ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE

Transkript

1 Tretja knjiga v zbirki V VIHRI PETIH VOJN Andrej Zlobec ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE

2 Zbirka: V VIHRI PETIH VOJN Tretja knjiga zbirke: ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE Avtor: Andrej Zlobec Uredila: Fotografije: Dušica Kunaver Muzej novejše zgodovine Slovenije Pokrajinski arhiv Maribor Družinski arhiv Rokopis pregledala: Marko Štepec, magister zgodovine Željko Zlobec, univ. dipl. ing. geodezije Oblikovanje in stavek: Sandi Bertoncelj Samozaložba: Dušica Kunaver Tisk: Tiskana Žbogar, Begunje na Gorenjskem Copyright: Dušica Kunaver 2010 Knjigo je sofinancirala Javna agencija za knjigo, Ljubljana Na naslovnici: Avtor Andrej Zlobec, leta 1927, Kozennov, Geografički atlas za srednje škole, Dunaj Naklada: 500 izvodov Cena: 19,00 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Zlobec A. ZLOBEC, Andrej Častnik Kraljevine Jugoslavije / Andrej Zlobec ; [fotografije družinski arhiv, Muzej novejše zgodovine Ljubljana, Pokrajinski arhiv Maribor]. - Ljubljana : samozal. D. Kunaver, (Zbirka V vihri petih vojn ; knj. 3) ISBN Uvod

3 Vsebina Uvod Iskanje izgubljenega doma Mojemu očetu v spomin O avtorju Zbirka V vihri petih vojn Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN Spet med prostovoljci Solun kot babilon Pretepi v Unionu Razdeljevanje orožja Kapetan Žilović V GRŠKO - TURŠKO VOJNO Odhod čez morje V Mali Aziji Pred začetkom boja Pod točo krogel Strašna novica - Drago je ranjen Na stražo po žrebu Nazaj v Evropo! Turška svatba Troja zgodovinsko mesto Nevarna vožnja po morju Srečni konec nočnega napada Spet v Skopju NA POHODU PROTI BIVŠEMU CESARJU KARLU HABSBURŠKEMU Ob Donavi pri Mohaču Kaj pa zdaj? Uvod 3

4 VOJNA AKADEMIJA Beograd Drugi letnik Na dvornem plesu Lepa Švicarka Zmenek na Kalemegdanu ZAGREB V prvi častniški službi Nastop Josephine Baker v Zagrebu POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti Dunaj Praga Berlin - Bruselj - Pariz Judita Benetke Judita dekle mojih sanj Benetke Maribor V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra Maribor ljubko mesto, najlepši garnizon Maribor PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR Priprave na puč Dokončni načrt puča Puč je odkrit Zadnje poglavje puča Kazenska premestitev v Prilep NESREČA IN SREČA V KAMNIKU Prvo dežurstvo prva eksplozija Žalostna kamniška pomlad Osvajanje»trdnjave« Uvod

5 ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE Pred začetkom druge vojne ČLAN GENERALŠTABA Živčna vojna pred začetkom vojne Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE Marec in april Sirene so zatulile Zadnja konferenca štaba Triglavske divizije v Žužemberku, 10. aprila Vojni ujetnik Kazen za»stare grehe« Dodatek Viri slikovnega gradiva: Zahvala Uvod 5

6 6 Uvod

7 Uvod Iskanje izgubljenega doma»razočaranje zaradi izgube mojega doma, ker nisem mogel več domov na Kras, je bilo tako hudo, da je srce želelo nekam. Kam? Naprej! V neznano!«dogodki prve svetovne vojne so usodno posegli v življenjsko zgodbo Andreja Zlobca. Zaradi vojne je propadla Habsburška monarhija in z njo skupni slovenski kulturni prostor, v katerem so v okviru tradicionalnih zgodovinskih dežel živeli Slovenci. Prva svetovna vojna je s»totalno mobilizacijo«, ki ni vključevala le vojakov, grobo posegla v politično, socialno in gospodarsko življenje. Ob razpadu Avstro-ogrske so v vihri prevratnega obdobja na njenem ozemlju nastale nove države, med njimi tudi Država Slovencev Hrvatov in Srbov. Množica na Kongresnem trgu v Ljubljani je 29. oktobra 1918, ob splošnem veselju ob koncu vojne pozdravila mir in polna pričakovanj o boljšem življenju tudi predstavnike nove države. V veličastnem sprevodu, ki je potekal v torek 29. oktobra 1918 po ulicah Ljubljane, se je množica udeležila»manifetacijskega obhoda po mestu«. V skladu z vabilom na»narodni praznik«, ki je pozival hišne posestnike in stanovalce, da okrase svoje hiše s»slovanskimi zastavami«, je bila Ljubljana slavnostno okrašena v narodnih barvah in zastavah. Na Kongresnem trgu so navdušeno zbrano množico nagovorili Ivan Hribar, dr. Lovro Pogačnik, ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič in dr. Mihajlo Rostohar, ki je v imenu vojaštva prisegel narodni državi. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala južnoslovanska območja razpadle Avstro-Ogrske, ni bila mednarodno priznana in ni imela določenih meja. Najvišji organ nove države je bil Narodni svet Narodno vijeće v Zagrebu, ki mu je predsedoval dr. Anton Korošec. Maja 1917 je v imenu slovenskih in ostalih južnoslo- Uvod 7

8 vanskih poslancev v dunajskem parlamentu prebral majniško deklaracijo s slovenskimi zahtevami po reformi in avtonomiji pod habsburškim žezlom. Njegov ugled je vse bolj naraščal, saj je po smrti Janeza Evangelista Kreka postal vodilni slovenski politik. Septembra 1917 se je začelo zbiranje podpisov v podporo slovenskim poslancem in njihovim zahtevam, ki je preraslo v množično deklaracijsko gibanje. Njegov simbol je postal zimzelen bršljanov list. Dr. Ivan Žolger je leta 1917 postal minister brez listnice in edini slovenski minister v avstro-ogrski vladi na Dunaju. Dogajanje je doseglo vrhunec 29. oktobra 1918, ko je množica navdušeno pozdravila prvo slovensko Narodno vlado z dvanajstimi ministrstvi -»upravnimi odseki«in njenega predsednika Josipa Pogačnika. Bila je prva slovenska vlada z vsemi pristojnostmi in organi za območje slovenskih dežel, brez Prekmurja. Imenovalo jo je Narodno vijeće v Zagrebu na predlog slovenskega Narodnega sveta. Bila je pravno najvišja oblast, ki je vodila politično, družbeno, gospodarsko in vojaško življenje. Množice avstro-ogrskih vojakov so se prvo polovico novembra vračale iz italijansko avstro-ogrske fronte in ostalih bojišč prek slovenskega ozemlja. Železniški promet je bil povsem prepuščen vojaškim potrebam. Na pomembnih križiščih in kontrolnih točkah so bili pripadniki narodnih straž, ki so bolj ali manj uspešno razoroževali umikajoče se vojake. V svojih spominih je Andrej Zlobec zapustil marsikateri neznani drobec o narodnih stražah v prevratnem obdobju in bojih za meje. Slovenski polki avstroogrske armade so bili ob koncu vojne večinoma daleč od slovenskih dežel. Tako je kranjski 17. pehotni polk prišel v italijansko ujetništvo v dolini Assa na južnotirolskem bojišču. Tržaškoprimorski 97. pehotni polk je konec vojne dočakal v Ukrajini. Celjski 87. pehotni polk se je vračal iz bojišča na Piavi. 2. gorski strelski polk je po oktobrskem uporu in povratku iz bojišča ob Piavi, v Gorici prevzel vlogo narodnih straž do prihoda italijanske vojske. V začetku novembra 1918 je italijanska vojska prestopi- 8 Iskanje izgubljenega doma

9 la predvojno avstro-ogrsko italijansko mejo ter začela zasedati obalna mesta in ozemlja na Primorskem in Notranjskem, ki so ji bila obljubljena z londonskim sporazumom, podpisanim z antantnimi državami aprila 1915, v zameno za vključitev v vojno na strani antante. Kljub uspešnemu delu pri urejanju vsakdanjega življenja, vračanju vojakov, slovenizaciji šolstva in zagotavljanju prehrane je bila nova država v precejšnih težavah. 1. decembra 1918 se je združila s Kraljevinama Srbijo in Črno goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, pod vladarskim žezlom dinastije Karadžordžević. Država je bila parlamentarna monarhija z enodomno skupščino v Beogradu. Pravni red nove, geografsko obsežnejše večnarodne države, je določala vidovdanska ustava, ki je bila sprejeta z navadno večino. S prvo svetovno vojno so propadla cesarstva, v Rusiji je izbruhnila boljševiška revolucija in predvojni svet meščanstva in vere v napredek se je izgubil v strelskih rovih, ki so prepletali Evropo. Skoraj deset milijonov mrtvih, številni invalidi, begunci in porušeni domovi so bili žalostna posledica vojne vihre. Množice vojakov so izgubile vero v vrednote preteklega sveta in človečnost nasploh. Vojaški model življenja, ki so ga izkusili v strelskih rovih, so številni veterani želeli prenesti v povojno življenje. Med mnogimi povratniki iz vojne, podaljšane z boji za severno in južno mejo Kraljevine, je bil tudi Andrej Zlobec. Po burnih dogodkih, ki jih je doživel v avstro-ogrsko-italijanski vojni in bojih za severno mejo, ki so opisani v prvih dveh knjigah njegovih spominov, je zdaj pred nami njegova knjiga o življenju v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejše Kraljevine Jugoslavije, do njenega razpada ob začetku druge svetovne vojne.»po vsem svetu je nastal mir. Albanija je bila zadnja, ki je doživljala nepotrebne boje, a tudi ti so se končali. Prve svetovne vojne je bilo torej dokončno konec. Narodi vsega sveta so Iskanje izgubljenega doma 9

10 si oddahnili, le brezdomci in razočaranci, kakršen sem bil jaz, se niso pomirili.«njegova edina osebna lastnina, ki jo je prinesel z dolgih poti in jo skrbno varoval, je bil šolski atlas slovenskega kartografa Blaža Kocena. Šolski atlas, ki je prvič izšel leta 1861, je bil prvi šolski atlas, v tedanji Avstro-ogrski in je doživel številne ponatise. V tretji knjigi spominov Andrej Zlobec nadaljuje svojo potopisno pripoved s pomladjo leta 1923, ko je odšel v Solun v Grčiji, kjer je sodeloval pri prevzemu jugoslovanskega deleža orožja in vojaške opreme, zaplenjene poraženim centralnim silam. Jeseni 1923 se je skupaj s štiridesetimi drugimi vojaki iz svoje enote javil za prostovoljca za pomoč Grčiji v grško turškem spopadu.»naslednji dan smo občutili vso grozoto vojne. Turki so ves sektor dobesedno prekrili z granatami, šrapneli in z vsem orožjem. Tako je ropotalo, da se je človek počutil kot v kipeči vodi. Kot piščanci smo čepeli v kaverni in pričakovali smrt. Vročina od eksplozij se je stopnjevala. V kavernah je postajalo nevzdržno.«v spominih je opisal vojaško življenje in številna srečanja z navadami prebivalcev na prehojeni poti. Njegovi opisi vsakdanjega življenja in običajev, kot je na primer njegov opis svatbe, nam ohranjajo etnološko dediščino dežel, ki jih je na svojem nenavadnem popotovanju obiskal. Ali je mestece Troja (Ilion, Truva), s»tipičnimi turškimi hišami na precej obširnem hribu«, ki jo je obiskal, res mesto iz Homerjevega epa, niti ni pomembno, razen, da zahteva od bralca določeno pozornost in previdnost.»zanimalo me je, kje so v davnih časih postavili slovitega trojanskega lesenega konja, a kako naj kaj zveš, ko pa se z živo dušo ne moreš pogovoriti.«pomembneje je, da je pisec z odprimi očmi povezoval doživeto resničnost s paleto vtisov razmislekov in mitov. Leta 1928 je prišlo v beograjski skupščini do streljanja in smrtnih žrtev. Kralj Aleksander je razpustil parlament in oklical osebno diktaturo. Konec dvajsetih let se je začela velika svetovna gospodarska kriza, ki je v Dravski banovini dosegla vrhunec v 10 Iskanje izgubljenega doma

11 letih V spominih je opisano življenje slovenskega častnika kraljeve vojske od akademije v drugi polovici dvajsetih let do službovanja v Zagrebu, Mariboru, Prilepu in Kamniku. Da gre v marsičem za pravi zgodovinski potopis, potrjuje tudi poglavje o potovanju po evropskih mestih leta V času študija na beograjski akademiji se je udeležil dvornega plesa z mednarodno udeležbo in o tem zapustil zanimivo pričevanje o beograjskem življenju v dvorno diplomatskih krogih:»na vratih se je pojavila mlada kraljica kot v bajki. Obleko je imela iz svetlečih se lusk kot riba. Luske so se prelivale v različnih barvah v žarečih žarometih. Tudi vsa ostala najvišja družba je bila okrašena od pet do glave. Slišati je bilo predstavljanje v vseh mogočih jezikih, le v srbo-hrvaškem zelo malo. Zdelo se mi je, da nismo v Beogradu. Tudi prvaki Jugoslovani so se predstavljali v takrat modnem francoskem jeziku.«prek celotnega besedila se pojavlja motiv prve svetovne vojne, kot tistega ključnega dogodka, ki je stari svet pahnil v nesrečo in seveda posledično povzročil izgubo doma in Primorske, njegove kraške domovine, ki je po svetovnem spopadu pripadla Italiji.»Popoldne tistega dne smo zagledali morje. Lažje smo marširali. Vedeli smo, da ta nežna modra voda veže vse kontinente tega sveta pa tudi mojo Primorsko! Skoraj bi zajokal, ko sem se spomnil, da sem prav tako morje gledal tam iz Tržaškega zaliva.«v blišču dvornega plesa je razmišljal o svojih domačih krajih:»odšel sem na galerijo in razmišljal o svoji usodi, o mojem nesrečnem domačem Krasu.«Ob obisku dunajskega muzeja poleti 1931 je ob razstavljenem peresu, s katerim je Franc Jožef podpisal vojno napoved Srbiji, razmišljal:»človeka objame groza, ko strmi v to mizo in v to pero. Ta podpis je na smrt obsodil milijone ljudi in povzročil morje joka, žalosti, bolečin, revščine in trpljenja.«iz obdobja svoje zaposlitve v Mariboru je opisal zanimiv poskus vojaškega puča oziroma takoimenovano mariborsko častniško afero. Aprila 1932 je bila v kontekstu političnih zaostritev Iskanje izgubljenega doma 11

12 po kraljevem prevzemu oblasti, razpustitvi parlamenta in oklicu osebne kraljeve diktature, odkrita skupina častnikov, ki je pripravljala vojaški upor. Zaradi dogodkov, ki jih je opisal kot napeto pustolovsko zgodbo, je bil tudi Andrej Zlobec kazensko prestavljen na novo službeno mesto. V spominih nastopajo mnoge zgodovinske osebe, kot je general Petar Živković, predsednik kraljeve vlade, ban Dravske banovine Marko Natlačen in še kdo, ki ga je Andrej Zlobec srečal v svojem življenju. Tretja knjiga spominov se zaključi z vzdušjem ob propadu Kraljevine Jugoslavije, kot se država imenuje od leta 1929 do svojega konca. Z nemškim napadom na Poljsko, ki sta si jo razdelili Sovjetska zveza in Nemčija se je septembra 1939 v Evropi začela druga svetovna vojna. 6. aprila 1941 je Nemčija s svojimi zaveznicami napadla Kraljevino Jugoslavijo in druga svetovna vojna se je začela tudi na slovenskih tleh. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske so si okupatorji razdelili poraženo Kraljevino. Andrej Zlobec oriše tesnobno vzdušje ob bližajoči se vojni in slabo stanje jugoslovanske vojske, ki jo je kot intendantski kapetan 1. razreda izredno dobro poznal.»ko sem odhajal v svojo pisarno v Cekinovem gradu, sem že vnaprej videl vso mizerijo.«v Cekinovem gradu je danes Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki hrani spominsko knjigo, arhivsko gradivo in muzejske predmete iz zapuščine Andreja Zlobca, ki jih je Muzeju prijazno podarila njegova hčerka, urednica spominov, Dušica Kunaver. Pričakovanja, da bo s koncem prve svetovne vojne orožje za vekomaj umolknilo, se niso uresničila. Prav tako so ostale neizpolnjene želje, da bo povojna ureditev osnovana na načelih narodne samoodločbe in da bo nova južnoslovanska država prinesla uresničitev vseh slovenskih državnih in narodnih ciljev. Po dveh desetletjih miru se je v Evropi začela nova vojna. Življenje v obdobju med obema svetovnima vojnama, ki ga nekateri zgodovinarji ne povsem točno celo razumejo kot dvajsetletno premirje, je Andrej Zlobec opisal s pogledom vojaka, častnika in predvsem 12 Iskanje izgubljenega doma

13 človeka, ki je vztrajno iskal svoj dom, družino in v vojnah izgubljene vrednote. mag. Marko Štepec Iskanje izgubljenega doma 13

14 Mojemu očetu v spomin V zbirki V VIHRI PETIH VOJN sem zbrala rokopise mojega očeta, ki zajemajo čas od začetka prve svetovne vojne do konca druge svetovne vojne. Mnogo hudega je doživel v petih vojnah, v zadnji vojni je postal invalid, a ostal je - nasmejan! Ob njegovem toplem nasmehu smo rasli in se greli njegovi trije otroci. Njegovega nasmeha mu nihče ni mogel vzeti ne fronte, ne boji, ne ječe. Njegova življenjska vedrina je bila vsemogočna. Dokler je bil živ, so se tudi moje težave, kakršnekoli, ob njem razblinile in postale tako majhne, da jih nenadoma sploh ni bilo več. Človek, ki je doživel toliko hudega, je imel drugačna merila. Širino svojih meril je širil okrog sebe. Sovraštvo se ga ni dotaknilo. «Vojna je vojna!«- je dejal, kadar nam je, otrokom, kaj pripovedoval o vojni,»a sedaj je mir!«- je dodal in se srečno nasmehnil. Velikokrat sem se čudila, kako mu je vendar po tolikih krivicah uspelo ostati pravičen, kako mu je po tolikih žalostih uspelo ostati vesel, kako mu je ob tako trdem življenju uspelo ohraniti mehkobo, kako mu je po tolikih sovraštvih uspelo ostati prijatelj, kako mu je po tolikih srečanjih s smrtjo uspelo ostati živ. Po vsem, kar je doživel v vojnah, je ohranil globoko vero v človeka. Spoznal je, da tudi v najbolj nečloveških trenutkih lahko srečaš Človeka. Zbirka V VIHRI PETIH VOJN, ki popisuje vsa ta doživetja, naj bi v štirih knjigah izšla skoraj trideset let po njegovi smrti, trideset let prepozno, a nikdar ni prepozno za sporočilo, ki ga je moj oče želel povedati:»mladim sem hotel povedati, da se je vredno boriti za mir in za našo lepo deželo!«dušica Kunaver 14 Mojemu očetu v spomin

15 O avtorju Andrej Zlobec, rojen 1899 v Ponikvah na Krasu, kot prvi od devetih otrok na revni Matjaževini. Z domačega Krasa je prinesel le štiri razrede enorazredne vaške šole, a prinesel je nekaj mnogo bolj dragocenega kot šolsko znanje, prinesel je odpornost in trdoživost rastline, ki raste iz trde kraške zemlje. Spomine je začel pisati v italijanskem taborišču na gori Monte Viso. V taboriščni kuhinji mu je uspelo ukrasti nekaj papirja, ki so ga rabili za podžiganje ognja. Ko se je po kapitulaciji Italije vrnil domov, je te zapiske prinesel s seboj. S pisanjem spominov je nadaljeval leta 1945, ko se je tik pred osvoboditvijo kot invalid vrnil iz Poljanske jetnišnice v Ljubljani. Eno leto ni bil sposoben za službo, zato je v tem času naredil to, kar si je želel tedaj, ko je umiral na mrzlih tleh temnice:»če bom ostal živ, bom napisal spomine. Naj mladi vedo, da njihovi očetje svobode niso dobili zastonj.«o avtorju 15

16 Zbirka V vihri petih vojn Zbirka V VIHRI PETIH VOJN prinaša avtorjeve spomine na dogodke v petih vojnah: - prva svetovna vojna ( ) - boji za severno mejo - Maistrov borec ( ) - boji za južno jugoslovansko mejo v Albaniji ( ) - vojna med Grčijo in Turčijo ( ) - druga svetovna vojna ( ) Vsebina knjig zajema tudi vmesni čas med vojnami in opisuje razna zgodovinska dogajanja in avtorjeva doživetja v času od začetka prve do konca druge svetovne vojne. Večina vsebine celotne zbirke je prepisana iz rokopisa, ki ga je moj oče nameraval izdati kot knjigo, nekatera poglavja pa so vzeta iz raznih njegovih neobjavljenih člankov, življenjepisov in pisem. Vsa besedila v tej knjigi so nelektorirana, ker je avtorjev vojaški jezik zelo težko spraviti v okvire slovnične pravilnosti, ne da bi posegli v pristnost njegove pripovedi. Zbirko sestavljajo štiri knjige: V VIHARJU PRVE SVETOVNE VOJNE (v prvi izdaji V VIHARJU SOŠKE) V BOJIH ZA SEVERNO IN JUŽNO MEJO ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE OBVEŠČEVALEC OSVOBODILNE FRONTE Vsebina zbirke ni le pripoved rodoljuba, ki je svoje življenje podaril bojem za svobodo svoje domovine, ampak je njegova pripo- 16 Zbirka V vihri petih vojn

17 ved tudi dragocen prispevek slovenski vojaški zgodovini. Vsebino te knjige je pisal poklicni vojak, ki je okusil gorje vseh vojn na našem ozemlju od leta 1914 do 1945 in še v povojnem času. V vihro prve svetovne vojne je bil vpoklican kot petnajstletni fant, mobiliziran za delo v zaledju soške fronte, vojaško suknjo pa je odložil v začetku druge vojne, kot član generalštaba jugoslovanske vojske, kot intendantski načelnik Triglavske divizije. Ko je po razsulu jugoslovanske vojske zakopal puško na skritem kraju, se ni nehal bojevati. Vrgel se je v boj s tihim, skritim, nevarnim orožjem obveščevalca, ilegalca, ki ga je lahko varoval le molčeči, trdni, zanesljivi in zvesti tovariš. Mnogim teh tovarišev ne bomo nikdar zvedeli imena, a človeške veličine njihovega boja ne smemo pozabiti. Naj bo zadnja knjiga te zbirke poklon tudi njihovemu spominu. Zbirka V vihri petih vojn 17

18 Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke I. knjiga V VIHARJU PRVE SVETOVNE VOJNE Avtorjeve spomine na soško in tirolsko fronto je izdala Fundacija Pot miru v Posočju leta 2008 pod naslovom V VIHARJU SOŠKE. Knjiga je izšla skrbno pripravljena in opremljena s slikovnim gradivom iz petih muzejev. V zbirko V VIHARJU PETIH VOJN bo vključena tudi vsebina te knjige, vendar bo njen obseg razširjen, naslov spremenjen in oblikovno bo usklajena s celotno zbirko.spomini na prvo svetovno vojno so pripoved preprostega vojaka, ki mu je soška fronta opustošila rodne kraje in njegovo zgodnjo mladost. Že kot petnajstletni fant je bil mobiliziran na delo z ranjenci v zaledju soške fronte, ko pa je»dozorel«za fronto, so ga kot cesarskega gorskega lovca poslali v boje v zimske Dolomite. Kot komaj ozdravljeni ranjenec je dezertiral iz avstro-ogrske vojske v zeleni kader v Trnovskem gozdu. Pripravljen je bil na boj za svojo novo slovensko domovino. Člani zelenega kadra in tudi Andrej, so se po razpadu avstro-ogrske armade na Piavi, pridružili Primorskim narodnim stražam. II. knjiga V BOJIH ZA SEVERNO IN JUŽNO MEJO Maloštevilne Narodne straže, katerim se je Andrej pridružil v Gorici, niso mogle ustaviti prodiranja italijanske vojske na slovensko ozemlje. Slovensko Primorje in tudi Andrejev Kras je bil tedaj izgubljen. Narodne straže in z njimi Andrej so se morale umakniti v Ljubljano. Tu so nadaljevali z razoroževanjem avstro-ogrske armade. Ko pa je general Maister klical prostovoljce v boj za severno mejo, se jim je Andrej pridružil. Kasneje ga je bolezen izločila iz vrst Maistrovih borcev. Vrnil se je domov, a ker je v domači šoli, skupaj z vaškimi fanti poskušal razviti slovensko zastavo, je po pretepu z italijanskimi vojaki moral zbežati 18 Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke

19 v Jugoslavijo. Na vozu, polnem listja ga je neki kmet iz Hotedršice prepeljal čez mejo. Uspelo mu je priti v Podoficirsko šolo v Zagrebu. Končal je to šolo z odliko nato pa se je zagrenjeni brezdomec prostovoljno vključil v boje za južno jugoslovansko mejo proti Albaniji. Po koncu teh bojev se je odločil še za prostovoljni odhod v Grčijo, ko so antantne sile razdeljevale med svoje članice orožje, zaplenjeno na bojiščih prve svetovno vojne. V Grčiji je po čudnem naključju zašel še v grško-turško vojno. To pa je že začetek vsebine tretje knjige v zbirki. Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke 19

20 20

21 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN 21

22 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN Spet med prostovoljci Po vsem svetu je nastal mir. Albanija je bila zadnja, ki je doživljala nepotrebne boje, a tudi ti so se končali. Prve svetovne vojne je bilo torej dokončno konec. Narodi vsega sveta so si oddahnili, le brezdomci in razočaranci, kakršen sem bil jaz, se niso pomirili. Grmado orožja in vojne opreme so po končani vojni prevažali z bojišč na zbirne centre, da bi ga razdelili in pripravili za naslednje morije, ko se bodo vsaj malo pozabile rane minule vojne. Bila je zgodnja pomlad Komaj sva se s prijateljem in soborcem Dragom vživela v skopsko življenje, že so nam nekega dne na večerni»zapovesti«objavili, da zbirajo prostovoljce, ki bi šli v Grčijo, v Solun, prevzemat jugoslovanski delež orožja, zaplenjenega centralnim silam v prvi svetovni vojni. Po vojni je antanta (Amerika, Anglija, Francija, Italija) to orožje razdeljevala med svoje članice kot vojni plen. Kdo je pripravljen iti v Grčijo po orožje, ki pripada Jugoslaviji? Z Dragom sva se javila med prostovoljce in nekaj dni pozneje so že oblikovali četo dvestotih vojakov in šestih oficirjev, ki naj bi odpotovali v Solun. Z vlakom smo se odpeljali po pusti dolini Vardarja proti Solunu. Velikokrat smo morali prestopati in pešačiti, ker so bili mostovi porušeni. Tako smo pol peš, pol z vlakom srečno prispeli v solunsko pristanišče, da bi tam sodelovali pri razdeljevanju vojaškega materiala. 22 Spet med prostovoljci

23 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN Solun kot babilon Takrat je bil Solun pravi babilon. Mrgolelo je vojaštva z vsega sveta Američani, Angleži, Francozi, Italijani, Belgijci, Avstrijci, Švedi, Španci, Rusi, Senegalci, Čehi, Madžari in drugi. Vsi smo se nagnetli v tem mestu, da sprejmemo vojni plen, ki je bil nakopičen na Kajmakčalanu in drugih bojiščih, na katerih so antantne sile premagale Avstrijce, Nemce in Bolgare. Ko smo korakali skozi mesto, nas je vsa pisana vojaška družba čudno gledala, saj nas niso mogli opredeliti. Bili smo pisano opremljeni z deli uniform vseh mogočih armad. Jugoslovanske smo imeli le spodnje hlače. Te so bile iz trde kotenine, krojene»na učkor«- okoli pasu so te hlače imele trak za pritegniti, kadar je bil fant lačen. Da so o našem»poreklu«le ugibali, uganili pa niso in niso vedeli kam spadamo, je bila okoliščina, ki nam je včasih kar prav prišla - kadar smo kaj»zakuhali«. Solun kot babilon 23

24 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN Odvedli so nas v neko šolo, v kateri razen slame ni bilo prav nobenega udobja. Sobice so bile majhne. Zdelo se nam je, da to ni šola, ampak nekak samostan. Bili pa smo povsem svobodni. Oficirjev nismo videli nikjer. Rekli so nam, da imajo neke konference, na katerih ugotavljajo, koliko plena, bo katera država dobila. Jedli smo še kar dobro. Denarja smo dobili zelo malo. Shajali smo se v veliki pivnici sredi Soluna, imenovala se je Union, tam je res bil živi union. Sedeli smo na dvorišču in modrovali. V tem direndaju se je dalo»zabušiti«kako pivo, kavo ali limonado, vendar to ni bilo lahko, ker je Grk zahteval plačilo vnaprej. Ni bilo prijetno biti tako zelo brez denarja, zato nama z Dragom ni preostalo drugega, kot da sva začela»študirati«kje naj dobiva kako drahmo. Ugotovila sva, da drugače ne moreva priti do denarja, kot da enostavno na štantu 24 Solun kot babilon

25 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN kaj suneš in nato to ukradeno robo prodaš naprej. Naredila sva načrt in ga začela izvajati. Ob morju in ob železniških postajah je bilo veliko štantov še iz časa vojne. Prodajalci so ponujali svoje blago v vseh jezikih. Kričali so in hvalili vsak svoje blago. Prodajali so predvsem nogavice, električne svetilke ročne baterije, svinčnike, različne kipce in podobno, a tudi ure, zapestnice, uhane in druge dragocenosti. Z Dragom sva se dogovorila, da bom jaz barantal s prodajalcem za kakšno ničvredno stvar, medtem pa bo Drago kaj sunil. Predstavila sva se kot republikanska Avstrijca, torej kot vojaka nove Avstrije, zato sva pri barantanju nastopala z nemščino. Grški prodajalec je kar rad kramljal z nama v slabi nemščini. Tako nama je nekajkrat sijajno uspela akcija.»nakupila«sva nekaj svinčnikov in nekaj nogavic in si z njimi napolnila žepe. Med Čehi, ki so imeli precej drahem, sva to robo pod ceno prodala. Čehi so bili Solun kot babilon 25

26 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN takrat ošabni. Prišli so iz Rusije, kjer so imeli svoje legije. Zdelo se nama je, kot da sami tiskajo drahme. Tako mali denarci so bili za naju preskromni. Morala sva misliti na večje podvige. Prišla sva do prodajalca, pri katerem se nama je že nekajkrat posrečilo zmakniti nekaj svinčnikov. Ob koncu prodajalčeve mize sva zagledala lepo zamotan paketič. Naredila sva načrt za napad. Začel sem klepet z Grkom, medtem pa je Drago potisnil paketič pod suknjo. Hitela sva nato po stranskih uličicah in komaj čakala, da odpreva paket.»težek je,«je dejal Drago,»najbrž so v njem ure ali pa električne svetilke!«ko sva bila dovolj daleč od prodajalca, sva zavila v neko vežo in skrbno odvijala ukradeni paketič. A kaj zagledava! V paketiču je bila polovica zidne opeke! Joj, kakšno razočaranje! Kletvice so letele na prebrisanega Grka, a kaj sva hotela. To je bil konec najinih tovrstnih podvigov, saj sva vedela, da bi se na ta način kaj hitro znašla na komandi mesta v»bojbuku«(po turško to pomeni zapor). V jezi sva krenila ven iz mesta. Dolga, ravna cesta vodi iz Soluna proti Kajmakčalanu. Mogočni vrhovi te zgodovinske planine gledajo na solunsko ravnino. Šla sva po ravni cesti. Pogovarjala sva se le o tem, kako naj prideva do denarja. Ob straneh ceste so bili globoki jarki. Po tej cesti je bil v času vojne velikanski promet, ko pa sva midva pešačila po njej, tu ni bilo žive duše. Vrnila sva se proti Solunu in prišla v»geto«- v judovski predel mesta. Tam sva prodala nekaj ukradenih malenkosti in si kupila skledo za umivanje in tako pridobila nekaj udobja za najino sobico v šoli. 26 Pretepi v Unionu

27 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN Pretepi v Unionu Tisti večer je bila sobota in na vrtu Uniona je bilo zelo živahno. Postavili so nizek oder za rokoborce, ki so bili tedaj v Grčiji zelo priljubljeni. V nedeljo popoldne se je zbrala v Unionu družba iz celega sveta. Vse je pričakovalo in se veselilo nastopa rokoborcev. Bil je lep jesenski dan. Na dvorišču Uniona je bilo vse zasedeno do zadnjega kotička. Stoječih gostov je bilo stotine. Pijačo so delili tako, kot je bila tam takrat navada ob takih priložnostih. Natakar je nosil na hrbtu nekakšno brento zelo lepo izdelano v roki pa je nosil lonček. Za izplakovanje lončka je imel na pasu privezano posodo z vodo. Če si želel pijačo, je natakar podstavil lonček pod brento, ga napolnil, spiješ, vrneš lonček, plačaš in natakar gre naprej. Na sredi dvorišča sta na odru stala dva silaka, namazana z olivnim oljem, da sta se svetila. Na trebuhu sta imela navezane usnjene pasove, okovane z žeblji z velikimi glavicami. Ko se je borba začela, so se začele tudi stave največ za pijače. Sledilo je navijanje, sedaj za enega, sedaj za drugega. Nastalo je kričanje v vseh jezikih tega sveta. Natakarji so delili pijačo in družba je postajala vse bolj razgreta. Pijače so razgrevale vroče glave. Najbolj vroči so bili Angleži. Čehi so pili svojo»pivičko» in povsod so hoteli biti enaki Američanom. Borba med rokoborcema je postajala vse hujša. Stave so padale. Kričanje in preklinjanje navijačev se je stopnjevalo. Brente na hrbtih natakarjev so se praznike. Sonce je pripekalo. V nekem kotu je nastal prepir, češ, da borba ni Pretepi v Unionu 27

28 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN poštena in da ne poteka po pravilih. V drugem kotu je nastal prepir, da nekdo ni plačal pijače. Francozi so se stepli zaradi francoskih pevk, nato so se sprli še naši in Čehi, s katerimi takrat nismo bili ravno prijateljski. Povsod veliki in manjši prepiri, dokler ni zavrelo. Cel Union je vzvalovil. Borca sta prekinila borbo. Kdo naj umiri to množico vojakov in civilistov sredi pretepa? Ko je eden od rokoborcev padel na tla, so Američani ocenili, da to ni bilo pravilno. Vroči Francozi so trdili nasprotno, Angleži so hladnokrvno pritrjevali sedaj enim sedaj drugim. Nastalo je strašno kričanje in preklinjanje. Oder se je prevrnil in nekaj vojakov se je znašlo pod njim. Zaslišali smo strašne krike. Francozi in Italijani so prebili obroč Američanov in jim padli za hrbet, a Američani so se obrnili in nenadoma se je ves Union znašel v vrtincu pretepa. Nastal je tragikomični prizor. Tam vidiš Italijana, ki se drži za glavo, tam Francoza, ki si gladi buško na čelu, tam hladnokrvnega Angleža s pipo v ustih, ki se škodoželjno smeji, tam vročekrvni Italijan grozi ameriškemu hrustu, od daleč vse to opazuje poševnooki Japonec in se hihita kot stara mama. Ošabni Čehi so vedno hoteli oponašati Angleže in so posnemali tudi njihovo držo. Medtem se je kakih petdeset Američanov prijelo za roke in gnali so kričečo in pretepaško družbo v kot. Protesti v vseh jezikih sveta niso pomagali. Tako tesno so stisnili pretepače skupaj v kot, da ni bilo več prostora za pretep. Stisnjeni kot sardele v konzervi so se morali nehati pretepati. Američani so držali pretepače v»objemu«več kot pol ure. Po»ameriško«so jih potisnili v en kot, tako kot to pri njih delajo krotilci divjih konj. 28 Pretepi v Unionu

29 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN Nenadoma so krotilci in z njimi vsi pretepači bruhnili v silovit krohot. Tako gromozanskega krohota menda Evropa še ni slišala. Natakarji so skakali okrog in poskušali dobiti plačilo za pijačo, vendar jim to ni uspelo. Velikokrat smo že videli v Unionu, da je prišlo do takih prepirov in pretepov zato, ker se v taki»gužvi«pač brišejo računi. Pozorni opazovalec bi v tem gostilniškem pretepu z lahkoto proučeval značaje posameznih narodov. No,»barufa«se je srečno končala brez smrtnih žrtev. Natakarji so prenehali točiti vino, točili so samo še limonado, bozo, solep in ledeni čaj. Nekaj natakarjev je zaneslo v ameriški»ring«in so jim razbili brente in so potem nosili pijačo kar v»tepsijah«- posodah. Mi,»kombinirani«Jugoslovani, smo se previdno držali blizu vrat, zato nas ameriški»krotilci«niso nagnali v kot. Z Dragom sva si raje v naši šoli ustvarjala»komfort«, kot da bi se pretepala. Poskusila sva izkoristiti»gužvo«v svojo korist, ter odnesti, kar bi se dalo. Pri izhodu je bilo tudi bilo bolj varno, in tako nisva prišla v»ameriški ring«. Iz Uniona sva odnesla stol. Srečno sva ga prinesla v šolo in z veseljem ugotovila, da imava v najini sobici sedaj skledo in stol. Tako je potekalo naše življenje v Solunu več kot štirinajst dni. Toliko časa so oficirji potrebovali, da so naredili načrt za delitev vojnega plena. Pretepi v Unionu 29

30 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN Razdeljevanje orožja Ko so bila pogajanja oficirjev končana, smo začeli hoditi na polja zunaj Soluna sprejemat vojni material. Koliko je bilo tega vojnega plena se ne da opisati. Tu se je nagrmadil material petih cesarstev. Bilo je ogromno vsega nemškega, ameriškega, francoskega, angleškega, bolgarskega in grškega vojaškega materiala - topovi, vozovi, avtomobili, strojnice, puške, pištole, granate, vsa mogoča vojaška oprema - vse to je ležalo na velikanskih poljanah blizu Soluna na območju od Kajmakčalana, do Sereza, Bitolje in Dojrana itd. Na tem sektorju se je kopičil ves ta material skoraj tri leta. Zdelo se je, da so vsi - antanta in centralne sile - imeli ta sektor za nadvse pomemben. Na tem območju se je zbrala ogromna količina orožja. Čeprav je v Solun prišlo kakih deset držav po vojni plen, sta Jugoslavija in Grčija dobili največ. Dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem so vlaki vozili po Vardarski dolini ta vojni material v notranjost Jugoslavije. Ko smo začeli z delitvijo orožja, ko smo torej nastopili»našo zaposlitev«, so nam začeli plačevati naše delo. Dobili smo šestdeset drahem na teden, zato nam je življenje potekalo kar ugodno. Le nemir je še vedno tlel v nas. Pri meni je bila želja po domu vedno bolj boleča. Kapetan Žilović Nekega dne v pozni jeseni leta 1923 smo sedeli na ceveh ogromnih kanonov v vasi Jedininosu, severno od Soluna. 30 Razdeljevanje orožja

31 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN Naš vodja je tedaj bil star srbski oficir Žilović. Ta človek je dolgo živel v Rusiji, vendar ko se je začela balkanska vojna med Srbi in Turki leta 1912, se je vrnil iz Rusije. Prišel je v domovino, da bi se boril proti Turkom in potem še proti Bolgarom. Njegovega očeta so Turki ubili, ko je bil Žilović še otrok, zato je postal zagrizen sovražnik Turkov. Tudi v rusko-turški vojni se je boril na strani Rusov, proti Turkom. Vedno je iskal priložnosti, da bi se boril proti Turkom in tako maščeval smrt svojega očeta. Z nekako slavnostnim poudarkom nam je kapetan Žilović povedal, da se je pravkar začela vojna med Grki in Turki. Fronta se je odprla v Mali Aziji, med Smirno in Dardaneli. Pojasnil nam je tudi zakaj. Turki hočejo oškodovati Grke za neke otoke. To je za Grke krivična vojna, nam je dopovedoval Žilović in dokazoval, da Grkom po pravici pripada tudi Smirna in vsi otoki Egejskega morja, ker je tam največ Grkov. Pripovedovanje Žilovića je bilo tako prepričljivo, da smo kar zijali v njega. V svojih besedah je branil»pravično stvar«grkov in napadal Turke. Čeprav je v Turčiji Kemal paša vrgel sultana, je vendar za Žilovića bil - Turčin! Ko nas je skoraj omamil s takim pripovedovanjem, se je dvignil s sedeža na topovski cevi, ter s povzdignjenim glasom rekel:»dečki, čeprav sem star, se bom šel v Azijo tepsti za Grke. Rad bi pa videl, če gre še kdo od vas z menoj!«več kot polovica nas je skočilo pokonci. V en glas smo zakričali, da gremo z njim. Mož se ni šalil, pa mi tudi ne. Vzel je svinčnik in zapisal naša imena Da bi bila družba večja, je odšel še k drugim vodom, ter še tam zbral kakih Kapetan Žilović 31

32 V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN dvajset mož. Vsega skupaj nas je bilo prijavljenih kakih štirideset prostovoljcev. Med njimi se bil tudi jaz. Razočaranje zaradi izgube mojega doma, ker nisem mogel več domov na Kras, je bilo tako hudo, da je srce želelo nekam. Kam? Naprej! V neznano! Kapetan Žilović je celo zadevo kaj hitro uredil. Že v naslednjem tednu smo dobili iz Skopja zamenjavo pri delu ob delitvi orožja. V tem istem tednu pa so se boji v okolici Smirne hudo zaostrili. Časopisi so pisali, da se Grki umikajo in da se v novi turški armadi čuti duh Kemal paše, ki je uredil armado po nemškem vzorcu. Kemal paša je v prvi svetovni vojni služil v nemški armadi kot generalštabni oficir. Vsa ta poročila pa niso zmanjšala naše odločnosti za boj proti Turkom. 32 Kapetan Žilović

33 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO V GRŠKO - TURŠKO VOJNO 33

34 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO Odhod čez morje Lepega jutra zbere kapetan Žilović četico svojih prostovoljcev, ki je po svoji zunanjosti bila zelo pisana. Da pa bi bila ta naša pisanost še večja, nas je najprej spravil v neko grško skladišče v Solunu, kjer smo dobili kape grške armade, vso drugo opremo in obleko pa smo zadržali svojo. Grške kape so se nam zdele kaj smešne in prav nič se niso prilegale francoski bluzi, angleškim hlačam, ameriškim škornjem na»šnir«in jugoslovanskim spodnjim hlačam»na učkor«. Grška vojaška kapa ima en rogelj spredaj in en rogelj zadaj. Kadar pa smo»zbijali rihterja«, smo kapo tako postavili na glavo, da je bil na vsaki strani nad ušesom po en rogelj. S tako pokrito kapo je človek podoben mlademu voličku ali bikcu, ki so mu pravkar začeli poganjati rožički. Še sedaj mi gre na smeh, če se spomnim našega krohota in smeha, ki smo ga imeli s tistimi roglji. S polnim zaupanjem smo se podredili vodstvu našega starega, sivolasega kapetana. Lase je imel bele kot ovčka. Korakali smo po Solunu proti pristanišču. Ob pomolu je bila zasidrana ogromna vojna ladja. Na njej je vse mrgolelo, kot v panju. Po visokem mostičku smo stopali na ladjo. Tesno mi je bilo takrat pri srcu, a trenutna malodušnost je hitro izginila, ko nam je ob vstopu na parnik neki Grk pomolil steklenico vina, zavojček rozin in hlebec kruha. Požirek pikulita izredno dobrega vina je razgnal malodušnost. Začeli smo zbijati rihterja ta igra je bila tedaj v visoki modi. Grki so nas obstopili in se čudili našim kombiniranim uniformam. Pri najboljši volji niso vedeli, kam naj bi nas vtaknili. Po govorici so videli, da nismo Grki, po obleki 34 Odhod čez morje

35 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO nas pa tudi sam hudič ne bi mogel opredeliti, h kateri armadi pripadamo. K nam je pristopil neki grški oficir in vprašal v najmanj petih jezikih od kod smo. Ko je vprašal še v polomljeni nemščini, smo mu pojasnili, da smo njihovi sosedje - Jugoslovani in da smo se prišli prostovoljno boriti z njimi proti Turkom. Pristopil je tedaj naš kapetan Žilović, ki je medtem urejeval neke listine pri komandantu ladje. Pozdravila sta se z grškim oficirjem in se spustila v pogovor v ruskem jeziku. Ladijska sirena je grozovito zatrobila in vojna ladja se je premaknila ter se začela odmikati od pristanišča. Mahanje vojakov, ki so pozdravljali svojce na obali, nas je spravilo v žalost, a pod vplivom pikulita smo spet postali dobre volje. Po dvodnevni vožnji smo se izkrcali na otoku Tonedos, v bližini obale pri Smirni. Že prvi vtisi nam niso obljubljali kaj prida. Izkrcavali so ranjence in bolnike. Iz parnika so vlekli mrtve, ki so umrli med vožnjo. Hiteli so z izkrcavanjem topov, streliva, orožja, vozov. V daljavi se je slišalo grmenje topov. Posedli smo v neki park pod oljke. Čeprav je bila že pozna jesen, je vendar bilo prijazno toplo. Od nekod so pripeljali kosilo, džuveč, in dobro smo se okrepčali. Popoldne istega dne je v malo pristanišče prišla cela vrsta malih parnikov. Vnovič smo se vkrcali in že smo se peljali na turška tla. Obala se nam je zdela tako blizu, da bi lahko preplavali to razdaljo, vendar potovali smo tako dolgo, da smo se šele pozno zvečer izkrcali. Izkrcavanje je bilo kar na prostem. Z malih ladjic so vrgli dolge, lesene mostičke in odšli smo na suho. Odhod čez morje 35

36 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO Potopljen parnik ob maloazijski obali V daljavi smo videli ogenj. Gorelo je mesto Smirna. Vse ceste so bile polne beguncev, Grkov, ki so morali zapustiti svoja domovanja in hiteti proti Grčiji. V Mali Aziji Tisti večer smo hodili in hodili. Bila nas je velika kolona. Proti jutru smo omagali, se ulegli in zaspali. Kako hudo je, ne spati tega si nihče ne more predstavljati, kdor sam ni poskusil. Večkrat smo zaspali kar med maršem. Hodili smo in spali. Tistega marša po Turčiji ne bom pozabil, prav zaradi hudega zaspanca. Topla noč brez vetra, utrujenost od morske vožnje in vse druge težave so nas napravile zelo zaspane. Prijeli smo drug drugega za jermenje 36 V Mali Aziji

37 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO od krušnih torb in mehanično prestopali in obenem spali. Ob odmorih smo popadali na tla in spali naprej. Ko smo se zjutraj prebudili, smo zagledali pred seboj malo turško vasico. Trije vitki minareti sredi vasice so moleli proti oblakom. Prav takrat so prišli hodže na minarete in z glasnimi klici vabili vernike h klanjanju Alahu. Mlatenje žita bivoli hodijo po klasju Nekaj naših fantov je preskočilo ograjo ob neki vaški hiši. Poskušali so v sadovnjaku nabrati nekaj sliv. Kakor da bi Turkom na srcu zrasle, tako so protestirali, ko so videli vojake v sadovnjaku. Spoznali smo, da nam niso niti malo naklonjeni. Prebivalci teh krajev so bili mešani Grki in Turki. Popoldne istega dne smo prišli do neke manjše reke. Čez reko so se slišali streli topov, strojnic in pušk. Polegli smo V Mali Aziji 37

38 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO med vrbovje in jelše ob reki. Koruza na bližnji njivi je bila zrela. Privoščili smo si jo. Šele proti večeru smo namesto kosila dobili nekaj»ajve«(halve) - to je sladka jed, ki zelo hitro nasiti, razen tega pa vsebuje tudi mak in se človek po tej jedi počuti dobre volje. Pred nočjo so pionirji prinesli gumijaste čolne, katere smo napihnili in z njimi srečno prepluli mirno reko. Ko pa smo prišli na drugi breg reke, smo že zaslišali povelje:»v strelce!«razpršili smo se in prav kmalu smo prišli do prvih linij Grkov, ki so ležali v koruzi. Turki so bile le nekaj sto metrov pred njimi. Pred začetkom boja Ko smo prišli do Grkov, so nas nagovarjali v grščini, a nobeden od nas ni znal odgovarjati. Nezaupljivo so nas gledal in se čudili tem»pisanim«grkom. Kdor je imel dobre živce, je spal v koruzi. Lepa noč je bila. Nočni mir so kalili le redki streli in tu pa tam je padel kakšen tromblon (bomba, ki se jo izstreli s puške). Skopali smo si volčje jame in čakali, kaj bo. Ob jutranji zori se še ves zaspan ozrem okoli sebe. Vse je še spalo. Le en Grk je stokal v bolečinah. Dobil je kroglo skozi trebuh. Ležali smo pod malim gričem. Pokrajina je bila tu zelo valovita, prekrita s polji koruze, le tu in tam je rasla kaka marelica, sliva, topol ali oljka. Razgledoval sem se po okolici. Zelo blizu Turkov smo! sem dejal sam pri sebi. Na bližnjem gričku je kar mrgolelo turških fesov. Prvič sem 38 Pred začetkom boja

39 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO videl turške vojake. Na hlačah so imeli velike»ture«.prav nič si nisem želel pustiti svojih kosti v tej turški koruzi. Vse je kazalo, da se bomo tega dne spopadli. Na našo stran je prihajalo vedno več enot. Turki pa so skakali sem in tja, kot da pričakujejo naš napad. Tudi mi smo pričakovali njihov napad. Vsi smo postajali bolj in bolj živčni, vendar napadel ni nihče, a črni oblaki so se zbirali. Videl si, kako topničarji izpregajo konje od topov, ki ostajajo na gričku. Pešadijci so hiteli kopati strelske jarke. Konjeniki na malih belih konjih so dirjali sem in tja in prenašali povelja. Fesi so preskakovali iz enega koruznega polja na drugega. Čudež je bil, da še vedno ni padel noben strel ne na eni, ne na drugi strani. Vsi smo zaskrbljeno čakali spopada. Mi, nepravi Grki, smo mirno čakali v neki koruzi in jedli ajvar. Zdelo se nam je, kot da nam bodo Turki prizanesli. Mir je trajal še celo popoldne in celo noč. Slišati je bilo le skakanje, hitenje, nervozo. Kazala se je jutranja zora. V okolici smo videli vitke minarete. Z vseh minaretov se je slišal glas hodž, ki so klicali k molitvi. Zdelo se nam je, da so to bojni klici. Pod točo krogel Ko se je zdanilo, se je bojni ples pričel. Za grički so se slišali topovi s svojim topim glasom. Zagrmela je granata in v naših vrstah dvignila velik kup zemlje, pomešan z ljudmi in orožjem. Zakadil se je dim razpočenega šrapne- Pod točo krogel 39

40 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO la, rezgetale so strojnice. Že je bilo slišati obupne krike ranjencev. Za našimi hrbti so se oglasili grški topovi. Začelo se je! Stara pesem za starega soldata! Bivoli vlečejo turško topništvo Tu je padla bomba, tam se je razpočil šrapnel. Koruza se je cefedrala. Puške so drobile svojo smrtno pesem. Ele ele! Alah - Alah! Turki so tako divje streljali, da je imel človek občutek, da stoji v kipeči vodi. Streljanje se je stopnjevalo in doseglo višek okoli desete ure. Ranjeni in mrtvi so ležali po tleh kot snopje. Slišati je bilo strašno vpitje in stok. Od naše čete je bilo čudežno le pet ranjenih. Kapetan Žilović nas je znal dobro skriti pod gričem, kjer smo bili, kot je on rekel,»u mrtvom uglu«. Okoli poldne so topovi utihnili. Začelo se je premikanje. Znašli smo se v navalu na grič. Vse je drvelo navzgor, a ko 40 Pod točo krogel

41 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO smo prišli na vrh grička, smo videli, kako Turki bežijo in kričijo Ele le, ele le, Ala-lah, Ala- lah. Streljali smo proti njim, a smo slabo zadevali. Le redko kateri med njimi se je zvrnil. Dobili smo povelje, da se moramo na gričku vkopati. Kmalu so nam od nekod prinesli krampe in lopate. Začeli smo kopati strelske jarke. Sanitejci so odnašali ranjence in pokopavali mrtve. Sovražnik je zbežal in se poskril v koruznem polju, daleč pred nami. Kopali smo strelske jarke in kopali, celo popoldne in tudi pozno v noč. Za naš oddelek smo skopali jarke in dve kaverni, ki sta bili povezani med seboj s posebnimi prometnimi rovi. Pozno ponoči smo se ulegli v izdelane brloge in utrujeni zaspali. Žilović je odločil, da menjavamo stražo vsake pol ure, to pa zato, ker smo bili tako zelo utrujeni, a tudi zato, ker je nevarnost bila vedno večja. Žilović je sam skrbel, da se je straža zares točno vsake pol ure zamenjala. Ta človek ni poznal utrujenosti. Njegova glavna odlika pa je bilo poštenje starega kova. Imeli smo ga za očeta, ki enako skrbi za vse svoje otroke. Naslednji dan smo občutili vso grozoto vojne. Turki so ves sektor dobesedno prekrili z granatami, šrapneli in z vsem orožjem. Tako je ropotalo, da se je človek počutil kot v kipeči vodi. Kot piščanci smo čepeli v kaverni in pričakovali smrt. Vročina od eksplozij se je stopnjevala. V kavernah je postajalo nevzdržno. Vsake pol ure je moral nekdo od nas ven, da opazuje premikanje sovražnika. Žilović je skrbel, da je zamenjava tudi v tem času potekala točno. Po večkrat je stopil ven, da vidi ali nesrečnik, ki je moral iz kaverne, še živi v tistem peklu. Kako nam je bilo hudo, ko je ta stari vojščak stopil v kaverno s solzami v očeh ter oznanil: Pod točo krogel 41

42 V GRŠKO - TURŠKO VOJNO»Dečki! Našega druga nema više medju živimi. Treba da ide sledeći!«s težkim srcem se je obotavljivo odpravil iz kaverne drugi, tretji, četrti. Tam so ostali, zunaj, za večne čase. Trepetali smo od strašnih potresov granat, ki so padale na vse strani. Strašna novica - Drago je ranjen Pred večerom me je pretresla huda novica. Zvedel sem, da je moj najboljši prijatelj in moj edini rojak v tej tuji deželi, Drago Kukman, ranjen. Kot omamljen sem skočil v ogenj, da ga še vidim, preden ga odnesejo. V pošastni svetlobi eksplozij sem zagledal bledi obraz trpečega prijatelja. Spoznal me je. V suha usta sem mu vlil nekaj kapljic vode pomešane s kisom, ki sem jo še imel v čutari. Pokimal je z glavo v znak hvaležnosti. V levi rami pod ključnico je imel veliko, umazano rano, iz katere se je penila kri. Zdelo se mi je, da mu je krogla prestrelila pljuča, ker peneča kri naj bi pomenila raztrgana pljuča. Že so prišli sanitejci in odnesli ranjenca. Zdelo se mi je, da se pogrezam od hudega. Skočil sem v kaverno. Prav kmalu je prišla vrsta na mene za stražo. Redki smo postajali. Malo je bilo tistih, ki so se vrnili zdravi v kaverno. V tistih trenutkih sem naravnost želel, da bi me zadela krogla, samo da bi me odnesli za Dragom. Toda, nič se mi ni zgodilo, tudi to pot, čeprav je vse okoli mene sikal ogenj. Vrnil sem se v kaverno, kjer je vladala strašna žalost. Žilović je jokal. Le nekaj mož okoli njega je še ostalo. Ni bilo več mogoče držati se reda vsake pol ure menjava straže. 42 Strašna novica - Drago je ranjen