno oblastno strukturo. Podajati vrednostne sodbe o tem, kaj lahko štejemo za»pravi«odpor in kaj ne, se mi zdi zgrešeno in, kot sem omenila že prej, zavajajoče, saj napeljuje na že ustaljeno mnenje, da v Nemčiji sploh ni bilo odpora, da so vsi Nemci enaki, torej, da so vsi bili nacisti. Kar bi lahko učili srednješolce v Sloveniji (in tudi drugod) ali bi jih celo morali, je to, kaj dejansko pomeni imeti državljanski pogum, še posebej v totalitarnih režimih. 10

11 sanitetni material za oboroženi odpor«(otič, 1999, 69). Avtorica učbenika ne omenja posameznih odporniških skupin, izpostavi edino to, da so najbolj organiziran odpor vodili komunisti, še posebej v Jugoslaviji, pa tudi Grčiji, Albaniji, Franciji in Italiji (Otič, 1999, 69). Navedb o odporu v Nemčiji nisem zasledila. Istega leta je pri založbi DZS izšel še en učbenik Zgodovina Družboslovje, ki so ga napisali Franci Novak, Janez Globočnik in Milena Globočnik in ne vsebuje nobenega poglavja o odporu v Nemčiji. V učbeniku Zgodovina 2 za tehniške in druge strokovne šole, ki ga je napisal Stane Berzelak in je izšel leta 1992 pri založbi DZS in še leta 1998 pri založbi Modrijan, je na kratko predstavljen odpor tako v Nemčiji kot na okupiranem ozemlju. V kratkem poglavju o odporu v Nemčiji piše, da se je»odporniško gibanje [ ] razvijalo v zelo težavnih razmerah; bilo je strogo ilegalno, vodili pa so ga komunisti in meščansko-delavska opozicija. Organiziralo je obveščevalno službo v korist Sovjetske zveze (Rdeči orkester), spodbujalo dezerterstva in večkrat poskusilo izvesti atentat na Hitlerja«(Berzelak, 1992, 121). V novejšem učbeniku so navedbe praktično enake, le da je dodana kratka razlaga, kdo so bili Rdeči orkester:»tj. skupina glasbenikov, ki je prenašala informacije Sovjetom«(Berzelak, 1998, 115). Skratka, omembe nemških odporniških gibanj v slovenskih učbenikih za zgodovino za srednje šole so skope, še bolj pa navedbe o študentski odporniški skupini Bela vrtnica. Očitno pa se je ravno v zadnjih letih pojavila potreba po prevodih letakov Bele vrtnice, k čemur nisem prispevala zgolj sama s prevodom petega in zadnjega, šestega letaka (izdana pri reviji Monitor ZSA Revija za zgodovinsko, socialno in druge antropologije), ampak je opazil potrebo po prevodu teh letakov tudi Mare Cestnik, ki je v letu 2009, kakor sem že omenila, izdal še prevod prvega letaka (v publikaciji Otočjeo). Poleg tega je bila leta 2010 končno izdana tudi prva monografska publikacija z naslovom Bela vrtnica, katere avtorji so Mitja Godnjavec, Mare Cestnik in Mirt Komel (Kulturno umetniško društvo Otočje). Delo je izšlo v Knjižni zbirki Bela vrtnica, kar morda napoveduje, da se bodo publikacije na to temo ali vsaj na simbolno temo družbenega odpora v tej zbirki verjetno še vrstile. Skupina Bela vrtnica, ki je v Sloveniji bila toliko let zamolčana, je drugje po svetu znana referenca, še posebej seveda v Nemčiji, kjer obstaja ogromno literature (sicer povečini biografije, spomini družinskih članov in prijateljev, pa tudi dnevniki in pisma najbolj aktivnih akterjev Bele vrtnice, različni zborniki ipd.), po njih so 11

12 poimenovani trgi, ulice, izobraževalne ustanove po Nemčiji, še posebej v Münchnu na Bavarskem središču nacionalsocializma (v smislu, da se je ravno v münchenskih pivnicah začelo gibanje nacionalsocialistov in ravno tam so prostore t. i. Braühausov izkoriščali kot govorne odre za širjenje takšnih in drugačnih ideologij), kjer so ti mladi aktivisti študirali povečini medicino ter biologijo in filozofijo na Univerzi Ludvika-Maksimiljana. Prav tu je poučeval tudi kasnejši soborec Bele vrtnice profesor filozofije Kurt Huber, čigar predavanja so pogosto poslušali prej omenjeni. Treba je tudi poudariti, da se danes v povezavi z Belo vrtnico govori predvsem o šestih osrednjih akterjih, ki se jih najpogosteje postavlja v ospredje, in sicer so to Hans Fritz Scholl ( ), Sophia Magdalena Scholl ( ), Christoph Herman Probst ( ), Aleksander Schmorell ( ), Kurt Huber ( ) in Willi Graf ( ). Seveda je v širši odporniški mreži Bele vrtnice sodelovalo še veliko drugih aktivistov, ki so igrali pomembno vlogo pri razširjanju letakov po celotni Nemčiji in predvsem na severu Avstrije. Bela vrtnica je sicer začela delovati junija 1942 v Münchnu na Bavarskem, se je pa hitro zatem vzpostavila še sestrska skupina v Hamburgu, o kateri piše Christiane Benzenberg v svoji magistrski nalogi z naslovom Denkmäler für die Widerstandsgruppe Weiße Rose in München und Hamburg (1993), ki je postala še posebej aktivna po usmrtitvi svojih kolegov iz Münchna. Podrobne in celostne obravnave Bele vrtnice se je do sedaj v Nemčiji lotil Sönke Zankel z Univerze v Flensburgu. Izdal je dve publikaciji na to temo, in sicer Die "Weisse Rose" war nur der Anfang. Geschichte eines Widerstandskreises, ki je izšla lea 2006 in Mit Flugblättern gegen Hitler, ki je izšla leta 2008, obe pri založbi Böhlau. Zankel je s publikacijo Die "Weisse Rose" war nur der Anfang. Geschichte eines Widerstandskreises, kot je povedal v intervjuju za Spiegel ( ), želel spremeniti dojemanje brata in sestre Scholl kot heroja oziroma polbogova in ju je v svojem delu predstavil kot antisemita (na podlagi petega letaka) in uživalca mamil. Ta reprezentacija vsekakor ni kaj novega, kot ugotavlja tudi recenzent omenjene publikacije Jakob Knab, saj je podobno reprezentacijo brata in sestre Scholl izpostavljala tudi Ruth Sachs (Center for White Rose Studies), ki je posebej izpostavljala še»homoseksualno nagnjenost«hansa Scholla. 12

13 Tudi sama sem v svoji spremni besedi k prevodom petega in šestega letaka omenjala Ruth Sachs, predvsem zaradi tega, ker se ni osredotočala zgolj na»popularno šestorico«bele vrtnice in je izpostavila, da je v skupini sodelovalo veliko več aktivistov (gl. Kohek, 2008, ). Kot zapiše recenzent Knab, je sam v Zanklovem delu iskal navedbo oziroma omembo Ruth Sachs, vendar zaman. Recenzent opazi prisvajanje določenih zaključkov in spoznanj drugih ljudi kot lastnih, brez navedb in citatov, na večih mestih v tej publikaciji. Knab v recenziji zapiše, da so Zanklovi zaključki glede na pregledane korpuse arhivskih dokumentov, kljub vsemu nekritični in subjektivni, kar pripisuje avtorjevemu površnemu oziroma površinskemu dojemanju brata in sestre Scholl zgolj kot dveh junakov/polbogovov, namesto da bi se poglobil in diferenciral dano situacijo. Očita mu predvsem ignoranco do družbene realnosti, v kateri sta oba akterja odraščala, torej neupoštevanje njunih religioznih prepričanj. Knab avtorju tudi očita, da se ni niti oziral na (duhovne kapacitete) mentorjev, ki so igrali bistveno vlogo v življenju teh mladih intelektualcev in da je (namerno ali nenamerno) obšel določena zgodovinska dejstva oziroma jih je interpretiral tako, da je z njihovo pomočjo zgolj potrjeval, kar je želel dokazati. Dodatno diskreditacijo brata in sestre Scholl najde Zankel v znanem dejstvu, da sta uživala poživila. Knab v svoji recenziji zapiše, da sta brat in sestra Scholl pogosto javno devalvirana, glede na sodobno konotacijo, ki jo imajo raznorazne droge, in na koncu se sprašuje, ali je Zankel želel osvetliti zgodovino ali je bil njegov namen zgolj provokacija. 4 Recenzijo za Zanklovo drugo publikacijo Mit Flugblättern gegen Hitler je napisal Michael Kißener z Univerze v Mainzu, ki pravi, da že dolgo pričakujejo podrobno zgodovino študentske odporniške skupine Bela vrtnica. Tako se je pojavil Zankel, ki si je zadal, da izvede to težko nalogo. Vsekakor pa recenzent meni, da delo, ki ga ocenjuje, ni to, kar je pričakoval. Delu sicer ne odreka pomembnosti in raziskovalne vrednosti, vsaj kar se tiče pregledane literature in arhivskih dokumenov, kar pa kritizira, je prehitro sklepanje in delanje zaključkov, ki zaradi pomanjkanja virov niso znanstveno preverljivi. Recenzent izpostavi avtorjevo nekritičnost do pisnih in ustnih virov, ki jih navaja, in nekontesktualno citiranje, ter pretirano kritičnost do malodane vseh starejših objav, ki se ukvarjajo z Belo vrtnico. Poleg tega poskuša avtor na vso silo zapolniti luknje v virih s svojo argumentacijo. Avtor recimo trdi, da so bili aktivisti Bele vrtnice nezainteresirani za 4 Recenzija je dostopna na: (avgust, 2010). 13

14 poboj judov, saj ga v zasliševalnih protokolih Gestapa in v svojih pismih in dnevnikih niso izpostavljali. Avtor se namreč sprašuje, zakaj se»vprašanje judov«v letakih ni pojavilo več kot enkrat oziroma zakaj se ni pojavilo v zadnjih letakih, ki so bili množično reproducirani. K temu recenzent dodaja, da Zankel popolnoma spregleda, da je v neobjavljenem sedmem letaku, ki ga je napisal Christoph Probst, spet odprto vprašanje pobijanja judov. S podobnimi insinuacijami poskuša avtor, po mnenju recenzenta, sugerirati, da so bili aktivisti Bele vrtnice pravzaprav antisemiti in k temu dodaja, da so tovrstni zaključki v tem delu prej pravilo kot izjema. 5 Na kakovostno študijo Bele vrtnice je tako treba tudi v germanofonem prostoru še počakati. 5 Recenzija je dostopna na: (avgust, 2010) 14

15 3. ZGODOVINSKA ANTROPOLOGIJA Zgodovinska antropologija (anthropologie historique) je nova znanstvena, humanistična disciplina (prvič vključena v redni kurikulum na École des Hautes Études en Sciences Sociales EHESS v Parizu leta 1976) in se je razvila iz francoske nouvelle histoire - nove zgodovine, ki se preučevanja preteklosti in sodobnosti loteva analitično. Ta nov pristop do raziskovanja zgodovine, ki se je začel razvijati v 20. letih in se še posebej izostril v 60. in 70. letih 20. stoletja, nudi številne mehanizme za prepoznavanje in razumevanje strategij ne le preteklosti ampak hkrati časa, v katerem trenutno živimo. Drugače kot deskriptivna zgodovina (ki se jo preferira na vseh nivojih izobraževanja v zahodnem svetu), ki svojo pozornost nenehno usmerja na zaporedno oziroma linearno nizanje dogodkov in katere zaključki veljajo za neizpodbitne, nova zgodovina s svojo metodologijo priskrbi tudi nove objekte proučevanja, in sicer se ne osredotoča na zgodovino t. i. velikih mož in njihovih vojn, temveč ravno nasprotno, objekti proučevanja postanejo, kot zapiše Taja Kramberger v uvodu svoje doktorske disertacije:»družbena razmerja med posamičnimi družbenimi polji, vključno z agensi in različnimi vrstami kapitala v njih, in njihovimi konfiguracijami, družbeno danost, ki je zastavek v igri aspiracij različnih družbenih skupin, pa postavlja pod vprašaj, pri čemer skuša razumeti in pojasniti, zakaj so bile v določenem trenutku sprejete te in te rešitve in ne kake druge. Za temi in temi rešitvami so namreč ti in ti interesi in motivi, ki jih je treba pojasniti, da bi lahko razumeli zgodovinske dogodke in zgodovinska vrenja. Zgodovinski antropolog oz. zgodovinska antropologinja skozi takšno analizo, ki je do neke mere vedno tudi samoanaliza in samorefleksija, bolje razumeta tudi svojo lastno pozicijo v svetu in v okviru družbenih in humanističnih znanostih, se pravi, sedanjost, ki bo jutri zgodovina«(kramberger, 2009, 56). Letnice in glavni (predvsem) politični akterji služijo zgolj za okvir proučevanja, medtem ko je poudarek, ki omogoča poglobljeno in diferencirano razumevanje, kot lahko vidimo, drugod. Namesto narativnega nizanja velikih dogodkov, poveže zgodovinska antropologija zgodovino s sociologijo in antropologijo ter drugimi disciplinami, ter črpa epistemologijo in metodologijo iz različnih družboslovnih in humanističnih znanosti. Pri rekonstrukciji preteklosti pa se 15

16 osredotoča tudi na specifične objekte proučevanja, kot denimo mentalitete, imaginariji, memorija, diskurz, simbolni sistemi idr. Pomemben mejnik pri proučevanju zgodovine je predstavljala ustanovitev revije Annales HES Annales d'histoire economique et sociale, ki sta jo vzpostavila Marc Bloch ( ) in Lucien Febvre ( ) leta 1929 v Strasbourgu. Vlogo revije sta videla v vzpostavljanju interdisciplinarnosti družbenih znanosti in s tem v ustvarjanju novih polj proučevanja zgodovine. Okrog te revije so se zbrali različni sodelavci/strokovnjaki, s pomočjo katerih se je postopoma oblikovala tudi šola Analov (École des Annales), ki je predstavljala novo proučevanje zgodovine, pri čemer so se razvili tudi novi objekti proučevanj in novi metodološki pristopi. Še posebej po 2. svetovni vojni je revija Annales pridobivala na vplivu ne le v Parizu, v Franciji, ampak predvsem mednarodno. V 60. letih 20. stoletja je vodenje revije prevzel Fernand Braudel ( ), ki spada v drugo generacijo nosilcev Analov, in revijo preimenoval v Annales, Economies, Societes, Civilisations Annales ESC, kar je rezultiralo v razširitvi raziskovalnega področja in njeni materialni in vsebinski podobi. Razvoj Analov se je na francoskih univerzah v naslednjih dveh desetletjih oblikoval v t. i.»novo zgodovino«- nouvelle histoire. Kot sem že prej omenila se je fokus proučevanja premaknil iz dogodkovne, narativne zgodovine velikih osebnosti v človeški zgodovini, na fenomene kolektivnosti, struktur, mentalitet, dolgega trajanja (longue durée) ipd. Kakor piše Kershaw, pa je»vloga posameznika, ki jo usmerja pojmovanje, da 'možje delajo zgodovino'«za razliko od francoskega zgodovinopisja dlje ostala»osrednja poteza nemške 'historistične' tradicije, ki je imela tendenco k idealiziranju in heroiziranju zgodovinskih figur s poudarjanjem idej, namenov in motivov velikih osebnosti kot ogrodja zgodovinskega razumevanja«(kershaw, 2008, 294). Še posebej v 70. letih 20. stoletja sta se recimo antropologija in sociologija začeli ukvarjati z zgodovinskimi predmeti proučevanja. Velike spremembe so se zgodile tudi na področju proučevanja politike kot take in političnih vsebin. Michel Foucault ( ) je v tem oziru veliko doprinesel k proučevanju mehanizmov oblasti in na novo opredelil razmerja med državo in družbo. Prav tako je s konceptualnimi prijemi raziskoval teme na robu znanosti, kot recimo totalne ustanove, norost, kriminalnost, seksualnost ipd. S tem se je pozornost pri raziskovanju preteklosti prenesla na proučevanje struktur, mehanizmov, diskurzov, 16

17 družbenih mrež in podobno. Michel Foucault je francoski erudit 6, ki je igral pomembno vlogo pri oblikovanju zgodovinske antropologije kot znanstvene discipline, čeprav je njegova znanstvena pot pogosto bila težka in so njegova dela pogosto ostala nerazumljena in ignorirana (predvsem v historicistični zgodovini). V pričujočem diplomskem delu pa postavljam njegove izsledke in koncepte, ki jih sam uporablja za»diagnostiko sedanjosti«, za osrednja orodja analize. Michel Foucault skozi proučevanje zgodovine pride do pomembnih zaključkov in konceptov, ki jih lahko apliciramo in uporabljamo tako pri proučevanju zgodovine (Kramberger, 2009) kot sodobnega časa. Četudi je to morda lahko slabost mojega dela, se bom kljub temu, zaradi posebne vsebine diplomskega dela, njegove obširnosti in značaja, ukvarjala predvsem s Foucaultovima koncepcijama oblasti in odpora, ki si ju bom prizadevala izpopolnjevati kasneje, ob kakšni drugi priložnosti. Ko govorimo o zgodovinski antropologiji prav tako ne moremo mimo Michela de Certeauja ( ), jezuitskega erudita, ki velja za»zgodovinarja verovanjskih modusov, vsakdanjih praks in analize mističnega v zgodovini«(kramberger, 2009, 449). V primerjavi s Foucaultom, ki obravnava»genealogije različnih vrst oblasti«, se de Certeau»zanima za vzporejanje strategij oblastnih institucij z vsakdanjimi veščinami in taktiziranji, ki spodjedajo avtoriteto institucij«(kramberger, 2009, 449). Oba, tako Foucault kot de Certeau, sta se ukvarjala z oblastjo in odpori. V tem diplomskem delu se bom sicer osredotočala na Foucaulta in njegovo pojmovanje oblasti in odpora, ki pa je v marsičem sorodno temu, kar je raziskoval in pisal de Certeau. Ne tem mestu bi zato želela na kratko predstaviti tudi de Certeaujevo koncepcijo oblasti in vlogo odporov v družbi. Za de Certeauja so razmerja dominacije predstavljajo»zapletene in negotove odnose«med vladajočimi in vladanimi. Vladajoči»izdelujejo strategije, s katerimi naj bi podložne obdržali v zanje primernem položaju, nadzirajo prostor, da bi jih zalotili pri deliktu, ti (podložni) pa izvajajo dejanja odpora, se premeščajo z enega kraja na drugega, se jih otresajo, zavajajo, prelisičijo, sleparijo itn.«(kramberger, 2009, ). Kot nadaljuje Taja Kramberger v svoji doktorski diseraciji, so»ta dejanja odpora s pomočjo zvijač ali postopkov [ ] miskrosvobode v razmerju do 6 Alain Badiou v svojem predgovoru z naslovom Foucault: kontinuiteta in diskontinuiteta, ki je objavljen v slovenskem prevodu knjige Življenje in prakse svobode, govori o tem, da Foucault uvaja diskurzivno antropologijo, kjer»enota ni ime, niti stavek oziroma izjava. Enota je to, kar predpisuje diskurz kot korelacijo med besedami in rečmi oziroma stavki in praksami«(foucault, 2007, 10). 17

18 oblasti [ ], ki so vsiljene porabnikom pomena, ki ga [vladajoči] producirajo zanje«(kramberger, 2009, 451). Na tem mestu, kot ugotavlja Taja Kramberger, se de Certeau približa Foucaultovemu konceptu mikrooblasti,»ki temelji na samodejnem nadzoru in ponotranjenem samonadzoru podložnih, ki ga uveljavlja dejanski ali virtualni panopični sistem«(kramberger, 2009, 451; tudi Foucault, 2004) Foucault: metodologija in epistemologija proučevanja oblasti in odpora People do revolt; that is a fact. And that is how subjectivity (not that of great men, but that of anyone) is brought into history, breathing life into it. (Foucault, 2002, 452; v angleškem prevodu Robert Hurley idr.) 7 Ravno s pomočjo epistemologije in metodologije zgodovinske antropologije nameravam opisati delovanje oziroma aktivizem študentske odporniške skupine Bela vrtnica v času, ko je bil nacionalsocializem na vrhuncu, pri čemer se bom najbolj opirala na Foucaulta. Njegova dela, ki se, kot že rečeno, nanašajo na kompleksna in včasih slabo razpoznavna pojava oblasti in upora/odpora, so mi bila pri razumevanju zastavljene teme v veliko oporo. Poskušala bom karseda konsistentno upoštevati Foucaultova metodološka opozorila, ki jih poda v poglavju Kako proučevati oblast, objavljenem v publikaciji Vednost-oblast-subjekt. Tam namreč poda usmeritve, kako naj bi se raziskovalec/ka tega kompleksnega pojava sploh lotil/a preučevanja oblasti. Kot prvo pravi, da bi se»analiza [ ] morala vršiti na točki, kjer oblast prestopa pravna pravila, ki jo organizirajo in omejujejo. Oblast bi bilo treba zagrabiti na njenih skrajnih točkah, ki so v svojem izvajanju manj in manj pravne«(foucault, 2008, 139). Teh točk,»ki so v svojem izvajanju manj in manj pravne«, je v nacionalsocialističnem»pravnem«sistemu veliko. Oblast si je naposled sama določila prag pravno ustreznega delovanja in ga sproti prirejala aktualnemu stanju, tj. glede na svoje lastne potrebe oziroma glede na svoje lastno delovanje. En izmed primerov je recimo ta, da je nacionalsocialistična oblast prepovedala vse mladinske 7 Besedilo je bilo objavljeno maja 1979 v Le Monde. 18

19 organizacije v nemškem rajhu. Številne organizacije so se razpustile in poskušale delovati ilegalno, večina pa se je priključila Hitlerjugend, ki v začetku ni imela jasno vidnih političnih ciljev. V letih 1936 in 1939 sta bila nato sprejeta dva zakona, ki sta jasno določala pozicijo Hitlerjugend. Prvi zakon iz leta pravi:»prihodnost nemškega naroda je odvisna od mladih. Celotna nemška mladina mora zato biti pripravljena na svoje bodoče dolžnosti. Vlada je zato prejela naslednji zakon, ki ga s tem razglaša: 1. Celotna nemška mladina znotraj rajha je združena pod Hitlerjugend. 2. Razen v družini in šoli, je celotna nemška mladina vzgajana telesno, duhovno in moralno v duhu nacionalsocializma za služenje narodu in skupnosti. 3. Naloga vzgoje celotne nemške mladine v Hitlerjugend se prenese na mladinsko vodjo NSDAP-ja, ki s tem postane 'vodja mladine nemškega rajha'. Je najvišji upravni organ s sedežem v Berlinu in je firerju in kanclerju neposredno podrejen.«s tem Hitlerjugend postane edina legalna državna mladinska organizacija, saj so prepovedali vse ostale oblike mladinskih organizacij, ki so obstajale pred Hitlerjugend. Leta 1939 so ta zakon še nadgradili, tako da so Hitlerjugend definirali kot odskočno desko za sprejem v NSDAP (Stamm-Hitler-Jugend); predpisali so uniforme; članstvo je postalo obvezno za vse mladostnike od 10. do 18. leta (razen seveda za jude in druge»nevredne«mladostnike, ki so s svojim obnašanjem»blatili«hitlerjugend, ter za zdravstveno»nesposobne«. Prav tako so bili oproščeni članstva v Hitlerjugend mladostniki, ki so imeli stalno prebivališče registrirano v tujini in so bili v Nemčiji le začasno). Povrh vsega so bile predpisane tudi kazni za vse, ki se niso do 15. marca»včlanili«v Hitlerjugend (kazen je znašala 150 mark ali zapor); denarna ali zaporna kazen je bila predvidena tudi za vse druge, ki so mladostnike odvračali od služenja v Hitlerjugend 9. Iz tega je evidentno, da je bila Hitlerjugend militaristična mladinska organizacija, ki je proizvajala bodoče vojake in vodilne kadre nacionalsocialistične stranke 10. V nacionalsocialističnemu sistemu lahko najdemo seveda še veliko primerov o tem, kako je država pravni sistem prilagajala, tako da je pravno zavarovala svoje delovanje. Če se sedaj spet vrnemo k Foucaultu in k njegovem drugem metodološkem opozorilu v zvezi sproučevanjem oblasti ugotovimo, da se»analiza [ ] ne sme ukvarjati z oblastjo na ravni zavestne intence ali odločitve; ne sme poskušati 8 Glej prilogo 1. 9 Glej prilogo Militaristična naravnanost Hitlerjugend je evidentna tudi iz priloge 3. 19

20 obravnavati oblast z njenega notranjega stališča«, kar pomeni, da se ne sprašujemo, kakšni so nameni tistega, ki ima oblast, kar se pogosto pojavlja ravno pri historističnemu pogledu na zgodovino.»namesto tega je treba oblast proučevati čim dlje od intence [ ] oblast je treba proučevati skozi to, kar bi lahko bilo njeno zunanje obličje, na mestu, kjer je postavljena v direktno in neposredno v razmerje z njenim [ ] predmetom, tarčo, poljem aplikacije, kjer oblast, rečeno drugače, pronica in proizvaja svoje realne učinke.«(foucault, 2008, ) Vprašanje, ki si ga moramo na tej ravni zastaviti, predlaga Foucault, je:»kako stvari delujejo na ravni trajnega podrejanja, na ravni tistih stalnih in neprekinjenih procesov, ki podrejajo naša telesa, obvladujejo naše geste, narekujejo naše vedenje [ ]. Moramo preučiti številna obrobna telesa, ki jih učinki oblasti konstituirajo kot subjekte.«(foucault, 2008, ) Tretje metodološko opozorilo pravi, da:»oblasti ne smemo imeti za fenomen masivne in homogene dominacije, ki bi jo en individuum izvajal nad drugimi. [ ] Nasprotno bi se morali zavedati, da oblast ne dela razlike med tistimi, ki jo izključno posedujejo in zadržujejo, in temi, ki je nimajo in se ji podrejajo. Oblast moramo razumeti kot nekaj, kar kroži, ali bolje kot nekaj, kar deluje samo v obliki verige. Nikoli ni lokalizirana tu ali tam, nikoli v rokah nekoga. [ ] Oblast se uporablja in izvaja z organizacijo, podobno mreži. In ne samo, da individuumi krožijo med njenimi nitmi, vedno so v poziciji hkratne izpostavljenosti in izvajanja te oblasti [ ]. Oblast se ne aplicira na individuume, temveč skoznje potuje.«(foucault, 2008, 140.) Pomembno je torej, da individuuma razumemo, kot učinek oblasti in ne kot nekoga, na katerega se oblast»prilepi«, oziroma rečeno drugače, individuum je konstituiran s strani oblasti (Foucault, 2008, 141), en brez drugega ne moreta obstajati in sta v korelaciji. Kot pravi Foucault v svojem delu Zgodovina seksualnosti 1,»oblast deluje od spodaj«(foucault, 2000, 98). Tako kot drugi odnosi imajo tudi odnosi oblasti svoje cilje, napačno pa bi bilo meniti, da so ti odnosi oblasti produkt zgolj ene avtoritete. V četrtem metodološkem opozorilu Foucault izpostavi, da je 20

21 »treba [ ] stremeti k vzpenjajoči se analizi oblasti, začenjajoč pri njenih neskončno majhnih mehanizmih, od katerih ima vsak svojo zgodovino, svojo pot, svoje tehnike in taktiko, in potem videti, kako so [ ] čedalje splošnejši mehanizmi in oblike globalne dominacije te mehanizme oblasti investirali, kolonizirali, uporabili, zapletli, spremenili, premestili, razširili itn. [ ] Treba [je] analizirati način, kako pojavi, tehnike in postopki oblasti vstopajo v igro na najosnovnejših ravneh.«(foucault, 2008, 141). Mehanizmi oblasti postanejo uspešno inkorporirani v družbo, kolikor so politično in po možnosti tudi ekonomsko koristni. V petem in s tem zadnjem metodološkem opozorilu pri proučevanju oblasti Foucault izpostavi,»da oblast, s tem, ko se izvaja s temi subtilnimi mehanizmi, ne more drugače, kot da evolvira, organizira in spravi v obtok vedenje, ali bolje aparate vedenja, ki niso ideološki konstrukti«(foucault, 2008, 144). Poleg tega, da oblast omejuje, tudi proizvaja in oblikuje vednost in vpliva na formiranje diskurzov. Foucault je s svojimi deli ustvaril poglobljeno metodologijo, ki vpeljuje popolnoma drugačno percepcijo oblasti, kakor so jo znanstveniki in znanstvenice družbenih in humanističnih znanosti poznali pred njim. Ne izhaja iz teze, da je»oblast nek obči sistem nadvlade, ki jo en element ali skupina izvajala nad drugimi in katerega učinki bi prevevali celotno družbeno telo«(foucault, 2000, 96) ter zanika naprotje med vladajočimi in vladanimi. Njegovo razumevanje oblasti se usmeri na drugačno raven. Poudari, da oblast ni nekaj, česar se nekdo polasti, ampak»komplesna strateška situacija v dani družbi«(foucault, 2000, 97). Pri proučevanju oblasti se moramo usmeriti v proučevanje oblastnih razmerij in družbenih mrež, da bi lahko razumeli mehanizme, ki vladajo v družbi. Oblast so številni odnosi moči in igra, podpora ter strategija so njihovi sestavni deli. Igra preko stalnih bojev spreminja te odnose moči, podpora povezuje odnose moči, tako da tvorijo sistem, ali jih ločuje, s tem da najde nasprotja, in strategija da odnosom moči tudi svoj realen učinek, ti pa se nato»utelesi[jo] v državnih aparatih, v oblikovanju zakona in v družbenih prevladah«(foucault, 2000, 96-97). Odnosi oblasti so vedno tudi»namerni in nesubjektivni«(foucault, 2000, 99). Vsaka oblast, ki deluje, ima vedno tudi svoje cilje, kar pa še ne pomeni, da so to cilji enega posameznika:»niti vladajoči, niti skupine, ki nadzirajo državne aparate, niti tisti, ki sprejemajo najpomembnejše 21

22 ekonomske odločitve, ne vodijo celotne mreže oblasti, ki funkcionira v neki družbi«(foucault, 2000, 99). Če iz napisanega potegnemo nekaj jasnih zaključkov, pridemo do tega, da oblast sama na sebi ne obstaja,»obstaja le, ko deluje«in ni»manifestacija konsenza«. Kar je potrebno razumeti, je, da oblast preko svojega delovanja, deluje na delovanje drugih in»če naleti na kakršenkoli odpor, nima druge izbire, kakor da ga skuša izničiti«.»drugi«, torej tisti, nad katerim se oblast izvaja, je vedno koncipiran kot subjekt, ki deluje, in odgovor oblasti na to delovanje je zmeraj»niz delovanj na druga delovanja«in oblastna razmerja sprožijo razločevanja, ki to omogočajo. Hkrati pa tisti, ki delujejo na delovanja drugih, poskušajo s svojim delovanjem ohraniti privilegije, akumulirati profite ter vzpostaviti status avtoritete. Vsi ti elementi se udejanjajo preko ekonomskih neenakosti, groženj, kontrole oziroma nadzora in če želimo analizirati oblastna razmerja, jih ne moremo zgolj preko proučevanja institucij, ampak moramo upoštevati celoten sistem družbenih mrež, v katere so oblastna razmerja vkorporirana. Iz tega sledi, da je izvrševanje oblasti»elaborirano, transformirano, organizirano, prilagojeno dani situaciji«(foucault, 1991, ). Pri proučevanju oblasti prav tako ne moremo iti mimo vprašanja subjekta. Ta je s tem, ko je vključen v produkcijska razmerja, hkrati vključen tudi v»zelo kompleksna oblastna razmerja«(foucault, 1991, 103). Vljučen pa je še en pomemben element; to je svoboda:»oblast se izvaja le nad svobodnimi subjekti in le toliko, kolikor so svobodni«, povedano drugače, svoboda je»predpogoj za izvrševanje oblasti in [njena] permanentna opora«(foucault, 1991, ). Foucault skuša z uporabo termina conduire 11 prikazati specifičnost oblastnih razmerij, kajti njegova dvojna narava»obenem namreč pomeni voditi druge in način obnašanja znotraj bolj ali manj odprtega polja možnosti«se kaže ravno v tem, da predvideva oziroma določa možna vedênja in hkrati predvideva tudi možne izide. Prav tako je omenjeni avtor izhajal iz termina gouvernement, ki je v 16. stoletju»označeval način, kako lahko usmerjamo vedênje posameznikov ali skupin«, njihove modi operandi in je v tem oziru tudi razumel termin vladati, kot»strukturirati polje možnega delovanja drugih«(foucault, 1991, 114). 11 Francoski glagol conduire ima dvojni pomen voditi ali voziti (se conduire vesti se, obnašati se; la conduite vedênje, obnašanje). 22

23 Da bi bolje razumeli oblastna razmerja, Foucault predlaga, da za izhodišče vzamemo različne oblike odpora proti različnim oblikam oblasti. Treba je torej najprej proučiti in razumeti, kaj se dogaja na primer v sferi nenormalnega, da bi vedeli, kaj je za družbo normalno. Foucault to poimenuje»antagonizem strategij«. Kakor obstajajo različne oblike oblasti, tako obstajajo tudi različne oblike odpora. Odpori, po Foucaultu, niso samo»protiavtoritarni boji«, temveč obstajajo»transverzalni boji«, ki niso nacionalno, politično ali ekonomsko omejeni;»boji, ki merijo na oblastni učinek kot tak«;»neposredni boji«, ki se manifestirajo kot boji proti neposrednemu sovražniku. Boji torej niso usmerjeni v glavnega krivca, ampak v najbližjega, neposrednega sovražnika in hkrati ne pričakujejo rešitev problema (Foucault, 2000, 105). Kot primer»neposrednega boja«proti sovražniku lahko navedem odporniške skupine v nacistični Nemčiji, ki so se proti režimu bojevale tako, da so napadale svoje neposredne sovražnike. Govorim o skupinah Kittelsbachpiraten in Edelweisspiraten 12 to so bile skupine mladih, ki so izhajali predvsem iz družin nižjega družbenega sloja in se v svojem boju niso usmerjali na»glavnega krivca«, ampak na neposrednega. V njihovem primeru so to bili člani vodstvenih struktur v Hitlerjugend, ki so jih fizično napadali, ko je bila priložnost za to (Horn, 1973). Najbolj specifični pa so za Foucaulta»boji, ki problematizirajo status individua«oziroma»boji proti vladavini individualizacije«,»boji, ki so v opoziciji s tistimi oblastnimi učinki, ki so povezani z vednostjo«(v teh bojih so problematizirana razmerja med vednostjo in oblastjo) in boji, ki so usmerjeni v zavračanje državnega nasilja, ki posameznika priklene na določeno identiteto 12 Kakšne preglavice so te skupine povzročale oblastnim strukturam in kakšne so bile sankcije proti njim, je razvidno iz dokumentov Gestapa (povzeto po prilogah 5 in 6): mladina v Leipzigu se pretepa s člani Hitlerjugend, na šolah se širijo govorice o nasprotniških mladinskih gibanjih, ki poskušajo na svojo stran pridobiti čimveč mladostnikov, najbolj dejavni so na obrobjih mesta, ki so bila že v preteklosti komunistična, v manjšem obsegu pa delujejo tudi v mestnem jedru. Vsem je skupna opozicijska drža nasproti Hitlerjugend in državi, izhajajo pa iz ideologije, ki je bila značilna za bündische Jugend. Nekateri izhajajo iz marksističnih in komunističnih tendenc, drugi iz erotičnih in seksualnih. Kazniva dejanja obdolžencev iz teh vrst je potrebno obravnavati kot priprave na»veleizdajo«. Na druženjih, ki jih organizirajo, poslušajo moskovsko radijsko postajo, pojejo komunistične pesmi itd. Na nek način s svojim obnašanjem podpirajo z prepovedane mladinske organizacije (kot je bündische Jugend). Mladina, ki se sama poimenuje Edelweißpiraten, se prav tako opira na tradicijo bündische Jugend. Nasproti Hitlerjugend se obnašajo sovražno, kar pride do izraza tudi v njihovih pesmih. V zvezi s tem je bilo aretiranih 130 mladostnikov,»tri starejše osebe in dva judovska mešanca prve vrste«so bili zaradi izrazito pogubnega vpliva na mladostnike pridržani in odpeljani v koncentracijsko taborišče. Nekateri posamezniki so bili dodeljeni javnemu varstvu, drugi so morali opravljati prisilno delo in so bili na ta način odstranjeni iz njihovega okolja, spet tretje je bilo potrebno čimprej vključiti v Wehrmacht, da so jih na ta način izvzeli iz tega okolja. Številni mladostniki se niso zavedali posledic svojih dejanj, zlasti ne na področju moralnosti, kriminalnosti in politike. 23

24 (Foucault, 2000, 106). Če poenostavimo, lahko povemo, da obstajajo trije tipi bojev, in sicer (1) boji proti različnim oblikam dominacije, (2) boji proti različnim oblikam izkoriščanja in (3) boji proti različnim oblikam podrejanja. Ti boji pa niso strogo ločeni ampak se lahko prepletajo, s tem da ena oblika prevladuje (Foucault, 1991, 107). Odpor je»obsežen in absolutno sočasen«z oblastjo. Če bi bil odpor zgolj nasprotje oblasti, se ljudje ne bi upirali; da bi prišlo do odpora, je treba aktivirati nekaj»tako iznajdljivega, mobilnega, produktivnega«, kot je oblast sama (Foucault, 2009b).»Tam, kjer je oblast, [je] tudi odpor in ta odpor vendarle, ali bolje rečeno prav s tem, nikoli ne stoji nekje zunaj glede na oblast«. V odnosih oblasti igrajo točke upora vlogo nasprotnika, tarče ali opore, prisotne so povsod v mreži oblasti, iz česar Foucault zaključi, da ne obstaja nekakšno»središče vseh vstaj«. Upori so različni:»možni, nujni, neverjetni, spontani, divji, samotni, dogovorjeni, klečeplazni, siloviti, nespravljivi, pripravljeni na sporazum, koristoljubni ali žrtveni«in eksistirajo»samo v strateškem polju odnosov oblasti«(foucault, 2000, ).»V odnosih oblasti so upori drugi konec; v njih se vpisujejo kot nepopustljiva nasprotna stran. Torej so tudi oni razporejeni na nepravilen način: točke, vozli, žarišča upora so bolj ali manj gosto raztreseni v času in prostoru, ter včasih na dokončen način osnujejo skupine ali posameznike, vzdramljajo določene točke telesa, določene trenutke življenja in določene vrste obnašanja«(foucault, 2000, 100). Foucault nadaljuje, da so točke upora najpogosteje gibljive, prehodne in s tem»vnašajo v neko družbo razcepe«, ki jo»razsekajo in znova oblikujejo«. Mreža odnosov moči oziroma oblasti deluje po podobnem principu kot točke upora, s tem ko prva»oblikuje gosto tkivo, ki gre skozi aparate in ustanove«, grejo tudi slednje»skozi družbene slojevitosti in posamezne enote«. Foucault gre tukaj še naprej in izpostavi, da ravno»strateško kodiranje teh točk upora omogoča revolucijo, podobno kot država počiva na institucionalni združitvi odnosov oblasti/moči«(foucault, 2000, ). Nepokorščina je temeljno sredstvo osvoboditve in hkrati nujna za obstoj oblastnih razmerij, iz česar sledi, da»vsako stopnjevanje oblastnih razmerij [z 24

25 namenom podrejanja nepokornih] rezultira le v omejitvi oblasti«. In kot nadaljuje Foucault:»vsaka konfrontacijska strategija obeta postati oblastno razmerje, vsako oblastno razmerje, pa se nagiba k ideji, da lahko postane zmagovalna strategija, če se bo spustilo v neposredno konfrontacijo«(foucault, 2000, 118). 25

26 4. PREDSTAVITEV IN SOCIOZGODOVINSKI KONTEKST BELE VRTNICE Študentsko odporniško gibanje oziroma aktivistična skupina Bela vrtnica je v času Tretjega rajha s pomočjo letakov poskušala svoje sodržavljane in sodržavljanke prepričati k pasivnemu odporu, ki bi posledično lahko pripomogel k spodkopavanju diktatorskega režima, v katerem je živela praktično vsa Evropa. Nasprotovanje temu režimu na kakršenkoli način (bodisi pomoč judom, bodisi simpatiziranje s komunisti, poslušanje prepovedane glasbe, branje prepovedane literature - prepovedi in cenzura sta bili prisotni praktično na vseh področjih vsakdanjega življenja) je rezultiralo v sankcijah, v najhujši obliki usmrtitvah. Veleizdaja je v tem sistemu bila zločin proti nemškemu narodu in je bila kaznovana z giljotino. Zaradi terorja, na katerem je bila ustanovljena nacistična Nemčija, je veliko ljudi migriralo, tisti pa, ki so ostali, so bodisi kolaborirali (tudi s svojim molkom), bodisi se upirali. Skupina študentov na münchenski Univerzi Ludvika-Maksimiljana se je naposled odločila za slednje 13. Njihova pot do odpora je zanimiva z več aspektov. Njihove življenjske poti so bile različne in so se v določenem trenutku in zaradi določenih razlogov prekrižale. Večina aktivnejših posameznikov, ki so se združevali pod Belo vrtnico, je prihajalo iz meščanskega sloja. Robert Scholl, oče Hansa in Sophie Scholl, je denimo bil witemberški politik, leta 1917 je postal najprej župan Ingersheima an der Jagst, dela mesta Crailsheim in leta 1920 še župan Forchtenberga. Družina Scholl se je 1932 preselila v Ulm, kjer je oče delal kot gospodarski revizor in davčni svetovalec. V času weimarske republike ( ) je bila med drugimi mladinskimi organizacijami zelo priljubljena tudi t. i. bündische Jugend, ki je bila v svojem delovanju avtonomna. Mladi so v teh organizacijah preživljali svoj prosti čas; hodili 13 Naštejmo na tem mestu aktiviste in aktivistke Bele vrtnice, s katerimi se bomo v nadaljevanju podrobneje ukvarjali (leta 1942 naj bi jih bilo med 10-12, vendar niso vsi sodelovali pri produkciji letakov. Predvsem so bili prijatelji in prijateljice, ki so se srečevali na bralnih večerih, kjer so diskutirali o čedalje bolj političnih temah): arhitekt Manfred Eickmeyer je skupini dal v uporabo svoj atelje v Münchnu, kjer so se lahko srečevali. Preko Jürgena Wittensteina sta se spoznala Hans Scholl in Aleksander Schmorell, ki sta tudi začela s pisanjem, razmnoževanjem in razširjanjem letakov. Pridružili so se jima še Sophie Scholl, Traute Lafrenz, Christoph Probst (ki je bil sprva še zadržan do aktivizma svojih prijateljev in prijateljic) in Willy Graf. Huberta Furtwänglerja se pogosto ne omenja kot aktivista ampak kot prijatelja, ki je skupaj z Grafom, Schmorellom in Schollom bil vpoklican na fronto v Rusijo. Kurt Huber, Carl Muth in Theodor Haecker so omenjeni kot duhovni mentorji skupine (zgolj Huber se je aktivno pridružil pri produkciji zadnjih dveh letakov). 26

27 so na taborjenja, izlete ipd. V 20. letih 20. stoletja se je ustanovila tudi Hitlerjugend, ki je bila precej podobna prej omenjeni bündische Jugend. Članstvo je bilo prostovoljno, prav tako so v njenem okviru organizirali izlete, taborjenja. Te aktivnosti so nudile svobodo in zapolnjevale prosti čas med šolo in družino. Razlika je bila pa v tem, da so člani Hitlerjugend simpatizirali z nacionalsocialistično stranko. Tudi Sophie in Hans Scholl, kasneje pomembna člana Bele vrtnice, sta bila sprva navdušena nad Bund Deutscher Mädel in Hitlerjugend in se proti volji očeta priključila organizaciji. Hans je postal celo vodja skupine v Ulmu. Situacija pa se je začela spreminjati z nacionalsocialističnim prevzemom oblasti in postopnim prilagajanjem Hitlerjugend potrebam oblasti. S prepovedjo vseh drugih mladinskih organizacij je Hitlerjugend pridobila številne člane, še posebej zato, ker na začetku njeni politični cilji niso bili tako izraziti. Kar kmalu pa je postala Hitlerjugend hierarhično organizirana skupnost, ki ni več temeljila na svobodno sprejetem redu, ampak na ukazih in poslušnosti. Tudi v Hitlerjugend je bila kaj kmalu inkorporirana rasna teorija, prepovedana so bila branja pesnikov, pisateljev in drugih umetnikov ter mislecev, ki jih je režim izobčil. Kasneje pa je tudi samo članstvo za mladoletne postalo obvezno. Hans Scholl je tedaj izstopil iz Hitlerjugend in nekaj časa vodil skupino, ki je še naprej negovala tradicije nemških mladinskih organizacij t. i. Deutsche Jugendschaft imenovane tudi dj Zaradi tega je bil leta 1937 za kratek čas tudi aretiran in le njegov nadrejeni ga je rešil pred dalj časa trajajočim priporom. Willi Graf je izhajal iz katoliške družine. Tudi on je bil januarja aretiran zaradi podobnih razlogov in za več tednov zaprt. Graf je hitro je razvil lastna merila, ki so mu pomagala pri kritičnem dojemanju političnega dogajanja. Njegova stroga drža se je odražala seveda tudi pri izbiri prijateljev, saj naj bi iz svojega adresarja črtal vse člane Hitlerjugend. Graf je že leta 1929 pristopil h katoliški šolski zvezi Neudeutschland in leta 1934 je pristopil k ilegalni nemški zvezi z imenom Grauer Orden, ki se je bolj kot ostala katoliška mladina čutila povezano s tradicijami mladinskih gibanj. Dj in Grauer Orden sta obe bili skupini brez trdnih organizacijskih oblik in rigidne hiearhije; temelj združevanja je bilo prijateljstvo, kljub temu pa imajo pomembno vlogo visoke zahteve, ki jih morajo člani izpolnjevati, kar je vplivalo na elitno zavest, ki je terjala distanciranje od tistih, ki nimajo teh nazorov. Obe sta zavračali nereflektirano prevzemanje tradicij. 27

28 Christoph Probst je v času svojega šolanja živel v internatih, kjer je imel podobne izkušnje kot Hans Scholl in Willi Graf v mladinskih skupinah. Njegov oče je bil zasebni učitelj in je prijateljeval z Emilom Noldejem in Paulom Kleejem oba sta bila umetnika, ki sta bila s strani nacionalsocialistov označena kot entartet izrojena/degenerirana 14. Njegov oče se je po ločitvi ponovno poročil z judinjo in družina je hitro spoznala, kaj pomeni biti izključen v nacionalsocialistični državi. Šele leta 1936, ko je njegov oče naredil samomor, se je Christoph začel ukvarjati z literarnimi in filozofskimi temami, ne da bi se zaradi tega jasno opredelil do nacionalsocializma; sprva so ga namreč zanimale naravoslovne znanosti. Leta 1939 je začel študirati medicino v Münchnu. Med prakso v bolnišnici je spoznal Herto Dohrn, s katero se je dve leti kasneje tudi poročil in imel 3 otroke. Aleksander Schmorell je bil rojen leta 1917 v Rusiji. Bil je sin nemškega zdravnika. Njegova mati je bila Rusinja in je umrla kmalu po njegovem rojstvu. Leta 1921 se je z očetom preselil v München. Schmorell je odraščal med dvema kulturama; doma so govorili rusko in tako sta mu ruski jezik in religija ostala blizu. Poleg tega je imel varuško, ki je bila prav tako Rusinja in mu je bila kot mama. Že iz šolskih dni je bil prijatelj s Christophom Probstom. V družini je bil vajen svobode in neodvisnosti, kar ga je hitro pripeljalo v konflikt z avtoriteto. V začetku njegov odpor ni bil aktiven. Da bi zbežal vsakdanu, se je ukvarjal s književnostjo še posebej so ga navduševali ruski pesniki, ukvarjal pa se je tudi s kiparstvom. Za razliko od odporniške socialistične in judovske mladine člani Bele vrtnice niso spadali med neposredno izključene, ogrožene in diskriminirane. Po zaključeni srednji šoli so se vsi soočali z novimi zahtevami režima: vojaški rok in prisilno delo (Wehrdienst, Reichsarbeitsdienst, Kriegshilfsdienst). Kasneje so bili kot študenti vpoklicani na fronto in kljub njihovim podobnim nazorom je vsak svoja vojaška leta doživel drugače. Aleksander Schmorell, ki je v prisilnem delu videl hoteni in načrtovani odvzem svobode, je prišel v še večji konflikt z nacionalsocialističnim 14 Entartete Kunst; pod t. i. degenerirano umetnost so spadala vsa umetniška dela in umetniške struje, ki so bile v nasprotju z nacionalsocialističimi predstavami o umetnosti in lepotnih idealih: ekspresionizem, dadizem, nova stvarnost (Neue Sachlikeit), nadrealizem, kubizem, bauhaus. Kot degenerirana so veljala dela naslednjih avtorjev: Ernst Barlach, Willi Baumeister, Max Beckmann, Otto Dix, Max Ernst, Otto Freundlich, Wilhelm Geyer, Otto Griebel, George Grosz, Karl Hofer, Ernst Ludwig Kirchner, Paul Klee, Oskar Kokoschka, Käthe Kollwitz, Elfriede Lohse-Wächtler, Gerhard Marcks, Paula Modersohn-Becker, Otto Pankok, Max Pechstein, Karl Schmidt-Rottluff, Theo Brün, Wassily Kandinsky. 28

29 sistemom, ko je bil soočen z disciplino v vojski. Medtem ko je recimo Hans Scholl v vojni videl možnost za osebno politično opredeljevanje in pa tudi možnost osvoboditve Evrope v bolj v metafizičnem smislu kot v političnem. Hans Scholl in Aleksander Schmorell sta lahko začela dalje študirati v poletnem semestru leta 1940, medtem ko se je Willi Graf na univerzo vrnil šele čez dve leti. Pri Beli vrtnici je pomembno razumeti, da so kasnejše aktiviste zoper nacionalsocialistični režim povezovali predvsem prijateljski odnosi, skupni interesi in medsebojno zaupanje. V prvi fazi so to bili mladi študenti, ki so se družili in razpravljali na samoorganiziranih (zasebnih) literarnih večerih, kjer so pogosto skupaj z mentorji brali prepovedane avtorje in vedno pogosteje diskutirali o političnih in vsakdanjih razmerah v takratni Nemčiji. Sami so si organizirali družbeni prostor, kjer so se lahko pogovarjali o temah, ki jih v širši družbi niso mogli izražati. Bela vrtnica je s produkcijo letakov samoiniciativno stopila v javno sfero z namenom mobilizacije Nemcev proti diktatorskemu režimu. S tem dejanjem so postali režimska opozicija, ki pa je bila zaznamovana z neizkušenostjo in idealizmom. Zavzemali so se za osebno svobodo posameznika in svobodno družbo, ki spoštuje človeka. Niso bili politični v strankarskem ali programsko-ideološkem smislu, ampak politični v skrajno idealističnem smislu, za obrambo univerzalnih vrednot in človekovih pravic. Bili so pogumni, ampak nepripravljeni na intervencijo državnih aparatov. Kot pravi tudi Corina Petrescu (2010), zgodba Bele vrtnice podpira Foucaultov koncept razpršene oblasti in politizirane zasebne sfere kot temelja opozicije, o kateri pišeta Susan Gal in Gail Kligman (Gal in Kligman, 2000). Corina Petrescu piše v svoji knjigi Against All Odds: Models of Subversive Spaces in National Socialist Germany, da so problematizirali režim, niso pa predstavljali resnične grožnje sistemu (Petrescu, 2010, 106), s čimer se sama ne morem najbolj strinjati. Res je, da svoje ideje niso uspeli udejanjiti, toda Bela vrtnica je s svojimi akcijami očitno predstavljala neko nevarnost za sistem, ker se je oblast potrudila posekati vse»stebre«njenega odpora. Kar se mi zdi pomembno, je opozoriti na to, da so gibanje Bela vrtnica sestavljali mladi nemški študenti, v katere je režim vlagal, da bi ob koncu šolanja služili nemškemu narodu in ga vodili v»duhu nacionalsocializma«. Hkrati pa je taista študentska populacija izvedla spontan protest med govorom bavarskega gauleiterja Paula Gieslerja, v katerem je govorec javno žalil navzoče študentke, da s študiranjem zapravljajo čas in da naj namesto tega raje 29

30 opravljajo svojo dolžnost do domovine s tem, da firerju rojevajo sinove. Ta dogodek je povzročil veliko vznemirjenje med aktivisti Bele vrtnice in jih najverjetneje navdal z odporom zoper enoumje, kar je evidentno iz šestega letaka:»mi duhovni delavci bi bili ravno pravšnji, da naredimo konec temu novemu gospodovalnemu sloju. [ ] Študentke so na univerzi v Münchnu dale dostojanstven odgovor na omadeževano čast, nemški študenti so se za svoje tovarišice zavzeli in uprli. To je začetek boja za naše svobodno samoodločanje, brez katerega se duhovne vrednote ne morejo vzpostaviti. Zahvaljujemo se pogumnim tovarišicam in tovarišem, ki nam dajejo dober zgled«. (gl. šesti letak) Apelirali so na študente in študentke, na tisto populacijo v družbi, ki naj bi bila aktivna in kritična, naj se upirajo režimu in upali, da bodo letaki pripomogli k množični mobilizaciji Nemcev. Čas se je zdel še posebej primeren za množično ljudsko vstajo, saj so ljudje očitno začeli dvomiti v zmagoslavni konec vojne, kar je razvidno tudi iz Goebbelsovega govora v Sportpalast (na dan, ko sta Hans in Sophie Scholl razdelila šesti letak po prostorih münchenske univerze in bila aretirana). V tem govoru je Goebbels omenjal Angleže, ki trdijo, da so Nemci obupali nad zmago Nemčije v vojni, da so izčrpani in brez upanja, da si želijo kapitulacije, da svojemu firerju ne zaupajo več ipd. Da bi se zoperstavil tem angleškim reprezentacijam, je Goebbels Nemce v Sportpalast pozval k totalni vojni. Posledično bi stopnjevanje odpora v takšnih razmerah lahko pripeljalo do vedno večjih nemirov in dodatno oslabilo nacistično oblast ter končno doprineslo do dejanske kapitulacije Nemčije in s tem do zaključka vojne. Seveda pa Bela vrtnica ni bila edina skupina mladih, ki se je upirala režimu v katerem je živela. Mnogi mladi (predvsem mladoletniki), zlasti tisti iz revnejših družin, so prenehali sodelovati pri Hitlerjugend, ker v njej zaradi svojega slabšega statusnega položaja niso imeli možnosti za kakršnokoli napredovanje (Hitlerjugend je bila, kakor sem že zapisala, namreč odskočna deska za pomembne položaje v nacionalsocialistični stranki, vojski in na drugih področjih), poleg tega so kot pogosti vzrok za neaktivnost pri Hitlerjugend omenjali krčenje osebne svobode ipd., kar pa jih je postavilo v konflikt z oblastjo. Da bi Hitlerjugend lažje nadzirala mlade, so 15 Govor Josepha Goebbelsa v Sportpalast ( ) je dostopen na: (avgust, 2010). 30

31 uvedli tudi svoje patrulje (mladi nadzirajo mlade) 16. Mladi, ki so prišli v konflikt s Hitlerjugend, so formirali lastne skupine, ki so se upirale vsaka na svoj način. Te skupine pa niso bile prepoznane kot odporniške skupine, ampak zgolj kot»združbe kriminalcev«, ki da se ukvarjajo z različnimi zločinskimi dejanji (kot so tatvine, uničevanje lastnine ipd.) in terorizirajo lokalne vodje Hitlerjugend in njihove patrulje. Najbolj znane takšne skupine so bile na primer Edelweißpiraten in Kittelbachpiraten. Poleg vlamljanja v domove voditeljev Hitlerjugend in napadov na njihove patrulje, so pisali tudi grafite s protioblastimi slogani in razdeljevali letake, v katerih so pozivali mlade, naj se jim pridružijo pri njihovem boju za svobodo. Pogosto so se tudi povezovali z drugimi odporniškimi gibanji (npr. komunističnimi). Na severu Nemčije so se mladi organizirali v t. i. Swing jugend. To so bili mladi iz premožnejših družin, ki so na drugačen način kazali nezadovoljstvo s sistemom. Organizirali so plesne prireditve, kjer so plesali swing in poslušali angleško in ameriško glasbo. Ker so te prireditve postajale vedno bolj priljubljene in razširjene po celotni državi, so bile s strani oblasti prepovedane (prohibicija plesa). Številne majhne skupinice po celotni Nemčiji so spremljale tudi tuje (torej sovražne) radijske oddaje (predvsem na BBC-ju) in povedano zapisovale ter skrivno razdeljevale letake z vsebino zavezniških poročil po poštnih nabiralnikih, telefonskih govorilnicah, sporočila so razpošiljali po pošti ipd. Kljub temu, da so te skupine predstavljale manjšino, so očitno povzročale kar precej preglavic režimu. Lokalna policija se je vedno pogosteje obračala na Gestapo po pomoč. Veliko mladih je bilo aretiranih, kaznovanih, odpeljanih v taborišča ali poboljševalnice, nekatere pa so usmrtili. Tudi brez sodnega procesa. Kljub krutim sankcijam so se te skupine uspele obdržati in delovati do konca vojne oziroma do poraza Nemčije (Horn, 1973). 16 Že prej sem omenila tudi oblastne ukrepe, ki so določali funkcijo Hitlerjugend, članstvo v njej, dolžnosti in sankcije (glej tudi prilogi 1 in 2). Prav tako pa sem že večkrat omenila tudi militaristično funkcijo Hitlerjugend, ki je razvidna predvsem iz priloge 3. Seveda je v dokumentu (iz leta 1934) zanikana vsakršna povezava z militarizmom in je poudarjeno, da je Hitlerjugend sprejela pomembno nalogo izučiti/izuriti mlade fante na vseh področjih, da bodo sposobni, tako fizično kot psihično, za služenje firerju in nemškemu narodu. Iz dokumenta je evidentno, da so mlade dečke v Hitlerjugend trenirali in izurjali v streljanju, orientacijskih tekih, boksanju, plavanju in gimnastiki. Dokument seveda ni bil namenjen javnosti. V prilogi 4 lahko dobimo podatke o smrtnih žrtvah v Hitlerjugend od leta

32 4. 1. Osrednji akterji odporniške skupine Bela vrtnica A convict risks his life to protest unjust punishments; a madman can no longer bear being confined and humiliated; a people refuses the regime that oppresses it. That doesn't make the first innocent, doesn't cure the second, and doesn't ensure for the third the tomorrow it was promised. Moreover, no one is obliged to support them. No one is obliged to find that these confused voices sing better than the others and speak the truth itself. It is enough that they exist and that they have against them everything that is dead set on shutting them up for there to be a sense in listening to them and in seeing what they mean to say. (Foucault, 2002, 452; v angleškem prevodu Robert Hurley idr.) Bela vrtnica (Weiße Rose), nenasilno nemško odporniško gibanje, ki je v obdobju med junijem 1942 in februarjem 1943 delovalo ilegalno in subverzivno v razmerju do oblasti Tretjega rajha, je dejansko skupinica nekaj študentov medicine Univerze v Münchnu. Študentje in študentke so s pomočjo drugih intelektualcev in duhovnih mentorjev zasnovali niz antinacističnih letakov, ki so jih prek pošte distribuirali po nemških in avstrijskih mestih (Kohek, 2008, 367). To početje jim je bilo omogočeno zaradi razmeroma dobro razvite družbene mreže. Že v letu 1941 so se začeli srečevati na bralnih večerih, kjer so sprva diskutirali o nepolitičnih temah in kjer so se lahko umaknili iz nacionalsocialističnega vsakdanjika. Diskutirali so o Avguštinu, nemških klasičnih pesnikih in o ruskih pisateljih 19. stoletja. Še posebej so jih navduševali tudi francoski pisci, kot so: Georges Bernanos, Leon Bloy, Paul Claudel in Jacques Maritain predvsem katoliško kolorirani pisci, ki pa so v svojih delih kritizirali pomeščanjenje uradne cerkve. Leta 1942 je Hans Scholl spoznal Carla Mutha in Theodora Haeckerja. Haecker je prestopil iz protestanske vere v katoliško in je bil znan predvsem kot prevajalec filozofa Kierkegaarda. Zaradi svoje kritike nacionalsocializma je imel prepoved obljavljanja. Muth je bil izdajatelj Hochland-a, katoliškega kulturnega 32

33 časopisa, ki je bil v letu 1941 prepovedan. Hochland je bil v Weimarski republiki najpomembnejši element katoliških intelektualcev, obenem pa eden od redkih tiskanih medijev, ki je bil duhovno distaciran od nacionalsocializma. V njem so objavljali nesumljive, dovoljene avtorje in s tem lahko razmeroma necenzurirano zavzemali stališča do problematike dobe, v kateri so živeli. Vse to pa je trajalo, kot sem že prej omenila, samo do leta Hans Scholl se je v naslednjem letu redno srečeval s Haeckerjem in se verjetno tudi pod Muthovim vplivom začel ukvarjati s filozofskimi in religijskimi študijami. Maja 1942 se je skupini študentov pridružila še Sophie Scholl, sestra Hansa Scholla. Ko je dokončala vzgojiteljsko šolo, je morala še pol leta opravljati t. i. Kriegsarbeitsdienst prisilno delo, da je potem lahko šla študirat. V poletnem semestru leta 1942 je tako tudi ona začela študirati biologijo in filozofijo na münchenski univerzi. Hitro je opazila rasizem Tretjega rajha, ki je bil diskriminatoren do njenih judovskih prijateljic, in njegovo intelektualno omejenost, ko so prenehali brati Heinricha Heineja zaradi njegovih judovskih korenin. Zanimivo je, da je bila Sophie Scholl zaročena s Fritzem Hartnaglom, ki je v svojem poklicu bil je namreč oficir v nemški vojski videl uresničitev svojih sanj. Zaradi tega naj bi bila pogosto tudi v konfliktu, saj je Sophie zavračala kakršnokoli obliko podpiranja nacionalsocialistične vojne. Poleti 1942 so študentje intenzivneje prijateljevali tudi s profesorjem Kurtom Huberjem, ki je na münchenski univerzi poučeval filozofijo, muzikologijo in psihologijo. Čeprav je bil kot znanstvenik in profesor zelo ugleden, pa mu je bila redna profesura preprečena, kar je bilo delno povezano z njegovim interdisciplinarnim znanjem; psihologija in muzikologija namreč nista bili etabilirani kot akademski disciplini. Njegovo akademsko napredovanje je po prevzemu oblasti nacionalsocialistične stranke oteževal tudi lažji telesni hendikep. Ker je ohranil svojo znanstveno integriteto, so njegova predavanja postala eden izmed redkih krajev, kjer je na münchenski univerzi še bila prisotna kritična misel. Pri profesorju Hubru je zanimivo, da je v začetku pravzaprav simpatiziral z nacionalsocialistično stranko: njegov intenzivni antiboljševizem je imel določene skupne točke s cilji nacistične oblasti. Pravzaprav je še pred vojno v veliki meri sodeloval z nacionalsocialističnim sistemom predvsem na področju glasbenega narodopisja. Profesor Huber je imel vsekakor ambivalentno pozicijo; na eni strani je sodeloval s sistemom, po drugi 33

34 strani pa ga je, predvsem v zasebni sferi, pogosto ostro kritiziral. V tem smislu ima njegov odpor določene podobnosti z nacional-konservativnim odporom. Spomladi leta 1942 je Hans Scholl spoznal arhitekta Manfreda Eickemeyerja, ki je skupini študentov dal na razpolago svoj atelje za njihova srečevanja, kjer se je vedno pogosteje diskutiralo o aktualnih političnih problemih. Theodor Haecker in Afred von Martin sta v tem intelektualnem krogu brala Claudelovo delo Seidener Schuh, ki je spadalo med tedaj intenzivno diskutirana dela, ter Jahr der schönen Täuschungen, delo Hansa Carossa, ki jim je odprlo oči za nujno izbiro med resničnim in neresničnim. Z delom Der Großtyrann und das Gericht, ki ga je napisal Werner Bergengruen, in Las Casas vor Karl V., ki ga je napisal Reinhold Schneider, so si aktivisti pojasnili, kaj je diktatura. Willi Graf je bral Bergengruenovo delo Am Himmel wie auf Erden, za katero je menil, da vsebuje številne resnične in opozorilne besede. Tudi Hans Scholl je bral tega avtorja, ki ga je osebno spoznal pri Carlu Muthu jeseni Bergengruen je skupaj s svojo ženo ponoči pretipkaval in razširjal pridige Clemensa Augusta, galenskega grofa (Jens, 2001, 46). Glede na zapise Willija Grafa in ostalih aktivistov so med pomembne avtorje, ki so jih brali, spadali tudi Hölderlin, Novalis, Mörike, Rilke, Hermann Hesse, Ernst Jünger, Ricarda Huch in Hans Carossa. Med ruskimi avtorji so še posebej izstopali Dostojevski, Gogol, Lermontov, med Francozi Gide, Bernanos in Claudel. (Jens, 2001, 47). George J. Wittenstein v svojih spominih na Belo vrtnico piše, da je bil organiziran odpor v nacistični Nemčiji praktično nemogoč. Ni se bilo mogoče pogovarjati o režimu, niti s svojimi prijatelji, kajti vsak bi lahko bil kolaborator oziroma ovaduh. Kontrola in nadzor nacistov nad populacijo sta bila izjemno dobro organizirana, kajti vsaka četrt je imela stranskarskega funkcionarja, ki je vohunil za sosedi. Spominja se incidenta v kinu, ko je Gestapo odpeljal človeka, ki je sedel nekaj vrst pred njim, ker je svojemu spremljevalcu povedal zaničljivo opazko o Hitlerju. Kdorkoli je slišal kaj podobnega, je bil dolžan to sporočiti tajni policiji. Takšne razmere so majhnim odporniškim skupinam onemogočale povezovanje in vzpostavljanje kontaktov. Po mnenju Wittensteina bi lahko edini uspešni odpor prišel s strani vojske. Kar se tiče akivistov Bele vrtnice, je Wittenstein mnenja, da so bila izhodišča za njihov odpor osebna svoboda, visoka moralna in etična načela in samodisciplina. Večina aktivistov je bila dejavna v Bündische Jugend mladinski 34

35 organizaciji, ki je nastala, kot pravi Wittenstein, iz razočaranja nad starim etabiliranim redom in šolskim sistemom ter kot upor avtoritarnim staršem. Večina aktivistov je imela tudi prijatelje in prijateljice ter sošolce in sošolke, ki so bili judi in so bili zaradi tega deportirani, izgnani ali umorjeni. Schmorell in Wittenstein sta se spoznala že leta Naslednje leto sta skupaj začela študirati na münchenski univerzi. Ob koncu poletnega semestra je vodja nacistične študenske organizacije (na Bavarskem) sklical sejo, na kateri je obvestil vse študente, da morajo poletne počitnice opravljati poljedelska dela, če hočejo jeseni nadaljevati študij. To je izzvalo demonstracije, študenti oddelka za kemijo so vrgli nekaj dimnih bombic, nakar je prišla tajna policija. 17 Preko Wittensteina sta se spoznala tudi Schmorell in Hans Scholl. Odločila sta se, da bosta razdeljevala letake in na ta način opozarjala na situacijo, v kateri so živeli ljudje v Evropi. Sprva sta letake pisala Hans Scholl in Aleksander Schmorell, ki je s finančno podporo sploh omogočil takšno delovanje. Pri razširjanju pa so pomagali tudi drugi. Do poletja 1942 naj bi v skupini Bela vrtnica delovalo ljudi. Z letaki so želeli pozvati k odporu najprej nemške intelektualce, kasneje pa tudi nemški narod (peti letak je bil naslovljen Poziv vsem Nemcem! v izvirniku Aufruf an alle Deutsche!) in študente ter študentke (šesti letak je bil naslovljen Sobojevnice! Sobojevniki! v izvirniku Komilitoninen! Komilitonen!). Prihodnost Nemčije so videli v popolni odpravi NS ideologije in njenih privržencev. Konec julija 1942 so bili Willy Graf, Hans Scholl in Alexander Schmorell kot bolničarji vpoklicani na rusko fronto. V Rusiji rojeni Schmorell je seveda govoril ruščino in je študentom omogočil popolnoma drugačen stik z ruskim prebivalstvom, kar jih je nedvomno zelo zaznamovalo. Po vrnitvi s fronte novembra 1942 se je njihov aktivizem še bolj razširil. Januarja 1943 so študenti začeli aktivno sodelovati tudi s profesorjem Hubrom, čeprav so imeli v določenih ozirih različna mnenja (Huber je na primer zagovarjal, da bi morala biti nova nemška povojna ureditev pogojena s postopno prevzgojo nacionalsocialistov. Hans Scholl se s tem nikakor ni strinjal in je zagovarjal tezo, da je treba vodilne nacionalsocialiste povsem izključiti iz družbenih pozicij). Strinjali pa so se v tem, da je, glede na gospodarski položaj, edina možna povojna ureditev Evrope lahko le socialistična (federalistična). 17 Spomini na Belo vrtnico Georgea J. Wittensteina so dostopni na: (avgust, 2010). 35

36 V času med junijem 1942 in februarjem 1943 je Bela vrtnica izdala 6 letakov. Prvi štirje letaki so izšli v zelo kratkem času med 27. junijem in 12. julijem 1942 v nakladi 100 izvodov. Pošiljali so jih pisateljem, profesorjem, knjigarnarjem in študentom ter študentkam v Münchnu in okolici. Šele med 27. in 29. januarjem 1943 je izšel peti letak, s katerim so želeli mobilizirati večje število ljudi. Zadnji, šesti letak so izdali v prvi polovici februarja Peti in šesti letak sta bila izdana v več tisoč izvodih. S pomočjo drugih kolegov in kolegic so jih razdeljevali na več nemških univerzah in jih pošiljali po pošti. Šesti letak sta Hans in Sophie Scholl razdelila na hodnikih Univerze Ludvika-Maksimiljana v Münchnu pri čemer ju je zalotil hišnik in ju predal Gestapu. Christoph Probst je napisal osnutek sedmega letaka, vendar tega niso uspeli izdati. Prve štiri letake naj bi napisala Hans Scholl in Aleksander Schmorell, pri zadnjih dveh pa je aktivno sodeloval vsaj še Kurt Huber, verjetno pa tudi drugi (Sophie Scholl, Christoph Probst in Willi Graf), kar je navsezadnje razvidno tudi iz stila pisanja. V prvih štirih letakih namreč izstopajo svetopisemski, Aristotlovi, Goethejevi, Novalisovi, Schillerjevi in Laocejevi citati, ki jih v petem in šestem letaku ne zasledimo več. Nasploh diskurz zadnjih dveh letakov v primerjavi s prvimi štirimi ni nič več v domeni religioznega. Pri nastajanju petega letaka, ki je bil naslovljen»flugblätter der Widerstansdbewegung in Deutschland«(Letaki odporniškega gibanja v Nemčiji) je sodeloval že tudi Kurt Huber, kar je evidentno tudi v samem tekstu, ki tokrat prvič v primerjavi s prvimi štirimi ni več tako poetičen, ampak je veliko bolj politično angažiran in neposreden. Predvsem pa vsebuje rešitve za bodočo ureditev Evrope (prihajajoča Nemčija je lahko le federalistična!). Peti letak je bil prvi izmed letakov Bele vrtnice, ki je bil v tisočih kopijah razširjen po skoraj vseh večjih mestih Nemčije in v manjši nakladi tudi na severu Avstrije. Prve štiri letake niso pošiljali samo po pošti na izbrane naslove, ampak so jih puščali v javnih telefonskih govorilnicah v telefonskih imenikih in jih preko kurirjev prinesli in razširjali še na drugih univerzah. Letake so po pošti poslali tudi na lastne naslove, da bi preverjali, ali jih nacisti prestrežejo. Produkcija in distribucija letakov je bila težavno in nevarno delo. Težko je bilo nabaviti velike količine papirja in kuvert, prav tako pa si lahko takoj postal sumljiv, kolikor si želel kupiti večje število znamk. Prenašanje letakov v druga mesta je bilo prav tako nevarno, saj so bile na 36

37 vlakih prisotne patrulje vojne policije. Nihče ni smel potovati brez uradnega dovoljenja, zato so letake z vlaki prenašale večinoma ženske, ki niso bile deležne tolikšnih pregledov in preverjanja dokumentov, kot moški. Aktivisti Bele vrtnice so se poskušali povezati tudi z drugimi odporniškimi skupinami in največ pomoči so si študenti obetali s strani Falka Harnacka, ki je bil do leta 1941 dramaturg v weimarskem nacionalnem gledališču. Preko svojega brata je imel stike z komunističnim odporniškim gibanjem z imenom Rdeči orkester - Rote Kapelle in preko svojega svaka do nemške protestantske cerkve so se Harnack, Huber, Scholl, Schmorell in Graf srečali v Münchnu. Hans Scholl si je od letakov obetal mobilizacijo širše populacije, medtem ko je bil Harnack do te ideje skeptičen. Graf je poskušal pridobiti podporo tudi pri prijateljih iz Grauer Orden, ki pa niso dvomili samo o načinu upora, ampak tudi v smiselnost upora samega. Vendar do nadaljnjega povezovanja z drugimi opozicijskimi skupinami več ni prišlo so namreč aretirali Hansa in Sophie Scholl, potem ko ju je Jakob Schmid, hišnik münchenske univerze, zalotil pri razdeljevanju letakov in ju pridržal do prihoda policije. Hansa in Sophie Scholl ter Christopha Probsta so po hitrem sodnem procesu usmrtili. Aleksandra Schmorella in Kurta Hubra so usmrtili , kasneje pa še Willija Grafa, od katerega so poskušali pridobiti več podatkov o aktivistih Bele vrtnice. Samo sojenje, ki ga je vodil predsednik ljudskega sodišča, fanatični nacionalsocialist Roland Freisler, naj bi bilo bolj podobno stranskarskemu zborovanju kot sodni obravnavi. V sodni dvorani sorodniki obtožencev niso smeli biti navzoči, ampak zgolj nacionalsocialistični funkcionarji. Hčerinska skupina Bele vrtnice v Hamburgu je bila prav tako skupina prijateljev, ki so skupaj s profesorico Erno Stahl organizirali bralne večere, kjer so podobno kot skupina v Münchnu brali prepovedana dela. Poleg tega so poslušali radijske oddaje moskovske in nemške svobodne radijske postaje. Jedro skupine so sestavljali študenti Traute Lafrenz, Heinz Kucharski in Margaretha Rothe (Benzenberg, 1993). Drugi opozicijski prijateljski krog se je ustvaril okrog družine Leipelt. Obe skupini sta se združili, ko sta se spoznala Hans Leipelt in Heinz Kucharski na Univerzi v Hamburgu, kjer sta študij medicine začeli tudi Traute Lafrenz in Margaretha Rothe, ki je skupaj z Heinzom Kucharskim sestavljala letake z naslovom Proti Hitlerju in vojni (Gegen Hitler und Krieg). Na njih so bili navedeni 37

38 termini in frekvence nemške svobodne radijske postaje (deutscher Freiheitssender). Preko Hannelore Willbrandt, ki je bila zaposlena v knjigarni, sta spoznala še Alberta Suhra, študenta medicine, ki je v skupino pripeljal še svoje prijatelje. Eden izmed teh je bil prav tako študent medicine Frederick Geussenhainer, ki je imel v univerzitetni bolnišnici Hamburg-Eppendorf kontakte s»candidates of humanity«, skupino protirežimskih zdravnikov. Drugi prijatelj je bil študent germanistike Reinhold Meyer, ki je bil sin lastnika knjigarne Agentur des Rauhen Hauses, kjer so se od poletja 1943 redno srečevali. Konec leta 1942 je tretji letak Bele vrtnice v Hamburg prinesla Traute Lafrenz, ki je svoj študij nadaljevala v Münchnu in prijateljevala z münchensko skupino Bela vrtnica. Hans Leipelt, ki je prav tako študiral v Münchnu, je aprila 1943 do hamburške skupine prinesel še šesti letak. Ta je oba letaka reproducirala in razdeljevala. Hans Leipelt je bil sin inženirja in priznane judovske kemičarke, odraščal je v izobraženi meščanski družini v Hamburgu. Kot sin judinje se je hitro soočil z diskriminirajočim sistemom, njegova babica je bila leta 1942 deportirana v taborišče Theresienstadt, že pred tem si je njegov stric, ki je bil prav tako jud, na Dunaju vzel življenje. Preko teh študentov je zadnji, šesti letak prišel do Skandinavije, Anglije in v Švico, kjer so mediji poročali o akcijah Bele vrtnice in o usodi skupine iz Münchna (Benzenberg, 1993). Thomas Mann je v radijski oddaji BBC-ja predstavil delovanje Bele vrtnice in njihovo usodo in s tem opozoril, da ne smemo enačiti vseh Nemcev z nacisti; nemško in nacionalsocialistično ni eno in isto. Julija 1943 so Britanci zadnji letak Bele vrtnice (z naslovom Ein deutsches Flugblatt Manifest der münchener Studenten / Nemški letak Manifest münchenskih študentov) z letali raztrosili v več ih izvodih nad celotno Nemčijo 18. Oktobra 1943 sta bila Hans Leipelt in Marie-Luise Jahn, ki mu je pomagala pri distribuciji letakov, aretirana. Hans Leipelt je bil obtožen razmnoževanja letaka Bele vrtnice in razširjanja prepovedane literature in je bil usmrčen v zaporu Stadelheim. Od novembra 1943 do marca 1944 je bilo aretiranih še 30 aktivistov iz hamburške skupine Bela vrtnica. Nekateri so umrli v zaporih zaradi bolezni, drugi so bili usmrčeni ali pa so naredili samomor. 18 Distribucija letakov je ponazorjena v prilogi 8. 38

39 Aktivisti Bele vrtnice so bili večinoma obtoženi priprave na veleizdajo. S hitrim procesom brez možnosti pomilostitve in takojšnjo izvedbo kazni so nacisti na eni strani želeli pri nemških študentih doseči zastraševalni učinek, na drugi pa je prav to kazalo na šibkost režima. Proces proti Hansu Leipeltu in njegovim prijateljem se je proces odvijal 20 mesecev pozneje, kot ugotavlja Christiane Benzenberg verjetno tudi zato, da bi zamolčali dejstvo, da je Bela vrtnica kljub vsemu še delovala in ni bila povsem zatrta (Benzenberg, 1993). Toda večjih protestov in odpora, ki so si ga aktivisti Bele vrtnice želeli, vsaj s strani nemških študentov ni bilo Tretji rajh in rasizem V prevodu poglavja Subjekt in oblast, ki je bil obljavljen v publikaciji Vednostoblast-subjekt iz leta 1991, piše o dveh»kužnih boleznih oblasti«, in sicer sta to fašizem in stalinizem, za katera Michel Foucault meni, da sta za nas tako težavna, ker sta se v zgodovini družb pojavila kot nekaj enkratnega, kljub temu pa nista povsem izvirna, saj sta uporabljala mehanizme, ki so bili prisotni v večini družb in sta uporabljala strategije»naše politične racionalnosti«(foucault, 1991, 104). V tem poglavju se bom oprla na predavanje, ki ga je Foucault imel 17. marca 1976 na Collège de France in v katerem govori o nacizmu z aspekta dveh konceptov: biooblasti in rasizma. Predvsem se mi zdi to predavanje pomembno zaradi dveh razlogov: prvič, Foucault se v njem loti vprašanja nacizma z drugačne perspektive. Opozori na pojav nove oblasti v 19. stoletju, ki se razlikuje od prejšnje t. i. suverene oblasti; drugič, pokaže v kakšnem odnosu sta rasizem in nova oblast oziroma izpostavi, da eno pogojuje drugo in obratno ter, da sta tako rasizem kot biooblast pomembna elementa nacistične Nemčije, brez katerih ta država ne bi mogla delovati tako, kot je. Najprej je seveda potrebno pojasniti kaj za Foucaulta pomeni biooblast, kakšne so njene značilnosti, njeni atributi. Foucault z biooblastjo razume»način, kako so od 18. stoletja naprej poskusili racionalizirati probleme, ki so se v obliki pojavov, značilnih za skupnost živih bitij, ki tvorijo populacijo, postavljali vladni praksi: zdravje, higiena, rodnost, dolgoživost, rase«(foucault, 2007, 132). V 19. stoletju se 39

40 pojavi nova oblika oblasti (Foucault jo poimenuje tudi regulacijska) in nadomesti staro pravico suverenosti,»temelji pa na tem, da omogoča življenje in pusti umreti«, v nasprotju s suvereno oblastjo, ki»usmrti ali pusti živeti«(foucault, 2007, 88-95). Pojavitev te nove oblasti, ki jo Foucault imenuje tudi biooblast, je vnesla rasizem v državne mehanizme;»rasizem se je uveljavil kot temeljni mehanizem oblasti«(foucault, 2007, 101). Mislim, da je na tem mestu najprej smiselno pojasniti, kaj za Foucaulta pomeni rasizem. Kako ga definira? Kakšno vlogo igra? Kje in zakaj se pojavi? Rasizem je po Foucaultu sredstvo, ki na področju biološkega povzroči»prelom med tistim, kar mora živeti, in tistim, kar mora umreti«. Njegova funkcija je, da neki oblasti omogoča obravnavo populacije na podlagi rase in omogoči vzpostavitev t. i. vojnega razmerja:»če hočeš živeti, moraš pobiti svoje sovražnike«, ki ga rasizem udejanji na popolnoma nov način in ki ustreza delovanju biooblasti. Za biooblast usmrtitev (tako neposredna kot posredna, tj. izpostavljanje nevarnosti, izgon ipd.) igra pomembno funkcijo zgolj, če je povezana s krepitvijo ene rase, torej z odpravo biološke nevarnosti, pri čemer je rasizem je temelj za to, da v neki družbi postane usmrtitev sprejemljiva:»odkar deluje država na način biooblasti, lahko za morilsko funkcijo države poskrbi le rasizem«(foucault, 2007, ). Pomembno vlogo je igral tudi evolucionizem, ki je v 19. stoletju pod krinko znanosti reproduciral politični diskurz in še več. Evolucionizem je bistveno vplival na dojemanje kolonizacijskih odnosov,»nujnosti«vojn, kriminalitete ipd. (Foucault, 2007, 103). Ta dva elementa, rasizem in evolucionizem, je biooblast nujno potrebovala, da je lahko ubijala tudi celotne populacije ljudi. V nacistični vojni, po Foucaultu, ni šlo zgolj za zrušitev političnih nasprotnikov in za nadvlado (okrepitev) arijske rase nad celotno populacijo, pri čemer je bilo potrebno uničiti oziroma oslabiti nasprotne»rase«(biološko nevarnost), ampak preroditi lastno raso, kajti»številnejši ko bodo tisti izmed nas, ki bodo umrli, čistejša bo rasa, ki ji pripadamo«(foucault, 2007, 104). Ta vojni rasizem je bil nujen pogoj za biooblast, da je lahko sprožila začetek vojne. Z njim je opravičevala svojo željo po uničenju nekega sovražnika ter hkrati opravičevala tudi lastne žrtve, ki bi jih sicer morala ščititi (Foucault, 2007, 104). 40

41 Rasizem, ki je bil vsakdan v nacistični Nemčiji, ni pomenil preprosto prezira in sovraštva do nekega drugega ljudstva (rase), šlo je za moderni rasizem (po Foucaultu), ki je bil vezan na tehniko oblasti in je bil»povezan z delovanjem države, ki je bila za to, da bi izvajala suvereno oblast, prisiljena uporabljati raso, iztrebljanje ras in očiščevanje rase«(foucault, 2007, 104). Morilskost neke države je nujno v korelaciji z rasizmom. Foucault o nacizmu pravi, da je»najvišja stopnja v razvoju novih oblastnih mehanizmov, ki so se vzpostavljali od 18. stoleja dalje«(foucault, 2007, 105). Nikjer in nikoli v zgodovini družb ni obstajal bolj disciplinaren sistem, kot je bil nacizem. Regulative na področju biološkega/rasnega so bile stroge in navsezadnje tudi sprejete med ljudmi. Naključja, ki so značilna za biološke procese, so bila strogo nadzorovana. Pravica do ubijanja ni bila podeljena zgolj mnogim posameznikom znotraj SS in SA, temveč je o usodi nasprotnikov režima lahko odločal tudi vsak posameznik, ki ni bil del formalnih oblastnih struktur (Foucault, 2007, 105). Po Foucaultu cilj nacističnega režima ni bil zgolj uničenje»manjvrednih«ras. Bolj kot to, pravi Foucault, je bil cilj izpostaviti lastno raso»absolutni in univerzalni smrtni nevarnosti«, kajti tveganje smrti je temeljno načelo nacistične pokorščine in glavni politični cilj, saj bo ravno izpostavljenost lastne populacije smrti doprinesla h konstituciji in preporodu te populacije kot višje rase (Foucault, 2007, 106). Foucault opredeli nacistično državo kot družbo,»ki je biooblast popolnoma posplošila«, prav tako pa tudi suvereno pravico do ubijanja. V nacizmu pride do ujemanja med suvereno oblastjo, ki je dajala pravico do življenja in smrti, in biooblastjo, ki je disciplinirala in regulirala. Kot pravi Foucault je šlo»za popolnoma rasistično, popolnoma morilsko in popolnoma samomorilsko državo. Eno nujno sledi iz drugega in se seveda izteče v»endlösung«v letih «. Poudari pa še, da je takšno delovanje dejansko del delovanja vseh držav (Foucault, 2007, ) Univerza v Tretjem rajhu Univerza naj bi iz njene latinske sintagme universitas magistrorum et scholarium predstavljala skupnost predavateljev in šolarjev (Kramberger, 2009, 20). V SSKJ je pod pojmom univerza zapisano, da je»najvišja vzgojno-izobraževalna in 41

42 učno-znanstvena ustanova«(sskj, elektr. vezija 1.0). Bolj pomembno se mi pa zdi, da je univerzitetni prostor avtonomen, neodvisen od političnih interesov in vplivov ter, da se zaveda, da je kritično-refleksivni univerzitetni habitus tisti, ki šele omogoča avtonomijo univerze kot take 19. Univerze in druge izobraževalne ustanove v času nacistične Nemčije so seveda igrale pomembno vlogo pri vzgoji mladostnikov in vcepljanju»nacionalsocialističnega duha«v bodoče generacije. Vsa literatura, ki so jo napisali judje, je bila izločena. Profesorji, ki so še lahko poučevali, so se morali najprej udeležiti 6-tedenskega kurza, kjer so nacisti preverjali, če njihovo poučevanje ustreza smernicam nacionalsocializma. Poleg tega so tudi profesorji morali opraviti militaristični in telesni trening. Približno 90% univerzitetnih profesorjev in lektorjev je podpiralo nacionalsocializem in mu izkazovalo lojalnost. Profesor teoretske fizike, Pascual Jordan iz Univerze v Rostocku je trdil, da je t. i. Führerprinzip prisoten tudi v molekularni strukturi materije. Profesor Johannes Stark je bil kritik Alberta Einsteina njegove relativnostne teorije. Judovske fizike je označil kot egocentrične lažnivce in začel razvijati t. i. arijsko fiziko. Nacionalsocializem, ki je v določenih aspektih poudarjal politično tradicijo propadlega cesarstva, je bil tudi za mnoge nacional-konservativne profesorje popolnoma sprejemljiv. Ko so nacionalsocialisti utrdili svojo moč na univerzah s tem, da so nastavljali na pomembne funkcije svoje ljudi, so začeli spreminjati tudi učno vsebino sebi v prid. Od leta 1936 naprej je bil na primer na univerzah obvezen predmet z naslovom»rassenlehre / Rasna teorija«. Tudi druga učna vsebina je vsebovala teme, ki so bile tesno povezane z nacionalsocializmom in njegovo Weltanschaung. Vendar pa so znotraj univerz vedno obstajali tudi prostori, kjer je 19 Četudi se bo nemara ta opomba zdela nekoliko iz konteksta, se čutim dožna opomniti na trenutne razmere na slovenskih univerzah, ki mi zbujajo, medtem ko prebiram literaturo o univerzah v tretjem rajhu, nelagodne občutke. Univerze, ki ne podpirajo svojih raziskovalcev in pedagogov in jim ne»podaljšujejo pogodb«, ker naj bi tako narekovale trenutne gospodarske, politične in visokošolske razmere, niso vredne svojega naziva. Takšno ravnanje v marsičem spominja na univerze v tretjem rajhu, ki so zlasti po letu 1933 množično odpuščalo tiste profesorje, ki si niso povsem akomodirali na režim. Kar bi moral biti osrednji interes univerze kot izobraževalne ustanove, je, da ta svojim študentom in študenkam zagotovi kvalitetno izobraževanje na vseh področjih, četudi gre za na primer kritično teorijo družbe, ki študente in študentke uči misliti družbo, v kateri živijo, povsem drugače. Institucije, ki imajo funkcijo izobraževanja, se danes znova kakor že v času delovanja Bele vrtnice brez pomisleka podrejajo trenutni agresivni ideologiji (kapitalski-neoliberalistični logiki) in svojo upešnost in veljavo na znanstvenem področju merijo v točkah in ne v vsebini, ki jo producirajo. Podobno v tridesetih letih na nemških univerzah vsebina ni veljala veliko, veliko več pa služenje nacionalsocialističnemu režimu. 42

43 bila akademska svoboda, ki je nacionalsocialisti niso mogli nikoli povsem izničiti. Na primer na kemičnem inštitutu na Univerzi Ludvika-Maksimiljana v Münchnu, kjer je študiral tudi Hans Leipelt, je po zaslugi Heinricha Wielanda ( ) vladala relativna svoboda in osebna ter politična avtonomija. Na tem inštitutu so lahko študirali tudi t. i. halbjuden (pol-judi), ampak le do leta 1944, ko je nacionalsocialisični režim zaprl tudi vse te t. i. pol-jude v delavska taborišča. Veliko profesorjev je sicer z dvomi opazovalo politizacijo akademskega prostora, čeprav so hkrati podpirali cilje nacionalsocializma. Vendar pa so le redki jasno izrazili svoje nestrinjanje. Martin Heidegger je, denimo, leta 1933 pograbil rektorsko mesto na Univerzi v Freiburgu in imel več govorov, v katerih izraža svojo popolno lojalnost Führerju in Führerprinzip. Četudi je rektorsko mesto čez eno leto zapustil, je ostal lojalen režimu še dolga leta, v stranki NSDAP pa je ostal vse do konca vojne (Steiner, 2000). Takih profesorjev je bilo veliko, saj je bilo le težko ostati neopredeljen. O problematičnih in spornih temah ali o kritiki režima se v javnosti ni govorilo. Tudi ustrahovanje z boljševizmom, ki bi preplavil Nemčijo, če bi sovjetska zveza zmagala vojno, je pripomoglo k integraciji Nemcev in Nemk v nacionalsocialisično ideologijo. Ko pa so posledice vojne (na primer zračni napadi Britancev v začetku 1942) začeli čutiti tudi Nemci in Nemke v svoji domovini, je navdušenje nad nacionalsocializmom začelo pojenjati. Revščina je postala vsakdanji spremljevalec večinskega prebivalstva. Kljub očitnemu rasizmu, diskriminaciji in fizičnem nasilju nad točno določenimi ljudmi v univerzitetnih okoljih nikoli ni prišlo do aktivne opozicije nacionalsocialističnemu režimu. Sam sistem je bil s svojim ustrahovanjem in prepovedmi naravnan tako, da je lahko zadušil kakršnokoli nasprotovanje, bodisi kolektivno ali individualno. Jürgen Wittenstein, ki je sodeloval z Belo vrtnico, je uspeh nacionalsocialističnega režima pripisal šibkosti in udobju, ki se jima je vdajala večina ljudi nasprotniki so vedno bili posamezniki in nikoli ni prišlo do širšega povezovanja, ki bi potencialno lahko ogrozilo nacionalsocialistični sistem. Večini se je namreč zdelo brezupno karkoli storiti proti državi in večina je z dano situacijo sklenila kompromis, ki se je zdel najmanj obremenilen. Univerza v tretjem rajhu torej ni bila prostor kritične misli in avtonomije, zato se odporniški študentje tudi 43

44 niso srečevali tam ali tam navezovali stikov. Mnenja so izmenjevali predvsem na privatnih diskusijskih večerih, kjer so tudi pogosto brali avtorje, ki jih je režim preganjal. Ti večeri so bili osrednjega pomena tudi za formiranje Bele vrtnice. Večina študentov je nacionalsocializem sprejela, saj so bili ravno nemški študentje Deutsche Studentenschaft tisti, ki so na študentskem parlamentu s t. i. arijskim paragrafom izključili vse svoje judovske kolege iz študentske samouprave. Prav nemški študentje (člani Deutsche Studentenschaft) so delili letake, na katerih je bilo zapisanih 12 tez z naslovom Proti nenemškemu duhu Wider den undeutschen Geist 20. Te teze so poveličevale in poudarjale čistost nemškega jezika in književnosti, reprezentirale jude in tiste, ki so jim poslušni, kot najnevarnejše nasprotnike. V peti točki tega letaka lahko beremo, da judje lahko mislijo le judovsko. Če pišejo nemško, lažejo. Nemci, ki pišejo nemško, mislijo pa nenemško so izdajalci. Študent, ki govori in piše nenemško, je nepremišljen in nezvest. V eni od tez zahtevajo cenzuro judovskih avtorjev in podobno. Prav tako so bili nemški študentje aktivno udeleženi pri sežigu»prepovedanih knjig« , kjer so univerzitetni profesorji (še posebej nemščine in prava) imeli»posvetiteljske govore za svoje študente«(kramberger, 2009, 709). Kot piše Taja Kramberger v svoji doktorski disertaciji, je»obenem [ ] požig bil tudi anttiintelektualna intervencija par excellence, simbolna pot, ki naj bi izobraženca vodila iz njegove vzvišene intelektualne izolacije in ga približala ljudstvu (Volk). Akademiki so bili po obrednem požigu knjig pripravljeni na sobivanje s preprostim ljudstvom, na kohabitacijo z ozkim obzorjem njegove Bildung, katere model in zgled je bil sam vodja nemškega rajha Adolf Hitler«(Kramberger, 2009, 710). Kot piše Grunberger v svoji knjigi Social history of the Third reich, je že leta % pruskih študentov volilo za izključitev ne-arijcev iz študentskih organizacij. (Grunberger, 2005, 29). Situacija na Univerzi Ludvika-Maksimiljana v Münchnu ni bila kaj prida drugačna. Predavanja profesorja Kurta Hubra so bila ena izmed redkih, kjer so študenti še lahko slišali prikrite kritike nacionalsocialističnega sistema. Tudi Wittenstein se spominja priljubljenega profesorja filozofije Fritza-Joachina von 20 Glej prilogo 7. 44

45 Rintelena ( ), ki je poučeval na münchenski univerzi in čigar predavanja so bila vedno dobro obiskana, saj so ga prišli poslušat študenti različnih študijskih smeri. Wittenstein se spominja, da nekega dne ni prišel na svoja predavanja in začele so krožiti govorice, da so bila njegova predavanja ukinjena. Študenti so se na predavanjih ponovno zbrali naslednji teden in ker profesorja ni bilo, se je cel razred odpravil do rektorja univerze zahtevat pojasnilo. Rektor pa ni dal nobenih informacij o vzrokih ukinitve predavanj. Kakšne razmere so vladale na münchenski univerzi, lepo pričajo tudi reakcije univerzitetnega okolja na sodbo šesterici Bele vrtnice. Akademiki münchenske univerze so te dogodke namreč le nemo opazovali. Dan pred usmrtitvijo so povrh vsega Hansa Scholla še trajno izključili iz študija na vseh nemških univerzah. Študentski voditelj pa je po usmrtitvi imel govor, v katerem je usmrčene študente označil kot podle in nepoštene, torej v skladu s prej omenjenimi 12 tezami Proti nenemškemu duhu. Profesorju Hubru pa so celo odvzeli doktorat, ki so mu ga podelili nazaj in memoriam , listino pa izročili vdovi Clari Huber. 45

46 5. PARRHESIA (NEUSTRAŠNI GOVOR): DELOVANJE BELE VRTNICE V»JAVNI SFERI«Sapere aude! Govoriti o javni sferi v nacistični Nemčiji, pomeni upoštevati določena dejstva, ki nam lahko orišejo naravo tega pojava v totalitarnih sistemih. Lahko bi rekli, da javna sfera v nacistični Nemčiji sploh ni obstajala, kolikor seveda pod tem pojmom razumemo družbeno polje, ki omogoča konfrontacijo različnih oziroma nasprotnih mnenj, ki pa v totalitarnih sistemih nima prostora. V sistemih, ki težijo k t. i.»gleichschaltung«na vseh področjih človekovega življenja, javna sfera že v osnovi nima mesta za obstoj. Po definiciji je javnost, kot jo razume Habermas, predvsem področje družbenega življenja, ki je načelno dostopno vsem občanom (Habermas, 1989, 293) in»kot publika se občani vedejo takrat, če se neprisiljeno, torej z zagotovilom, da se lahko svobodno zbirajo in združujejo in svobodno izražajo in objavljajo mnenja, dogovarjajo o zadevah občega interesa«(habermas, 1989, 293). Prav tako v času nacionalsocializma ne moremo govoriti o politični javnosti, o kateri prav tako govori Habermas, saj se vzpostavi takrat,»ko se javne diskusije nanašajo na predmete, ki so povezani z državno prakso«(habermas, 1989, 293). Javna sfera je posrednik med družbo in državo in kot taka v nacistični Nemčiji ni bila vzpostavljena, kajti vsak, ki je javno kritiziral nacionalsocializem, se je hitro znašel v rokah tajne policije. S tem bi želela zaključiti uvodno pojasnilo k temu poglavju in preiti na samo bistvo tega, kar bi želela na tem mestu izpostaviti. To pa je, da je odporniško skupino Bela vrtnica in njeno delovanje v času nacionalsocializma možno gledati skozi koncept parrhesie, kot je o tem pisal Foucault. Menim, da lahko s konceptom parrhesie odlično ponazorim, iz kakšne pozicije so aktivisti Bele vrtnice delovali naproti delovanju oblasti. Čeprav koncept parrhesie, o katerem govori Foucault, dejansko izhaja iz grške in rimske kulture, in čeprav se Michel Foucault v svojih predavanjih z njim ukvarja predvsem razvojno v obdobjih antičnega Rima in Grčije, 46

47 mislim, da lahko ta koncept zaradi njegovih strukturnih lastnosti prenesemo tudi v kasnejša obdobja. Predavanja o parrhesii (neustrašnem govoru) so del cikla seminarjev»diskurz in resnica«na Berkeleyju leta Po Foucaultu obstajajo tri oblike te besede. Parrhesia (nominalna oblika prvič jo uporabi Evripid), glagol parrhesiazesthai (tudi parrhesiazomai) in beseda parrhesiastes, ki pa se pojavlja zelo redko, predvsem pri Plutarhu in Lukijanu. Parrhesia se v nemščini prevaja kot Freimüthigkeit, torej odkritost ali iskrenost; v slovenščini jo prevajamo kot neustrašni govor. Parrhesiazesthai pomeni uporabljati parrhesio, povedati resnico in parrhesiastes se nanaša na govorca; tistega, ki uporablja parrhesio; tisti, ki govori resnico (Foucault, 2009a, 3). Glavni atributi parrhesie so odkritost, resnica, nevarnost, kritičnost in dolžnost. Nas pa Foucault tudi opozori, da obstaja razlikovanje med dvema oblikama parrhesie. V klasičnih tekstih je parrhesia pojmovana oziroma razumljena kot nekaj pozitivnega, medtem ko jo recimo Platon razume nekoliko drugače. Parrhesia za njega namreč pomeni, da lahko vsakdo nagovarja sodržavljane in jim govori, karkoli želi,»blebeta«. V tem smislu predstavlja nekaj negativnega, saj komponenta resnice ni izpostavljena. Prav tako lahko najdemo negativen pomen besede parrhesia pri Evripidu in sicer v njegovem zadnjem delu Orest. Tukaj se tudi prvič pri Evripidu pojavi negativni pomen besede, pomeni pa»nevedno odkritost«(foucault, 2009a, 47). Kar se tiče parrhesiastes ni dovolj, če povemo, da je iskren in ga ni strah izraziti svoje mnenje, ampak je to njegovo mnenje hkrati tudi resnica ali kot pravi Foucault:»vselej obstaja natančno ujemanje med prepričanjem in resnico«(foucault, 2009a, 5-6). Resnica je torej ena izmed bistvenih komponent parrhesie. Kaj naj bi bila resnica in kdo jo poseduje, se v času in prostoru seveda spreminja. V antični Grčiji na primer parrhesiastes ne dvomi, da poseduje resnico. Prav tako so že moralne kvalitete parrhesiastes-a pokazatelj, da ima dostop do resnice. Parrhesiastes mora svoje mnenje, ki je resnica izražati jasno in natančno in bistvo sporočanja je, da poslušatelji tudi dojamejo povedano kot resnico. Kot pravi Foucault:»s parrhesio da govorec [ ] jasno vedeti, da je to, kar govori njegovo lastno prepričanje. [ ] To doseže tako, da se izogne kakršnim koli retoričnim sredstvom, ki bi zastirala, kar 47

48 misli«(foucault, 2009a, 7). Parrhesiastes je tudi sam nosilec prepričanja, ki ga izraža, kar pa ni dovolj. Izreči mora namreč resnico, ki je zanj nevarna oziroma tvegana:»kadar filozof nagovori vladarja, tirana, in mu da vedeti, da je njegova tiranija moteča in neprijetna, saj je nezdružljiva s pravičnostjo, tedaj filozof govori resnico, verjame, da govori resnico, poleg tega pa tudi tvega«(foucault, 2009a, 7). Pomemben, pravzaprav nepogrešljiv element parrhesie torej ni zgolj resnica, ampak tudi nevarnost, ki se ji izpostavlja tisti, ki govori resnico, saj mora biti v odnosu do tistega, ki mu to resnico izreka, v šibkejšem položaju:»funkcija parrhesie ni demonstrirati resnico nekomu drugemu, temveč ima funkcijo kritičnosti [ ], parrhesia je oblika kritike, bodisi nasproti drugemu ali nasproti sebi, toda vselej v situaciji, kjer je govorec ali priznavajoči glede na sogovornika v podrejenem položaju«(foucault, 2009a, 9). Pogosto je z uporabo parrhesie povezan tudi status parrhesiastesa. V antični Grčiji je denimo parrhesiastes lahko le moški državljan, torej tisti, ki je udeležen v političnem življenju (razen pri Evripidu, kjer je parrhesiastes lahko tudi suženj). Parrhesiastes naj bi bil eden izmed najboljših državljanov in mora»posedovati osebne, moralne in družbene kvalitete, ki zagotavljajo privilegij govora [ ], pri tem parrhesiastes svoj privilegij svobodnega govora postavi na kocko, ko razkrije resnico, ki ogroža večino«tj. demokratična parrhesia 21 (Foucault, 2009a, 9-10). Zadnji pomemben element parrhesie je, da parrhesiastes govori resnico, ker to čuti kot dolžnost in ne zato, ker bi bil v to prisiljen, ampak je to njegova svobodna izbira (Foucault, 2009a, 10). Če torej povzamem napisano, lahko povem, da je parrhesiastes lahko le tisti, ki je odkrit (ne prepričuje) in govori resnico (ne laže in ne molči), ker to čuti kot (moralno) dolžnost (da pomaga soljudem ali sebi) in jo izreka kritično (brez laskanja) kljub nevarnosti (grožnji smrti) oziroma osebnemu tveganju, ki se mu s tem dejanjem izpostavlja in se za to dejanje tudi svobodno odloči (Foucault, 2009a, 11). Glede na omenjeno opredelitev parrhesie in parrhesiastesa lahko delovanje Bele vrtnice (sicer z določenimi zadržki) razložimo s temi koncepti. Bili so odkriti in 21 Foucault govori še o t. i. monarhični parrhesii, ki se od demokratične razlikuje v tem, da parrhesiastes na primer daje poštene in koristne nasvete vladarju, je kritičen do njega in s tem tvega oziroma se izpostavi nevarnosti, vendar kljub temu čuti dolžnost, da pove resnico (Foucault, 2009a, 9-10). 48

49 v svojih letakih so sporočali resnico. Niso se odločili za molk, kot številni drugi, ampak so čutili moralno in etično odgovornost, da ukrepajo in pomagajo tako sebi kot drugim. Bili so skrajno kritični, hkrati pa so jasno izrazili, kaj si mislijo o ljudeh, ki jim vladajo, in se s tem izpostavili nevarnosti (čeprav ne neposredno, saj so delovali anonimno) oziroma tvegali lastna življenja, s katerimi so navsezadnje tudi morali plačati svojo svobodno izbiro, da povedo resnico. V zadnjih dveh, torej v petem in šestem letaku je dejanje parrhesie oziroma neustrašnega govora še posebej evidentno. V primerjavi s prvimi štirimi letaki, kjer stil pisanja ni tako neposreden, saj uporablja mnogo metafor in citatov, ki kažejo na neko resnico posredno, saj z uporabo retoričnih sredstev zamegljujejo, kar mislijo, je stil pisanja jasen, brez olepšav in brez digresij. Peti in šesti letak sta s tega aspekta veliko bližje temu, kar naj bi po Foucaultu bila parrhesia in parrhesiastes. 49

50 6. DISKURZ BELE VRTNICE Kaj je diskurz? Če pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, najdemo razlago, da je»diskurz -a m (u) knjiž. pogovor, zlasti o kaki pomembnejši stvari: začela sta dolg diskurz o tem filozofskem vprašanju«22. V Slovarju tujk pa lahko zasledimo naslednje:»diskúrz-a m [lat. discursus razgovor] 1. razgovor, razpravljanje; govor; predavanje 2. razglabljanje o sklopu znanstvenih, filozofskih ali metodoloških vprašanj, ki na podlagi razumskega spoznanja in dokazovanja iz delov gradi celoto«(sskj, elekt. verzija 1.0). Diskurz, s katerim se ukvarja Foucault 23, je seveda veliko bolj kompleksen termin, ki ne predstavlja zgolj sopomenke za pogovor, razgovor, razglabljanje in podobno. Diskurz, kot ga analizira Foucault, je koncept, ki je vpet v družbeno mrežo in (iz odgovora institucije želji izvemo)»da je iz reda zakonov, da že od nekdaj bdimo [institucije] nad njegovim pojavljanjem, da mu je odmerjen prostor, ki mu je v čast, a ga razorožuje; in da, če po naključju dobi neko oblast, jo dobi od nas, le od nas [institucij]«(foucault, 2008, 8). Produkcija diskurza je hkrati»kontrolirana, selekcionirana, organizirana in razdeljena z določenim številom postopkov, katerih vloga je, da [odvrnejo/magično uročijo] 24 njegove moči in nevarnosti, obvladujejo njegove naključne dogodke, da se izognejo njegovi težki, zastrašujoči materialnosti [in] čeprav se navidez izdaja za nekaj malenkostnega, [lahko opazimo] njegovo zvezo z željo in oblastjo«(foucault, 2008, 8-9). Diskurz je podrvžen oblasti in je hkrati sam oblast;»zanj in z njim [se] bojujemo, je oblast, ki se je želimo polastiti«(foucault, 2008, 9), je že naše mišljenje. 22 Diskurzíven -vna -o prid. (i) filoz. ki se opira na razumsko, logično razčlenjevanje: diskurzivno mišljenje, spoznavanje; diskurzívnost -i ž (i) filoz. sposobnost razumskega, logično razčlenjenega mišljenja: intuitivnost in diskurzivnost; načelo diskurzivnosti /diskurzivnost mišljenja (SSKJ, elekt. verzija 1.0). 23 Red diskurza je naslov Foucaultovega nastopnega predavanja na Collège de France, 2. decembra V prevodu dela Vednost-oblast-subjekt (2008) je na tem mestu za prevod uporabljena beseda»zadržujejo«, ki sem jo po pripombi profesorja D. B. Rotarja zamenjala z izrazoma»odvrnejo/magično uročijo«, ki sta bližje izvirniku. 50

51 Diskurz pa je le del, ki tvori celoto v sistemu, ki ga Foucault imenuje dispozitiv in predstavlja mrežo, ki jo tvorijo številni heterogeni elementi (vse kar je rečeno in, verjetno še pomembneje, tudi ne-izrečeno oziroma zamolčano). Vendar pa je premalo, če povemo, da je dispozitiv le mreža heterogenih elementov. Preiskuje namreč tudi vezi med posameznimi elementi in njihovo prilagajanje ter spreminjanje glede na družbene potrebe. Funkcija dispozitiva v nekih družbenih okoliščinah je torej, da»odgovarja neki nujni potrebi [...] ima torej prevladujočo strateško funkcijo«(foucault, 2008, 194). Če se sedaj poskušam osredotočiti na čas nacionalsocializma v Nemčiji in na procedure (ki predpostavljajo obstoj pravil) izključitve, kot je na primer prepoved, lahko po Foucaultu govorimo o treh izključitvenih sistemih. To delitev, ki fenomen strukturno opredeljuje, lahko apliciramo tudi na družbo, v kateri živimo danes, le da je bil nacionalsocializem načeloma bolj ekspliciten oziroma manj prikrit v svojem izključevanju. Trije veliki izključitveni sistemi po Foucaultu so torej prepovedana beseda, razločevanje/zavrženje norosti in volja do resnice. Prepoved je v nacistični Nemčiji praktično na vsakem koraku spremljala državljana. To je pomenilo prepoved vsega nezaželenega (torej tistega, kar se ni skladalo z občim mnenjem oziroma je bilo nasprotujoče reprezentaciji, ki jo je skušala uveljavljati oblast) na vseh področjih vsakdanjega in profesionalnega življenja. Znotraj prepovedi Foucault govori o treh tipih prepovedi.te so tabu objekta, ritual okoliščin in posebna ali izključna pravica subjekta, ki govori. Ti trije tipi prepovedi delujejo med seboj tako, da se dopolnjujejo in križajo ter s tem tvorijo spremenljivo mrežo 25 (Foucault, 2008, 9). Nacionalsocialistični sistem je vzpostavil jasen tabu objekta, se pravi to, o čemer se ne govori, se ne sme govoriti, delati, poslušati, brati, misliti. K temu sodi cenzura avtorjev, umetnikov, znanstvenikov, ki za nacionalsocializem niso bili sprejemljivi oziroma niso ustrezali ideološkemu kalupu ali so ogrožali njegov obstoj. Skratka definira se, kaj je dopustno in kaj nedopustno. Aktivisti iz skupine Bela vrtnica so v določenem trenutku svojega življenja začeli delovati onstran meja dopustnega in v svojih letakih izpostavljali ravno dejstva, za katere so sicer vsi vedeli, a so bila hkrati strogo tabuiizirana. V nacističnem totalitarnem režimu je bila jasno določena tudi t. i. posebna ali izključna pravica subjekta, ki govori, kar je pomenilo, da se je s tabujem objekta (ki je opredeljeval, kaj je dopustno in kaj nedopustno) subjektu dodelila ali 25 Po Foucaultu je ta mreža najbolj zgoščena na področju politike in spolnosti (Foucault, 2008, 9). 51

52 odvzela pravica do tega, da govori. Skupina Bela vrtnica si je pravico subjekta, ki govori, vzela sama. To je naredila s tem, da so letake, ki so jih njeni člani in članice producirali, tudi razpošiljali in širili v širši javnosti. Ker so se v svojih letakih ukvarjali ravno z objektom, ki ga je nacionalsocialistični sistem tabuiziral, so»kršili«vse zgoraj naštete tipe prepovedi. Na tem mestu bi rada pojasnila še odnos med pravim, resničnim oziroma natančneje povedano pravšnjim (tisti, ki se sprotno prilagaja oblasti) in napačnim oziroma precioznim diskurzom. Bistven element, ki sploh vzpostavi pogoje, da lahko nastane»napačen«diskurz, je razločevalni akt oziroma gesta, kjer najprej prihaja do etične nepovezanosti. Če se sedaj poskušamo izvzeti iz realnosti in predpostavljamo, da nacionalsocializem operira z resničnim oziroma, kot sem že zgoraj omenila, s pravšnjim diskurzom, in da na drugi strani Bela vrtnica operira gledano seveda s strani etabliranega diskurza z napačnim oziroma precioznim diskurzom, je lahko naš prvi zaključek ta, da v nekem trenutku obstajata dve diskurzivni reprezentaciji realnosti. Če sedaj primerjamo ti dve družbeni reprezentaciji realnosti med sabo lahko pridemo do naslednjih zaključkov: diskurz nacionalsocializma je dejansko daleč od realnosti, sam pa seveda misli, da je realnost; diskurz nacionalsocializma plasira neki videz, ki naj bi veljal za resničnega oziroma vsaj družbeno sprejetega, četudi ni v korespondenci z realnim stanjem; diskurz nacionalsocializma je v primerjavi z diskurzom Bele vrtnice, ki je intelektualen, populističen, zdravorazumarski, ima pozicijsko garancijo, je hitro potrjen in neodgovoren, saj je odgovoren nekdo drug; diskurz nacionalsocializma ustvarja mnenje oziroma skrbi za kroženje enih in istih diskurzov, medtem ko diskurz Bele vrtnice skuša argumentirati trditve. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da skupina Bela vrtnica vsekakor razvija mišljenje (kar je evidentno že iz vsebine samih letakov, v katerih se med prvim in zadnjim besedilom zlahka opazijo ti mentalni premiki), medtem ko nacionalsocialistični sistem ne razvija mišljenja ampak zgolj reproducira videz; 52

53 diskurz nacionalsocializma vrši skrbno in vnaprejšnjo selekcijo podatkov na eni strani in izpostavljanje tistega, kar je zamolčano, na drugi. Obe strani, oba diskurza imata tudi vsaka svoje reference, na katere se sklicujeta oziroma iz katerih črpata. Skratka, na eni strani imamo zaprt in hierarhičen in na drugi odprt, prehoden, spreminjajoč se in dopolnjujoč se diskurz. 26 Če se sedaj vrnem k definiciji diskurza, kot nam jo oriše Foucault, lahko nacionalsocializem razumemo kot institucijo, ki se je s kontrolo nad pojavljanjem diskurzov polastil oblasti. V tem oziru je skupina, kot je bila recimo Bela vrtnica, predstavljala»zastrašujočo materialnost«, ki jo je bilo treba obvladovati in kontrolirati. Akterji Bele vrtnice in s tem tudi njihov diskurz so bili v odnosu do nacionalsocializma podrejeni in tako v končni fazi obsojeni na izključitev oziroma zavrženje/izvrženje, saj je nacionalsocializem (oblastna struktura) tisti, ki bdi nad pojavljanjem diskurza, mu odmerja prostor (Foucault, 2008, 8). V tem primeru so za svoja dejanja številni, ki so se razhajali s totalitarno nacistično oblastjo, morali umreti Analiza letakov Ko beremo letake, ki so jih napisali in reproducirali aktivisti Bele vrtnice, lahko hitro opazimo razvoj njihove misli. Vidno postane, da so se v praktično enem letu njihova stališča v marsičem preobrazila k bolj odločni in suvereni in jasni drži, obenem pa na nekaterih točkah tudi utrdila in zaostrila. Med četrtim in petim letakom, kjer je diskurz dejansko bolj zavezan neposrednem in golem izrekanju resnice (parrhesie), je viden največji preskok v njihovi misli, ki je seveda delno pogojen z aktivnim sodelovanjem profesorja Kurta Hubra pri pisanju zadnjih dveh letakov, delno pa je bil pogojen z dejstvom, da so med četrtim in petim letakom H. 26 Taja Kramberger v članku Doxa et fama (gl. Kramberger, 2002) tudi z opiranjem na Foucaultov instrumentarij konceptno izpelje razlikovanje med transformacijskimi diskurzi, sposobnimi mišljenja in odprtimi za refleksijo, in transfirmacijskimi diskurzi, ki imajo sklenjeno strukturo in so odporni na problematiziranje (in argumentacijo). Tezo nadalje na konceptni ravni razvije v doktorski disertaciji (Kramberger, 2009a). 53

54 Scholl, A. Schmorell in W. Graf morali na fronto v Rusijo (zato je tudi daljši časovni razmak med četrtim in petim letakom). Čas, ki so ga preživeli v Rusiji, in izkušnje, ki so jih v tem času doživeli, so je zelo zaznamovali, kar lahko zasledimo tudi v dnevnikih in pismih, ki so jih iz fronte pisali prijateljem in sorodnikom. Tudi naslovniki, za katere so bili letaki pisani, tj. ciljna publika letakov se razlikuje. Sprva so nagovarjali meščane, intelektualce, skratka višje sloje nemškega prebivalstva. Sloje, ki so jim pripadali tudi sami. V letakih, ki so sledili, pa se je število naslovnikov večalo in tudi diskurz je bil temu primerno spremenjen. Sčasoma so začeli opuščati citate»velikih mož«, kot je Aristotel, Goethe, Schiller, Novalis, Laoce, o katerih je pisal tudi Rosenberg ( ) v razvpiten delu Der Mythus des 20. Jahrhunderts, ki je bilo objavljeno leta 1930 in velja za eno izmed temeljnih»teoretičnih«del, na katerem je slonel nacionalsocializem 27 in jih nadomeščali s praktičnimi primeri oziroma s konkretnimi napotki, kako vršiti odpor. Ideje oziroma zahteve, ki so bile prisotne v vseh letakih, so bile na primer ponovna vzpostavitev osebne svobode in razumna družbena ureditev. Prav tako je v vseh letakih prisoten občutek, da bo s koncem nacionalsocialističnega režima nastopila neka nova doba, v vseh je zaznati tudi povzemanje aktualne politične situacije ter pozivanje k aktivni kritiki sistema. Z letaki so pisci želeli zbuditi ljudi, katerih apatičnost je sploh omogočila uspeh nacionalsocializma. Obsojali so vsakršno podpiranje režima in želeli zbuditi zavest posameznikov. Pomembno je omeniti, da so v času, ko so po Münchnu in drugje po Nemčiji krožili prvi štirje letaki Bele vrtnice, ljudje še vedno verjeli v Endsieg končno zmago, saj je bil takrat vpliv nacionalsocialističnega svetovnega nazora (Weltanschauung) najmočnejši oziroma na vrhuncu. V letakih so pozivali k aktivnemu odporu in to s konkretnimi predlogi. V tretjem letaku na primer pisci pozivajo k sabotaži vseh dejavnosti, ki vzdržujejo vojsko, k sabotaži kulturnih in drugih prireditev, k sabotaži nacionalsocialistične literature, časopisov, ki naj bi tako so menili samo reproducirali vladajočo Weltanschauung ipd. Prve letake (v nekaj 100 izvodih) so študenti poslali po pošti predvsem na naslove akademikov, od katerih so pričakovali 27 Na tem mestu lahko le predvidevam, da so aktivisti Bele vrtnice v svojih letakih mogoče namerno uporabljali citate teh istih mislecev, da bi se približali bralcu in ga z njimi prepričali. 54

55 kritično držo. Nekaj letakov so poslali tudi pivovarjem. V vseh letakih (razen v zadnjem, šestem) je na koncu napisan poziv, naj letake naprej razmnožujejo in razdeljujejo. V prvih štirih letakih je tudi veliko citatov literarnozgodovinskih, moralnih ali intelektualnih avtoritet (Goethe, Schiller, Aristotel, Novalis, Biblija), s katerimi so poskušali doseči kredibilnost pri izobraženi populaciji. Diskurz je slikovit, pogosto tudi emocionalen in hkrati argumentativen. V teh prvih letakih še ni opaziti izdelane ideje o alternativni družbeni ureditvi, ki bi lahko nadomestila nacionalsocialisični sistem. Nekaj malega o tem je sicer v tretjem letaku, kjer piše, da naj»država predstavlja analogijo božjega reda in najvišja vseh utopij - civitas dei - je vzor, ki bi se mu konec koncev morala približati«. V zadnjih dveh letakih pa eksplicitno izrazijo, da je prihodnost Nemčije pogojena s popolno odpravo nacionalsocialistične ideologije in njenih privržencev, povojna ureditev pa je lahko le federalistična. Peti letak so napisali študenti skupaj s profesorjem Hubrom, medtem ko je šestega napisal Huber sam. Prvi je letake Bele vrtnice interpretiral Richard Harder ( ), klasični filolog na Univerzi v Münchnu, že leta 1943, da bi s svojo analizo pripomogel najti pisca oziroma pisce letakov. Peti in šesti letak je dobil v analizo Naslednjega dne, malo pred aretacijo brata in sestre Scholl ter Christopha Probsta, pa še prve štiri. V svojih analizah Harder izhaja iz prepostavke, da je letake pisal en posameznik, ki»ve kaj želi«in ima»podrobno poznavanje«situacije v Nemčiji. Iz napisanega ugotavlja, da gre za tipičnega intelektualca oziroma akademika, ki mu je univerzitetno okolje blizu in ki naj bi začel študirati okrog leta Glede na stil pisanja je predpostavljal, da gre za človeka s humanistično izobrazbo ali pa za protestantskega teologa. Predpostavljal je, da ima ta oseba za sabo sicer skupino ljudi, ki pa niso politično aktivni. Pisca letakov opiše kot nadarjenega intelektualca, ki pa je»popolnoma neodgovoren«. Način na katerega so letaki pisani je, po Harderjevem mnenju, abstrakten in ne bo požel velikega odziva med vojaki, delavci ali študenti. Letaki naj bi bili, po njegovem mnenju, namenjeni akademskim krogom in študentom. Omeni tudi politično-zgodovinsko koncepcijo pisca letakov (primerjava Hitlerja in Napoleona), ki pričakuje začetek nove osvobodilne vojne. Harderjeve analize na sodišču niso bile uporabljene niti potrebne, saj so obtoženci priznali krivdo (Schott, 2008 v Kraus, 2008). 55

56 Sledi kratka analiza posamičnega letaka. Prvi letak je naslovljen (enako kot naslednji trije) z Letaki Bele vrtnice in je oštevilčen z rimsko številko I., kar nakazuje na začetek serije letakov. Letak obsega dve tipkani strani besedila, ki ga lahko razdelimo na dva dela. V prvem delu so zapisali svoja razmišljanja, v drugem delu pa so navedli citate Schillerja in Goetheja. Zaključi se s prošnjo, naj bralec letak razmnoži in razdeli naprej. Tema prvega letaka je obsodba nemškega ljudstva, ki se ne upira nacionalsocialističnemu sistemu. Na začeku letaka je Nemčija identificirana kot»kulturvolk«in avtorji letaka se identificirajo s podobo predfašistične Nemčije. V prvem delu napadajo nacionalsocialistični režim in njegova dejanja v povezavi z nemškim ljudstvom. V drugem delu se sprašujejo o vzrokih za molk in pasivnost Nemcev in Nemk. V tretjem delu pa pozivajo k odporu. S Schillerjevim citatom želijo opozoriti na etične temelje države. Glavno sporočilo Goethejevega citata je ponovna svoboda po okupaciji. V prvem letaku avtorji opisujejo nacionalsocialiste kot»neodgovorno in temnim silam predano oblastno kliko«in nadaljujejo s tem, da se vsak pošten Nemec in Nemka sramujeta svoje vlade. Nacionalsocializem enačijo z»nenasitnim demonom«,»ateističnim vojnim strojem«. Ne opredeljujejo se zgolj proti fašizmu, ampak proti vsem oblikam absolutne države. Nemci in Nemke so na en strani idenificirani kot»kulturvolk«ali kot»tragično ljudstvo«, na drugi pa jih pisci letakov imajo za»neduhovno in strahopetno maso«ali pa za»plitko, brezvoljno hordo pristašev«. Vsa ta pojmovanja predstavljajo možno dojemanje nemškega ljudstva in pustijo prostor, da se ljudje odločijo, v katero skupino želijo spadati. Bralce nagovarjajo tako neposredno kot posredno. Uporabljajo veliko metafor in poskušajo doseči intenziviranje misli. Poleg sklicevanja na Schillerja in Goetheja, ki sta v besedilu izpostavljena, se pisci letakov sklicujejo še na druge tekste na primer iz Svetega pisma (Matejev evangelij 27.25):»Njegova [Jezusova] kri na nas in naše otroke!«. Naprej v besedilo napišejo»razumna odločitev«, ki jo lahko razumemo v povezavi s Kantom in človeško zmožnostjo spoznanja, ki vodi do osvoboditve. Omemba»maščevalne Nemeze«se navezuje na grško mitologijo, kjer je bila Nemeza boginja maščevanja, povrnjene pravice. Avtorji so prepričani in apelirajo, da mora vsak posameznik prevzeti osebno odgovornost in vršiti odpor na vseh možnih 56

57 področjih življenja. Glede na sam diskurz besedila so bili naslovniki predvsem izobraženi ljudje od katerih so si aktivisti Bele vrtnice najprej obetali podporo. Svoja razmišljanja so poskušali podkrepili s citati znanih Nemcev in želeli vzbuditi slabo vest pri bralcu ter ga opozoriti, da je prišel čas, ko se je potrebno postaviti proti oblasti, preden bo prepozno. Drugi letak nosi enak naslov kot prvi, le da je označen z rimsko dvojko. Po strukturi je sestavljen enako kot prvi in prav tako obsega dve tipkani strani besedila. Na začetku je besedilo, ki so ga sestavili študenti in je bolj obširno kot v prvem letaku, temu sledita dva citata kitajskega filozofa Laoceja. Na koncu je spet napisan poziv, naj letake razmnožujejo in razdeljujejo. V prvem delu letaka pisci napadejo nacionalsocializem, ki ga poimenujejo tudi»karcinom«, ki se je samo s pomočjo laži in nasilja lahko vzpostavil in obdržal. V drugem delu navajajo najprej dejstva, ki kažejo na brutalnost nacionalsocialistične oblasti. V nadaljevanju pa se osredotočijo na nemško ljudsvo, ki se za storjena grozodejstva mora počutiti krivo, ker je te dogodke nemo spremljalo. Citati Laoceja, ki so jih navedli v letaku, govorijo o idealni vladi, ki bi morala biti v službi ljudstva in o idealnem človeškem delovanju, ki spoštuje vse soljudi, ne glede na razlike. V primerjavi s prvim letakom sta v drugem nacionalsocializem in Hitler konkretno poimenovana. Še vedno so pa navzoče tudi metafore, kot je»karcinom«,»zločinska klika«,»fanatični zločinci«,»temni ljudje«,»najodvratnejši izrodek vlade«,»rjava horda«in»zveri«. Bralci so, tako kot v prvem letaku, neposredno nagovorjeni. V prvem delu drugega letaka lahko zasledimo tudi medikalizacijski diskurz; nacionalsocialiste pisci letaka poimenujejo za»karcinom«, ki inficira celotno»telo«, torej nemško ljudstvo. Z metaforami»horda/krdelo«in»zveri«so nacionalsocialiste poživinili, s čimer so želeli pokazati, da niso ljudje. Poudarek je na izpostavitvi in kulpabilizaciji pasivnega obnašanja intelektualcev in celotnega nemškega ljudstva, ki je»spalo«in s tem dalo»fašističnim zločincem«sploh možnost in pogum, da so nadaljevali grozodejstva. Za situacijo, v kateri so živeli, so pisci v letakih uporabili metaforo noči in spoznanje resnice upodobili kot»luč«, kar je lahko bi rekli v domeni religioznega diskurza. 57

58 Pisci pogosto uporabljajo superlative, da intenzivirajo čustveni naboj napisanega. V začetku lahko najdemo tudi citat iz Hitlerjevega dela Mein Kampf, ki govori o tem, da je ljudstvo potrebno prevarati. Neposredni citat se verjetno spet nanaša na Kanta, in sicer na pojem»aufklären«, torej razsvetliti ali razjasniti, ki ga je Kant uporabljal v smislu aktiviranja razuma, da bi se osvobodili odvisnosti. S tem so avtorji letaka želeli apelirati na bralce, da se uprejo očitnemu zatiranju. Na koncu prvega odstavka lahko zasledimo tudi pregovor»strašen konec je še vedno boljši kot strah brez konca«, ki ga je (iz Luthrovega psalma) priredil pruski oficir Ferdinand von Schill ( ) v svojem govoru proti Napoleonu V kratkem drugem odstavku se pisci morda navezujejo na Sveto pismo, ko govorijo o jarmu, ki muči svet in se ga je potrebno otresti. Morda so želeli z uporabo besede»jarem«(»joch«) spomniti na Matejev evangelij :»Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«. V istem odstavku se navezujejo tudi na Aristotela in na katarzo s stavkom o očiščenju skozi trpljenje. V drugem letaku so že navedeni konkretni dogodki, kakršna sta iztrebljanje judov in poljske mladine, kar v prvem letaku še ni bilo prisotno. Tretji letak ima spet enak naslov kot predhodna dva, označen je z rimsko trojko in citatom Cicera»Salus publica suprema lex«, kar pomeni»dobrobit ljudi je najvišji zakon«. To vodilo še nekajkrat ponovijo v tekstu, vendar ne dobesedno. Letak spet na začetku vsebuje besedilo, ki so ga sestavili študenti in poleg tega na koncu vsebuje še kratki citat Aristotela. Kakor prva dva tudi ta obsega dve tipkani strani. Na koncu prosijo naj bralci letak razmnožujejo in razdeljujejo. Tretji letak je osredotočen na poziv k odporu in vsebuje konkretne primere in napotke, kako vršiti t. i. pasivni odpor. Na začetku govorijo o idelni državi, ki jo nato primerjajo z nacionalsocialistično državno ureditvijo, za katero menijo, da je»diktatura zla«. Ves preostali del letaka je namenjen pozivu ljudi k odporu in sabotaži vsega, kar lahko pripomore h koncu vojne. Aristotelov citat oriše bistvo tirana in govori o vojni, ki je del strategije vladarja, da si zagotovi oblast. V prvem odstavku pisci navedejo, da naj bi bil vzor vsake države»civitas dei«- država bi morala predstavljati analogijo božjega reda, o katerem je pisal Sveti Avguštin, največji latinski cerkveni oče, cerkveni pisatelj in filozof. Za poimenovanje nacionalsocializma ponovno uporabljajo razne metafore:»diktatura zla«,»izrodek 58

59 pekla«,»zločinci in pijanci«,»oblastniki«in»rjava laž«. Spet uporabljajo besede, kot je država, v narekovajih ali pa kar»ne-država«. Pogosteje uporabljajo besedo človek. Bralca nagovarjajo neposredno in poudarjajo vlogo posameznika ter vlogo skupnosti, ki sta bistvenega pomena za odpravo totalitarnega režima. Četrti letak spet nosi enak naslov, kot njegovi predhodniki in je oznančen z rimsko štirico. Obsega dve tipkani strani, pri čemer so prvo stran v celoti napisali študenti, na drugi strani pa navedejo najprej dva citata eden je iz Svete pisma in drugi iz Novalisa (govori o religiji, ki je predstavljena kot utemeljiteljica miru in združitve Evrope), sledi jima še en odstavek, v katerem pisci govorijo o nacionalsocializmu in njihovih dejanjih ter o skupini Bela vrtnica, za katero zapišejo, da ni pod vplivom tujih sil. V naslednjem kratkem odstavku želijo pomiriti še svoje bralce, da so njihovi naslovi izbrani naključno in niso nikjer zapisani, kar kaže na to, da so se prejemniki letakov bali, saj bi se lahko hitro znašli v nevarnosti že zgolj zaradi posedovanja letakov. Na koncu sledi še pripis, v katerem sestavljalci letaka povejo, da ne bodo molčali, da so hudobna vest ljudi in da jih ne bodo pustili pri miru. Na koncu spet prosijo, naj bralci razmnožujejo in razdeljujejo letake. V prvem delu letaka pišejo kritično o aktualni situaciji na bojiščih v Afriki in Rusiji. V četrtem letaku je Hitler neposredno in brez metafor poimenovan kar devetkrat (od tega sedemkrat samo na prvi strani). Poleg Hitlerja sta prvič v letakih omenjena tudi Rommel in Goebbels in še nekateri privrženci Hitlerja, za katere pisci pišejo, da za njihova dejanja ne obstaja pravična kazen. Ljudstvo, ki je bilo v prvih dveh letakih vedno pojmovano kot celota, se v četrtem letaku razdeli na Hitlerjeve privržence in njegove nasprotnike, ki po mnenju avtorjev letakov spadajo med»boljši del ljudstva«. S tem, da člani Bele vrtnice svoje bralce pozovejo, naj si zapomnijo vse privržence sistema, lahko sklepamo, da je letak bil namenjen tistemu»boljšemu delu ljudstva«. V tekstu ni posrednih citatov, le dva neposredna na drugi strani letaka. Je pa diskurz spet religiozen, saj govorijo o padlih angelih, satanu, peklu, bogu ipd. Bela vrtnica ne poudarja militarističnega odpora, ampak poskuša mobilizirati ljudstvo s pomočjo etike, morale in antinacionalsocialistične drže, ki bi oslabila 59

60 režim in ustvarila temelje za novo antifašistično Nemčijo, kjer tako posameznik kot celotna skupnost prevzameta odgovornost za svoja dejanja. V petem letaku, ki je nastal po nekaj mesečnem zatišju, je jasno viden miselni preskok mladih aktivistov. Prvič, ker so izkusili življenje na fronti, in drugič, ker se jim je pri pisanju letakov pridružil tudi profesor filozofije Kurt Huber. Sprva lahko opazimo, da letaki niso več naslovljeni z Letaki Bele vrtnice, ampak z Letaki odporniškega gibanja v Nemčiji, s podnaslovom Poziv vsem Nemcem!. Še vedno pa obsegajo dve tipkani strani, kar so člani in članice Bele vrtnice očitno vzeli za količinski normativ. Očitno postane, da so letaki tokrat namenjeni širšemu krogu ljudi, kar se kaže tudi v sami nakladi in razširjenosti letakov. Besedilo se začne s stavkom, da se vojna približuje svojemu gotovemu koncu. Sledi primerjava z letom 1918, torej s koncem 1. svetovne vojne, ko je nemška vlada poskušala preusmerjati pozornost z njenega oslabljenega položaja. Izpostavijo stavek, da lahko Hitler to vojno zgolj še podaljšuje, ne more pa je več zmagati. Pravična kazen, zapišejo, je vedno bliže. V naslednjem odstavku se pisci osredotočijo na nemško ljudstvo, ki Hitlerju slepo sledi v pogubo. Temu sledi apel vsem Nemcem in Nemkam, ki sprašuje bralce, ali želijo, da njihove otroke doleti ista usoda kot jude; ali želijo biti osovraženo ljudstvo. Avtorji letaka pozovejo bralce, naj z dejanji dokažejo, da razmišljajo drugače. Ponovno uporabijo besede, da se»boljši del ljudstva«bori na njihovi strani. Poudarijo tudi, naj se odločijo, preden bo prepozno in s tem poskušajo vršiti pritisk na bralca oziroma ga spodbuditi k čimprejšnjemu ukrepanju. Na drugi strani bralce opozarjajo, naj ne verjamejo nacionalsocialistični propagandi, naj ne verjamejo, da lahko Nemčija zmaga vojno. Ponovno poudarijo, da naj se pravočasno odtujijo od nacionalsocializma in vsega, kar je povezano z njim, saj bo napočil čas pravične sodbe, ki bo kaznovala vse neodločene in strahopetne. Jasno izpostavijo, da ne sme nikoli več priti do imperializma ali enostranskega pruskega militarizma in dodajo, da je potrebno vsako centralistično moč zatreti v kali, saj je le s sodelovanjem evropskih ljudstev možna gradnja nove Evrope, ki jo lahko oživi le zdrav federalizem. Delavstvo mora biti osvobojeno zasužnjenosti. Gospodarsko avtarkijo je potrebno uničiti. Dodajo še, da ima vsak posameznik pravico do dobrin. 60

61 V zadnjem odstavku še poudarijo, da so temelji nove Evrope naslednji: svoboda govora, svoboda veroizpovedi in zaščita vsakega posameznega državljana. Na koncu je dodan še pripis, naj bralci podpirajo odporniško gibanje in razširjajo letake. Opazi se torej očitna razlika v diskurzu in v samem stilu pisanja. Ponovno pa je prisoten medikalizacijski diskurz. Jasno razvidno je, da imajo aktivisti nov zanos in novo upanje. Prepričani so bili, da je konec vojne blizu in da je čas za odpor idealen, saj bodo zavezniki z dodatno pomočjo tudi hitreje in lažje zrušili nacistično vlado. Ta letak je v primerjavi s prejšnjimi bolj neposreden, bolj prodoren in gol, saj ne vsebuje nobenih citatov in tudi ne kopice metafor. V tem smislu je tudi bližje neustrašnemu govoru oziroma parrhesii, saj pisci prikažejo stanje takšno, kakršno dejansko je, in to neposredno, ne»poetično«, kot v prejšnjih letakih. Pomembno je tudi, da so se od tega letaka naprej prvič poimenovali kot odporniško gibanje in ne več Bela vrtnica, kar prav tako nakazuje na nek preskok v njihovem mentalnem registru. Šesti letak naj bi v celoti napisal Kurt Huber, študenti pa naj bi ga zgolj pregledali in na nekaj delih tudi korigirali. Naslovljen je na komilitonke in komilitone oziroma na študentke in študente. Tokrat obsega samo eno tipkano stran. V prvem odstavku je govor o porazu pri Stalingradu. Ta del je napisan posmehljivo. Pisec oz. pisci ponovno poudarijo, kar so zapisali že v petem letaku, da se bliža»čas obračuna«in od Hitlerja zahtevajo vrnitev osebne svobode, za katero menijo, da je najdragocenejša dobrina vse Nemcev. Kritizirajo izobraževanje, ki je bilo tesno zvezano z nacistično Weltanschauung, in vzgojo mladine»v brezbožne, brezsramne in brezvestne izkoriščevalce in morilce, v slepe in neumne privržence«. Apelirajo na študente in študentke, naj pripomorejo h koncu totalitarnega režima. Poudarijo tudi dogodke, ki so se takrat odvijali v Münchnu in sprožili spontan protest študentov in študentk, ki naj bi bili drugim za zgled. Ta dogodek jim je dal še dodaten zanos in so ga dojemali kot začetek boja za svobodo. V nadaljevanju apelirajo na svoje bralce (tokrat na študente in študentke), naj se borijo za svojo prihodnost, poudarijo, da celotno ljudstvo računa na njih. Izpostavijo zlorabo in pokole nacistov, ki bi morali odpreti oči vsakemu Nemcu in Nemki. Na koncu naredijo še primerjavo z Napoleonovim časom, vključijo citat 61

62 Carla Theodorja Körnerja ( ), ki je bil nemški pesnik in dramatik. Njegova dramska dela so praktično pozabljena, medtem ko so njegove nacionalistične pesnitve (proti Napoleonu in tuji oblasti) zelo znane. (Prav tako je neki drug, rahlo spremenjen citat Körnerja uporabil tudi Goebbels na koncu svojega govora v Sportpalastu na dan, ko sta Hans Sophie Scholl razdelila šesti letak na univerzi v Münchnu.) Na koncu letaka tokrat prvič ni navedeno, naj bralci razmnožujejo in razširjajo letake, ampak tam stoji neposreden poziv k odporu. Zadnja dva letaka sta si torej glede na jezik zelo podobna in se hkrati zelo razlikujeta od prejšnjih štirih. Šesti letak se mi zdi tudi veliko bližje neustrašnemu govoru oziroma parrhesii kot prvi štirje. Osredotoča se na aktualne dogodke in preko njih poskuša pri bralcih vzbuditi voljo do odpora, za katerega je napočil primeren čas. V vseh letakih pa lahko zasledimo delitev mi-oni, kar je tipičen nacionalistično-izključevalni diskurz, ki so ga avtorji uporabljali verjetno tudi za to, da bi se ločili oziroma distancirali od nacionalsocialistov Prvi letak 28 Letaki Bele vrtnice. I. Za narod, ki se prišteva med kulturne, ni nič nevrednejšega kot to, da si pusti brez odpora»vladati«oblastniški kliki, vdani neodgovornim in mračnim nagonom. Je res ali ni, da se danes vsak pošten Nemec sramuje svojih oblastnikov? In kdo med nami sploh sluti razsežnost sramote, ki bo prišla nad nas in nad naše otroke, ko bodo z naših oči padle tančice in bodo prišli na dan najgrozljivejši in vsakršno mero neskončno presegajoči zločini? Če je nemški narod v svojem najglobljem bistvu že tako zapeljan in razkrojen, da se - ne da bi trenil z očmi - v lahkomiselni zaupljivosti 28 Letak je prevedel Mare Cestnik leta 2009 in je bil objavljen v prvi številki revije OtočjeO. Kulturno umetniškega društva Otočje. Faksimile prve strani prvega letaka (glej prilogo 9). 62

63 v neko vprašljivo zakonitost zgodovine odreče najvišjemu, kar človek ima in kar ga povzdiguje nad vsako drugo bitje, svobodno voljo namreč, svobodo človeka, ne da bi posegel v kolesje zgodovine in se podredil svoji lastni razumni odločitvi; če so Nemci - in tu ni izvzet noben posameznik - postali že tako zelo brezdušna in strahopetna množica, potem, da, potem si propad zasluži. Goethe govori o Nemcih kot o tragičnem ljudstvu, podobnem Židom in Grkom, vendar se dandanes zdi, kot da je to neka puhla, brezvoljna čreda spremljevalnih tekačev, ki so jim iz duše posesali mozeg in ki so zdaj, oropani svojega bistva, pripravljeni dopuščati, da jih stirajo v uničenje. Zdi se - vendar ni tako: z dolgotrajnim, slepljivim, sistematičnim nasiljem so namreč vsakogar posamič vtaknili v nekakšen duševni zapor, in šele ko so vklenjeni obležali v njem, so se začeli zavedati svoje usode. A le redki so prepoznali grozečo pogubo in plačilo za njihovo junaško opominjanje je bila smrt. O usodi teh ljudi se bo še govorilo. Kadar vsakdo čaka, da začne kdo drugi, se bodo bolj in bolj, neustavljivo približevati glasniki maščevalne Nemeze, in potem bo tudi poslednja žrtev nesmiselno vržena v žrelo demona. Zato se mora kot pripadnik krščanske in zahodne kulture vsak posameznik odgovorno in zavestno braniti v tej zadnji uri, kolikor se le more, in delovati proti biču človeštva, proti fašizmu in vsakemu njemu podobnemu sistemu absolutne države. Pasivno se upirajte - upirajte! - kjerkoli že se nahajate, preprečite nadaljnje delovanje tega brezbožnega vojnega stroja, preden bo prepozno, preden postanejo kupi ruševin še zadnja mesta, kot se je to zgodilo s Kölnom, in preden nekje še zadnja narodova mladost izkrvavi za utvaro nekakšnega podčloveka. Ne pozabite, da si sleherni narod zasluži takšno vodstvo, kakršno dopušča! Iz Likurgove in Solonove zakonodaje Friedricha Schillerja:»... Dolžno v smislu svojega lastnega namena predstavlja Likurgova zakonodaja mojstrovino politike in vede o človeku. Likurg je hotel mogočno, v sebi sami vzpostavljeno, neuničljivo državo; smotra, za katera si je bil prizadeval, sta bila politična moč in trdnost, kar je dosegel v takšni razsežnosti, kakršna je bila v njegovih okoliščinah le mogoča. Toda če soočimo namen, ki mu je likurg dal prednost, z bistvom človeškosti, mora občudovanje, ki nas je prevzelo ob prvem bež nem pogledu, zamenjati globoko neodobravanje. V najboljši državi sme biti 63

64 žrtvovano karkoli, le tisto ne, kar njej sami služi samo kot sredstvo. Država nikoli ni namen, pomembna je le kot pogoj, s katerim se lahko izpolni namen človeškosti, in ta namen je edinole izgradnja vseh človeških moči, napredek. Če neka državna sestava preprečuje, da bi se razvijale vse sile, ki tičijo v človeku, če preprečuje uspevanje duha, potem je zavržena in škodljiva - naj je drugače še tako premišljena in na svoj način še tako popolna. Potemtakem je njena samonamembna vzdržljivost mnogo bolj očitek kot nekaj hvalevrednega - tako potem živi le kot neko podaljšano zlo; dlje ko obstaja, bolj je škodljiva.... Na račun vseh običajnih čutenj je bila vzpostavljena politična zasluga ter izoblikovana zmožnost zanjo. V Šparti ni bilo zakonske, materinske, otroške ljubezni, nobenega prijateljstva - bili so samo državljani, bile so samo državljanske kreposti.... Državni predpis je Špartancem v dolžnost spremenil nečlovečnost v odnosu do lastnih sužnjev; prek tega klavnega daru so človečnost zasramovali in zlorabljali. Sam špartanski zakonik je bil uglašen na nevarno načelo obravnavati ljudi kot sredstvo in ne kot smisel, s tem pa so se zakonito razdrobili temelji naravnega prava in nravstvenosti.«... Ni lepše predstave, kot jo je uprizoril surovi bojevnik Gaj Marcius v svojem taborišču pred Rimom, ko se je odrekel maščevanju in zmagi, ker ni mogel gledati, kako tečejo solze mater!... (Likurgova) država bi mogla trajati le pod enim samim pogojem: da bi obmiroval duh ljudstva. Ohranjala se je lahko torej le tako, da je zgrešila svoj najvišji in edini smoter.«iz Goethejevega Epimenidovega prebujenja; drugo dejanje, četrti prizor: Geniji A kar se smelo iz brezna iztrže, z vnaprejšnjo spretnostjo lahkó si pol dežel sveta podvrže, nazaj v prepad gre pot samó. Tako tesnoba strašna vstaja, 64

65 upiral se ji bo zaman! ln vsakdo, ki ob njem ostaja, z njim mora na to temno stran. Upanje Zdaj so tu junaki moji, zbirajo se v temni noči, da molčali bi, ne spali; šepetajo in jecljajo ta prelepi klic svobode, dokler v nenavadnem novem na stopnišču tega templja spet očarani in skupaj ne zakličemo: (prepričljivo, glasno) Svoboda! (bolj umirjeno) Svoboda! (odmev z vseh strani) Svoboda! Prosimo vas, da ta letak prepišete v čim več izvodih ter ga razdeljujete naprej! Drugi letak 29 Letaki Bele vrtnice II Z nacionalsocializmom se duhovno ni mogoče spoprijeti, ker je neduhoven. Napačno je govoriti o nacionalsocialističnem svetovnem nazoru, kajti če bi ta obstajal, bi ga morali poskušati dokazati ali zatirati z duhovnimi sredstvi realnost 29 Faksimile prve strani drugega letaka (glej prilogo 10). 65

66 pa nam nudi popolnoma drugo sliko: že v svoji kali je bilo to gibanje navezano na prevaro soljudi, že takrat je bilo gnilo v notranjosti in se je lahko rešilo samo skozi stalno laž. Saj vendar tudi sam Hitler v eni izmed prvih izdaj svoje knjige (knjige, ki je bila napisana v najslabši nemščini, kar sem jih kdaj bral; kljub temu pa je bila s strani ljudstva, pesnikov in mislecev povzdignjena kot Sveto pismo) piše: Neverjetno je, kako je treba ljudstvo prevarati, da mu lahko vladajo. Če ta karcinom nemškega ljudstva v začetku še ni bil preveč opazen, je bilo to tako zgolj zaradi tega, ker so bile dobre sile še dovolj dejavne, da so ga brzdale. Ko pa je postajal vse večji in večji in končno s pomočjo zadnje skupne korupcije prišel na oblast, ko se je karcinom tako rekoč razširil po celem telesu, se je večina zgodnjih nasprotnikov skrila, nemška inteligenca je pobegnila v klet, da bi se tam kakor razhudnikovka, svetlobi in soncu skrita, postopoma zadušila. Sedaj stojimo pred koncem. Sedaj je pomembno, da spet najdemo drug drugega, da pojasnjujemo soljudem, da zmeraj mislimo na to in ne mirujemo, dokler ni še zadnji prepričan o skrajni nujnosti svojega boja. Če gre skozi deželo takšen val odpora, če»je ta v zraku«, če jih veliko sodeluje, potem je lahko v zadnjem, silnem naporu ta sistem premagan. Konec s strahom je še vedno boljši kot strah brez konca. Ni nam dano dajati končne sodbe o smislu naše zgodovine. Ampak če bi nam naj ta katastrofa pripomogla k blagru, potem je to zgolj zato, da se skozi trpljenje očistimo, da iz globoke noči uzremo luč, da se poberemo in končno pripomoremo k temu, da se otresemo jarma, ki muči svet. V tem pamfletu ne bomo pisali o judovskem vprašanju, ne bomo sestavljali nobenega zagovora ne, samo kot primer hočemo na kratko navesti, da je bilo od zavzetja Poljske v tej deželi na zverinski način umorjenih tristo tisoč Judov. Tukaj vidimo najgrozljivejši zločin nad človekovim dostojanstvom, zločin, kakršnemu se noben podoben v vsej človeški zgodovini ne more postaviti ob bok. Tudi judje so ljudje kakršno koli že je vaše stališče glede judovskega vprašanja in to je bilo storjeno nad ljudmi. Mogoče kdo poreče, da so si judi takšno usodo zaslužili; takšna trditev bi bila nezaslišana aroganca; ampak predpostavljajmo, da je to nekdo rekel, kako se ta potem sooči z dejstvom, da je bila uničena celotna poljska plemiška mladina (naj bog da, da še ni!)? Se sprašujete, kako se je to zgodilo? Ves naraščaj moškega spola iz plemiških družin med 15. in 20. letom je bil na silo odpeljan v koncentracijska taborišča v Nemčijo na prisilno delo. Vse deklice enake starosti so 66

67 bile na silo odpeljane na Norveško v SS-ovske bordele! Zakaj vam razlagamo vse to, kar že sami veste, če ne poznate teh, pa poznate druge hude zločine strašnega podčloveštva? Zato, ker se tukaj dotikamo vprašanja, ki se nas vseh globoko tiče in mora dati vsakomur misliti. Zakaj se nemško ljudstvo, glede na vse te ostudne in človeka nevredne zločine, obnaša tako apatično? Malokoga skrbi za to. Dejstvo je kot tako sprejeto in dano ad acta. In zopet spi nemški narod v svojem ravnodušnem, neumnem spancu še naprej in daje tem fašističnim zločincem pogum in priložnost, da pobijajo naprej - in ti to tudi delajo. Naj bi to bil znak za to, da so Nemci v svojih najprimitivnejših človeških čustvih posuroveli, da nobena struna ne krikne rezko zaradi takšnih dejanj, saj so padli v smrtonosni spanec, iz katerega se ne prebudijo nikoli? Tako se zdi in tako gotovo tudi je, če se Nemec končno ne zbudi iz te apatičnosti, če ne protestira kjerkoli lahko proti tej zločinski kliki, če ne sočustvuje s sto tisoči žrtev. Ne samo, da mora občutiti sočutje, ne, še več: s o k r i v d o. Kajti s svojim apatičnim obnašanjem šele omogoči tem temnim ljudem takšno ravnanje, prenaša to»vlado«, ki si je na ramena naložila neskončno krivdo, ja, sam je kriv, da je ta sploh lahko nastala! Vsak se želi takšne sokrivde oprati, vsak to stori in nato zaspi z najboljšo mirno vestjo. Ampak ne more se oprostiti, kajti vsak je k r i v, k r i v, k r i v! Toda ni še prepozno tega najodvratnejšega izrodka vlade spraviti s sveta, da ne bi nalagali še več krivde na svoja ramena. Sedaj, ko so se nam v zadnjih letih oči popolnoma odprle, vemo, s kom imamo opravka, sedaj je skrajni čas, da to rjavo hordo iztrebimo. Do izbruha vojne je bil večji del nemškega naroda zaslepljen, nacionalsocialisti se niso kazali v njihovi pravi podobi, toda sedaj, ko smo jih prepoznali, mora biti edina in najvišja dolžnost, ja sveta dolžnost vsakega Nemca, te zverine uničiti.»ko vladaš, pusti ljudi pri miru. Ljudje živijo enostavno in naravno. Če se z vladanjem vmešavaš v življenja ljudi, ljudje postanejo negotovi in zaskrbljeni. Sreča se rodi iz nesreče. Nesreča se skriva v sreči. Kdor pozna skrajnosti, ne pozna harmonije. Njegovo mišljenje ni naravno. Spretnost se sprevrže in postane breme. Ljudje gredo vsak dan bolj vstran. Zato nesmrtni ostaja ukoreninjen v enosti in ne deli stvari na 67

68 delčke. Je iskren in ne škodoželjen. Se drži enosti, a ne na škodo drugih. Je razsvetljen, pa ne žari.«30 Laoce»Kdor namerava samovoljno obvladovati državo, tega ne vidim doseči svojega cilja; to je vse.država je živ organizem, resnično je ne moremo narediti! Kdor se tega želi lotiti, jo spridi, kdor se je želi polastiti, jo izgubi.«odtod:»po svojem bistvu nekateri gredo naprej, drugi jim sledijo, nekateri dihajo toplo, drugi mrzlo, nekateri so močni, drugi šibki, nekateri dosežejo polnost, drugi podležejo.visok človek torej opusti pretiravanja, opusti samovšečnost, opusti prekoračitev pooblastil.«laoce Prosimo vas, da ta letak prepišete in razpošljete v čim več izvodih! Tretji letak 31 Letaki Bele vrtnice. III»Salus publica suprema lex«vse idealne oblike države so utopije. Država ne more biti konstruirana zgolj teoretično, ampak mora tudi rasti in zoreti kot vsak posameznik. Vendar ne gre pozabiti, da je bila na začetku vsake kulture prisotna predhodna oblika države. Družina je stara kot človeštvo samo, iz teh začetkov skupnega življenja si je umsko nadarjen človek ustvaril državo, katere temelj je pravičnost in katere najvišji zakon bodi blagor vseh. Država naj predstavlja analogijo božjega reda in najvišja vseh utopij - civitas dei - je vzor, ki bi se mu konec koncev morala približati. Tukaj nočemo soditi o različnih oblikah države, o demokraciji, o konstitucionalni monarhiji, o kraljestvu itn. Le eno naj bo jasno in očitno izraženo: vsak posameznik ima pravico do uporabne in pravične države, ki zagotavlja osebno svobodo kakor tudi blagor celotne skupnosti. Kajti vsak človek mora v skupnem življenju in v 30 Laozi (2007), prevedel Bernard Svete. 31 Faksimile prve strani tretjega letaka (glej prilogo 11). 68

69 sodelovanju državne skupnosti po božji volji svobodno in neodvisno dosegati svoj naravni cilj, svojo zemeljsko srečo v samostojnosti in samoniklosti. Toda naša današnja»država«je diktatura zla.»to vemo že dolgo«, Te slišim ugovarjati,»in ni nam potrebno, da se nam to še enkrat očita.«ampak, Te vprašam, če to veste, zakaj se ne razburite, zakaj prenašate, da ti oblastniki korak za korakom odkrito in naskrivaj kradejo eno domeno vaših pravic za drugo, dokler nekega dne ne preostane nič, ampak res nič razen mehaniziranega državnega gonila, ki ga nadzirajo kriminalci in pijanci? Se je vaš duh že tako zelo podredil posiljevanju, da pozabljate, da ni samo vaša pravica, ampak vaša m o r a l n a d o l ž n o s t ta sistem odpraviti? Če pa človek ne zbere dovolj moči, da zahteva svoje pravice, potem mora z absolutno nujnostjo propasti. Zaslužili bi si biti razpršeni po svetu, kot prah v vetru, če se ne bomo v tem zadnjem trenutku pobrali in končno imeli pogum, ki nam je doslej manjkal. Ne skrivajte vaše strahopetnosti pod plašč modrosti. Kajti z vsakim dnem, ko se vi še obotavljate, ko se temu izrodku pekla ne upirate, raste vaša krivda kot parabola vedno više in više. Številni bralci, mogoče večina bralcev teh letakov, si niso na jasnem, kako naj bi izvršili odpor. Ne vidijo nobenih možnosti. Poskušamo vam pokazati, da je vsak v položaju, da doprinese nekaj k padcu tega sistema. Z individualističnim nasprotovanjem zagrenjenih puščavnikov ne bo možno pripraviti plodnih tal za padec te»vlade«ali celo pripeljati do čimprejšnjega prevrata, to je mogoče zgolj s sodelovanjem mnogih prepričanih, aktivnih ljudi, ljudi, ki so si edini, s katerimi sredstvi lahko dosežejo svoj cilj. Nimamo bogatega izbora tovrstnih sredstev, samo eno imamo na razpolago p a s i v n i o d p o r. Smisel in cilj pasivnega odpora je strmoglaviti nacionalsocializem in v tem boju ni poti in ni dejanja, po katerem ne bi posegli, najsi bo na kakršnih koli področjih. Nacionalsocializem mora biti napadan vsepovsod, kjer je ranljiv. Tej nedržavi je potrebno čim prej narediti konec zmaga fašistične Nemčije v tej vojni bi imela nepredvidljive, grozljive posledice. Prva skrb slehernega Nemca naj ne bo vojaška zmaga nad boljševizmom, temveč poraz nacionalsocialistov. To mora biti brezpogojno na prvem mestu. Nujnost teh zadnjih zahtev Vam bomo dokazali v naših naslednjih letakih. 69

70 In sedaj se mora vsak prepričan nasprotnik nacionalsocializma vprašati: Kako se lahko najučinkoviteje bori proti sodobni»državi«, kako ji prizadejati najbolj boleče udarce? Skozi pasivni odpor nedvomno. Jasno je, da ne moremo dajati direktiv za vsakega posameznika in njegovo delovanje, lahko jih zgolj splošno nakažemo, pot do uresničitve mora najti vsak sam. S a b o t a ž a na področju obrambe in v vojni industriji, sabotaža vseh shodov, zborovanj, slovesnosti, organizacij, ki so oživele skozi nacionalsocialistično stranko. Oviranje nemotenega poteka vojnega stroja (stroj, ki deluje samo za vojno, ki deluje z g o l j zato, da reši in ohrani nacionalsocialistično stranko in njeno diktaturo). S a b o t a ž a na vseh znanstvenih in duhovnih področjih, ki so odgovorna za nadaljevanje sedanje vojne najsi bo na univerzah, visokih šolah, v laboratorijih, raziskovalnih ustanovah, tehničnih uradih. S a b o t a ž a vseh kulturnih prireditev, ki bi lahko dvignile javni»ugled«fašistov. S a b o t a ž a vseh vej likovne umetnosti, ki so na kakršen koli način povezane z nacionalsocializmom in mu služijo. S a b o t a ž a vse književnosti, vseh časopisov, ki služijo»vladi«, ki se borijo za njihove ideje in za razširjanje rjave laži. Ne darujte niti enega pfeniga na uličnih nabirkah (četudi so izpeljane pod pretvezo dobrodelnosti). Kajti to je samo krinka. V resnici ta sredstva ne koristijo niti Rdečemu križu niti ljudem v stiski. Vlada tega denarja ne rabi, od nabirk ni finančno odvisna tiskarski stroji delajo neprekinjeno in ustvarjajo poljubno količino denarja. Ljudstvo pa je potrebno vseskozi držati pod napetostjo, pritisk nikoli ne sme biti brzdan! Ne prispevajte ničesar za kovinska, tekstilna in ostala zbiranja. Poiščite vse znance, tudi iz nižjih slojev in jih prepričajte o nesmiselnosti nadaljevanja in brezupnosti te vojne, o duhovnem in gospodarskem zasužnjenju skozi nacionalsocializem, o uničenju vseh nravnih in religioznih vrednot ter jih pozovite k p a s i v n e m u o d p o r u! Aristotel,»O politiki«:» dalje, spada«(k naravi tirana),»prizadevanje, da ne bi ostalo prikritega nič, kar katerikoli podložnik govori ali dela, ampak mu izvidniki povsod prisluškujejo, dalje, cel svet nahujskati in spreti prijatelje s prijatelji in ljudstvo z imenitniki in bogataše med sabo. K takšnim tiranskim disciplinskim ukrepom spada osiromašenje podložnikov, na račun katerih nagrajujejo telesne straže, njih pa zaposlijo s skrbjo za svoje vsakdanje zaslužke in nimajo časa ali prostega časa za kovanje zarot Dalje, visoke dohodnine, kot tiste v Sirakuzah, 70

71 kjer so pod Dionizom državljani te države v petih letih veselo zapravili vso premoženje na davkih. In tudi k stalnemu izzivanju vojn je tiran nagnjen «Prosimo, razmnožujte in razdeljujte!!! Četrti letak 32 Letaki Bele vrtnice IV Stara modrost, ki jo vedno znova in znova pridigajo otrokom, je, da kdor ne želi slišati, mora čutiti. Ampak pameten otrok si bo le enkrat ožgal prste na vročem štedilniku. V preteklih tednih je Hitler prikazoval uspehe tako v Afriki kot tudi v Rusiji. Posledica tega je bila, da sta optimizem ljudstva na eni strani in zaprepadenost ter pesimizem na drugi naraščala z nemški lenobi neprimerljivo hitrostjo. Vsepovsod se je med nasprotniki Hitlerja, torej med boljšim delom ljudstva, slišalo tožbe, besede razočaranja in obupa, ki se niso redko končale z vzklikom:»pa vendar Hitler zdaj ne bo...?«medtem se je nemški napad na Egipt zaustavil, Rommel mora v nevarno izpostavljenem položaju vztrajati, ampak še vedno se nadaljuje prodor na vzhod. Ta navidezni uspeh je bil pridobljen z najgrozovitejšimi žrtvami, tako da ga ni več možno označiti kot koristnega. Zatorej vas svarimo pred v s a k r š n i m optimizmom. Kdo je prešteval mrtve, Hitler ali Goebbels najbrž nobeden od njiju. Vsakodnevno jih v Rusiji pade na tisoče. Čas žetve je in žanjec se pelje s polno paro v zrelo setev. Žalovanje se vrača v koče domovine in nobenega ni, ki bi posušil materine solze, Hitler pa laže tistim, ki jih je oropal najdražje dobrine in poslal v nesmiselno smrt. 32 Faksimile prve strani četrtega letaka (glej prilogo 12). 71

72 Vsaka beseda, ki pride iz Hitlerjevih ust, je laž: ko reče mir, misli na vojno, in ko na zloben način omenja ime Vsemogočnega, misli na oblast zla, na padlega angela, na Satana. Njegova usta so smrdeče žrelo pekla in njegova oblast je v temeljih nizkotna. Z racionalnimi sredstvi je potrebno naprej voditi boj proti nacionalsocialistični državi terorja; kdor pa danes dvomi v realno eksistenco demonske oblasti, ni doumel širine metafizičnega ozadja te vojne. Za konkretnim, za čutno zaznavnim, za vsem stvarnim in logičnim razmislekom stoji iracionalno, t. j. boj proti demonu, proti antikristovemu slu. Vedno in povsod so demoni v temi prežali na uro, ko bo človek postal šibak, ko bo svojo od Boga dano in na svobodi utemeljeno držo v ordu 33 samovoljno zapustil, da popusti pritisku zla, se osvobodi višjih sil in tako, potem ko je prvi korak naredil prostovoljno, je k drugemu in tretjemu vedno bolj priganjan z divje naraščajočo hitrostjo; povsod in v vseh časih najhujše nuje so ljudje vstali, preroki, svetniki, ki so ohranili svojo svobodo, ki nakazujejo na enega boga in z njegovo pomočjo svarijo ljudi pred obratom. Saj je človek svoboden, ampak je brez pravega boga nemočen proti zlu, je kot ladja brez krmarja, prepuščen nevihti, kot dojenček brez matere, kot oblak, ki se razblini. Obstaja, te vprašam, ti, ki si kristjan, obstaja v tem krogu ohranjanja svojih najvišjih vrednot kakšno obotavljanje, igra spletk, odčaranje odločitev v upanju, da nekdo drug dvigne orožje, da te zaščiti? Ali ti ni sam bog dal moči in poguma za bojevanje? Zlo m o r a m o napasti tam, kjer je najmočnejše in najmočnejše je v moči Hitlerja.»Spet sem se ozrl in videl vsa zatiranja, ki se dogajajo pod soncem: Glej, solze zatiranih in nimajo tolažnika, nasilje prihaja iz roke njihovih zatiralcev in nimajo tolažnika. 33 Ordo (iz latinske besede ordo, ordinis red, urejenost, rod) se verjetno nanaša na Avguština in njegovo delo De ordine, kjer se ukvarja s konceptom orda. v antični filozofiji se je ordo nanašal na kozmos oziroma na univerzum in red. Platon s konceptom odro (taxis) pojmuje stanje na svetu, ki je v nasprotju s kaosom. Avguštin koncept ordo umesti v krščanstvo in odkrije njegov polisemantičen značaj. V delu De ordine se ravno ukvarja z različnimi pomeni tega koncepta, ki pa kljub polisemantičnemu značaju izvira iz Boga (Fitzgerald idr., 1999). V krščanskem registru je Ordo (Sveti red) eden izmed sedmih zakramentov cerkve:»ordo označuje cerkveno telo, v katero je kdo vključen s posebnim posvečenjem (ordinatio). To posvečenje omogoča na osnovi posebnega daru Svetega Duha, v Kristusovem imenu in z njegovo avtoriteto izvrševati sveto oblast (sacra potestas) v služenju božjemu ljudstvu«(kompendij Katekizma katoliške Cerkve). 72

73 Tedaj sem blagroval mrtve, ki so že davno umrli, bolj kakor žive, ki še živijo «(Pregovori) 34 Novalis:»Resnična anarhija je element spočetja religije. Iz uničenja vsega pozitivnega dviga svojo veličastno glavo kvišku kot nova svetovna ustanoviteljica... Če bi se Evropa spet želela zbuditi, kot država držav, s kakšno politično gnoseologijo... ali naj bo hierarhija princip državne skupnosti? Dokler se narodi ne bodo zavedali svoje strahovite blaznosti, ki jih vrti v krogu, dokler se od svete glasbe omamljeni in pomirjeni v pisani mešanici ne približajo večnim oltarjem, dokler ne podvzamejo dela miru in z vročimi solzami na kadečih se bojiščih ne slavijo praznika miru, do takrat bo po Evropi tekla kri. Samo religija lahko Evropo ponovno zbudi in zagotovi pravičnost med ljudmi in s svojim mirovnim poslanstvom ustoliči krščanstvo z novo in na zemlji vidno veličastnostjo.«izrecno poudarjamo, da Bela vrtnica ni plačanka tujih sil. Četudi vemo, da mora biti nacionalsocialistična moč militaristično zatrta, iščemo notranjo obnovo za težko ranjen nemški duh. Ta preporod mora izhajati iz jasnega prepoznavanja vsakršne krivde, ki si ga je naložilo nemško ljudstvo in (izhajati) iz brezobzirnega boja proti Hitlerju in njegovim premnogim pomagačem, članom strank, kvizlingov itd. Z vso brutalnostjo se mora pretrgati razpoka med boljšim delom ljudstva in vsem, kar je povezano z nacionalsocializmom. Na tem svetu ne obstaja nobena pravična kazen za Hitlerjeva dejanja in dejanja njegovih privržencev. Ampak iz ljubezni do prihodnjih generacij se mora po končani vojni postaviti svarilen zgled, da nihče ne začuti niti najmanjše želje, da bi znova poskusil podobno. Ne pozabite tudi majhnih podležev tega sistema, zapomnite si imena, da se noben ne izmuzne. Ne sme jim uspeti, da bi po teh grozodejstvih v zadnjem trenutku zamenjali zastavo in se pretvarjali, da se ni nič zgodilo! Za vašo pomiritev želimo samo dodati, da nikjer ne obstaja spisek bralcev Bele vrtnice. Naslovi so naključno zbrani iz adresarjev. Mi ne molčimo, mi smo vaša slaba vest; Bela vrtnica vas ne pusti pri miru! Prosimo, razmnožujte in razdeljujte! 34 V letaku so avtorji napačno citirali. Odstavek iz poglavja Pridigar ( ). 73

74 Peti letak (januar 1943) 35 Letaki nemškega odporniškega gibanja. P o z i v v s e m N e m c e m! Vojna se približuje svojemu gotovemu koncu. Nemška vlada poskuša, kakor leta 1918, preusmeriti vso pozornost na naraščajočo nevarnost podmornic, medtem ko se čete na vzhodu nenehno umikajo, na zahodu pa se pričakuje invazija. Ameriška oborožitev že danes presega vse, kar je kdajkoli obstajalo v zgodovini, pa čeprav še ni dosegla svojega vrhunca. Hitler vodi nemško ljudstvo z matematično gotovostjo v propad. H i t l e r v t e j v o j n i n e m o r e z m a g a t i, l a h k o j o s a m o p o d a l j š u j e! Njegova krivda in krivda njegovih pomagačev je neskončno prekoračila vsa merila. Pravična kazen se bliža! Ampak kaj počne nemško ljudstvo? Ne vidi in ne sliši. Brez pomisleka sledi svojim voditeljem v pogubo. Zmaga za vsako ceno! so napisali na svoje zastave. Bojujem se do zadnjega moža, pravi Hitler - medtem ko je vojna že izgubljena. Nemci! Ali bi radi, da utrpite vi in vaši otroci enako usodo, kakor so jo utrpeli Judi? Bi radi bili sojeni po istih merilih, kakor vaši zapeljivci? Ali naj ostanemo za vedno od sveta osovraženo in izobčeno ljudstvo? Ne! Zato se ločite od nacionalsocialističnega podčloveštva! Z dejanji dokažite, da razmišljate drugače. Nova osvobodilna vojna se začenja. Boljši del ljudstva se bori na naši strani. Raztrgajte plašč ravnodušnosti, ki ste (si) ga ogrnili okrog srca! Odločite se, p r e d e n b o p r e p o z n o! Ne verjemite nacionalsocialistični propagandi, ki vam je nagnala strah v kosti pred bolševiki! Ne verjemite, da je nemški blagor v dobrem in v slabem odvisen od zmage nacionalsocializma. Zločinstvo si ne more izbojevati zmage. P r a v o č a s n o se ločite od vsega, kar je povezano z nacionalsocializmom! Tiste, ki se strahopetno in neodločno skrivajo, bo doletela strašna, vendar pravična sodba. Kaj nas uči iztek te vojne, ki nikoli ni bila nacionalna? 35 Prevod je bil objavljen v reviji Monitor ZSA, vol. X, no. 1-2, Faksimile prve strani petega letaka (glej prilogo 13). 74

75 Imperialistična, moči željna misel, od koderkoli prihaja, se mora uničiti za vedno. Enostranski pruski militarizem ne sme nikoli več pridobiti moči. Zgolj z velikodušnim sodelovanjem evropskih narodov se lahko ustvarijo temelji, na katerih bo mogoča ponovna gradnja. Vsakršno centralistično nasilje, ki ga je pruska država poskušala izvajati v Nemčiji in Evropi, se mora zatreti v kali. Prihajajoča Nemčija je lahko le federalistična. Samo zdrava federalistična državna ureditev lahko navdahne oslabljeno Evropo z novim življenjem. Z razumnim socializmom mora biti delavstvo osvobojeno iz stanja najnižjega suženjstva. V Evropi mora izginiti privid avtarkičnega gospodarstva. Vsako ljudstvo, vsak posameznik ima pravico do svetovnih dobrin! Svoboda govora, svoboda veroizpovedi, zaščita vsakega posameznega državljana pred samovoljo zločinske in nasilne države, to so temelji za novo Evropo. Podpirajte odporniško gibanje, razširjajte letake! Šesti letak (februar 1943) 36 Sobojevnice! Sobojevniki! 37 Naše ljudstvo pretreseno stoji pred propadom mož iz Stalingrada. Genialna strategija je tristotrideset tisoč nemških mož neodgovorno in nesmiselno poslala v smrt in pogubo. Firer, zahvaljujemo se ti! V nemškem ljudstvu vre: Ali želimo še naprej polagati usodo naših armad v roke diletantu? Ali želimo žrtvovati še preostanek naše nemške mladine najnižjim instinktom moči strankarske druščine? Nikoli več! Čas obračuna je prišel, obračuna nemške mladine z najgnusnejšimi tirani, ki jih je naše ljudstvo kdajkoli prenašalo. V imenu celotnega nemškega ljudstva, od države 36 Prevod je bil objavljen v reviji Monitor ZSA, vol. X, no. 1-2, Faksimile šestega letaka (glej prilogo 14). 37 V izvirniku: Komilitoninen! Komilitonen! Iz SSKJ: komilitón -a m (ọ) knjiž., redko sobojevnik, tovariš: komilitoni iz kasarne so se mu posmehovali/kot študent je bil med svojimi komilitoni zelo cenjen. (SSKJ, elekt. verzija 1.0) 75

76 Adolfa Hitlerja zahtevamo, naj nam vrne osebno svobodo, najdragocenejšo dobrino Nemcev, za katero nas je brez usmiljenja oguljufal. Zbudili smo se v državi brezobzirnega omejevanja svobode izražanja mnenja. V najplodnejših izobraževalnih letih našega življenja so nas HJ, SA in SS 38 poskušali uniformirati, revolucionizirati in narkotizirati.»svetovnonazorsko izobraževanje«je bilo ime sramotni metodi, ki je vznikajoča nenaklonjena razmišljanja in samovrednotenja zadušila v megli praznih fraz.»führerauslese«39, ki ga bolj hudičevega in obenem bolj borniranega sploh ne moremo misliti, vzgaja bodoče strankarske funcionarje v»ordensburgen«40 v brezbožne, brezsramne in brezvestne izkoriščevalce in morilce, v slepe in neumne privržence. Mi»duhovni delavci«41 bi bili ravno pravšnji, da naredimo konec temu novemu gospodovalnemu sloju. Vojaki na fronti so kot»schulbuben«42 kaznovani s strani študentskih vodij in gauleiterjevih 43 asistentov. Gauleiterji sami pa z razvratnimi šalami napadajo čast študentk. Nemške študentke so na univerzi v Münchnu dale dostojanstven odgovor na omadeževano čast, nemški študenti so se za svoje tovarišice zavzeli in uprli. To je začetek boja za naše svobodno samoodločanje, brez katerega se duhovne vrednote ne morejo vzpostaviti. Zahvaljujemo se pogumnim tovarišicam in tovarišem, ki nam dajejo dober zgled. Za nas obstaja samo ena parola: boj proti partiji! Ven iz strankarskih organizacij, v katerih nas poskušajo politično utišati! Zbežite iz SS-ovskih predavalnic podčastnikov, generalov in strankarskih prilizovalcev. Gre nam za pravo znanost in resnično svobodo duha! Nobena grožnja nas ne more ustrašiti, tudi ne zaprtje naših univerz. Potreben je boj, v katerem se moramo vsi bojevati za svojo 38 HJ (Hitlerjugend Hitlerjeva mladina), SA (Sturmabteilung jurišni odredi), SS (Schutzstaffel - esesovci). 39 Z besedo»führerauslese«je najverjetneje mišljen izbor elitnih voditeljev. Že v svojem zloglasnem delu Mein Kampf piše Hitler o nujni povezanosti absolutne odgovornosti z absolutno avtoriteto, ki omogoča»vzrejo«vodilne elite in je po njegovem mnenju v takratnem neodgovornem parlamentarizmu ni bilo mogoče misliti. 40 Ime Ordensburg označuje utrjene srednjeveške gradove, ki so jih, kot vojaške baze in samostane, zasnovali nemški viteški redovi. V času tretjega rajha so po naročilu dr. Roberta Leya (vodje nemške delavske fronte Deutsche Arbeitsfront), pod imenom Ordensburg, zgradili tri šole za izobraževanje bodočega vodilnega kadra Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP). 41 Arbeiter des Geistes. 42 Šolarji, šolarčki. 43 Iz SSKJ: gauleiter tudi gavlajter -ja [gáulájt-] m (a-á) v nacistični Nemčiji pokrajinski vodja nacistične stranke: bil je gauleiter na okupiranem ozemlju. 76

77 prihodnost, svojo svobodo in čast, za državo, ki se zaveda svojih moralnih odgovornosti. Svoboda in čast! Hitler in njegovi privrženci so dolgih deset let ti dve čudoviti nemški besedi zlorabljali, ožigosali in izkriviljali do ostudnosti, kar zmorejo le diletanti, ki najvišje vrednote nacije vržejo svinjam. V desetih letih uničevanja vsakršne materialne in duhovne svobode, vsakršne substance nravnosti v nemškem ljudstvu, so pokazali, kaj jim pomeni svoboda in čast. Tudi najbolj neumnemu Nemcu je grozljivi pokol, ki so ga v imenu svobode in časti nemške nacije povzročili in ga še povzročajo, odprl oči. Če nemška mladina ne bo končno vstala, se maščevala in pokorila hkrati, uničila svoje mučitelje in zgradila novo duhovno Evropo, bo nemško ime vedno ostalo oskrunjeno. Študentke! Študenti! Nemško ljudstvo računa na nas! Kakor je 1813 pričakovalo prelom z Napoleonovim, tako 1943 od nas pričakuje prelom z nacionalsocialističnim terorjem z močjo duha. Beresina in Stalingrad gorita na vzhodu, mrtvi v Stalingradu nas rotijo!»veselo naprej moje ljudstvo, znamenja gorijo!«44 V novem pobožnem prodoru svobode in časti se naše ljudstvo postavlja proti nacionalsocialističnemu podjamrljanju Evrope. 44 Citat Carla Theodorja Körnerja iz pesmi Aufruf. 77

78 7. SKLEP Moj namen v tej diplomski nalogi nikakor ni bil zapisati dokončno zgodbo odporniškega gibanja Bela vrtnica, niti ni bil moj namen dajati dokončnih sodb o njem, temveč poskušati fenomene odpora umestiti v nek čas in prostor, jih poskušati razumeti ne kot preprosto opozicijo oblastnim strukturam, kot nasprotje med vladajočim in vladanim, temveč kot del oblastnega delovanja v mreži odnosov in strategij. Bistvo zgodovinske antropologije, kot ga razumem sama, je v tem, da poskušata vsak raziskovalec ali raziskovalka nakazati en aspekt svoj aspekt razumevanja izbrane problematike. Prav tako pa menim, da je pomembno razumeti zgodovinsko antropologijo kot disciplino, ki se nenehno dopolnjuje in izpopolnjuje. Pri pročevanju nekega fenomena ne moremo priti do nekih absolutnih zaključkov, do stoodstotne veljavnosti ali nezmotljive resnice. Tudi ne moremo nekega fenomena zaobjeti z vseh aspektov. Zaradi tega pa je pomembno, da znanje nadgrajujemo, izboljšujemo in se hkrati zavedamo pomanjkljivosti, ki obstajajo vedno in povsod, v vsakem raziskovanju in proučevanju. Zavedam se, da tudi moje diplomsko delo ni popolno, mislim pa, da lahko vsaj v manjši meri v ta prostor doprinese kratko predstavitev odporniškega gibanja Bela vrtnica in njihovega aktivizma, ki se mi zdi pomemben tudi za današnji čas in prostor. Na tem mestu bi želela skleniti napisano in povezati poglavja tega dela v smiselno celoto. Če najprej začnem s konceptom oblasti, kot ga razume Foucault, lahko zaključim, da oblast ni centralizirana in v rokah maloštevilnih vladajočih posameznikov. Pomembno je, da odnose oblasti, ki niso nič drugačni od drugih odnosov, oziroma delovanje oblasti razumemo v smislu mrežne strukture in ne kot nekaj, kar je nad nami in na nas deluje»od zgoraj«. Oblast je potrebno proučevati od spodaj, na vseh ravneh človeškega življenja tudi v zasebni sferi in se ne spraševati o tem, kakšne namene imajo vladajoči. Tisti, ki so vladani, in tisti, ki vladajo, so namreč vsi vpeti v mrežo oblastnih odnosov in si ne stojijo nasproti kot nekakšna opozicija, kajti odnosi oblasti so vseprisotni in vseobsegajoči. Posameznik v tem oziru predstavlja učinek oblasti, konstituiran je skozi oblastne odnose. Prav tako pa so znotraj mreže oblastnega delovanja prisotni odpori, ki niso vsi kar že preprosto protiavtoritarni, ampak prevzamejo različne oblike. V družbi predstavljajo nekakšne 78

79 prelome, ki presekajo s starim in omogočajo novo. Odnosi oblasti in odnosi odpora delujejo po podobnih načelih, v tem da prečijo družbo in posameznike. Odpori so temeljno sredstvo osvoboditve ter nujni za obstoj oblastnih strategij in obratno. Pojav nove oblasti t. i. biooblasti v 18. stoletju je v državne mehanizme vnesel rasizem, s pomočjo katerega je bilo mogoče opravičevati brutalno morilskost neke države in izpostavljati lasten narod nevarnostim. Nacizem je biooblast popolnoma posplošil in s pomočjo rasizma vpeljal usmrtitve kot nekaj sprejemljivega, da ne rečem nujnega za ohranitev lastne rase. Iz tega sledi, da so najbolj morilske države tudi najbolj rasistične. Drugi element, ki je poleg rasizma nepogrešljiv za biooblast, je evolucionizem, ki je igral bistveno vlogo za izvajanje genocidov. Nacizem ni imel za cilj zgolj uničenje neke druge rase, ki bi lahko bila v kakršnem koli smislu nevarna za lastno raso, ampak se je trudil tudi preroditi/prenoviti lastno raso, kar je bilo možno le z lastnimi žrtvami. Torej tudi znotraj lastne rase je bilo potrebno selekcionirati in izvreči»šibkejše«in s preživetjem»najmočnejših«vzpostaviti pogoje za»čistejšo«raso. Nacionalsocializem se je tudi s kontrolo nad pojavljanjem diskurzov polastil oblasti. Produkcija diskurzov je bila v skladu z nacionalsocialistično Weltanschauung, kjer je pomembno vlogo igrala še Gleichschaltung (še posebej na področju izobraževanja, ki ima eno izmed pomembnejših funkcij v vseh družbah, saj na mlajše generacije prenaša vedenje). Diskurz nacionalsocialističnega sistema je v primerjavi z diskurzom Bele vrtnice krožil, se nenehno ponavljal, pomnoževal, določal meje dopustnega in nedopustnega, reproduciral videz, ne pa razvijal mišljenja (nasprotno velja za diskurz Bele vrtnice, kjer je razvoj avtorskih misli očiten iz letakov), selekcioniral podatke in jih reprezentiral v lastno korist. Pomemben del tega diskurza je bil seveda tudi rasizem. Vsi ti elementi, tj. oblast, odpor, rasizem, diskurz itd. tvorijo kompleksen sistem različnih elementov (Foucault bi mu rekel diskurzivna formacija (Foucault, 2001; Foucault, 1994)), ki so sestavljali družbo in vplivali en na drugega. Vsi ti elementi so tudi enako pomembni in tesno povezani. Oblastno delovanje je bilo tesno povezano z delovanji odpora. Hkrati je oblast težila k temu, da vsak odpor zminimalizira oziroma uniči. Oblastni mehanizmi so bili strogo izoblikovani na vseh področjih človeškega življenja, tako v zasebni kot v javni sferi in so zaobjemali v svojem delovanju tako vladajoče kot vladane. V takšnih razmerah so aktivisti Bele vrtnice delovali kot parrhesiastesi oziroma so 79

80 uporabljali parrhesio, da bi doprinesli k boljšim razmeram za soljudi. Iz letakov je razvidno, da so čutili moralno in etično odgovornost do soljudi in predvsem do samih sebe, da povejo resnico, ne glede na posledice, ki bi jih takšno delovanje lahko prineslo. In jih je prineslo. Čutili so dolžnost, da izrazijo svojo kritiko družbenega sistema. Prepričani so bili, da je to, kar svojim soljudem sporočajo, dejansko tudi resnica. In vse to so bistveni elementi neustrašnega govora (po Foucaultu). Aktivisti Bele vrtnice so bili seveda del takratne družbene mreže. Bili so pozorni na dogodke okoli sebe in se aktivno odzvali na oblastno delovanje. Toda tako kot vsak posameznik, ki je del neke družbe, so bili tudi oni vpeti v družbeno okolje, ki jih je določalo z vsemi svojimi mehanizmi. Iz letakov gibanja Bela vrtnica je še posebej razvidno, da so svoj odpor proti nacionalsocializmu gradili na odgovornosti, etiki in morali posameznika. Veliko vlogo (še posebej v prvih štirih letakih) je igrala religija, s pomočjo katere so poskušali vzbuditi vest ostalih Nemcev in Nemk. Religiozna načela so bila osrednja tema njihovega prvotnega odpora. Medtem ko so se v zadnjih dveh letakih začeli osredotočati in boriti predvsem za svobodo posameznika, za svobodo znanosti, za svobodo duha. To pomeni, da je religija nekoliko izgubila na pomeni in stopila v drugi red, četudi je odpravili dejansko niso. Poudarjali so, da se je potrebno boriti proti vsaki totalitaristični oblasti in poudarjali enakost vseh ljudi, ne glede na»raso«. Hkrati pa so bili vpeti v nacionalizem, ki je takrat bil (in še vedno je) družbena realnost, kar je vidno iz letakov, saj so uporabljali distinkcijo mi-oni, kar je tipičen nacionalistični diskurz. Uporabljali so ga seveda zato, da se ločijo od»podčloveštva«, kot so v letakih poimenovali nacionalsocialiste. Vendar pa so s hierarhičnim dojemanjem sveta tudi sami uporabljali in reproducirali rasistični diskurz. Na to je verjetno vplivalo tudi dejstvo, da so vidnejši aktivisti Bele vrtnice bili del nemških mladinskih organizacij (kot je bila recimo Deutsche Jugendschaft dj ), kjer so, kot pravi Mosse,»ponotranjili nacionalno pokrajino, zgodovinsko tradicijo in šege«(mosse, 2005, 232).»Nacionalizem je«, po mnenju Mossa,»postal sredstvo, s katerim je marsikateri mladostnik izpolnil svoje iskanje»pristnega«v nasprotju z izumetničenostjo družbenega življenja«(mosse, 2005, 231). 80

81 8. LITERATURA Aicher-Scholl, I. (1994): Die Weiße Rose. Frankfurt am Main, Fischer Taschenbuch. Benzenberg, C. (1993): Denkmäler für die Widerstandsgruppe Weiße Rose in München und Hamburg. Philosophische Fakultät der Rheinischen Friedrich- Wilhelms Universität zu Bonn, Bonn. Berzelak, S. (1992; 1998): Zgodovina 2 za tehniške in druge strokovne šole. Ljubljana, DZS; Modrijan. Cestnik, M., (2009): Odporniško gibanje Bela vrtnica. Letak številka ena. OtočjeO., let. 1, št. 1, Stržišče, Kulturno umetniško društvo Otočje, str Cestnik, M., Godnjavec, M., Komel, M. (2010): Bela vrtnica. Stržišče, Kulturno umetniško društvo Otočje. Dolenc, E. in Gabrič, A. (2002): Zgodovina 4. Učbenik za 4. letnik gimnazije. Ljubljana, DZS. Fiero, S. P. (2004): White rose history, Volume 1: coming together by Ruth Sachs. V: Die Unterrichtspraxis/Teaching German. Vol.37, št.2, Blackwell Publishing in American Association of Teachers of German, str Fitzgerald, A. in Cavadini, C. J. (1999): Augustine through the ages: an encyclopedia. Grand Rapids, Michigan, Eerdmans Publishing Co. Foucault, M. (1991): Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana, Krtina. Foucault, M. (1994): The order of things. An archaeology of the human sciences. New York, Vintage Books Foucault, M. (2000): Zgodovina seksualnosti 1. Volja do znanja. Ljubljana, ŠKUC. Foucault, M. (2001): Arheologija vednosti. Ljubljana, Studia Humanitatis. Foucault, M. (2002): Power. Essential works of Foucault , volume 3. London, Penguin. Foucault, M. (2007): Življenje in prakse svobode. Philosophica series moderna. Ljubljana, ZRC SAZU. Foucault, M. (2008): Vednost-oblast-subjekt. Temeljna dela. Ljubljana, Krtina. Foucault, M. (2009a): Neustrašni govor. Ljubljana, Sophia. Foucault, M. (2009b): Security, teritory, population. Lectures at the Collège de France Basingstoke, New York, Palgrave Macmillan. 81

82 Gal, S. in Kligman, G. (2000): The politics of gender after socialism: a comparative-historical essay. New Jersey, Princeton University Press. Graf, W. (2004): Briefe und Aufzeichnungen. Frankfurt am Main, Fischer. Grunberger, R. (2005): A Social History of the Third Reich. London, Phoenix. Habermas, J. (1989): Strukturne spremembe javnosti. Studia humanitatis. Ljubljana, ŠKUC Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Henderson, S. (2005): The White Rose and the Definition of Resistance: Simon Henderson Explains the Significance of Hans and Sophie Scholl in the History of Nazi Germany. History Review, št.53. Hill, E. L. (1981): Towards a New History of German Resistance to Hitler. Central European History, Vol. 14, No. 4. Cambridge University Press, str Horn, D. (1973): Youth Resistance in the Third Reich: A Social Portrait. Journal of Social History, Vol. 7, No. 1, str Huber, W. (2008): Hans Alfred Grunsky Kurt Hubers nächster Fachkollege. V: Kraus, E. Die Universität München im Dritten Reich. Aufsätze. Teil II. Beiträge zur Geschichte der Ludwig-Maximilians-Universität München. Band 4. München, Herbert Utz Verlag, str Kohek, M. (2008): Iz aktivizma Weisse Rose: Letaki nemškega odporniškega gibanja (junij 1942 februar 1943). Monitor ZSA, vol. X, no. 1-2, Koper, Annales, str Kershaw, I. (2008): Hitler ( : Oholost): Predgovor in Premišljevanja o Hitlerju. Monitor ZSA, vol. X, no. 1-2, Koper, Annales, str Kramberger, T. (2002): Doxa et fama. O produkciji»javnega mnenja«in strategijah pozabe elementi za mikroštudijo. Družboslovne razprave, letn. XVIII, št. 41, Ljubljana, str Kramberger, T. (2009a): Memorija in spomin: zgodovinska antropologija kanonizirane recepcije: študija primera revije Modra ptica. Bartol z Vidmarjem. Doktorska disertacija. Koper. Kramberger, T. (2009b): Zgodovinsko-antropološki oris oblikovanja univerzitetnih habitusov (Elektronski vir). Ljubljana, Pedagoški inštitut. Kißener, M., Schäfers, B. (2001): "Weitertragen" Studien zur "Weißen Rose". Festschrift für Anneliese Knoop-Graf zum 80. Geburtstag. Konstanz, UVK. Laozi (2007): Dao De Jing: Življenje življenjske sile skozi izžarevanje notranje moči. Ljubljana, Koper, Amalietti & Amalietti. 82

83 Lewis, R. B. (2000): Illustrierte Geschichte der Hitlerjugend Die verlorene Kindheit. Wien, Tosa Verlag. Mosse, L. G. (2005): Nacionalizem in seksualnost. Morala srednjih razredov in seksualne norme v moderni Evropi. Ljubljana, Založba *cf. Novak, F., Globočnik, J., Globočnik, M. (1999): Zgodovina Družboslovje. Ljubljana, DZS. Otič, M. (1999): Družboslovje, Zgodovina. Ljubljana, Mladinska knjiga. Petrescu, L. C. (2010): Against All Odds: Models of Subversive Spaces in National Socialist Germany. Peter Lang, Bern. Repe, B. (1995): Naša doba, Oris zgodovine 20. stoletja, učbenik za 4. razred gimnazije. Ljubljana, DZS. Repe, B. (1998; 2002): Sodobna zgodovina, Zgodovina za 4. letnik gimnazij. Ljubljana, Modrijan. Sachs, R. (2003): White Rose History, Volume I: Coming Together (January 31, 1933-April 30, 1942). Utah USA, Exclamation! Publishers. Schneider, C. M. in Süß, W. (1993): Keine Volksgenossen. Der Widerstand der Weißen Rose. Scholl, H. in Scholl, S. (2005): Briefe und Aufzeichnungen. Frankfurt am Main, Fischer. Schott, G. (2008): Richard Harder, Klassischer Philologe, erster Interpret der Flugblätter der»weissen Rose«, und das»institut für Indogermanische Geistesgeschichte«. V: Kraus, E. Die Universität München im Dritten Reich. Aufsätze. Teil II. Beiträge zur Geschichte der Ludwig-Maximilians-Universität München. Band 4. München, Herbert Utz Verlag, SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika (elektronska verzija 1.0), Institut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, DZS d. d. (založnik) in Amebis d. o. o. (računalniška obdelava). Steinhoff, J., Pechel, P., Showalter, D. (1994): Voices from the Third Reich: An Oral History. Washington D.C. USA, Da Capo Press. Zankel, S. (2006): Vom Helden zum Hauptschuldigen Der Mann, der die Geschwister Scholl festnahm. V: Kraus, E. Die Universität München im Dritten Reich. Aufsätze. Teil I. Beiträge zur Geschichte der Ludwig-Maximilians-Universität München. Band 1. München, Herbert Utz Verlag, Zankel, S. (2008): Mit Flugblättern gegen Hitler: der Widerstandskreis um Hans Scholl und Aleksander Schmorell. Wien Köln, Böhlau Verlag. 83

84 9. VIRI Ali univerza potrebuje socialno okolje? ( ). SOCIALNO%20OKOLJE.pdf Biblija.net ( ): Matejev evangelij Matejev evangelij p0=5&idp1=3 Matejev evangelij p0=5&idp1=3 Buecherverbrennung 1933 ( ): Wider den undeutschen Geist. Bundeszentrale für politische Bildung ( ): Die Weiße Rose. tml. Bundeszentrale für politische Bildung ( ): Faksimile prve strani prvega letaka: Faksimile prve strani drugega letaka: Faksimile prve strani tretjega letaka: Faksimile prve strani četrtega letaka: Faksimile prve strani petega letaka: Faksimile šestega letaka: Deutsches historisches Museum LeMO: Lebendiges virtuelles Museum Online ( ): Zakon o Hitlerjugend iz leta Odredba o mladinskem prisilnem delu iz leta

85 Odredba služenja v Hitlerjugend iz leta Poročilo o smrtnih žrtvah v Hitlerjugend iz leta Poročilo o skupini Edelweißpiraten iz leta Poročilo o mladinski opoziciji iz leta Duden ( ): Lieber ein Ende mit Schrecken als ein Schrecken ohne Ende. 9#nachgeschlagen H-Soz-u-Kult ( ): Recenzija Mit Flugblättern gegen Hitler. Der Widerstandskreis um Hans Scholl und Aleksander Schmorell. &order=down&search=ki%c3%9fener Recenzija Die»Weisse Rose«war nur der Anfang. Geschichte eines Widerstandskreises. Katekizem katoliške Cerkve ( ): um-ccc_sl.html Mtholyoke ( ): Einer mußte es doch machen. Radio Islam ( ): Mein Kampf. Shoa.de: Zukunft braucht Erinerung ( ): The history place ( ): Memories of the White Rose. Universität Giessen ( ): Die Flugblätter der»weissen Rose«. Vatican.va ( ): Mit brennender Sorge 85

86 Weisse Rose Stiftung ( ): World Socialist Web Site ( ): Alex Steiner (2000): Der Fall Martin Heidegger Philosoph und Nazi. Zofijini ljubimci ( ): radijska oddaja

87 10. PRILOGE PRILOGA 1: Zakon o Hitlerjugend iz leta 1936 PRILOGA 2: Odredba o mladinskem prisilnem delu iz leta 1939 PRILOGA 3: Odredba služenja v Hitlerjugend iz leta 1934 PRILOGA 4: Poročilo o smrtnih žrtvah v Hitlerjugend iz leta 1939 PRILOGA 5: Poročilo o mladinski opoziciji iz leta 1938 PRILOGA 6: Poročilo o skupini Edelweißpiraten iz leta 1943 PRILOGA 7: Dvanajst tez Proti nenemškemu duhu ( ) PRILOGA 8: Zemljevid razširjenosti letakov Bele vrtnice PRILOGA 9: Faksimile prve strani prvega letaka PRILOGA 10: Faksimile prve strani drugega letaka PRILOGA 11: Faksimile prve strani tretjega letaka PRILOGA 12: Faksimile prve strani četrtega letaka PRILOGA 13: Faksimile prve strani petega letaka PRILOGA 14: Faksimile šestega letaka 87

88 PRILOGA 1: Zakon o Hitlerjugend iz leta Gesetz: Hitlerjugend, 1936 Gesetz über die Hitlerjugend vom 1. Dezember 1936 Von der Jugend hängt die Zukunft des Deutschen Volkes ab. Die gesamte deutsche Jugend muß deshalb auf ihre künftigen Pflichten vorbereitet werden. Die Reichsregierung hat daher das folgende Gesetz beschlossen, das hiermit verkündet wird: 1. Die gesamte deutsche Jugend innerhalb des Reichsgebietes ist in der Hitlerjugend zusammengefaßt. 2. Die gesamte deutsche Jugend ist außer in Elternhaus und Schule in der Hitlerjugend körperlich, geistig und sittlich im Geiste des Nationalsozialismus zum Dienst am Volk und zur Volksgemeinschaft zu erziehen. 3. Die Aufgabe der Erziehung der gesamten deutschen Jugend in der Hitlerjugend wird dem Reichsjugendführer der NSDAP übertragen. Er ist damit "Jugendführer des Deutschen Reichs. Er hat die Stellung einer Obersten Reichsbehörde mit dem Sitz in Berlin und ist dem Führer und Reichskanzler unmittelbar unterstellt. 4. Die zur Durchführung und Ergänzung dieses Gesetzes erforderlichen Rechtsverordnungen und allgemeinen Verwaltungsvorschriften erläßt der Führer und Reichskanzler. Berlin, den 1. Dezember 1936 Der Führer und Reichskanzler: Adolf Hitler Der Staatssekretär und Chef der Reichskanzlei: Dr. Lammers Quelle: Reichsgesetzblatt 1936 I S Vir: Deutsches historisches Museum LeMO: Lebendiges virtuelles Museum Online ( ) 88

89 PRILOGA 2: Odredba o mladinskem prisilnem delu iz leta Verordnung: Jugenddienstpflicht, 1939 Erste Durchführungsverordnung zum Gesetz über die Hitler-Jugend (Allgemeine Bestimmungen) vom 25. März 1939 Aufgrund des 4 des Gesetzes über die Hitler-Jugend vom 1. Dezember 1936 (Reichsgesetzbl. 1, S. 993) bestimme ich: 1 (1) Der Jugendführer des Deutschen Reichs ist ausschließlich zuständig für alle Aufgaben der körperlichen, geistigen sind sittlichen Erziehung der gesamten deutschen Jugend des Reichsgebiets außerhalb von Elternhaus und Schule. Die Zuständigkeit des Reichsministers für Wissenschaft, Erziehung und Volksbildung auf den Gebieten des Privatunterrichts und des sozialen Bildungswesens bleibt unberührt. (... ) (3) Der Jugendführer des Deutschen Reichs untersteht mit der Hitler-Jugend der Finanzhoheit der Nationalsozialistischen Deutschen Arbeiterpartei. 2 (1) In der Hitler-Jugend besteht die Stamm-Hitler-Jugend. (2) Wer seit dem 20. April 1938 der Hitler-Jugend angehört, ist Angehöriger der Stamm-Hitler-Jugend. (3) Jugendliche, die sich mindestens ein Jahr in der Hitler-Jugend gut geführt haben und ihrer Abstammung nach die Voraussetzungen für die Aufnahme in die Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei erfüllen, können in die Stamm-Hitler- Jugend aufgenommen werden. Die näheren Anordnungen erläßt der Reichsjugendführer der Nationalsozialistischen Deutschen Arbeiterpartei mit Zustimmung des Stellvertreters des Führers. 46 Vir: Deutsches historisches Museum LeMO: Lebendiges virtuelles Museum Online ( ) 89

90 (4) Die Aufnahme in die Stamm-Hitler-Jugend kann bei Personen über 18 Jahre, die in der Führung oder der Verwaltung der Hitler Jugend eingesetzt werden sollen, sofort erfolgen. (5) Gliederung der Nationalsozialistischen Deutschen Arbeiterpartei ist nur die Stamm-Hitler-Jugend. (6) Die Zugehörigkeit zur Stamm-Hitler-Jugend ist freiwillig. 3 Der Reichsminister des Innern bestimmt im Einvernehmen mit dem Jugendführer des Deutschen Reichs, dem Stellvertreter des Führers und dem Reichsminister der Finanzen die dem Jugendführer des Deutschen Reichs nachgeordneten Dienststellen. 4 Die Mitglieder der Hitler-Jugend sind berechtigt und - soweit es angeordnet ist - verpflichtet, die vorgeschriebene Uniform zu tragen. Berlin, den 25. März 1939 Der Führer und Reichskanzler Adolf Hitler Der Stellvertreter des Führers R. Heß Der Reichsminister und Chef der Reichskanzlei Dr. Lammers Zweite Durchführungsverordnung zum Gesetz über die Hitler-Jugend (Jugend- Dienstverordnung) vom 25. März 1939 Aufgrund des 1 des Gesetzes über die Hitler-Jugend vom 1. Dezember 1936 (Reichsgesetzbl. 1, S. 993) bestimme ich: 90

91 1 Dauer der Dienstpflicht (1) Der Dienst in der Hitler-Jugend ist Ehrendienst am Deutschen Volke. (2) Alle Jugendlichen vom 10. bis zum vollendeten 18. Lebensjahr sind verpflichtet, in der Hitler-Jugend Dienst zu tun, und zwar: 1. die Jungen im Alter von Jahren im "Deutschen Jungvolk" (DJ), 2. die Jungen im Alter von Jahren in der "Hitler-Jugend" (HJ), 3. die Mädchen im Alter von Jahren im "Jungmädelbund" (JM), 4. die Mädchen im Alter von Jahren im "Bund Deutscher Mädel" (BDM). (3) Schüler und Schülerinnen der Grundschule, die das 10. Lebensjahr bereits vollendet haben, werden bis zum Verlassen der Grundschulklassen vom Dienst in der Hitler-Jugend zurückgestellt. (4) Schüler und Schülerinnen der Volksschule, die das 14. Lebensjahr bereits vollendet haben, bleiben bis zu ihrer Schulentlassung Angehörige des Deutschen Jungvolkes oder des Jungmädelbundes. 2 Erziehungsgewalt Alle Jungen und Mädchen der Hitler-Jugend unterstehen einer öffentlich-rechtlichen Erziehungsgewalt nach Maßgabe der Bestimmungen, die der Führer und Reichskanzler erläßt. 3 Unwürdigkeit (1) Der Zugehörigkeit zur Hitler-Jugend unwürdig und damit von der Gemeinschaft der Hitler-Jugend ausgeschlossen sind Jugendliche, die 1. ehrenrührige Handlungen begehen, 91

92 2. wegen ehrenrühriger Handlungen vor Inkrafttreten dieser Verordnung aus der Hitler-Jugend ausgeschlossen worden sind, 3. durch ihr sittliches Verhalten in der Hitler-Jugend oder in der Allgemeinheit Anstoß erregen und dadurch die Hitler-Jugend schädigen. (2) Von der Zugehörigkeit zur Hitler-Jugend sind ferner Jugendliche ausgeschlossen, solange sie behördlich verwahrt werden. (3) Der Jugendführer des Deutschen Reichs kann Ausnahmen zulassen. 4 Untauglichkeit (1) Jugendliche, die nach dem Gutachten einer HJ-Gesundheitsstelle oder eines von der Hitler-Jugend beauftragten Arztes für den Dienst in der Hitler-Jugend untauglich oder bedingt tauglich befunden worden sind, müssen entsprechend dem ärztlichen Gutachten ganz oder teilweise von dem Dienst in der Hitler-Jugend befreit werden. (2) Die Zusammenarbeit mit den Gesundheitsämtern und die Durchführung sonstiger gesundheitlicher Maßnahmen regelt der Jugendführer des Deutschen Reichs im Einvernehmen mit dem Stellvertreter des Führers und dem Reichsminister des Innern. 5 Zurückstellung und Befreiung (1) Auf Antrag des gesetzlichen Vertreters oder des zuständigen HJ-Führers können Jugendliche jeweils bis zur Dauer eines Jahres vom Dienst in der Hitler-Jugend befreit oder zurückgestellt werden, wenn sie 1. in ihrer körperlichen Entwicklung erheblich zurückgeblieben sind oder 2. nach dem Urteil des Schulleiters ohne die Befreiung die Anforderungen der Schule nicht erfüllen können. (2) In Einzelfällen kann auch dann einem Antrag auf Zurückstellung oder Befreiung vom Dienst in der Hitler-Jugend stattgegeben werden, wenn die Voraussetzungen des 92

93 Abs. 1 nicht gegeben sind, aber andere dringende Gründe vorliegen, die das einstweilige oder dauernde Fernbleiben eines Jugendlichen vom Dienst in der Hitler- Jugend rechtfertigen. (3) Die weiteren Anordnungen erläßt der Jugendführer des Deutschen Reichs. (...) 7 Blutmäßige Anforderungen Juden sind von der Zugehörigkeit zur Hitler-Jugend ausgeschlossen. 8 Deutsche Staatsangehörige mit Wohnsitz im Ausland Jugendliche deutscher Staatsangehörigkeit, die ihren Wohnsitz im Ausland haben und sich nur vorübergehend im Deutschen Reich aufhalten, sind zum Dienst in der Hitler-Jugend nicht verpflichtet. 9 Anmeldung und Aufnahme (1) Alle Jugendlichen sind bis zum 15. März des Kalenderjahres, in dem sie das 10. Lebensjahr vollenden, bei dem zuständigen HJ-Führer zur Aufnahme in die Hitler- Jugend anzumelden. Treten bei einem Jugendlichen die Voraussetzungen für die Aufnahme in die Hitler-Jugend nach diesem Zeitpunkt ein (z. B. Entlassung aus der behördlichen Verwahrung, Erwerb der Reichsangehörigkeit, dauernde Niederlassung im Deutschen Reich), so ist der Jugendliche innerhalb eines Monats nach Eintritt der genannten Voraussetzungen anzumelden. (2) Zu der Anmeldung ist der gesetzliche Vertreter des Jugendlichen verpflichtet. (3) Die Aufnahme in die Hitler-Jugend erfolgt zum 20. April eines jeden Jahres. (4) Der Jugendführer des Deutschen Reiches erläßt die näheren Anordnungen über die Anmeldung und Aufnahme in die Hitler Jugend

94 Entlassung (1) Aus der Hitler-Jugend werden entlassen: 1. Jugendliche nach Ablauf der im 1 festgesetzten Zeit und Mädchen, die in den Ehestand treten, 2. Jugendliche, bei denen festgestellt wird, daß sie nach den Bestimmungen dieser Verordnung von der Zugehörigkeit zur Gemeinschaft der Hitler-Jugend ausgeschlossen sind, 3. Jugendliche, gegen die nach der Disziplinarordnung der Hitler-Jugend auf Ausscheiden erkannt wird. (2) Auf Ziffer 2 und 3 findet 3 Abs. 3 entsprechende Anwendung. (3) Führer und Führerinnen bleiben nach Ablauf der im 1 festgesetzten Zeit Angehörige der Hitler-Jugend. Ihre Entlassung erfolgt durch besondere Anordnung. Auf ihren Antrag sind sie zu entlassen. 11 Ruhen der Zugehörigkeit zur Hitler-Jugend (1) Für die Dauer des aktiven Wehrdienstes ruht die Zugehörigkeit zur Hitler-Jugend. (2) Angehörige des Reichsarbeitsdienstes dürfen sich im Dienst der Hitler-Jugend nicht betätigen. 12 Strafbestimmungen (1) Ein gesetzlicher Vertreter wird mit Geldstrafe bis zu 150 Reichsmark oder mit Haft bestraft, wenn er den Bestimmungen des 9 dieser Verordnung vorsätzlich zuwiderhandelt. (2) Mit Gefängnis und Geldstrafe oder mit einer dieser Strafen wird bestraft, wer böswillig einen Jugendlichen vom Dienst in der Hitler-Jugend abhält oder abzuhalten versucht. 94

95 (3) Die Strafverfolgung tritt nur auf Antrag des Jugendführers des Deutschen Reichs ein. Der Antrag kann zurückgenommen werden. (4) Jugendliche können durch die zuständige Ortspolizeibehörde angehalten werden, den Pflichten nachzukommen, die ihnen aufgrund dieser Verordnungen und den zu ihr ergangenen Ausführungsbestimmungen auferlegt worden sind. 13 Schlußvorschriften Für die Jugendlichen der Jahrgänge 1921 bis 1929, die bisher der Hitler-Jugend noch nicht angehören, bestimmt der Jugendführer des Deutschen Reichs den Zeitpunkt der Anmeldung und Einberufung zur Hitler-Jugend. Berlin, den 25. März 1939 Der Führer und Reichskanzler Adolf Hitler Der Stellvertreter des Führers R. Heß Der Reichsminister und Chef der Reichskanzlei Dr. Lammers Quelle: Reichsgesetzblatt, 1939/Nr. 66, Berlin, vom (Bundesarchiv Koblenz R 36/2012). 95

96 PRILOGA 3: Odredba služenja v Hitlerjugend iz leta Verordnung: HJ-Dienst, 1934 HJ-Dienst: Leibesübungen, Schießen, Geländesport Der Inhalt des Verordungsblattes ist vertraulich, zu behandeln und ist nicht für die Presse bestimmt. Betrifft: Körperliche Ertüchtigung der HJ Das Jahr 1934 ist nach dem Willen des Reichsjugendführers ein Jahr der Schulung des HJ-Führers wie des Hitler-Jungen. Die Schulung erfaßt im Gegensatz zu den Erziehungsmethoden der vergangenen Epoche des Liberalismus den ganzen Menschen, körperlich wie geistig seelisch. Die gesamte Schulung erfolgt im nationalsozialistischen Geist, und die Hitler-Jugend ist berufen, mit der Durchführung des neuen Erziehungsgrundsatzes der Einheit von Körper, Geist und Seele den neuen nationalsozialistischen Menschen von der Jugend her von Grund auf zu formen. Diese Erziehung zum Nationalsozialisten ist in erster Linie eine Angelegenheit des Charakters und damit der Willensbildung. Sie muß dort einsetzen, wo der Mensch noch beeinflußbar ist, also in seiner frühesten Jugend. Diese charakteristische Schulung des jungen Deutschen findet in der HJ ihren äußeren Ausdruck in der Haltung des Hitlerjungen, in seiner freiwilligen Unterordnung, seinem Gehorsam gegenüber seinen Führern, in seinem Pflichtbewußtsein, seiner Kameradschaftlichkeit, seiner Liebe zu seinem Führer, seinen Volksgenossen und seinem Vaterland, in dem jederzeit freiwilligen Einsatz des eigenen Lebens für die Idee des Nationalsozialismus. Diese charakterliche Schulung des Hitlerjungen erfolgt in jedem Dienst, der gemacht wird. Sie findet außerdem statt in der Vermittlung eines bestimmten nationalsozialistischen Wissensgutes, das die Haltung und Willensbildung des Hitlerjungen maßgebend beeinflußt und bestimmt. Neben dieser geistigen Schulung steht die körperliche Ausbildung. Der Gesundheitszustand der deutschen Jugend ist nach den ärztlichen Berichten erschreckend schlecht. Die Ursache liegt auf der Hand Vir: Deutsches historisches Museum LeMO: Lebendiges virtuelles Museum Online ( ) 96

97 Aber nicht aus gesundheitlichen Gründen allein hat sich die HJ die körperliche Ertüchtigung der deutschen Jugend zur Aufgabe gemacht. Da jeder Hitlerjunge freiwillig bereit ist, mit seinem Leben für seinen Führer und für den Nationalsozialismus einzustehen, ist er auch verpflichtet, die hierfür erforderlichen körperlichen Voraussetzungen zu schaffen. Der Einsatzwille nützt nichts, wenn nicht auch die körperliche Leistungsfähigkeit vorhanden ist, ihn in die Tat umzusetzen. Die Erziehung zu höherer körperlicher Leistungsfähigkeit hat weder mit militärischen Dingen noch mit Soldatenspielerei etwas zu tun. Es ist eine der von der HJ übernommenen großen Aufgaben, dafür zu sorgen, daß jeder Hitlerjunge einen gesunden, sportlich gestählten und leistungsfähigen Körper erhält. Das ist aber nur der Fall, wenn jeder Hitlerjunge laufen, springen, werfen, sich wehren (boxen und ringen), retten (schwimmen) lernt, wenn er marschieren, Luft- oder Kleinkaliberschießen kann und im Gelände seinen Mann stellt. Eine solche umfassende körperliche Ertüchtigung ist Arbeit an sich selbst, aber auch Dienst am Volk. Sie macht den Großstadt- wie den Bauernjungen zu gesunden, frohen und leistungsfähigen Menschen, die freudig und stolz ihren Dienst in der HJ erfüllen und aus dieser freudigen körperlichen Bestätigung wieder Kraft für ihre Berufsarbeit schöpfen. Kraftvolle, stolze, wehrfähige und frohe Jugend durch die körperliche Ertüchtigung zu schaffen, das ist Ziel der Hitlerjugend. Erreicht werden kann dieses Ziel nur durch die systematische Ausübung der Grundausbildung in den Leibesübungen, des Luft- bzw. Kleinkaliberschießens und des Geländesports... Aus den Wochenplänen: (1 Turnabend etwa 2 Stunden) Spiele ohne Gerät: 5-10 Spiele ohne Gerät. Übungen ohne Gerät: Ausgangsstellungen und etwa 5-8 gymnastische Übungen. Bodenturnen: Rollen vor- und rückwärts, Doppelrolle vor- und rückwärts. Hechtrolle über 1 Mann. 97

98 Boxschule (nur wo Lehrer vorhanden): Vorstellung, der gerade Stoß, Hochdeckung gegen Mitstoß, Hoch- und Tiefstoß, Hoch- und Tiefdeckung gegen Vor- und Nachstoß. Oder: (1 Sonntagvormittag etwa 3-4 Stunden) Unterricht: Kartenkunde 1: Zurechtfinden nach Sonne und Uhr. Einrichten der Karte. Im Gelände: Zurechtfinden im Gelände nach der Karte 1: verbunden mit kleinen Orientierungsaufgaben. Ordnungsübungen: Etwa 15 Minuten Einzelausbildung und geschlossene Ordnung der Gruppe. Oder: (1 Sonntagvormittag etwa 4-6 Stunden) Übungsmarsch: Kilometer mit 5-10 Kilogramm Gepäck, je nach Alter und Leistungsfähigkeit, verbunden mit Lageraufbau, Abkochen usw. je nach Witterung, oder mit Orientierungsaufgaben mit und ohne Kompaß; Geländebeschreibung, Geländeausnutzung, Tarnen, Entfernungsschätzen. Oder: Gelände- oder Straßenlauf: Etwa 5-8 Minuten, Tempo nach den Schwächsten richten, gute Läufer in besondere Abteilungen zusammenlassen. Oder: (1 Sonntagvormittag etwa 3-4 Stunden) Unterricht: Wiederholung: Kartenkunde 1: Zurechtfinden nach Sonne und Uhr, Polarstern, Geländeformen, Geländebeschreibung. Im Gelände: Zurechtfinden im Gelände nach der Karte. Auffinden von sichtbaren Punkten im Gelände auf der Karte. 98

99 Sehübungen: Ziele auf Nähe und Entfernungen aufbauen, Ziel erkennen und beschreiben, Entfernungsschätzen. Oder: (1 Sonnabendnachmittag etwa 2-3 Stunden) Wiederholung: Schießlehre: Vorgang beim Schuß außerhalb der Waffe. Dreieckzielen: Anschlag sitzend am Anschußtisch und liegend aufgelegt. Zielen und Abkrümmen, usw. Quelle: Verordnungsblatt der Reichsjugendführung vom 15. März 1934 (Institut für Zeitgeschichte, München DB ). 99

100 PRILOGA 4: Poročilo o smrtnih žrtvah v Hitlerjugend iz leta Bericht: Todesfälle in der HJ, 1939 Todesfälle in der HJ (bis 1939) Der Jugendführer des Deutschen Reichs Berlin W.35, am Kurfürstenstr. 53 Geheim 2/39 Unfallstatistik Von den 649 Todesfällen der Hitler-Jugend entfallen auf die verschiedenen Unfallarten: Anzahl in Prozent Tod durch Ertrinken Tod durch Verkehrsunfall Tod durch Sportunfall 43 6,6 Tod beim Geländespiel 14 2,2 Tod durch Erkältung 35 5,5 Tod durch Schußwaffe 27 4 An die Chefs der Ämter und Führer der Gebiete sowie Führerinnen der Obergaue: Die vorstehende Unfallstatistik umfaßt die Todesfälle, die sich in der Zeit vom in der HJ ereignet haben und in einem ursächlichen Zusammenhang mit dem HJ-Dienst stehen. Ich bitte, besonders auf die hohe Zahl der 48 Vir: Deutsches historisches Museum LeMO: Lebendiges virtuelles Museum Online ( ) 100

101 Verkehrsunfälle zu achten. Hierbei ist allerdings zu bemerken, daß die Schuld in diesen Fällen nicht bei den HJ-Dienststellen lag. Trotzdem muß durch Belehrung der Jugend versucht werden, diese Zahlen, die durch den Leichtsinn einzelner bedingt sind, zu drücken. Schirach Quelle: Bundesarchiv Koblenz, NS 28/30, Bl

102 PRILOGA 5: Poročilo o mladinski opoziciji iz leta Bericht: Jugendopposition, 1938 Die Gestapo über die jugendlichen Gegner der HJ Geheime Staatspolizei Staatspolizeistelle Leipzig, den 9. Mai 1938 Um darzutun, in welchem Rahmen die Beschuldigten ihr Wesen treiben, erscheint es erforderlich, die im Gebiete der Stadt Leipzig unter den Jugendlichen herrschenden Zustände in ihrer Gesamtheit kurz aufzuzeigen. Seit langer Zeit mußte die Beobachtung gemacht werden, daß unter der Leipziger Jugend in bemerkenswerter Weise Unruhe herrscht. Die Meldung von Vorkommnissen verschiedenster Art (Zusammenrottungen, Schlägereien mit der HJ und ähnliches) häuften sich in zunehmendem Maße. Vor allen Dingen gab zu Bedenken Anlaß, daß immer und immer wieder die Angehörigen der Staatsjugend mit diesen Dingen befaßt waren und daß in ihren Reihen das Bewußtsein von einer in der Entstehung begriffenen gegnerischen Jugendbewegung zu einer gewissen Unsicherheit führte. Die Klagen kamen aber auch von seiten anderer Stellen oder des Publikums ganz allgemein. So war die Rede davon, daß die Haltung der Jugend ganz allgemein und das Benehmen in der Öffentlichkeit stark zu wünschen übrig lasse; so gingen Meldungen über Mißfallensäußerungen ausländischer Messebesucher ein, die sich über das rüpelhafte Benehmen Jugendlicher aussprachen; so kamen Meldungen von den Schulen über Berichte, daß unter der Schülerschaft das Gerücht einer bestehenden gegnerischen Jugendbewegung im Umlauf sei und daß Angehörige derselben Andere immer und immer wieder zum Eintritt in dieselbe aufforderten. Die daraufhin eingeleiteten Beobachtungen ergaben, daß sich in den verschiedenen Stadtteilen eine große Anzahl Jugendlicher zu Gruppen zusammenfindet, die im Straßenbild auffällig in Erscheinung treten und offensichtlich einen gewissen organisatorischen Zusammenhalt erkennen lassen, der, abgesehen von dem gruppenweisen Auftreten, hauptsächlich durch das Vorhandensein einer Gleichtracht kenntlich wird. Die Gleichtracht besteht im Sommer aus Bundschuhen, weißen 49 Vir: Deutsches historisches Museum LeMO: Lebendiges virtuelles Museum Online ( ) 102

103 Kniestrümpfen, äußerst kurzen Lederhosen, buntkarierten Schihemden, Koppel, und im Winter aus Bundschuhen, weißen Kniestrümpfen, besonders langen Knickerbocker- bzw. Louis-Trenker-Hosen und grauen Slalom-Jacken. Daneben findet sich noch eine Übersteigerung dieser Tracht der Art, daß ohne weiteres der Eindruck erweckt wird, man habe es mit Russen zu tun. Auch Mädchen kleiden sich in entsprechender Weise, indem sie zu der übrigen Ausrüstung einen dunklen Rock tragen. In der warmen Jahreszeit konnten sie sogar stellenweise ebenfalls in kurzen Lederhosen angetroffen werden. Die geschilderten Erscheinungen sind nun beachtenswerter Weise hauptsächlich in den Außenbezirken des Stadtgebietes zu bemerken, die aus der Systemzeit als besonders von marxistischen und kommunistischen Elementen bevorzugt bekannt sind. In der inneren Stadt geben sich die Jugendlichen auf einer der beiden Hauptstraßen (Petersstraße) ein allgemeines Stelldichein und halten so die Verbindung untereinander aufrecht. Die Untersuchungen haben ergeben, daß diese Gruppen zum Teil innerlich völlig gleich ausgerichtet sind, in gewissen Beziehungen aber auseinandergehen. Gemeinsam ist ihnen allen eine bewußte oppositionelle Einstellung gegenüber der Staatsjugend und dem Staat. So wurde der Wille festgestellt, zu einem möglichst umfassenden Zusammenschluß zu kommen, um gegenüber der und gegen die Staatsjugend bestehen zu können. Des weiteren vertreten sie ausnahmslos einen Teil, und zwar mit den wesentlichsten, der ehemals bündischen Ideologie. Aus dieser gemeinsamen Einstellung heraus ergibt sich das Zusammenhalten aller dieser Gruppen untereinander, auch wenn sie in ganz entfernten Stadtteilen bestehen. Neben den geschilderten gemeinsamen Merkmalen findet man solche, die bei den einzelnen Gruppen verschieden sind. So pflegen die einen im wesentlichen bündisches Gedankengut, die anderen gehen auf erotische und sexuelle Erlebnisse aus und erweisen sich damit als moralisch außerordentlich heruntergewirtschaftet, während wieder andere ausgesprochen marxistische und kommunistische Tendenzen verfolgen. Die im vorliegenden Zusammenhang beschuldigten 14 Personen gehören einer Gruppe an, die sich in Leipzig-Großzschocher zusammenfindet, sich, was die führenden Köpfe anbelangt, im wesentlichen aus Angehörigen ehemaliger 103

104 marxistischer oder kommunistischer Jugendverbände zusammensetzt, und noch heute das marxistische bzw. kommunistische Gedankengut im Rahmen eines organisatorischen Zusammenhalts pflegt. Diese Gruppe gehört mit der aus dem Nachbarort Leipzig-Lindenau zu den größten und aktivsten aller in Leipzig bestehenden. Während die in letzter Zeit durchgeführten Maßnahmen anderwärts und auch in der Nachbargruppe Leipzig-Lindenau zu einer offensichtlichen Beruhigung geführt haben, herrscht in Leipzig-Großzschocher an den Sammelpunkten dieser Gruppe noch immer reger Betrieb. Es ist daraus zu entnehmen, daß der Widerstandswille der ihr Angehörenden besonders stark ausgeprägt ist, was allein durch das Vorhandensein so vieler ehemaliger Jungmarxisten und Jungkommunisten erklärlich wird. Die Straftaten der Beschuldigten müssen als Vorbereitung zum Hochverrat gewertet werden. Haben sie doch neben offensichtlich kommunistischen Unterhaltungen den Gruß der ehemaligen Roten Jungpioniere in russischer Übersetzung zu dem ihren gemacht, teilweise bei einer Art von Heimabenden den Moskausender zu hören versucht und auch gehört, dabei die Melodien kommunistischer Lieder gespielt und auf Fahrten gemeinsam kommunistische Lieder gesungen. Neben diesen bereits zur Tat gewordenen Äußerungen ihrer inneren Einstellung sind zahlreiche Versuche unternommen worden, den Zusammenschluß zu vervollkommnen und das Motiv ihres Zusammenhalts zu vertiefen. Das von ihnen in ausgeprägter Weise gepflegte Fahrtenwesen kann in diesem Rahmen auch nur als eine Fortsetzung der früheren marxistischen bzw. kommunistischen Jugendverbände angesehen werden. Wenn auch die Angehörigen dieser Gruppen die Bezeichnung "Bündische Jugend" nur als Tarnung für ihr eigentliches Wesen benutzen, da sie dies als harmloser ansehen, so kann trotzdem daran gedacht werden, daß sie sich auch gegen die Verordnung des Reichsstatthalters in Sachsen - Landesregierung - Ministerium des Innern vom 31. März , wonach die ehemals bündischen Vereinigungen aufgelöst und Unterstützungsbestrebungen für sie unter Strafe gestellt werden, vergangen haben. Die Verordnung geht von den ehemals bündischen Vereinigungen aus. Es ist aber, um sich nach der Verordnung strafbar zu machen, nicht notwendig, gerade eine der früheren bündischen Vereinigungen zu unterstützen, sondern strafbar ist bereits eine Unterstützung des bündischen Wesens dadurch, daß irgendetwas aufgezogen wird, was den bündischen Gedanken unterstützt und fortleben läßt, denn 104

105 bündisch sein, bedeutet nicht nur, Angehörige einer der früheren bündischen Organisationen gewesen, sondern Träger der bündischen Geistigkeit schlechthin zu sein. Nun sind die ehemals bündischen Formationen zum größten Teil in alle Wege nicht als marxistisch oder kommunistisch eingestellt zu betrachten, und insofern steht die innere Haltung der Beschuldigten der Geistigkeit dieser Formationen entgegen. Es hat aber auch Bündische gegeben, die sich sehr stark dem Kommunismus näherten (d.j.1.11). Die Beschuldigten nun, die sich selbst als bündisch bezeichnen, setzten aber einen Teil der bündischen Ideologie, und zwar mit den bemerkenswertesten, fort dadurch, daß sie neben ihrer politischen Zielsetzung und zum Teil auch zu ihrer Durchführung als weiteres Hauptmerkmal ihres Aktionswillens das gemeinsame Fahrtenerlebnis mit allem, was dazu gehört, pflegten. Damit unterstützten sie auf eine Art und Weise die ehemals bündischen Vereinigungen, indem sie in ihrem Zusammenschluß auch eins der Hauptmerkmale bündischer Wesensart fortsetzen. gez. Assessor N. Quelle: Schreiben der Staatspolizeistelle Leipzig vom 9. Mai 1938 (Document Center Berlin). 105

106 PRILOGA 6: Poročilo o skupini Edelweißpiraten iz leta Bericht: Edelweißpiraten erregen "Anstoß", 1943 Edelweißpiraten erregen "Anstoß" Reichssicherheitshauptamt - IV C 4 b - B.Nr. 116/43 - Berlin SW 11, den 15. März 1943 Betrifft: Jugendliche Banden - "Edelweißpiraten - Anlage: Seit 1 ½ Jahren machten sich in verschiedenen rheinischen und westfälischen Städten wilde Jugendgruppen bemerkbar, die sich als»edelweißpiraten«bezeichnen und durch betont lässige Kleidung und Haltung allenthalten auffielen und Anstoß erregten. Verschiedene Angehörige dieser Gruppen trugen weiße Strümpfe, kurze Lederhose, buntes Fahrtenhemd, Halstuch und als äußeres Erkennungszeichen ein Edelweiß. Sie führten auf ihren Wanderungen Klampfen mit, sangen Piraten-, Fahrten- und bündische Lieder und übernachteten draußen in Zelten oder bei Bauern in Scheunen. (...) Im übrigen legten diese Jugendlichen gegen alles, was irgendwie mit der HJ zu tun hatte, eine feindliche Einstellung an den Tag, was auch in ihren Liedern, sowie in ihrem Verhalten gegenüber HJ-Angehörigen zum Ausdruck kam. Am wurden nach vorhergehender Überwachung im Bezirk der Staatspolizeileitstelle Düsseldorf die einzelnen Gruppen schlagartig aufgelöst, und zwar in: Düsseldorf 10 Gruppen mit insgesamt 283 Jugendlichen, Duisburg 10 Gruppen mit insgesamt 260 Jugendlichen, Essen 4 Gruppen mit insgesamt 124 Jugendlichen, 50 Vir: Deutsches historisches Museum LeMO: Lebendiges virtuelles Museum Online ( ) 106

107 Wuppertal 4 Gruppen mit insgesamt 72 Jugendlichen. In über 400 Vernehmungen wurden 320 Jugendliche über ihre Zugehörigkeit und Betätigung innerhalb der wilden Gruppen befragt und vorübergehend 130 Jugendliche festgenommen. Drei ältere Personen, davon 2 jüdische Mischlinge ersten Grades, werden wegen ihres besonders verderblichen Einflusses innerhalb der Jugend in Schutzhaft gehalten und einem Konzentrationslager zugeführt. Voraussichtlich wird gegen 140 Jugendliche bei den zuständigen Sondergerichten die Einleitung von Strafverfahren beantragt. Darüber hinaus wurden einige Jugendliche, die besonders sittlich verkommen waren, der öffentlichen Fürsorge zugeführt und andere durch Dienstverpflichtung aus ihrem Wohnbereich entfernt. Es ist weiter beabsichtigt, die Jugendlichen, gegen die kein Strafverfahren eingeleitet wird, möglichst bald zum RAD oder zur Wehrmacht einberufen zu lassen, damit sie aus ihrer Umgebung herauskommen. (...) Die Mehrzahl der jugendlichen war sich der Tragweite ihrer Handlungsweise nicht bewußt. Sie haben die Fahrtenkluft getragen, um, wie sie sagen, nach außen hin zu zeigen, daß sie etwas anderes sein wollen. Die Lieder haben sie gesungen, weil Melodie und Text ihrer Jugendphantasie entsprachen. Hiermit ist aber nicht gesagt, daß die "Edelweißpiraten nur eine harmlose Jugenderscheinung darstellen. Wenn auch die Jugend selbst die Tragweite ihrer Handlung nicht erkennen kann, so ist doch die damit verbundene Gefährdung auf sittlichem, kriminellem und auf politischem Gebiet nicht ernst genug zu nehmen. (... ) Quelle: Bundesarchiv Koblenz R 22/1177, Bd. 4. Folgeband 5, Bl

108 PRILOGA 7: Dvanajst tez Proti nenemškemu duhu ( ) Vir: Buecherverbrennung 1933 ( ) 108

109 PRILOGA 8: Zemljevid razširjenosti letakov Bele vrtnice Vir: Schneider in Süß (1993): Keine Volksgenossen. Der Widerstand der Weißen Rose. 109

110 PRILOGA 9: Faksimile prve strani prvega letaka Vir: Bundeszentrale für politische Bildung ( ): 110

111 PRILOGA 10: Faksimile prve strani drugega letaka Vir: Bundeszentrale für politische Bildung ( ): 111

112 PRILOGA 11: Faksimile prve strani tretjega letaka Vir: Bundeszentrale für politische Bildung ( ): 112

113 PRILOGA 12: Faksimile prve strani četrtega letaka Vir: Bundeszentrale für politische Bildung ( ): 113

114 PRILOGA 13: Faksimile prve strani petega letaka Vir: Bundeszentrale für politische Bildung ( ): 114

115 PRILOGA 14: Faksimile šestega letaka Vir: Bundeszentrale für politische Bildung ( ): 115