JEZIKOVNI KOTIČEK Sveti trije kralji

Transkript

1 JANUAR 2016 letnik 65, številka 1 4 POGOVOR Z MARJANOM BEČANOM Vsaka maša je zlata maša 8 JEZIKOVNI KOTIČEK Sveti trije kralji 9 NOVICE Starši na referendumu zaščitite otroke

2 FOTO VTISI Miklavževanja po slovenskih župnijah Miklavžev večer v Haagu V Bruslju nestrpno pričakujejo sv. Miklavža in njegove pomočnike. V Moersu je vse zbrane na miklavževanju nagovorila predsednica Slovenskega sveta Nada Zupan. Majhni otroci so se v Ingolstadtu pogumno približali Miklavžu. V Münchnu so otroci obisk sv. Miklavža veselo pričakovali in ob tem tudi zaplesali. Na Švedskem Dominik prejema darove. NAŠA LUČ Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/ , faks: 01/ , e-naslova: rafaelova.druzba@ siol.net in jpucelj@msn.com Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/ Jezikovni pregled: Vida Frelih CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR Švica 48,95 CHF Velika Britanija 31,35 GBP Avstralija 50,60 AUD Kanada 49,50 CAD ZDA 48,40 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR Švedska 320 SEK Švica 45 CHF Velika Britanija 28 GBP. Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: , DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI , SWIFT LJBASI2X Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver Grafična priprava: Družina d. o. o. Prva stran ovitka: Jaslice Ane Korenč, foto: Tatjana Splichal Tisk: tiskano v Sloveniji. Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) , faks: (+386) , e-naslov: rafaelova.druzba@siol.net Poslovni račun pri NLB d. d.: , voditelj: Lenart Rihar 2 Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi NAŠA LUČ januar 2016 Liebigstr. 10, München, T (*49) , M , F (*49) , predsednik: msgr. Janez Pucelj

3 POGOVOR Z MARJANOM BEČANOM 4 Vsaka maša je zlata maša Leto usmiljenja UVODNIK ZAKLADI SLOVENSKE UMETNOSTI 7 Po častitljivem rojstvu sledi še večerja JEZIKOVNI KOTIČEK 8 Sveti trije kralji SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM Premisleki 9 Novice 9 ŽUPNIJE 11 KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO 24 Naj bodo trenutki v novem letu 2016 polni miru in notranjega veselja, ki ga prinaša Novorojeni. Blagoslovljen praznični čas! Pred 70. leti je bilo leto po tem prvo leto po končani vojni. V Sloveniji, ki je takrat tudi po zaslugi slovenskih komunistov pripadla politično novi oblasti v Beogradu, je narod dobil novo ime: delovno ljudstvo je leto pred nami. Tokrat je v domovini lahko vesel vsak, ki ima delo. Biti zaposlen je več kot biti delovno ljudstvo. Zato mnogi delo iščejo spet na tujem in to se pozna tudi v izseljenskih skupnostih; v župnijah bolj občasno, dokler kdo išče stanovanje ali zaposlitev. Časi delovnega ljudstva so pustili posledice, da komaj kdo še išče skupnost. Nekaj časa bo morda tako šlo, dokler ne bo osamljeni človek ugotovil, da je bolje oskrbljen tisti, ki zmore in zna pripadati svojim. Pogled v prihodnost bo bolj jasen človeku, ki bo imel skupnost okoli sebe. Časi za človečnost in medsebojnost niso najbolj spodbudni. Pred sedmimi desetletji so začele nastajati slovenske župnije po Evropi, ker je»svetla prihodnost«v dveh, treh desetletjih pokazala svoj obraz in iz domovine pognala 70 tisoč delovnih ljudi. Našli so človekoljuben obraz in odnos pripadnosti, ki ga je slovenska Cerkev zaživela s svojimi rojaki. Letošnje leto usmiljenja ima še obsežnejši značaj. Papež Frančišek ga je zasnoval kot odgovor na bedo nečlovečnosti, ki je pokazala svoj obraz v postmodernih družbah tako surovo, da so na migrantskih poteh množice, ki jih svet do sedaj ni videl. Papež meni, da se moramo najprej kristjani osvestiti, da je usmiljenje do ponižanega in potlačenega človeka najprej zadeva naše duhovnosti. Tudi Cerkev se mora zazreti poglobljeno v svojo stvarnost, saj smo mi sami najprej potrebni usmiljenja. In to Božjega. Šele to nas usposobi biti usmiljen do sočloveka po zgledu Usmiljenja, v katerem se je rodilo Odrešenje na ves svet. Iz te zavesti nastaja skupnost, tako se odprejo vrata pripadnosti človeku in človeštvu. Vrata usmiljenja. Koliko bo v svetoletnem procesu pridobilo tudi slovenstvo in pripadnost njemu v domovini in na tujem, je precej odvisno od nas slovenskih kristjanov. Janez Pucelj ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI ANGLIJA SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON 62, Offley Road, LONDON SW9 OLS T/F (*44) župnik: Stanislav Cikanek e-naslov: cikanek@msn.com AVSTRIJA SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN T (*43) duhovnik: Matija Tratnjek e-naslov: info@spc-dunaj.net SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ T (*43) župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv PREDARLSKO Diakon Ralph Prausmüller Lehrer-Frick-Strasse 10, 6800 Feldkirch e-naslov: ralphprau@gmail.com T (*43) SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITAL Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL župnik: mag. Jože Andolšek Št. Primož 65, 9123 Št. Primož T (*43) BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ Av. de la Couronne Bruxelles / Ixelles T (+32) M (*32) župnik: dr. Zvone Štrubelj e-naslov: zvones@gmx.de SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN T/F (*32) kontaktna oseba: Nežka Zalar, M (*32) e-naslov: nezka@scarlet.be FRANCIJA DELEGATURA AUMÔNERIE NATIONALE DES SLOVÈNES DE FRANCE Moulin de Thicourt THICOURT Tel Fax (*33) e-naslov: kaminjoseph@aol.com SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ 3, Impasse Hoche, CHATILLON T (*33) , župnik: dr. Zvone Štrubelj e-naslov: zvones@gmx.de diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire, La Celle les Bordes. Tel: e-naslov: valant.ciril@wanadoo.fr SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH 14, r. du 5 Decembre, MERLEBACH T (*33) , T mlin (*33) župnik in delegat: Jože Kamin, e-naslov: kaminjoseph@aol.com SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA 6, rue Vernier, NICE T (*33) , F (*33) župnik: Štefan Čukman e-naslov: scukman@club-internet.fr HRVAŠKA SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB oskrbovana iz Slovenije. Informacije: dekan Anton Trpin, T (*386) Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej e-naslov: zupnija.sentjernej@rkc.si ITALIJA SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM Via Appia Nuova 884, ROMA T (*39) , F SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4 informacije: K. Donno, T NEMČIJA KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA SLOVENCEV PO SVETU govorec: msgr. Janez Pucelj Liebigstr. 10, München T (*49) , M F (*49) e-naslov: jpucelj@msn.com SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN Kolonnenstr. 38, BERLIN T (*49) , T F župnik: Izidor Pečovnik e-naslov: dori@skmberlin.de SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN Bausemshorst 2, ESSEN T (*49) T/F (*49) župnik: Alojzij Rajk M (*49) e-naslov: alojzijr@gmail.com, alojzij.rajk@rkc.si KÖLN (glej Essen) SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT Mathildenstr. 30 a, FRANKFURT T (*49) , F župnik: Martin Retelj e-naslov: martin@skg-frankfurt.de SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM Römerstrasse 32, MANNHEIM T (*49) , F župnik: Janez Modic e-naslov: janez@skm-mannheim.de INGOLSTADT (glej München) SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART Stafflenbergstr. 64, STUTTGART T (*49) , M F (*49) župnik: Aleš Kalamar T (*49) , M e-naslov: aleskalamar@gmail.com SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG Ottmarsgäßchen 8, Augsburg T/F (*49) , M župnik: Roman Kutin e-naslov: roman.kutin@gmx.net SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM Neunkirchenweg 63 A, ULM T (glej Augsburg) župnik: Roman Kutin (glej Augsburg) SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN Liebigstr. 10, MÜNCHEN T (*49) , F e-naslov: slowenischsprachigemission.muenchen@erzbistum-muenchen.de župnik: Janez Pucelj; T (*49) e-naslov: jpucelj@msn.com župnik v pokoju: Marjan Bečan e-naslov: mbecan@erzbistum-muenchen.de pastoralni sodelavec Slavko Kessler e-naslov: skessler@ebmuc.de SRBIJA SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD Župa sv. Cirila i Metoda Požeška 35, BEOGRAD T (+381) MT (*381) župnik: Lojze Letonja CM e-naslov: lletonja@gmail.com ŠVEDSKA SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG Parkgatan 14, GÖTEBORG T/F (*46) T (+46) (0) , M (+46) (0) župnik: Zvone Podvinski e-naslov: zvone@kristuskonungen.se; zvone.podvinski@rkc.si ŠVICA-LIECHTENSTEIN SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH T 0041 (0) , M 0041 (0) spletna stran: župnik: mag. David Taljat e-naslov: slomission.ch@gmail.com januar 2016 NAŠA LUČ 3

4 POGOVOR Vsaka maša je zlata maša Pogovor z Marjanom Bečanom Janez PUCELJ > G. Marjan, povej našim bralcem o starših in družini. Oba sta bila Gorenjca. Mama zelo ponosna, ker je bila z Brezij. Ata je bil z Rakovnika pri Medvodah. Oče je bil šofer in na svoj poklic precej ponosen, ker je bil revež od mladih let. Star je bil komaj osem let, ko mu je umrl oče za kapjo. Poslali so ga služit, da so ga preživeli. Kasneje je bil v tovarni v Pirničah in je pomagal pri nakladanju tovornjakov še kot mladoleten. Občudoval je šoferje in se navduševal nad vozniško veščino. Zgodilo se je, da je bil nek prevoz nujen, pa ni bilo šoferja. Bil je komaj 18 let star in se je vseeno ponudil, da pelje tovor na cilj. Ker ni bilo prav veliko prometa in manj nevarnosti za nesrečo, je uspešno opravil nalogo. Nazaj grede je nekdo prisedel in ga vprašal, če ima vozniško dovoljenje. Priznal je, da ga nima, ampak da je le hotel pomagati, ker je bila nuja. Možak mu je povedal, da je vozniški inštruktor in ima licenco, da daje vozniška dovoljenja. Rekel mu je:»fant, moral bi te kaznovati, vendar si tako suvereno vozil, da si naredil izpit.«dal mu je vozniško dovoljenje. Tako je moj ata postal šofer. Bil je eden prvih šoferjev na Gorenjskem, v registru je imel številko 23. > In je uspešno opravljal svoj novi poklic? Da, kasneje je postal Rupnikov šofer. Kako je do tega prišlo, ne vem. Bil je njegov civilni šofer. Sta se pa prav dobro razumela. Velikokrat sta tudi prijateljevala. Npr. takrat, ko sem prihajal na svet, sta ga točila, da je od mize teklo. Ko so naznanili rojstvo, je Rupnik pripomnil:»no, pa je spet en vojak več.«a to nikoli nisem bil. > Kaj pa mama? Bila je šivilja. Tudi njena družina na Brezjah je bila velika. Še kot mlado dekle si je zaslužila za šivalni stroj in je šivala srajce za nekega trgovca Kocbeka. Nekoč sta se z atom srečala na avtobusu in se je vnelo med njima. Kmalu sta se poročila. Bilo je leta Preselila sta se v Ljubljano. Stanovanje je bilo zraven Rupnikove vile in najbrž se je oče tam spoznal z njim. > Otroštva pa nisi doživel v Ljubljani? Le prva leta so Nemci ata vzeli in ga poslali v Pliberk. Tam je vozil poštni avto. Sestra je bila stara sedem, jaz dve leti, ko smo odšli na Koroško. Ljubljane se sploh ne spominjam. > Kakšni so spomini na Koroško? Naselili smo se v sosedstvu nekega Slovence, ki je hodil k nam navijat, naj se oče vpiše v komunistično partijo. Razlagal je, da bo komunizem na vsak način prišel. Kdor bo vpisan, bo zanj dobro, kdor ne bo, gorje mu. Ata se je tega ustrašil in ni vedel, kaj bi naredil. Iskal je možnosti, da se tega terorja reši. V Špitalu je zvedel, da se odpirajo vrata za Argentino. Dejal nam je, da v komunizmu ne mara živeti, in se je vpisal. Bili smo sprejeti. > Vi bi ostali na Koroškem, če ne bi bilo te propagande? Seveda. Oče je imel svojo službo in mi smo bili svobodni. Ko so pri pošti zahtevali, da vzame avstrijsko državljanstvo, je opustil to službo in se zaposlil kot voznik avtobusa. > Se spominjaš vojnih razmer? Bil sem star pet let, ko je bilo vojne konec. V spominu mi je ostalo bombardiranje Pliberka. Središče mesta ni bilo prizadeto, menda je padlo 75 bomb. Grmelo je, da je bila groza. Ena bomba je padla na šolo, in tisti, ki so bili pri popoldanskem pouku, so bili vsi mrtvi. Večkrat pa so bombardirali postajo in progo. Bilo je že zadnje dneve vojne. Menda so zrušili en bombnik blizu Pliberka, piloti so se rešili, vendar so jih potem Nemci pobili. Zavezniki pa so se maščevali. > Kakšne so bile razmere po vojni? Mama in ata sta se precej zanimala za razmere v Sloveniji in za prihod domobrancev. Tudi naši sorodniki so bili med njimi in smo jih šli obiskat. Veliko smo zvedeli, kaj se je dogajalo zadnji čas doma. Nekateri Slovenci na Koroškem niso mogli verjeti, da je res vse, kar so ti begunci pripovedovali. Neki naši sosedje so se vrnili in potem se je za njimi zgubila vsaka sled. Mnogi so govorili, da je v Sloveniji svoboda in je najbolj smiselno vrniti se na svoj dom. Govoric je bilo veliko, češ da je doma prostost za vse. Pa ni bilo tako. > Kdo je navduševal za vrnitev? Tega ne vem. Bilo pa je seveda veliko civilistov, ki so prišli na Koroško že prej in ne šele z begunskim valom ob koncu vojne. > Ste imeli stik z begunci v taborišču? Ne prav veliko. Obiskali smo sicer sorodnike, več kot to pa ni bilo. Nekajkrat so oni prišli k nam. Tako smo dobro vedeli, kaj se je dogajalo v Sloveniji. > Se spominjaš prihoda partizanov? Za tri dni so prišli. Kako da smo bili v gostilni, kjer so se pojavili, ne vem. Vsekakor pa vem, da so prišli v gostišče in se takoj zanimali za šoferja. Nekdo je pokazal na očeta in neka partizanka je brž naročila očetu, da jih bo naslednji dan peljal na nek kraj. Ata je rekel, da ne bi rad. Vstala je in zagrozila:»nihče se nam ne bo upiral!«okrog pasu je imela celo vrsto granat. Mama in ata sta si pod mizo dala znak in on je šel z njimi. Pokazali so mu tovornjak in dejali, da je tank poln bencina. Zjutraj naj bo pripravljen. Ata je ponoči šel do avta, bencin spustil v kanister in nalil vode. Zjutraj seveda avto ni vžgal. Na glas se je jezil, saj avto pozna in je vse v redu, pa ne vžge. Zamudili so se in čez nekaj časa je nekdo zaklical:»angleži so za gradom.«v trenutku so se vsi pobrali in oče je bil rešen. > Je imel prihod partizanov kakšne posledice? Vem, da so vzeli nekaj ljudi s seboj. Tudi naš gospodar Filip Zwick je bil odpeljan. Bil je bogat trgovec. Menda je bil poveljnik vojaške enote v Begunjah in je bil baje zelo surov. Z nami pa je bil zelo prijazen in dober. Veliko nam je pomagal. Nikdar ni prišlo do hude besede. Ponoči so prišli in ga odpeljali in nihče ne ve, kje je pokopan. > Koliko časa ste še bivali na Koroškem? Do Marjan Gabrijel Bečan > Tu si začel s šolo? Seveda, dve leti in pol. V prvi razred sem šel že v času po vojni. Vse je bilo v nemščini. Težav pa nisem imel, ker sem že govoril kot vsak otrok sredi nemškega sveta. Sicer pa nič posebnega. > Kako je prišlo do odločitve za Argentino? Ata se je vpisal med prosilce za to državo, ki je edina ponudila sprejem celotnih družin. Ata se je hotel na vsak način izogniti grožnjam, ki so jih prinašali Slovenci pod komunističnim navdihom. Organizacijo je prevzel nek hotelir Breznik. > Je odločitev napravil oče sam? Oba sta premlevala te stvari in se tudi skupno odločila. Bila pa je mama precej bolj zaskrbljena, oče pa je bil bolj sproščen. Kadar ni bilo odgovorov na vprašanja o prihodnosti, je rekel:»saj Bog ve, da smo na svetu, bo že poskrbel tudi za nas.«če se ozrem danes nazaj, moram reči, da je imel prav. Vse se je dobro izšlo, lačni nismo bili nikoli. Ata je vedel, da v Argentini ne bo bogastva. Bo pa dovolj, da se preživimo. In tako je tudi bilo. > Kako ste se pripravili? Imeli smo dovolj časa za pripravo. Vse smo lahko vzeli s seboj. Ni bilo nobenih omejitev. Spravili smo vse v enajst velikih zabojev. Napisali smo samo priimek in enajst kosov. Ko smo prišli tja, jih je bilo samo deset, vendar nismo ničesar pogrešali, nič ni manjkalo. Najbrž se je ata uštel. > In vam je vse prišlo prav? Vse smo vzeli s seboj, kar smo imeli. Vse orodje, ki si ga je oče pridobil. Vendar tega kasneje tam ni nikoli rabil. Sosedje so nam pomagali, da smo zaboje sploh lahko odprli. Iz zabojev je oče zbil stole in mizo, da smo lahko nekam sedli in se zbrali k jedi. Naredil je celo omaro in vse druge praktične reči za opremo stanovanja. > Kako je potekalo potovanje preko luže? Do Beljaka smo morali priti vsak po svoje. Tam je čakal vlak, ki nas je pripeljal do Grugliasca blizu Turina. Tam smo bili kakšnih deset dni v neki zapuščeni bolnici in čakali na pot do Genove, kjer smo se vkrcali na ladjo. Bila je ameriška vojna ladja, namenjena za prevoz vojakov in ni bila opre- 4 NAŠA LUČ januar 2016

5 POGOVOR mljena s strelnim orožjem. Vkrcalo se nas je 492 Slovencev. Zelo dobro so nas sprejeli in vsa oskrba je bila sijajna, hrana dobra. Postregli so nam tudi z zobnimi ščetkami, brivskimi aparati in podobnimi potrebščinami. Vse zastonj. > Potovanje je bilo zate najbrž zanimivo? Prvo noč smo prišli v velik vihar. Privezali so nas na postelje, ker je bilo res nemogoče obstati stoje. Z atom sva bila v najgloblji etaži ladje in brnenja motorjev sva imela polna ušesa. Posebej je zarohnelo, ko se je vijak vrtel nad vodo. Tista noč je bila huda, potem pa je bila vsa vožnja izredno lepa in mirna. Ni pa bila dovoljena maša, čeprav je bil duhovnik Albin Avguštin med nami. Pluli smo tri tedne. > Morda se spomniš kakšnega doživetja? Nek mož je bil nekoliko razposajen in morda še bolj premaknjen, me je nekoč dvignil in držal preko ograje nad morjem, kot bi me metal v zrak in takrat me je tako prestrašil, da sem ga krepko obrcal. Ob prehodu preko ekvatorja nam je posadka pripravila veliko praznovanje na krovu. Na koncu pa so mornarji vso druščino obrizgali z vodo, da smo bili popolnoma mokri. Bilo je seveda vroče in smo se tudi kmalu posušili. Trije ljudje so na poti umrli. Dva so vrgli v morje, eden pa je bil kuhar, Amerikanec in tega niso spustili v valove. > Sledil je prihod v novo domovino. Tam so nas tudi prav lepo sprejeli. Najprej so nas poslali v emigrantski hotel, ogromno stavbo. Bile so skupne spalnice v prvem in drugem nadstropju. Spodaj je bila jedilnica. Tu smo lahko ostali, dokler smo hoteli. Preko dneva pa smo morali iti ven, da bi si čim prej oskrbeli svoja stanovanja in službe. Dobiti delo je bilo lahko, stanovanje precej težje, ker je bilo treba plačati za tri mesece naprej. Toliko denarja pa nihče od nas ni imel. Sicer so nam dali podporo tudi v denarju, vendar to ni bilo zadosti za stanarino. Domenili smo se z nekim maminim daljnim sorodnikom in še štirimi fanti, da smo dali denar skupaj in najeli stanovanje. Bili smo na tesnem, ampak vsi zadovoljni, da smo prišli končno na svoje. Vsi so takoj dobili delo, tudi če niso znali špansko. > Koliko časa ste bili tako skupaj? Manj ko leto dni. Drug za drugim so fantje dobili svoje stanovanje in se odselili. Nekateri so se hitro poročili, bili so stari med 24 in 31 let in so iskali urejeno družinsko življenje. > S sestro sta morala spet v šolo? Da, takoj. Eno leto je bilo za spoznavanje jezika, potem pa redna šola naprej. Bilo pa je lahko, ker je bila zahtevnost precej manjša kot v Pliberku in glede snovi ni bilo težav. Jezik sem pa tudi hitro obvladal do pogovornega nivoja. > Kje se je zaposlil oče? Najprej je dobil delo v firmi, kjer so delali matrice za tisk. Model je položil v stiskalnico in potem z nogo pognal, da je nastala matrica. Nekoč je prepočasi umaknil roko in ga je stisnilo. Ker je bil mehanik, so ga sprejeli v tovarno, kjer so izdelovali prikolice za motorna kolesa. Tam se je hitro znašel in je kmalu tudi prispeval nekaj inovacij. Ko je bila tovarna prodana, je izgubil službo. Moja sestra pa je že kot mladoletna opravljala lažja dela v tovarni, kjer so bili lastniki Judje. Ti so nastavljali skoraj samo Slovence in so takoj vzeli tudi njega. Bili so zelo dobri do vseh delavcev. Ata je tam nakladal avtomobile za razvoz izdelkov. > Mama ni bila v službi? Ni bila redno zaposlena, je pa doma šivala nogavice, ki so jih zaradi napak izločili pri proizvodnji. Sestra je vsak teden prinesla veliko vrečo teh nogavic in mama jih je popravljala. > Kako so se Slovenci znašli v novem okolju? Sprva seveda še ni bilo organizacij, te so nastale kasneje. Tudi dušnega pastirstva še ni bilo. G. Hladnik je delal med Argentinci, vendar je imel nalogo tudi za Slovence, ki so se v Argentini naselili med obema vojnama. Potem pa so prišli z drugimi transporti duhovniki in organizirali najprej v centralni hiši redno pastoralo. To ni bila sedanja centralna hiša, ampak neka najeta stavba. Maše so pa bile po argentinskih cerkvah, kjer so se naselili Slovenci. V centralni hiši je bila spoved in nedeljska popoldanska pobožnost. Argentinci so vse to zelo podpirali. Nikoli ni bilo nasprotovanja. > Kateri duhovniki so to postavili na noge? G. Orehar, g. Avguštin, ki je kmalu sprejel tudi delo na argentinski fari, je pa maševal tudi za Slovence. Potem je bil g. Jurak, pa Kalan, g. Mernik, ki je deloval pri salezijancih. Imeli so veliko cerkev, obsežen park in zavod. Tam je zelo veliko delal tudi za Slovence. > Kako so nastale skupnosti? Najprej so vabili ljudi k maši, kjer se je naselilo več Slovencev. Centrov še ni bilo. To je nastajalo kasneje, ko so se Slovenci med seboj začeli organizirati in so najeli hišo ali kupili zemljo in postavili svoj dom. > So vsi ostali v Buenos Airesu? Večji del. Nekateri pa niso prenesli vlažnega zraka in vročine in so poiskali ugodnejše podnebje v Barilochah in Mendozi pod Andi. To razseljevanje se je začelo kmalu. > Kako si nadaljeval šolanje in stopil na teologijo? Po osnovni šoli sem vstopil v slovenski zavod. Takrat namreč ni bilo veliko gimnazij, zato so nastajali dijaški zavodi v bližini teh šol. Slovenci pa so imeli svoje bogoslovje v stavbi, ki so jo dobili zelo poceni. Lastnik je bil bogataš, ki je nekdanjo tovarno skoraj podaril Slovencem. Stavba je bila v razsulu in so jo bogoslovci sami obnavljali. > Brez krajevnega škofa to ni šlo? Bogoslovje je bilo najprej v 800 km oddaljenem San Luisu. Škof Di Pasco je to z veseljem dovolil, kasneje je hotel, da bi vsi delali le za njegovo škofijo. Škof Rožman pa je načrtoval, da bi vsaj nekateri prevzeli skrb za Slovence. Zato so se potem odselili. > V Buenos Aires? Da. 18 km od centra so dobili tisto stavbo, ki so jo sami začeli obnavljati in urejati za bogoslovje. Kmalu so odprli tudi zavod za fante, ki so obiskovali gimnazijo dva kilometra vstran. Sicer bi se morali voziti po več ur na dan. To gimnazijo sem potem obiskoval tudi sam. > Na gimnaziji je bilo torej več Slovencev? So nas poznali in tudi spoštovali. Rektor je bil zelo prijazen do nas in nam je pomagal v zadregah. Ko je nastopil njegov naslednik, ki je bil mason, pa je prav tako ustregel vse, kar je le mogel. Celo to nam je dovolil, da na cerkvene praznike nismo prišli v šolo. Žena je bila verna, otroke sem kasneje krstil jaz, enega sina tudi poročil. Bil sem kot prefekt večkrat pri njih v gosteh in sem imel že zaradi fantov več stika tudi z njim. Vedno me je spoštljivo sprejel. > Po gimnaziji si vstopil v bogoslovje? Naša gimnazija je bila bolj slaba. Ni bilo latinščine, filozofije sploh ne. Zgodilo se je, da nekaj mesecev ni bilo profesorja za zgodovino. Angleščino smo imeli le pol leta in profesorica nam je bolj kot jezik razlagala, kako se živi po svetu, kar je sama doživela. Tako nas je zadnjih šest bogoslovcev moralo opraviti dodaten vstopni letnik bogoslovja, da smo vsaj malo spoznali filozofijo, latinščino in dopolnili še nekaj drugega splošnega znanja, ki je bilo potrebno za fakultetni nivo. > To je bila slovenska teološka fakulteta? Da. Profesorji so bili precej strogi. Rekli so nam, da smo pač na tujem in ne smemo zahtevati manj, kot je običajno na domačih bogoslovnih fakultetah. Raje več. > Kdaj je bila ustanovljena ta fakulteta? Takoj po vojni, ker so se bogoslovci in profesorji umaknili pred komunistično oblastjo iz Slovenije. Prva novica o tem je bila, da so vsi profesorji in bogoslovci odšli iz Ljubljane. Pater Prešeren je šel k papežu in zaprosil, da bi smeli ti bogoslovci dokončati študij zunaj ob predavanjih svojih dosedanjih profesorjev. Dobil je dovoljenje in celo naročilo, da naj sprejmejo na fakulteto tudi nove, če se kdo zunaj javi in želi postati duhovnik. Kasneje se je zvedelo, da je teološka fakulteta nadaljevala svoje delo tudi v Ljubljani. P. Prešeren je šel spet k svetemu očetu in povedal, da je ravnal v zmoti, in vprašal, kako sedaj. Papež je priporočil, naj nadaljujejo z bogoslovjem, dokler se da. Tako so imeli dovoljenje za delovanje, dokler je bil kakšen bogoslovec. Ob novi maši z očetom in materjo 1965 januar 2016 NAŠA LUČ 5

6 POGOVOR Pri srebrni maši dr. B. Rozmana v Münchnu 1977 Srečanje s papežem Benediktom XVI. v Rimu 2006 > Vse je potekalo v slovenskem jeziku? Vse je bilo seveda slovensko. In strogost tudi povsem slovenska. Posebej prof. Ignacij Lenček, ki je predaval moralko in latinščino, je bil zelo strog. Nekoliko manj dr. Gnidovec in prof. Ahčin, ki je kmalu zbolel, in v mojem času ni več predaval. Prof. Gogala je doktoriral v Rimu iz prava in njegova predavanja so bila res bogata, zanimiva. Vedno je navajal primere, tako da smo čutili, da gre za življenje, ne le za znanost. Pater Kukovica je bil najprej moj prefekt, kasneje je odšel na študij v Nemčijo in prišel nazaj kot moralist. Nekateri predavatelji so pomagali honorarno od zunaj. > Potem je prišlo posvečenje. 50 let je tega. Skupaj s Škuljem sva bila zadnja dva novomašnika iz tega bogoslovja. > Posvečen si bil 18. decembra, nenavaden datum? Navadno je bilo posvečenje na praznik Brezmadežne, 8. decembra. Tisto leto 1965 pa škofa še ni bilo nazaj s koncila v Rimu. Šel sem na škofijo in zaprosil, da naj naju posveti kar pomožni škof. Pa mi je generalni vikar odgovoril:»ja kam se ti pa mudi?«> Kje je bila nova maša? V San Martinu. Nisem spadal v to skupnost, pa so bili tako dobri, da so mi vse sami pripravili, vse organizirali, tako da nisem imel nobenih skrbi. Ata in mama bi tega ne zmogla in sestra je bila takrat noseča, tako da so mi res zelo ustregli. Še danes sem jim hvaležen. > Kje je imel pa Škulj novo mašo? Njega je povabil župnik Avguštin. Tam blizu so tudi stanovali in mu je fara pripravila lepo novomašno slavje. On je imel novo mašo prav na božič, jaz sem jo imel pa že dan po posvečenju. Tako sva se zmenila, da so ljudje imeli možnost priti na obe slovesnosti. > Tvoja prva duhovniška služba? Ostal sem v zavodu za prefekta. Tam sem se tudi dobro počutil in delo mi je ustrezalo, saj sem ga poznal. Vedel sem tudi, da bom lahko pomagal na argentinski fari, ki je bila v bližini. Tako sem bil kar dobro zaposlen. Z župnikom in verniki smo se zelo dobro razumeli. Ljudje so ga imeli radi, prav tako mene in župnik je bil tega iskreno vesel. Ob sobotah in nedeljah je bilo res veliko dela. Ogromno je bilo spovedovanja. Mladinska srečanja je prepustil meni pa tudi v šolo sem hodil učit verouk. Tako sem imel stik s pastoralo, ki je v zavodu ni bilo veliko. Nameraval sem kasneje iti na faro, zato so mi bile te pastoralne izkušnje zelo dragocene. > Kakšne naloge si imel kot prefekt v zavodu? Skrbel sem za red med zavodarji. Nekaj več dela je bilo z njimi, ker so potrebovali pomoč pri raznih predmetih, največ pri matematiki. Nekateri profesorji so zahtevali kar veliko znanja. Imel sem k sreči zelo dobro profesorico matematike, ki nas je veliko naučila. Matematiko sem tudi sam imel rad in prav v tem sem moral največkrat pomagati gojencem. > Kakšen je bil dnevni red v zavodu? Zjutraj sem dijake zbujal. In potem sem imel mašo zanje. Po zajtrku so šli v šolo in sem imel prosto dopoldne. Ljudje na fari so to vedeli in so prihajali kar pogosto na pogovore, k spovedi ali če so potrebovali kakšen nasvet. Popoldne pa sem nadziral gojence, da so se učili in napravili naloge. > Ob nedeljah te niso potrebovali? Konec tedna so šli fantje domov. > Koliko časa si opravljal to službo? 12 let. > In potem? Razmere so se spremenile. Zgrajenih je bilo precej gimnazij in je zavod postal nesmiseln, saj so lahko blizu svojega doma našli gimnazijo. Tudi vzdušje se je spremenilo. Nastala je krilatica, boljše ja najslabša družina kot najboljši zavod. Ni bilo več potrebe po zavodu in so ga zaprli. > In ti si bil prost. Kam bom dodeljen, sem se spraševal. Takratni narodni ravnatelj za pastoralo Slovencev po svetu škof Lenič je vprašal g. Oreharja, ki je bil delegat za dušno pastirstvo Slovencev v Argentini, če je potrebno, da ostanem v slovenski pastorali. Orehar je odgovoril, da ne, ker so bile vse skupnosti oskrbljene. Sam sem želel v prvi vrsti delati za Slovence tam ali kje drugje. Če ne bo mogoče, se bom ravnal po tem, kdo me bo prvi prosil za pomoč. Tako sem bil pripravljen iti v Čile, kjer je deloval g. Mohar, in me je vabil in mi plačal vožnjo, da sem šel pogledat, kako dela. > Pa vendar kasneje nisi odšel tja. Ne, stvari so se razvile drugače. Orehar ni videl potrebe, da bi delal med Slovenci, so pa laiki začeli propagando, da me potrebujejo. Ugovarjali so Oreharju, da je že kar nekaj duhovnikov starejših in bo kakšen tudi obnemogel. Orehar me je poklical in me vprašal, če lahko škofa prosi zame, in sem seveda pritrdil in mu dejal, da je škofova beseda zame glavno merilo. Navedel mi je razloge laikov, zakaj bi naj ostal med Slovenci. In sem dejal, da naj se zmeni. Potem pa sem dobil pismo od škofa Leniča, kjer je zapisal, da Orehar nima interesa zame, in me vprašal, če bi hotel priti v Evropo med Slovence. Odgovoril sem tako kot Oreharju, kamor me boste poslali, tja bom pa šel. > In kako sta se zmenila potem škof in Orehar? Orehar je pisal škofu, da bi bilo dobro, če ostanem v Argentini, škof pa mu je odgovoril, da je že vse v teku za moj prihod v Nemčijo in je prepozno za spreminjanje tega načrta. Ljudje pa so na vsak način hoteli, da ostanem in mi svetovali, da lahko škofu tudi odpovem dano besedo. Tega pa nisem hotel. Do danes mi nekateri očitajo, da sem jih zapustil in si pomagal na boljše. Zase vem, da sem ravnal tako, kot mi narekuje pokorščina škofu. Nisem odločal sam po svojih željah, šel sem, kamor me je poslal škof. Še letos so mi navrgli, zakaj nisem ostal, češ da sem vedel, kako je v slovenski skupnosti v Argentini. > Ljudje radi povedo svoje želje in prošnje, vendar... Že res, vendar je treba upoštevati tudi vse okoliščine tedanjega časa in odločitve odgovornih in predpostavljenih. Za duhovnika je škofova beseda odločilna, tako so nam dopovedovali že v semenišču. Tudi duhovniki, ki so šli v argentinsko pastoralo, so se ravnali po tem načelu in so bolj ko ne vsi zadovoljni. > Evropa je zate pomenila München. Da, že polovico življenja sem tukaj. > Kako si se vživel v Münchnu? Tu je bil Zdešar in župnik Rozman, ki si je zelo prizadeval za Našo luč. To je bila njegova velika naloga in jo je resno opravljal. Zelo je bil vesel, da sem hodil na obiske k ljudem, kar njemu ni najbolj ležalo. Težko je prenašal, če je kdo bolj robato nastopil. Užalilo ga je. Jaz sem jemal te stvari bolj za šalo in sem se na ta način izognil ostrini. Ljudje so to vzeli za dobro. > Slovenci so tu živeli drugače kot v Argentini. Najprej je tu veliko večja razpršenost ljudi po vsej Bavarski. Pa še nekaj sem opazil. Bali so se stika z 6 NAŠA LUČ januar 2016

7 POGOVOR duhovnikom zaradi oblasti v domovini. Ko so šli domov, so jih zasliševali in jim pripovedovali hude očitke zoper duhovnike in njihovo delovanje. Tega sem se moral nekoliko navaditi. Kadar sem vprašal, če lahko pridem na obisk, sem marsikdaj dobil odgovor, da mi ne bodo zaprli vrat, vendar raje vidijo, da ne, ker bo gotovo kdo povedal to naprej in bo spet zasliševanje doma. Ni bila kakšna mržnja do duhovnika, ampak nevšečnosti, ki so jih zaradi tega doživljali. So mi tudi naravnost povedali, kaj se jim dogaja. Bili pa so tudi zvijačni ljudje. Primer človeka, ki se je dobrikal, se rad pogovarjal, me začel tikati, češ bodimo prijatelji in domači, redno pri maši in navdušen pripadnik farnega občestva, pa sem zvedel kasneje, da je bil špijon. Imel pa je dovoljenje, da je uvažal lovske puške brez carine in podobne posle. > Kakšna je bila fara takrat, koliko ljudi je bilo? Pregleda nismo imeli, ker takrat še nismo dobivali podatkov od škofije. Treba je bilo iti na urad, imenovan Heimatsmission. Tam so redovnice vodile pisarno, kamor so državni uradi pošiljali liste novonaseljenih tujcev. Po priimkih in krajih rojstva smo izbirali Slovence in prepisovali naslove vsak teden. > Kako ste obveščali te ljudi? Preko pošte bolj malo. Našo luč smo navadno poslali enkrat ali dvakrat, da so dobili naš naslov in predstavili smo revijo. Dva ali tri dni na teden sem potem porabil za to, da sem ljudi obiskoval. > Dr. Zdešar je tudi pomagal v pastorali? Takrat je bil že precej bolan, srce mu je nagajalo in je bil negotov, ali bo lahko opravil kakšno mašo ali ne. Tako sva si delila maše z Rozmanom. Jaz sem hodil po podružnicah, v Münchnu pa sva si delila maševanje. Drugi pa je spovedoval med mašo. Zdešar je pa veliko naredil kot delegat, saj je urejal status naših župnij pri škofijah. In je imel veliko težav. > Tvoji spomini na izseljensko duhovniško skupnost? Srečanja so bila zelo živahna. Sobratje so veliko poročali o svojem delu. Posvetovanja je bilo vedno veliko. Ton so dajale vplivne in markantne osebnosti: Čretnik, Lavrič, Turk, Kunstelj, Žakelj, Gaberc in drugi. > Leta 91 si prevzel župnijo. Takrat je bilo že precej manj vernikov. Ljudje so odhajali domov, nekateri so se tudi navadili na nemško župnijo. Doživljali smo veselje in preizkušnje, ki so doletele ljudi, družine. Ko so ostareli, so težje prihajali od daleč v slovensko skupnost. > Kako je bilo s pripravami na zakramente? Velik poudarek sem dajal na birmansko pripravo. Tekla je že v skupnem programu naše šole, med tednom pa sem rad obiskal birmanske družine in sem se z birmancem ali birmanko še osebno pomenil o snovi. Tako sem videl, kaj je osvojil, kje pa potrebuje še malo posebne razlage. Vabil sem jih tudi, naj povedo, kaj jim je težko razumeti. In sva se o tistem vprašanju bolj temeljito pomenila. Porok je bilo malo. Za krst pa smo se vedno zbrali starši in botri in se pomenili o življenju po veri. > Kako je bilo v župnijski šoli? Učil sem verouk, Rozman slovenščino. Kasneje mi je pomagal Slavko Kessler, pa Petra Hulicius, ki je poskrbela za najmlajše. Vrtec je bil vedno zraven in ga je prej vodila s. Marijana Korber. Ona je bila pravzaprav pobudnica dela z otroki. > Stiki s krajevno škofijo so bili tesni? Ne zelo. Kar so zahtevali, smo izpolnili, ker smo vedeli, da je vse naše delo odvisno od njihove naklonjenosti. Mislim, da smo drug drugega korektno upoštevali. > In stiki s Cerkvijo v domovini? Za to so skrbeli narodni ravnatelji, naprej škof Lenič, kasneje Pirih in Uran. Zdaj pa škof Štumpf. Vedno so nam pomagali, kar je bilo mogoče. Škof Lenič je veliko vedel o razmerah v izseljenstvu, ostali pa so se morali kar nekaj časa privajati na naše potrebe. So pa stiki z domovino polagoma postajali lažji in s temi narodnimi ravnatelji se je problematika izseljenske pastorale precej približala tudi problematiki v domovini. > Letos si zlatomašnik. Hvaležen sem, da sem to dosegel. Zaslug za to seveda nimam. Le opravičiti se moram za svoje napake in pogreške. Je pa to dar, ki je dan ne le meni, ampak tudi župniji, saj je duhovni poklic dan človeku za skupnost Cerkve. > Tvoja beseda našim bralcem. Predvsem sem hvaležen za vsa srečanja z ljudmi in svojimi sobrati. Vedno sem se dobro počutil na fari in storil sem, kar sem znal. Ljudje so bili dobri do mene. Tudi ljudje, ki niso bili verni, so pokazali hvaležnost, če sem jih obiskal v bolnici ali doma. Hvaležen sem vsem. Mojca Polona VAUPOTIČ Po častitljivem rojstvu sledi še večerja ZAKLADI SLOVENSKE UMETNOSTI Kraj Crngrob se nahaja na drugi strani Sorškega polja, tik pod pobočjem Križne gore ter točno na polovici med Škofjo Loko in Kranjem. Tukaj stoji romarska cerkev, posvečena Mariji. Gre za gotsko triladijsko cerkev z dvoranskim prezbiterijem, zvonikom z baročno kapo in neogotsko lopo. V notranjščini in na zu- nanjščini so izredno pomembne srednjeveške freske iz več faz, glavni oltar pa je eden največjih zlatih oltarjev pri nas. V slovenski sakralni umetnosti imamo v tej cerkvi tudi cenjeno fresko ali bolje rečeno del freske, za katero se spodobi, da ji v tem obdobju namenimo posebno pozornost. Gre za fresko oziroma del freske, ki jo je leta 1453 v vzhodni traveji severne ladje naslikal spretni čopič mojstra Bolfganga. To je umetnina za oltarjem sv. Martina, ki predstavlja Kristusovo rojstvo, a je žal ohranjena samo v levi polovici. Lahko bi rekli, da gre za eno od številnih slik božičnega motiva, ki je vabljiva zaradi izbrane lepote in pri- Mojster Bolfgang, Kristusovo rojstvo Marijina cerkev v Crngrobu s preddverjem januar 2016 NAŠA LUČ 7

8 ZAKLADI SLOVENSKE UMETNOSTI Mojca Polona VAUPOTIČ srčne naivnosti. V resnici pa je na naših tleh vsebinsko enkratna! Zakaj? Naslikana je tako, da je kompozicija prilagojena ločenemu zaključku vzhodne stene severne ladje. Prostorski razvoj v globino je v ozadju zaprt s kamnitimi zobci na vrhu. Ta morda predstavlja obzidje Betlehema ali Davidovega gradu. Pred tem obzidjem stoji v lahni diagonali s skodlami pokrit hlevček, skozi katerega sprednji, odprti lopi podobni del vidimo za ograjo iz prepletenih vej glavi vola in osla. Pred hlevcem kleči Marija, oblečena v vijolično haljo in ogrnjena z belim plaščem z rdečo podlogo. Z molitveno sklenjenima rokama časti novorojeno Dete, ležeče pred njo na tleh a od tega se je ohranil samo del žarkastega sija, kajti od tu dalje je freska uničena. Nad otrokom opazimo vijolično krilo plavajočega angela, ki je iz knjige (del te je še ohranjen) najbrž prepeval božično Glorijo. Na naši levi od Marije sedi na leseni pručki starejši tip sv. Jožefa v vijolični, malo čez kolena segajoči suknji, s kapucastim ovratnikom čez ramena in ozkokrajnim klobukom na glavi. Z levico drži nad ognjem kozico, v kateri kuha močnik, ker pa ta prekipeva, ga poskuša s kuhalnico potisniti nazaj. Jed je namreč prekipela, ker se je krušni oče radovedno ozrl proti (naši) desni, onkraj Marije, kjer so se prav tedaj najbrž pokazali pastirji, da bi počastili novorojenca; bili so seveda na danes uničenem delu freske. Na prvi pogled je pred nami le prisrčna božična pastorala. Posebnost pa je vsekakor sv. Jožef, ki kuha močnik. Takšnega»domačega«prizora ob rojstvu Kristusa namreč v slovenskem umetnostno-zgodovinskem slikarstvu do tedaj in tudi po tem ne poznamo. Iz tega lahko sklepamo, da je mojster Bolfgang vire in pobude jemal iz grafičnih produkcij, s katerimi se je srečal v Gornjem Porenju v Nemčiji, kjer je najbrž bil, preden je ustvaril fresko v Crngrobu. Postavitev prizora, ki ga je naslikal, je na moč realistična in ljubka slika Jožefa kot skrbnega»očeta«, ki se zaskrbljeno ozira proti Mariji in novorojencu. Sama Marija pa se odlikuje ne le z uglajeno milino, temveč s posebno preprostostjo ter kompaktnostjo upodobitve. Če pogledamo celoto, pomeni prav ta poslikava crngrobskega oboka zenit te lepotno uglašene smeri osrednjeslovenskega gotskega slikarstva, ki ga je prispeval Mojster Bolfgang. Motiv, na katerem vidimo sv. Jožefa v omenjeni vlogi, je zaenkrat na naših tleh osamljen in prav zato pomemben in vabljiv. Dopoveduje nam, kako so se lahko vsebinski slikarski motivi prenašali tudi na velike daljave, čez vse etnične pregrade in druge meje kot sadovi srednjeveškega univerzalizma, ki je povezoval že tedaj različne vplive in kulture. JEZIKOVNI KOTIČ EK Sveti trije kralji Dnevu svetih treh kraljev, ki ga praznujemo šestega januarja, rečemo tudi tretji božič, večeru pred tem dnevom pa tretji sveti večer. Praznik svetih treh kraljev praznujemo v spomin na prihod treh modrih: Gašperja, Mihe in Boltežarja k novorojenemu Jezusu. Kljub dolgi in nevarni poti so zaupali in sledili svetli zvezdi, ki jih je pripeljala k Bogu, ki se je rodil kot preprost otrok. Novorojenemu kralju so se poklonili z dragocenimi darili zlatom, kadilom in miro. Sveti trije kralji so vsemu svetu razglasili novico o Jezusovem rojstvu, zato temu prazniku rečemo tudi praznik Gospodovega razglašenja. Damjana KERN 3. Kako je prav? Obkroži. Kralji so bili pri nebeškem detetu nebeškemu detetu. Zvezda jih je peljala proti revnemu hlevu revnem hlevu. Čudili so se preprostem otroku preprostemu otroku. Novico so ponesli po celemu svetu celem svetu. Pogovarjali smo se o Gospodovemu razglašenju Gospodovem razglašenju. 4. Poveži začetek in konec stavka. Dan svetih treh kraljev je preprost otrok. 3. sklon DAJALNIK Komu? Čemu? moški spol ženski spol srednji spol E: dobremu kralju D: dobrima kraljema M: dobrim kraljem svetli zvezdi svetlima zvezdama svetlim zvezdam dragocenemu darilu dragocenima dariloma dragocenim darilom Predlog h je pred: k in g. Bog se je rodil kot Kralji so razglasili novico o Jezusu so se poklonili z KOTIČEK ZA NAJMLAJŠE: Reši rebus. Jezusovem rojstvu. dragocenimi darili. 6. januarja. 1. K ali H detetu Boltežarju gospodu novorojenemu Jezusu Kralju vseh Kraljev kralju Gašperju Mariji Božjemu detecu svetemu Jožefu _ + A _ Kako se imenuje zvezda, ki je trem kraljem kazala pot? ZVEZDA 2. Napiši pravilno obliko. (ta praznik) rečemo tretji božič. Trije kralji so se poklonili (majhen otrok). (novorojeni kralj) so prinesli darila. Zaupali so (zvezda repatica). Zvezda jih je peljala proti (Betlehem). (ves svet) so povedali novico. REŠITVE: 1. K detetu, h kralju, k Boltežarju, h Gašperju, h gospodu, k Mariji, k novorojenemu Jezusu, k Božjemu detecu, h Kralju vseh Kraljev, k svetemu Jožefu. 2. Temu prazniku rečemo tretji božič. / Trije kralji so se poklonili majhnemu otroku. / Novorojenemu kralju so prinesli darila. / Zaupali so zvezdi repatici. / Zvezda jih je peljala proti Betlehemu. / Vsemu svetu so povedali novico. 3. Kralji so bili pri Nebeškem detetu. / Zvezda jih je peljala proti revnemu hlevu. / Čudili so se preprostemu otroku. / Novico so ponesli po celem svetu. / Pogovarjali smo se o Gospodovem razglašenju. 4. Dan svetih treh kraljev je 6. januarja. / Bog se je rodil kot p reprost otrok. / Kralji so razglasili novico o Jezusovem rojstvu. / Jezusu so se poklonili z dragocenimi darili. 5. Zvezda repatica. 8 NAŠA LUČ januar 2016

9 Premisleki Publicist dr. Žiga Turk na spletnem Časniku o referendumu Tisti, ki so PROTI imajo problem zato, ker bodo istospolnim državljanom vzeli širitve pravic, ki jim jih zakon prinaša in do katerih so po mojem mnenju upravičeni. In še zato, ker bodo glas PROTI po krivici interpretirali kot da jih imajo za kaj slabše ali manjvredne ljudi. Prav iz spoštovanja do dolge poti, ki so jo istospolni prehodili od preganjanja in nestrpnosti do sprejetosti sem dolgo razmišljal, ali naj se v zvezi z referendumom sploh oglasim. Pa sem se, ker je po mojem mnenju problem večji od pravic ene manjšine ali morale druge manjšine. Tudi tisti, ki bodo ZA, imajo problem. Državljane Slovenije bodo oropali za tako formalno razumevanje in vrednotenje zakonske zveze in družine, kot so ga imele vse kulture, vse civilizacije, od pamtiveka. Problema nista čisto simetrična. Glas PROTI ne pomeni, da položaja istospolnih skupnosti ne bi mogli jutri urediti bolje, kot je zdaj. Glas ZA pa pomeni, da se kot družba odpovedujemo posebnemu in dragocenemu pomenu zakonska zveze in družine. Za zmeraj. Sklep. Konservativec v meni je PROTI, ker Zakon spreminja tradicionalno pojmovanje zakonske zveze in družine. Liberalec v meni je PROTI, ker država uporablja svojo zakonodajno moč, da spreminja, kako naj bi ljudje razumeli nekaj, kar že dolgo in dobro razumejo. Liberalec v meni pa bi podprl, da se partnerske skupnosti dveh poljubnih oseb uredi Novice Otroci in družina so naša prihodnost, foto: PREDVOLILNA KAMPANJA V ZVEZI Z DRUŽINSKIM ZAKONIKOM. V Sloveniji je potekala predvolilna kampanja referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zagovorniki družine se soočajo z zelo pristranskim poročanjem, v katerem so označeni za nestrpne, homofobne in diskriminatorne. Škofovska konferenca je podala svojo izjavo, v kateri so poudarili:»smo prepričani, da v ozadju tega političnega projekta ne gre samo za prizadevanja za domnevno zaščito in enakopravnost določenih družbenih skupin, temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo. Zagovorniki t. i. ideologije spola hočejo na zakonodajni in jezikovni ravni omalovaževati razliko med moškim in ženskim spolom, odpraviti pomen različne vloge očeta in matere pri vzgoji otrok, postaviti interese odraslih nad koristi otrok ter uvesti sporni koncept socialno izražene- tako, da so v realnih medsebojnih pravicah partnerjev izenačene z zakonsko zvezo. Žal, te možnosti na referendumu ni. Urednik Uroš Urbas na Siolu o izseljevanju mladih Slovencev Paradoks te države je, da se ukvarjamo s tistimi migranti, ki prihajajo v državo, povsem pa zanemarjamo migrante, ki odhajajo iz države. Govorim o izseljevanju generacije Slovencev. Ljudje bežijo iz Sirije zaradi vojne. Iz Slovenije bežijo zaradi elite, ki tlači narod, in zaradi mentalitete opranih možganov, ki ne bi mogla biti bolj zaplankana, kot je zdaj. Upravičeno se lahko jezite na vlado, da je na reševanje migrantskega vala reagirala prepočasi ter povsem oportunistično in medlo. Toda še hujša je nesposobnost te vlade in še nekaj prejšnjih za spopadanje s problemom izseljevanja mladih Slovencev. Val Slovencev, ki odhaja iz države, se ne bo nikoli več vrnil. Ne slepite se: četudi se bo kdo od njih vrnil, se bo le začasno in bo zaradi degeneriranosti elite, ki upravlja to državo, spet odšel. Ker govorimo zlasti o izseljevanju mladih, izobraženih in brez družin, mi povejte, kaj jih veže na to državo. Lepote te dežele? Starši in njihove prazne hiše? Možnost službe za tisočaka na mesec? Ah, dajte no, ne bodite smešni. Ministrstvo za notranje zadeve pravi, da se je od leta 2008 do 18. novembra letos v tujino za stalno odselilo državljanov. Približno toliko, kot ima prebivalcev občina Novo mesto, šesta največja občina v državi. / / ga spola, ki si ga človek poljubno izbira, določa in spreminja. Relativizaciji spola hočejo zagovorniki podrediti jezik, strokovne razprave, zakonodajo in celo demokratične procese. Posledice uvajanja takšne ideologije so daljnosežne. Očitno postaja, da bodo otroci z morebitno uveljavitvijo omenjene novele v šoli in družbi izpostavljeni poučevanju v ateistični ideologiji, s katero verni starši ne soglašajo. S tem bo kršena s konvencijami in ustavo zaščitena pravica staršev, da vzgajajo otroke v skladu s svojim verskim in moralnim prepričanjem. Prav tako bo uveljavitev novele dolgoročno negativno vplivala na družbo in narod, ki se že danes sooča z zaskrbljujočim upadanjem števila prebivalstva in s tem povezanimi ekonomskimi in socialnimi problemi.«(msgr. Stanislav Zore, predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK) Katoličane in vse, ki se zavzemajo za vrednote družine, so pozvali k zavrnitvi zakona, ker je proti naravi in naši veri, hkrati pa gre za zavrnitev ideologije, ki nasprotuje krščanstvu. MIGRANTI ŠE VEDNO NA POTI, POLICIJA PA ZAČE- LA S STAVKO. Čeprav so teroristični napadi v Parizu odprli tudi vprašanje varnosti, se število migrantov še vedno povečuje. Slovenija krepi nadzor in varnost na mejah, prav tako so povečali število vojakov na mejah. Slovenska policija, ki je zaradi dogajanja zelo obremenjena, obenem pa ima zastarelo opremo in nizke prihodke, je začela s stavko in tako so z vladno pogajalsko skupino sedli za pogajalsko mizo. Zaradi nepridobljenega soglasja ministrstva SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM Nobena tragedija ni, če gredo mladi ljudje v tujino in se potem vrnejo bogatejši z znanjem, izkušnjami, če imajo že zgodaj srečo, tudi z denarjem. Naloga politike je, da ustvarja pogoje, ki so dovolj privlačni, da se ti ljudje vrnejo. Tragedija je, če državni aparat sistematično dela za to, da se ne vrnejo. Kajti železno pravilo Slovenije je, da tisti, ki gredo ven, niso več dobrodošli. Institucionalno jim zapremo vrata. Se ne strinjate? Zakaj pa si morajo potem iz svojega žepa plačati nostrifikacije diplom ali doktoratov? Ali pa, ko ob slovenskem problemu opišejo izkušnjo reševanja takšnega problema v tujini, dobijo odgovor kot na avtomatski telefonski tajnici: In zakaj potem nisi raje ostal v tujini, če te motijo takšne zadeve pri nas? Publicistka Alenka Puhar na Siolu o nalogah»zmernega«islama Zelo koristno bi se mi zdelo, če bi islamski voditelji doumeli, v kako pomembnem trenutku smo, in bi sami ponudili obljubo, da se odrekajo najbolj skrajnim manifestacijam islama. S tem bi veliko prispevali k boljšemu položaju svojih sovernikov. Oni so sicer izjavili, da so proti terorizmu. A proti katerim manifestacijam so? Lahko bi pa ponudili tudi to: Tudi mi smo proti nošenju burk in bomo zastavili svoj vpliv, da islam v Sloveniji ne bo šel v skrajnosti. Ali: Mi bomo aktivno prispevali k temu, da se mladi muslimani ne bodo radikalizirali in ne bodo sanjali o tem, kako se z orožjem boriti za prevlado določenega pojmovanja islama. To bi pomagalo k pozitivnejšemu razvoju dogodkov, k umiritvi strahu. za finance so morali prekiniti pogajanja do nadaljnjega, stavka pa se zaostruje. ARBITRAŽNO SODIŠČE POZVALO K PREDLOŽITVI DODATNEGA GRADIVA. Hrvaška in Slovenija morata do ustreznega roka predložiti dodatno gradivo, potrebno za arbitražo. Nadaljnje zasliševanje je predvideno marca JANŠEVA PRITOŽBA V ZADEVI PATRIA. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo predsednika SDS Janeza Janše na sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je zavrglo zadevo Patria zaradi zastaranja. Sodišče je odločitev utemeljilo z argumentom, da se obdolženec v svojo škodo ne more pritožiti. Janšev odvetnik je že napovedal pritožbo. SIMPOZIJ O DR. JANEZU ZDEŠARJU Z NASLOVOM V ŽIVLJENJE IN NE V BARBARIN ROV. Dr. Janez Zdešar, foto: januar 2016 NAŠA LUČ 9

10 SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM Leto zamujenih priložnosti Letošnje leto je bilo zaradi sovpadanja spominov na stoletnico prve svetovne vojne, ki je tudi bila prežeta z medčloveško mržnjo, idealna priložnost za pripadnike slovenske družbe, da se ob obravnavi prve in druge uravnovesi, humanizira kot drugod po demokratični Evropi. Vendar so aktualne politične potrebe to možnost odnesle.»doživljamo se kot globoko razcepljen narod, sodržavljane kot popolne tujce, med zgodovinskima poloma je globok prepad. V nezavedno prestavljena krivda prihaja na dan v sodobnih oblikah nasilja, v ekstremističnih skupinah, v ustrahovanju na delovnem mestu «Da o poskusih utišanja drugače mislečega v javnosti niti ne govorimo. Slovenci se decembra spominjamo 25-letnice veličastnega plebiscita za samostojno in mednarodno priznano Slovenijo, konca Jugoslavije. Ob skoraj 90 odstotkih ZA vseh volivcev pa vseeno nismo pričakovali, da bo rojevanje slovenske demokracije tako počasno in boleče. Njeni nasprotniki, ki so se takrat potuhnili, izrabljajo vsako, tudi najmanjšo možnost, da bi se vrnili na oblast. Tudi svetovne gospodarske krize. Oblast jih ne zanima toliko neposredno kot posredno. V njej vidijo predvsem kapital, bogatenje. Izvirajo iz vrst nekdanjih komunistov, v veliki meri so tako ali drugače povezani z nekdanjo tajno policijo, znano pod imenom UDB-a, vendar jih komunizem prav nič ne zanima, delavci pa še manj, saj jih med njimi ni. Gre povečini»kdor se danes zoperstavlja sicer razredčeni, vendar zato toliko nasilnejši rdeči»vrhuški«, ni samo zasramovan v uradnih medijih, ampak, kot kaže primer Aleša Primca, tudi predmet posmeha v osrednjem»narodnem«gledališču, ki ga financira država. Nič posebnega tudi ni, če mu levičarji grozijo, da se bo pridružil pobitim v Barbarinem rovu.«10 Stane GRANDA za bivše direktorje državnih podjetij, ki so jih skušali privatizirati in so se zato preko nekdanjih osebnih in političnih zvez posluževali zlasti državnih bank. Pridružilo se jim je tudi nekaj intelektualcev, ki jih z njimi povezuje pripadnost ne ideologiji, ampak režimu ter nekaj naivnežev, ki jih najdemo povsod. Vodi jih nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki jih je povezal v organizacijo Forum 21. Stranka nočejo biti. V tem primeru bi pač morali sodelovati na volitvah in delovati transparentno, kar pa ni v njihovi navadi. Pravzaprav želijo biti neka svojevrstna loža. Če bi rekli prostozidarska, bi bila to za prave prostozidarje žalitev. Z njimi jih povezuje ne toliko združevanje somišljenikov kot delovanje iz ozadja, ne toliko pripadnost ideji kot zasledovanje denarnih koristi. Te dni si je Milan Kučan omislil»znanstveno«monografijo o sebi. Predhodno jo je avtoriziral, kar pomeni, da je v njej napisano samo tisto, kar mu je všeč. Resnica kot taka, znanstvena pa še manj, ga ne zanima. Tako izgleda trenutno stanje. Nekateri so nad stanjem v Sloveniji kar malo obupani, številni, ki se z njim ne morejo sprijazniti, tudi utrujeni. Čeprav smo že večkrat omenili, da se svetlika, moramo to ponoviti. Sol naroda, to je inteligenca, in to mlada, se krepi. Seveda to niso tisti, ki so najbolj glasni in dobijo veliko prostora v javnih medijih in nase opozarjajo predvsem z zunanjostjo in govorjenjem ter obnašanjem, ampak tihim in temeljitim delom, globokim in sistematičnem študijem. Te dni sem zaradi nekih raziskovalnih potreb sistematično in poglobljeno pregledal nekaj številk revije katoliških mladih izobražencev Tretji dan in bil dobesedno pretresen. Kakšen sijajen katoliški naraščaj imamo! Bilo pa bi jih še več, če ne bi tistih, ki delajo univerzitetne kariere, dušil sistem službenih obveznih napredovanj, kjer so odvisni od raznih»kučanovcev«. Ti jim namreč kot starejši pišejo ocene za napredovanje. Prav tako se pozna, da katoličani mnogih mladih obetavnih znanstvenikov in kritičnih mislecev ne moremo zaposliti, ker nimamo demokratičnih inštitucij. Prav neverjetno je, kako sistematično so pripadniki nekdanjih oblastnikov vse»pokrili«. Pa naj gre za Rdeč križ ali Izseljensko matico. Vedeli so, kako pomembna in uporabna je civilna družba,»pomladniki«pa so jo podcenjevali. Tako kot sindikate. Čas nedvomno dela za nas, zmagal pa bo v resnici tisti, ki bo vztrajnejši in bolj izobražen! Dr. Janez Zdešar, duhovnik, je bil eden redkih, ki je pobegnil iz teharskega taborišča in je bil do predlani živa priča dogodkov pred 70. leti, ki so zaznamovali novejšo slovensko zgodovino. Udeleženci simpozija so se v cerkvi sv. Ane na Teharjah zbrali pri sveti maši, ki jo je daroval škof dr. Stanislav Lipovšek. Simpozij je potekal pri sv. Jožefu v Celju in so ga oblikovali predavatelji, med njimi tudi tisti, ki so Zdešarja osebno poznali. O Zdešarju, njegovem življenju, njegovi povezanosti s Cerkvijo na Slovenskem, s Slovenci v Evropi, UDBO ter o njegovi neizmerni vlogi v slovenskem prostoru kot ohranjevalcu zgodovinskega spomina, oznanjevalcu in pričevalcu božjega kraljestva so spregovorili dr. Tamara Pečar Grisser, dr. Jurij Pavel Emeršič, msgr. Janez Pucelj, dr. Roman Globokar, mag. Blaž Otrin in dr. Maksimilijan Matjaž. 49. NIKODEMOVI VEČERI Z NASLOVOM KAKŠNO JE TVOJE SRCE?. Vsebinsko so se ljubljanski Nikodemovi večeri navezovali na papeževo spodbudo za mlade v svoji poslanici:»blagor čistim v srcu«, ki nagovarja k iskrenim in čistim odnosom, zato so gostje spregovorili o čistem srcu na eni ter lenem in otrplem srcu na drugi strani, ekologiji odnosov, mladih in maskah, splavu in celibatu, sinodi o družini ter teologiji telesa. 31. KNJIŽNI SEJEM V CANKARJEVEM DOMU. Na otvoritvi knjižnega sejma so podelili Schwentnerjevo nagrado za pomemben prispevek k slovenskemu založništvu in knjigotrštvu. Tokrat jo je dobila Bedita Mlinar, ustanoviteljica in vodja prvega specializiranega otroškega knjigarniškega oddelka pri nas. V letošnjem letu je knjižni sejem pozornost namenil Franciji, zato so bili povabljeni tudi znani francoski avtorji. Pred koncem so podelili veliko nagrado knjižnega sejma za knjigo leta. Prejela jo je knjiga Kuhinja v dvoje več avtorjev. NARODNI DAN MOLITVE ZA NEROJENO ČLOVEŠKO ŽIVLJENJE. V Cerkvi na Slovenskem je 28. december posvečen spominu in molitvi za nerojene otroke. Pobudnik tega dneva molitve je bil papež Benedikt XVI. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja je bilo v Sloveniji med letoma 1979 in 2011 storjenih umetnih splavov. Vabimo vas, da na ta dan še posebej molimo za vse nerojene otroke, splavljene in tiste, ki jim grozi splav. ŠPORT PLEZANJE. Mina Markovič, 28-letna plezalka, je na umetni steni dvorane Zlato polje v Kranju v končni razvrstitvi svetovnega pokala športnih plezalk v težavnosti že četrtič zasedla prvo mesto. S tem je osvojila zmago tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnosti. PLAVANJE. Na 18. evropskem prvenstvu v Izraelu je v 25-metrskih bazenih zlato medaljo osvojil Damir Dugonjić s Koroške. SMUČARSKI SKOKI. Na uvodni tekmi sezone za svetovni pokal za dekleta je Maja Vtič zasedla drugo mesto, Špela Rogelj je bila 19., Katja Požun pa 26. Slovenska ekipa moške skakalne reprezentance se je na uvodni ekipni tekmi sezone svetovnega pokala uvrstila na drugo mesto. Peter Prevc je bil na prvi posamični tekmi drugi, Domen Prevc osmi, Jurij Tepeš pa deseti. JADRANJE. Vasilij Žbogar je minulo nedeljo na svetovnem prvenstvu razreda finn v morju pred Novo Zelandijo osvojil bronasto medaljo. HOKEJ. Hokejisti Telemacha Olimpije so premagali Sij Acroni Jesenice s 4 : 0 in postali prvi slovenski pokalni zmagovalci. BOKS. Slovenski boksar Dejan Zavec je na Floridi doživel svoj četrti poraz v karieri. Mina Markovič, foto: Pokalna zmaga hokejistov Telemacha Olimpije, foto: NOGOMET. Slovenska nogometna reprezentanca se ni uvrstila na evropsko prvenstvo, ki bo prihodnje leto v Franciji. V dodatnih kvalifikacijah proti Ukrajini je prvo tekmo izgubila, povratno pa igrala neodločeno. VESLANJE. 36-letni Luka Špik je zaključil svojo športno pot. Na olimpijskih igrah je osvojil tri medalje: v Sydneyju 2000 je bil zlat v dvojnem dvojcu, v Atenah 2004 je osvojil srebro, v Londonu 2012 pa bron. V dvojnem dvojcu z Iztokom Čopom je bil tudi trikrat svetovni prvak. NAŠA LUČ januar 2016

11 ŽUPNIJE A N G L I J A LONDON Na koncu meseca decembra tega leta ali celo na začetku januarja 2016 bomo, ko bodo bralci Naše luči v Angliji prebirali te vrstice - vseeno se mi zdi potrebno omeniti, da smo se pri slovenski sv. maši v kapeli»našega doma«v Londonu na drugo nedeljo v mesecu novembru (8. novembra 2015) predvsem spominjali našega dobrega londonskega rojaka, pokojnega Stanka Bolčina in 1. obletnice smrti Srečka Tušarja ter vseh naših rajnih rojakov, bratov in sester, ki so odšli v večnost v tej deželi njihovega izseljenstva, kot se tudi tukaj, v tej otoški deželi, ob vsakoletni spominski slovesnosti na drugo novembrsko nedeljo spominjajo svojih rajnih Britancev, posebno tistih, ki so padli za svojo domovino v obeh svetovnih vojnah. Adventni čas in novo cerkveno leto smo začeli na 1. adventno nedeljo, 29. novembra, s slovenskim bogoslužjem prve adventne nedelje v kapeli»našega doma«. Sveto mašo je daroval župnik S. Cikanek. Tokrat londonski župnik ni mogel že pred 1. adventno nedeljo razpošiljati svojih Bogoslužnih sporočil za advent in božič 2015, ker še ni prejel stenskih koledarjev tednika Družine, ki jih vsako leto pošlje skupaj z župnijskimi sporočili na kakih 200 naslovov naših rojakov, ki žive na britanskem otoku. Ljudje so za koledar vedno hvaležni. Bogoslužna sporočila so vedno tiskana na štirih straneh v A3-formatu. To se pravi dvakrat A4- -format. Prva stran je vedno posvečena adventu. Na drugi strani Bogoslužnih sporočil je spored sv. maš (kar pomeni tudi naših srečanj) in adventna meditacija. Na tretji strani je to- krat predstavitev božične skrivnosti v sliki in besedi z naslovom:»beseda Svetega pisma resničnost božične noči«in na četrti strani pa je pod naslovom Božič praznik Gospodovega rojstva predstavljen božič v božičnem nagovoru:»obiskal nas bo Vzhajajoči z višave«in s pesmijo»prišla je lepa sveta noč«. Na koncu je še Angleška adventna pokrajina motiv praznično voščilo rojakom na britanskem otoku ter vsem, ki žive v domovini in po svetu. Britanski Slovenci želimo vsem rojakom doma in po svetu blagoslovljen božič in božjega blagoslova polno novo Gospodovo leto 2016, ki je pred nami. S. C. A V S T R I J A DUNAJ Slovenski pastoralni center Dunaj Za nas, na Dunaju živeče Slovence, je bilo zadnje leto precej mirno, ker smo bili brez rednega duhovnika. Za svete maše smo izmenoma prosili za pomoč gospoda Antona Štekla in patra Avgusta Ipavca, ki sta vedno rada pomagala. Konec letošnjega avgusta so se uresničile naše prošnje, saj so slovenski škofje poslali rednega duhovnika. Za dušnega pastirja in rektorja slovenske skupnosti je prišel gospod Matija Tratnjek. Z njegovim prihodom so se zopet začela redna druženja v naši lepi cerkvi Srca Jezusovega. Nedelja narodov. V nedeljo, 27. septembra 2015, je bila v Avstriji nedelja narodov. Tudi mi Slovenci smo v stolnici sv. Štefana sodelovali s prošnjo pri večjezični sveti maši. Sveto mašo je vodil škof dr. Franz Scharl. Po sveti maši smo vsi odšli na nadškofijsko dvorišče, kjer smo med drugimi narodi svojo stojnico postavili tudi Slovenci. Ponudili smo Koncert slovensko vino, grozdje in različne druge dobrote, ki so jih spekle in darovale naše pridne gospodinje. Na lepo sončno nedeljo smo v družbi z drugimi skupnostmi ostali do poznega popoldneva. Obisk Mešanega komornega pevskega zbora Celje. V nedeljo, 18. oktobra, nas je obiskal MKP zbor iz Celja. Po sveti maši so pripravili kratek koncert in nam tako s svojim petjem prinesli košček domovine v našo cerkev. Po koncertu smo jih povabili v našo dvorano, kjer so jih naše gospodinje pogostile z raznimi dobrotami. Po skupnem kosilu pa smo se ob prepevanju slovenskih pesmi in spremljanju na kitari zadržali še v prijetnem druženju. prinesla zakonca Režonja, smo ob spremljavi naših muzikantov prepevali vse do poznih večernih ur. Zahvalna nedelja. Prvo nedeljo v novembru tudi Slovenci na Dunaju praznujemo zahvalno nedeljo. Bogu smo se zahvalili za vse pridelke zemlje in ostale dobrote, ki nam jih je naklonil. Na to nedeljo zbiramo pridelke in ostale prehrambne artikle, ki jih nato odpeljemo k sestram matere Terezije, saj dnevno pripravljajo obroke hrane za brezdomce. Anica Hren Izlet v Wachau Kot vsako leto smo se člani Slovenskega pastoralnega centra podali na celodnevni jesenski izlet. Tokrat smo se v jutranjih urah 25. oktobra podali na potniško ladjo Kaiserin Elisabeth. 84 km dolga pot nas je vodila z Dunaja Nussdorf do Dürnsteina v Wachauu, ki je znamenit po vinu in posebno aromatičnih marelicah. Vmesni postanek je bil v Tullnu, kjer smo si lahko na kratkem sprehodu pretegnili noge ali pa se udeležili pokušanja vina v lepo urejenem pristanišču. Nekaj potnikov je izstopilo v Kremsu, večina pa se nas je odpeljala do Duernsteina. Tam smo si ogledali samostansko cerkev, v kateri smo v pozdrav Mariji zapeli dve pesmi, nato pa smo se pred odhodom domov povzpeli še na ruševino nad mestecem. Pozno zvečer smo dobre volje prispeli na Dunaj in se napolnjeni z duševno in telesno hrano podali vsak na svoj dom. Vožnja po Donavi, ki je druga najdaljša reka v Evropi (2850 km), je seveda dogodek sam zase; najbolje je»odklopiti«ter se prepustiti toku časa in vode. V vsaki smeri smo prišli do dveh elektrarn, kjer smo se po večminutnem odmoru v»zapornici«dvignili na višjo oz. nižjo raven vode in nadaljevali pot. Na ladji smo imeli obilo časa za pogovore, kovanje načrtov in opazovanje okolice, ki se nam je predstavila v čudovitem barvnem spektru sončnega jesenskega dne. Bili smo bogato postreženi, saj smo na ladji dobili prav vse tri dnevne obroke in obilo pijače. Izleta se je pod odlično organizacijo Anice Hren udeležilo 50 ljudi in razveseljivo je, da je bilo precej mladih, ki so se dobre volje vključili v družbo»stare garde«. Še naprej povabljeni v našo sredino! Barbara Gangl Maša narodov Kostanjev piknik. V soboto, 7. novembra, popoldne smo se zbrali na kostanjevem pikniku. Ob pečenih kostanjih in mladem vinu, ki sta ga Izlet v Wachau januar 2016 NAŠA LUČ 11

12 ŽUPNIJE B E N E L U K S Mozaik slovenske župnije v Beneluksu je raznobarven, v njem se prepletajo različni odtenki. Tokratno poročilo vam bo razkrilo pestrost in aktualnost dogodkov, tako v besedilih kot tudi v slikah. Bogato adventno srečanje in miklavževanje v Haagu, na Nizozemskem. Imeti okrog sebe dobre sodelavce, je največje bogastvo izseljenskega duhovnika, še posebej tistega, ki mora pokrivati široko pastoralno področje. V Haagu na Nizozemskem imam srečo, da takih pridnih sodelavk in sodelavcev ne manjka. V naslednjih dveh poročilih živijo utrinki iz sobote, na predvečer prve adventne nedelje, ko smo v centru Don Bosko imeli slovensko mašo in miklavževanje. S pridihom dobrodelnosti v težki begunski krizi, ki je zajela Evropo. K besedi vabim sodelavki Metko Murko in Nino Bogerd. Miklavž ali Sinterklaas?»Oba! Na Nizozemskem je praznovanje Sinterklaasa ljudska tradicija številka 1 in so Nizozemci prepričani, da je Miklavž samo njihov. Zato so zelo presenečeni, ko slišijo, da tudi v Sloveniji praznujemo Miklavža. Prej, včasih, kot cerkveni praznik, samo po družinah in v župnijah, dandanašnji bolj potrošniško po nekaterih mestih celo s spektakularnimi povorkami parkljev in angelov. O tem, kako je bilo prej in kako je sedaj, je bilo govora v soboto, 28. novembra v Rijswijku, mestnem predelu Haaga. Po občnem zboru Združenja prijateljev Slovenije na Nizozemskem, je ta povezovalna organizacija tukajšnjih rojakov pripravila Predstavitev slovenskega Miklavža. Na prireditvi se je zbralo lepo število tukajšnjih Slovencev, 12 njihovih nizozemskih družinskih članov in prijateljev. Pridružila se jim je tudi ekipa slovenskega veleposlaništva v Haagu, na čelu z veleposlanikom Romanom Kirnom in njegovo soprogo. Posebej pa smo bili veseli tudi našega župnika iz Bruslja, Zvoneta Štrublja. Ob zakuski z domačimi dobrotami so starejši pozorno prisluhnili slikovitemu opisu slovenskih navad okoli sv. Miklavža, ki sta ga pripravili Mojca Guštin in Kristina Špilič. Mlajše pa je kot vedno prijetno zaposlila Špela Božnar, ki tukaj mesečno vodi Slovenske urice za najmlajše. Po prireditvi je sledila še slovenska maša. Tudi ta je bila tokrat izredno obiskana, z župnikom Zvonetom smo radi zapeli novo pesem o svetem Miklavžu, ki si jo bomo zapomnili tudi v prihodnje. Skupaj, tudi otroci, smo vneto sodelovali s petjem, ploskanjem in molitvijo. In seveda je sv. Miklavž tem pridnim otrokom poslal še eno darilo iz Slovenije vsak je poleg Miklavževe lizike dobil lepo slikanico ali knjigo Mohorjeve družbe. Da jo bodo prebrali sami ali pa skupaj s starši. In se bodo tako na sv. Miklavža spomnili še dolgo po tem, ko se bo vrnil v Španijo... V Španijo? No ja, Sinterklaas se s parnikom pripelje iz Španije, potemtakem biva Miklavž v Sloveniji?! ;-)«Metka Murko Pomoč beguncem.»v začetku septembra, natančneje 2. septembra 2015, je po socialnih omrežjih zaokrožila slika utopljenega dečka Aylana. V trenutku, ko sem videla njegovo naplavljeno trupelce, se je v meni premaknilo. Odšla sem v sobo svojih otrok, moja fanta, ki sta stara toliko, kot sta bila stara Aylan in njegov bratec Galip, sta mirno spala, pobožala sem ju. Tisti dan sem Reka beguncev v Šentilju, ki jih je z zbrano pomočjo obiskala Nina Bogert. Maranatha - pridi Gospod Jezus - najsvetejši dogodek svete maše na drugo adventno nedeljo na socialno omrežje zapisala:»ne, ne bom več mirno gledala, čas je, da naredim nekaj.«z možem sva začela iskati, kje in kako bi lahko pomagala. Željo pomagati je bilo najprej potrebno umestiti v najino vsakdanje življenje, ki je razpeto med raziskovalnim delom, starševskimi obveznostmi in življenjem daleč stran od moje družine. V tistem trenutku so bili železniška postaja v Budimpešti, železniška postaja Szeged in Röszke, mejni prehod med Madžarsko in Srbijo, ene izmed lokacij v Evropi, kjer so lokalne organizacije nemudoma potrebovale materialno pomoč. Z možem sva ustanovila BudapestMission, stran na socialnem omrežju, preko katere sva v dveh vikendih nabrala za več kot kombi materialne pomoči. Pomoč sva dostavila v Szeged lokalni volonterski organizaciji MigSzol, zbrane finančne donacije pa sva namenila volonterski organizaciji MigrationAid v Budimpešti. V štirih dneh sva prevozila Evropo od Den Haaga do Szegeda in takrat sem se zavedla, da se ne spreminja samo Evropa, spreminjam se tudi jaz. Ko sem prišla nazaj v Den Haag, sem postala volonter pri Legers Des Zbrana pomoč za begunce čaka na transport, nadzira pa jo sin Nine Bogert. Heils in tako enkrat tedensko začela pomagati v zavetišču za begunce v Amsterdamu. Začela sem slediti lokalnim volonterskim skupinam na Balkanu in na Nizozemskem. Postalo je jasno, da bo po zapori meje med Madžarsko in Srbijo in nato še Hrvaško val beguncev dosegel Slovenijo. Spraševala sem se, kako bodo Slovenci sprejeli begunce. Ker sem bila v kontaktu z njimi, sem vedela, da so med njimi profesorji, zdravniki, študentje, da so med njimi ljudje kot jaz in ti, da so med njimi očetje, mame, hčere in sinovi. Imajo slab dan, tako kot ga imam danes jaz, se smejijo in jočejo, imajo sanje, upanje, so samo ljudje, tako kot jaz in ti. In NE, niso morilci in NE, niso nevarni. BudapestMission se je spremenil v SloveniaMission. Opremljena s finančnimi donacijami in dvema velikima potovalkama, napolnjenima z nosilkami za otroke, ki mi jih je podarila organizacija Becouse we carry iz Amsterdama, sem se odpravila domov. Obiskala sem zavetišče na Šentilju in tam predala vse nosilke, potem pa še zavetišče v Gornji Radgoni, kamor sem dostavila hrano, nakupljeno iz finančnih donacij. Po vrnitvi so bile vse preostale finančne donacije podarjene omenjenemu zavetišču. V zavetišča se imam namen vrniti med božično-novoletnimi prazniki, kjer upam, da bom lahko pomagala kot volonter. Na dvorišču šole mojih otrok, kjer mamice rade malo poklepetamo, je do mene prišla mamica in rekla, da bi tudi ona rada pomagala. Pridružila se nama je še tretja mamica in nastal je 3Montessori Mothers for Refugees. Velik odziv otrok in strašev v Delftse Montessorischool iz Delfta nam je omogočil, da smo skupaj zagotovile obsežno materialno donacijo v na novo odprtem zavetišču v Den Haagu. Finančne donacije pa smo namenili šoli za begunske otroke, ki trenutno poteka znotraj zavetišča. NAŠA LUČ januar 2016

13 ŽUPNIJE Prijateljica me je pred kratkim vprašala, zakaj tako neutrudno pomagam. Čutim se poklicano, to je bil moj odgovor. Me je poklical Bog ali pa morda Alah, Buda? Ne vem, razumem pa sedaj jezuitskega patra Damjana Rističa, ko je pred leti na moje vprašanje, zakaj je postal pater, rekel, da se je čutil poklicanega. Takrat sem njegov odgovor razumela, danes njegov odgovor čutim. Begunske krize ne vidim le kot možnosti preseganja lastnih meja, vidim jo kot priložnost biti zgled svojima fantoma, želim jima pokazati, da je pomembno biti boj za sočloveka.«dr. Nina Bogerd Sveto pismo, Pregovori 3,27: Ne odklanjaj dobrote potrebnemu, če je v tvoji moči, da jo izkažeš. Hvala sodelavkama Metki in Nini, moj komentar, še zlasti k drugemu prispevku, je enostaven in takle: Ali ne bi danes tega počel tudi sveti Nikolaj? Sveti Miklavž ni pozabil obiskati otrok v Bruslju. V nedeljo, 6. decembra, na sam god sv. Miklavža, je slovensko skupnost v Bruslju razveselil prihod sv. Miklavža. Na ta dogodek smo se dolgo pripravljali: otroci, njihovi starši in številni pastoralni sodelavci. Koncept Miklavževega večera je bil izdelan skupaj z mladimi starši otrok: Slovesna maša na drugo adventno nedeljo, nato risanka iz zbirke Velikani vere: Nikolaj mladi mož, vzornik dobrote. Rdeča nit praznovanja je bila pesem o sv. Miklavžu, ki jo je sestavila mlada mama Klavdija in si ob besedilu zamislila tudi melodijo. Ob klavirju in kitarah smo v Slovenskem pastoralnem centru napisali note in pesem vztrajno vadili nekaj zadnjih nedelj pred praznovanjem. Uspela je, saj se je priljubila tako v Haagu, Bruslju, Parizu in še kje po župnijah v Sloveniji. Žal ni prostora, da bi jo objavili. Besedilo je tako zgovorno, da je župnik namesto pridige na drugo adventno nedeljo z otroki razmišljal o vsebini te pesmi. Na praznovanje sv. Miklavža se je prijavilo 42 otrok iz 26-ih slovenskih družin, ki živijo v Bruslju. Z otroki smo tudi odrasli podoživeli čar pričakovanja, milost adventnega časa, ki nas odpira obljubam Jezusovega prihoda, v času božiča kot tudi v času njegovega drugega prihoda.»nam je lepo, če smo kdaj obdarjeni in tudi vemo, kaj nam pomeni: Če veselje še z drugim deliš, si najčudovitejši dar podariš,«tako smo peli v tretji kitici ob Miklavževem prihodu. dr. Zvone Štrubelj F R A N C I J A FREYMING MERLEBACH Kakor pravi pregovor, Bog ne more nič dodati k tistim, ki se resnično ljubijo, dodati jim more le srečno dolgo pot življenja. In ta pregovor poglabljam prav danes, ko mislim na naša diamantna slavljenca, Franca in Ani CEPLAK, roj. Butkovič, ki sta praznovala ta izredni življenjski praznik 14. junija 2015 v objemu družinskega kroga, obkroženega s prijatelji. In za ves trud, vložen v prid Slovenskega doma v Merlebachu, društva Prijateljev slovenske katoliške misije za vse, kar sta storila dobrega v času obstoja, naj vama Bog poplača vse, za kar vama v imenu celotnega društva izrekam: Hvala, gospod Franci in gospa Ani, za vse podarjeno: za neštete ure, za žuljave roke in dobro voljo. Bog vaju živi srečna in zdrava v krogu vajinih najdražjih. In v ljubezni ostanita in vanjo verjemita vsak dan in spet in spet. Pri društvu Prijateljev smo jima v nedeljo, 19. julija, čestitali z naslednjimi besedami: Predraga slavljenca! Pred 60 leti sta si v Sloveniji Brestanici 18. junija 1955 zaupala mladi življenji in pred Bogom rekla»da«, ki je spremljal vajino pot. Bog vama je zaupal v zakonu dva sinova, Gilberta in Edmonda, ter hčerko Gérmaine. Danes vaju v vašem toplem domu v Jeanne-d'Arcu vsak dan razveseljuje vaših šest vnukov in trije pravnuki. Z vajino dobroto in starševsko ljubeznijo sta uspela ohraniti toplo harmonijo in vezi v družini. Največja želja staršev je gotovo ta, da ostane družina neusahljiv studenec razumevanja, ki razdaja zadovoljstvo, zdravje in srečo. 1. november, vsi sveti, je dan, ki nam vsako leto zaznamuje ljubezen in spomin na vse drage pokojne, ki jih nosimo v svojih srcih. Že pri sv. maši v kapeli sv. Jožefa smo molili za vse rajne, ki so nas zapustili in ki prepletajo naše življenje. Po sv. maši se je na povabilo gospoda župnika Jožeta Kamina odzvalo veliko vernikov, da se ob grobu msgr. Stanka Grimsa poklonijo s spoštovanjem v molitvi in s pesmijo, ki se je razlila po vsem pokopališču. Odmevala je pesem Lepa si, lepa si roža Marija, pesem, ki je bila simbol njegovega življenja. Molitev se je poglobila in nas povezala s pokojnimi. Cvetje tega dne na pokopališčih je odsevalo veličasten pogled in spoštovanje do vseh pokojnih. Znamenje ljubezni in spomina na svojce se je pomešalo s plameni sveč in se dvigalo v nebesne višave. V četrtek, 5. novembra, sva z gospodom župnikom Kaminom napravila majhen krog okrog trpečih bolnikov. Najprej sva se ustavila v Cochernu pri gospe Viktoriji Wudel, naši zvesti članici, ki pa ji onemoglost in bolezen preprečujeta, da bi se družila z nami. Obiskala sva jo predvsem z namenom, da ji osebno preneseva voščilo za njen jubilejni 85. rojstni dan, ki ga je praznovala 20. oktobra letos. Ko sva dospela, se je njeno oko orosilo; od veselja ni Molitev za pokojne ob grobu msgr. Stanka Grimsa v Merlebachu mogla dojeti, da sva pri njej, kar ponavljala je:»oh, kako sem vesela, da vas vidim, kako sem srečna.«gospo Viktorijo je pred letom dni zadela možganska kap. Njeno zdravje se je odlično izboljšalo. Prisotna je pri vseh dogodkih v starostnem domu, zelo nasmejana. Z veseljem se njen spomin vrača v njeno mladost in njen rojstni kraj Celje. Pripovedovala je, da je hodila v šolo k šolskim sestram in da se je celo eno leto učila ruščine. Nadvse pogreša srečanja pri slovenski misiji. Pred časom je bila zares redna gostja in obiskovalka sv. maš. Kljub izboljšanju stanja potre- Viktorija Wudel iz Cocherna Ljubo in Ivanka Colja iz Metzinga V jeseni življenja so se Reharjevim iz Stiringa rodili trojčki - kiviji. januar 2016 NAŠA LUČ 13

14 ŽUPNIJE buje nenehno prisotnost in nego, in to noč in dan. Zato sta njena otroka, hčerka Isabelle in sin Hubert, neprenehoma ob njeni strani (vrstita se vsak drugi dan). Strežeta ji z vso ljubeznijo, in to že leto dni. Za mater je ljubezen največji zaklad, ki jo je lahko deležna od svojih otrok. Obsojena je na starostni dom, in kar s solzo v očeh je to povedala. Gospod Kamin ji je prinesel sv. obhajilo, ki ga je prejela z največjim notranjim veseljem, ob skupni molitvi navzočih. Po dveurnem obisku pri gospe Wudel sva nadaljevala pot do Metzinga, kjer živita naša dva velika dobrotnika, gospod Ljubo in gospa Ivanka Colja. Tu sva doživela nadvse prijeten sprejem. Ivanka in Ljubo sta znana po izrednem gostoljubju in njuna vrata se z veseljem odpirajo obiskom. Tudi pri njih se težave življenja kopičijo. Zdravje se krha, posebno gospod Ljubo mora velikokrat iskati bolniško pomoč. Tudi leta so vzrok, saj bo meseca decembra praznoval že kar lepo stopničko življenja, 86 jih bo odštel. Tudi gospe Ivanki zdravje ne služi najbolje. Leta prinašajo svoje probleme. Hvala Bogu, avto še lahko vozi, da nista popolnoma priklenjena na domače okolje. Tudi njenemu življenju se leta prištevajo, 83 jih je že praznovala v oktobru. Njuna dva sinova živita oddaljena od njiju in obiski sinov, Milana in Francija z družinama, ostajajo priložnostni. Kramljali smo o vseh novicah pri slovenski misiji, saj sta bila prav onadva prva med slovenskimi rojaki ob nakupu in obnovi stavbe. Gospod Ljubo je celo vodil vsa dela, ko se je hiša spreminjala v današnji naš dom Slovenske katoliške misije. Bil je tudi prva tri leta predsednik društva Prijateljev slovenske katoliške misije. Oba sta bila cerkvena pevca in sta prepevala Bogu na čast vse od mladih let. Ivanka je slavila Boga z izredno lepim sopranom, Ljubo z lepim tenorjem. Gospod župnik Kamin se jima je ponovno zahvalil za vse, kar sta neutrudno vlagala v prid slovenski župniji v Merlebachu. Pustila sta zares iskreno rečeno nepozabne sledi. Tudi pri njiju smo zaključili obisk z molitvijo ob delitvi sv. obhajila in s sklepnim blagoslovom. Po domačem srečanju smo zapustili njihov dom in nadaljevali razgovor med večerjo ob navzočnosti soproga Lea. 11. novembra smo se na povabilo gospoda župnika Jožeta Kamina zbrali ob vsakoletnem praznovanju njegovega rojstnega dne redni sodelavci, pevci, kuhinjske ekipe in prijatelji pri sveti maši. 11. november - dan, ko župnik kuha za vse sodelavce misije v Merlebachu. Ob 11. uri je bila maša v zahvalo za vse prejete milosti. Nato smo ob prijateljski mizi s tipičnimi slovenskimi dobrotami v imenu društva našemu župniku Jožetu Kaminu položili na srce naslednje besede: Številni smo zbrani okrog vas in vsi prinašamo v srcu želje za vse dobro. V naših srcih živi misel, ki vam jo želimo danes položiti na srce v imenu društva Prijateljev slovenske katoliške misije kot prijatelju in dušnemu pastirju vseh navzočih: Vi ste neizčrpana zakladnica načrtov, ste izreden človek, imate spomin, poslovno spretnost, smisel za humor in v srcu nosite božje poslanstvo, ki smo ga deležni pri vsaki sv. evharistiji. In danes vam želimo: Sprejemajte leta s ponosom in veseljem, saj se v njih zrcali, kar vam je ljubi Bog poklonil skozi življenje. Sprejemajte težave, veselje, osebno zadovoljstvo, vse to ima smisel in življenjski ritem, ki osrečuje notranjost duše. Želimo vam lep in bogat dan, prepojen z veseljem in zadovoljstvom. Bog vas živi srečnega med nami, slovenskimi rojaki: Še na mnoga srečna leta. Jožica Curk H R V A Š K A PULJ Vesna Vukšinič-Zmaić, nova poslovna tajnica Minevanje časa je včasih prehitro tudi za naše društvo SKD Istra Pulj. V društvu imamo veliko aktivnosti in nam žal vedno ne uspe, da bi sproti poročali. SKD Istra Pulj je pričelo z delom že prvega septembra. V tem času nas je zapustila dolgoletna tajnica društva, prof. Jasmina Ilić Drakovič. Njeno sodelovanje nam bo ostalo v lepem in nepozabnem spominu kot tudi dogodek njenega slovesa. A življenje teče dalje in v društvu sodeluje gospa Vesna Vukšinič-Zmaić v vlogi nove poslovne tajnice. Kot je nešteto nas Slovencev pripeljala usoda v prelepo Istro, je tudi gospo Vesno privabila ljubezen do moža, ki živi in dela v Pulju. Vesna Vukšinič- -Zmaić prihaja iz Bele krajine, iz Križevske vasi pri Metliki. V Ljubljani je končala Fakulteto za družbene vede smer novinarstvo. Od leta 2007 je bila zaposlena na Združenju slovenske izseljenske matice. Od decembra 2012 do je bila glavna tajnica vse do preselitve v Pulj. Vsi člani društva ji želimo v novem okolju dobro počutje in veliko delovnih uspehov. V okviru delovanja društva izhaja mesečni tiskani bilten, ki ga članom pošiljamo večinoma po redni pošti, obveščanje o dogajanjih pa uvajamo tudi po elektronski pošti. Društvo vsako četrtletje izda glasilo Mavrica z mnogimi temami o preteklih dogajanjih v društvu ter možnostih vključevanja v različne aktivnosti, kot so: sodelovanje v pevskem zboru, kreativne delavnice, delavnica zdravo življenje, razstave, druženja, izleti. Posebna pozornost je vedno usmerjena k udeležbi pri dopolnilnem pouku slovenskega jezika. Slovenija že desetletja skrbi za Slovence zunaj njenih meja tudi na področju učenja slovenščine za vse generacije. Gospa Vida Srdoč, nova učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine, Nepozabno slovo prof. Jasmine Ilić Draković nas je s svojimi najmlajšimi učenci (Karmen in Laura Košir, Lan Gotal in Dino Zidarić) prijetno presenetila na otvoritvi razstave z recitacijami, ki so bile zelo lepo podane v slovenskem jeziku. Ob prihodu sv. Miklavža ki ga društvo tradicionalno organizira vsako leto, pa bodo učenci dopolnilnega pouka izvedli kratko igrico. To je prvi korak k pomladitvi društva, ohranjanju slovenskega jezika in kulturne dediščine. Nehote se včasih pojavi vprašanje, kaj se bo zgodilo z društvom čez let brez podmladka, saj je povprečna starost članov precej visoka. Ob otvoritvi razstave Slovenski ustvarjalci v Grožnjanu v času dnevov slovenske kulture, ob petdeseti obletnici mesta umetnikov, je pevski zbor Encijan pod umetniškim vodstvom Paole Stermotić in korepetitorja prof. Sandra Vešligaja s petjem obogatil manifestacijo. S ponosom lahko zapišemo, da ima pevski zbor vse več povabil na koncerte od slovenskih 14 NAŠA LUČ januar 2016

15 ŽUPNIJE kulturnih društev, ki delujejo v tujini, a se žal zaradi visokih potnih stroškov ne moremo odzvati. Ostaja nam upanje na kakšno donatorsko pomoč. V tem času pevski zbor Encijan pridno vadi za božični koncert, ki bo izveden v Pulju in Sloveniji. Dnevi slovenske kulture v Istri, ki jih skupaj organizira pet slovenskih društev, delujočih v Istri, so letos potekali od 19. do 24. oktobra: v Labinu je bil nastop skupine Oktet 9 iz Celja, v Buzetu razstava akademskega slikarja Martina Bizjaka, v Poreču baletna predstava v izvedbi članov Društva baletnih umetnikov iz Ljubljane, v Umagu je gostovala gledališka predstava Tistega lepega dne v izvedbi Kulturnega društva Leskovec pri Krškem. V Pulju se je manifestacija odvijala dva dni. V prostorih našega društva je bila otvoritev slikarske razstave Slovenski ustvarjalci v Grožnjanu. V sodelovanju našega društva z Mestno knjižnico v Pulju pa je bila razstava in predavanje o Hermanu Potočniku Noordungu, vizionarju, ki je znanstveno utemeljil potovanja v vesolje. Kot zanimivost naj navedem, da je bilo 5. novembra v Zgodovinskem in pomorskem muzeju v Pulju odprtje centra za obiskovalce, ki je poimenovan po Hermanu Potočniku Noordungu. Njegova osebnost in njegovo pomembno delo bosta vključena tudi v projekt Evropska prestolnica kulture EPK Pula 2020, s katerim mesto Pulj kandidira na ravni Evropske unije za evropsko prestolnico kulture v letu Seveda smo ponosni na našega slovenskega rojaka, rojenega v Pulju, ki je večji del svojega življenja prebil v Mariboru. Čar jeseni, ki traja že nekaj časa, nas potihoma usmerja k bližajočemu se adventu. Nehote je v naših mislih tudi že čas božiča in novega leta. Komaj dojemamo, da se počasi izteka leto, ki nam je prineslo veliko lepih trenutkov in tudi nekoliko žalosti in sočutja do vseh dogodkov, ki se odvijajo v zadnjem času na Balkanu. Edino božje upanje nam ostaja v srcih, da se bo begunska kriza čim prej rešila in da bodo vsi ljudje našli potreben mir, varnost, topel dom in prepotrebno ljubezen. Drage Slovenke in Slovenci po svetu, dovolite, da vam ob najlepšem prazniku, božiču, želimo člani SKD Istra Pulj veliko sreče, blagoslova, zdravja in medsebojnega razumevanja. Hkrati naj vam novo leto 2016 prinese novih moči, energijo in zdravje za vsak korak k soustvarjanju skupne, lepše, domoljubne in solidarnostne prihodnosti. Ivanka Koletnik N E M Č I J A BERLIN V vseh treh mojih misijah je živahno. Vsi se trudijo po najboljših močeh, da je vsem obiskovalcem svete maše lepo in potem omogočijo vsem lepo druženje ob dobri hrani in pijači ter slovenski pesmi. Tudi obisk je zelo dober, kljub temu da jih je že veliko odšlo za vedno domov. V Berlinu smo imeli lep krst Matthea Simončiča, drugega otroka Bojana in S tefi. Bratec Nico je bil zelo ponosen. ASEL / HANNOVER HAMBURG Skupaj z nemško župnijo smo vstopili v adventni čas in lepo praznovali prvo adventno nedeljo. Pri sv. maši, ki je bila to pot posvečena družini, smo prisluhnili adventni zgodbi, ki so jo uprizorili predšolski otroci. Mala Lene Žaja, deklica s slovenskimi koreninami, ki prvo leto obiskuje katoliško šolo pri sv. Bonifaciju, je nastopala skupaj s svojimi sošolci in otroci so z navdušenjem sodelovali pri igri. Po sv. maši smo imeli adventno praznovanje, ki ga vsako leto pripravijo prostovoljci in tudi mi Slovenci radi priskočimo na pomoč. Tako smo tudi letos postregli s pecivom in tortami. Pri teh srečanjih se vedno bolj kaže, kako se Nemci zanimajo za na- šo kulturo, običaje in navade. Mladi moški je stopil k meni in me vprašal, kako mi Slovenci praznujemo božič. Spontano sem mu odgovorila»tako, kot vi«, saj smo vsi kristjani. V tem trenutku pa mi je v spomin prišel običaj, ki je bil značilen za naše okolje. Na sveti večer, ko se je zmračilo, je ata vzel kadilo in blagoslovljeno vodo in šli smo okrog hiše, molili očenaš in blagoslovili vsa živa bitja in gospodarska poslopja. Včasih se je od soseda slišala tiha molitev in zasvetila se je kakšna lučka. Po tem obredu smo se zbrali v»hiši«in molili tri rožne vence, predno smo z užitkom pristopili k večerji, kajti ta dan smo se do večera postili. S to zgodbo sem dopolnila odgovor, ki sem ga najprej, malo nepremišljeno, dala temu gospodu. Zanimale so ga še mnoge podrobnosti, tudi geografska in zgodovinska vprašanja mi je postavljal, poslovil pa se je s sledečimi besedami: Sedaj pa vem, kaj bom svojim otrokom danes zvečer povedal za lahko noč. Vedno bolj se mi odpira pogled na naše poslanstvo, ki ga imamo Slovenci v tujini, skozi nas svet spoznava našo deželo, našo kulturo in običaje. Praznovanje je potekalo v znamenju prijateljstva, veselega druženja in medsebojnega razumevanja. Ob slovesu pa smo sklenili, da bomo drugo leto, če Bog da, pripravili slovensko potico. Vera Šeme januar 2016 NAŠA LUČ 15

16 ŽUPNIJE ESSEN Dragi vsi prijatelji, ki ste obiskovali in prebirali novice iz naše župnije! Tudi v letu 2015 sem želel čim bolj obveščati o življenju in dogodkih pri nas. Upam, da ni bilo ničesar preveč in tudi ne premalo. Ali je bilo zanimivo, presodite sami in morda mi tudi kaj poveste ali napišete kot odmev. Vesel bi bil tudi vaših prispevkov, ki bi morda bili zanimivi za objavo. Hvala vsem, ki ste to storili. V novo leto vstopamo z željo, da bi imeli čim več zanimivih poročil. Naj bo veliko takih dogodkov, ki nas vse razveseljujejo. Upam, da boste vsi ostali zvesti naročniki in bralci Naše luči. Pa za vašega župnika, ki skrbim, da je vedno kaj zanimivega objavljeno na naši strani, zmolite kakšen očenaš za zdravje in blagoslov pri mojem delu med vami in za vas. Bog vam povrni za vsako vašo prijaznost in hvaležnost. Bogu hvala za vas! Jubilanti med nami Gotovo veliko farank in faranov zasluži, da se jih spomnimo tudi v Naši luči. Za nekatere ne vemo, nekateri niso naročniki Naše luči. Tokrat želim omeniti v naši župniji gotovo dobro znano in spoštovano faranko, ki je pred kratkim obhajala svoj 60. rojstni dan. Štefka Pirc se je rodila 26. novembra 1955 v Celju v družini Oprešnik. Oče uslužbenec in mama gospodinja sta vzgojila njo in tri sinove na manjši kmetiji v vasi Velike Grahovše v župniji sv. Lenarta Vrh nad Laškim. Osemletko je obiskovala v Vrhu nad Laškim. Nato je tri leta delala kot šivilja v otroški konfekciji v Radečah. Njen brat je bil na delu v Nemčiji in tja je odšla tudi ona. Tam sta se spoznala z Janezom Pircem. Leta 1976 sta se poročila v njeni domači župniji Vrh nad Laškim. Štefka in Janez imata hčerki Klavdijo in Natalijo, ki ima ljubko triletno hčerkico Matildo Štefanijo. Priznanje Štefki Pirc Štefka ima zanimiva delovna leta. Najprej je bila zaposlena v bolnišnici v Kirchhellenu. Nato je bila zaposlena v šoli v Bottropu. V glavnem je pomagala otrokom in staršem priseljencev iz jugoslovanskih republik. Pomagala je pri domačih nalogah. Prevajala je pri pogovorih med nemškimi učitelji in starši priseljenih učencev. Tu je delala devet let. Zdaj pa je že osem let zaposlena pri Karitas v domu za ostarele kot socialna delavka. Predvsem skrbi, da imajo njim primerno prehrano, pa tudi zabavne prireditve, ki te ostarele ljudi razveseljujejo. Tu je tudi koordinatorka dejavnosti zunanjih prostovoljcev in prostovoljk v domu. Štefka je od leta 1992 prostovoljna delavka pri Karitas za begunce iz balkanskih dežel. Za to humano delo je leta 2008 prejela Priznanje mesta Bottrop za zasluge. Poleg vseh številnih dejavnosti že 34 let poje v nemškem župnijskem zboru, pa tudi v zboru Slovenski cvet iz Moersa. Naša župnija je Štefki zelo hvaležna, ker je tajnica našega župnijskega sveta. Pri slovenskih mašah pogosto bere berila. Je tudi koordinatorka priprave in izvedbe vsakoletnega binkoštnega srečanja, pa tudi drugih prireditev v župniji. Štefka še nikoli ni pokazala ali rekla, da ji je težko kaj narediti za župnijo in sploh za našo skupnost. Pri vsej tej njeni pridnosti ji z veseljem pomaga in jo podpira enako požrtvovalen mož Janez. Tudi on je pripravljen pomagati povsod in vsakemu kot izredno sposoben mizar, pa tudi ob pripravi dvoran za prireditve. Vsi slovenski župniki smo deležni tudi njegove»prve pomoči«na tem področju. Odveč je pripisati, da sta zvesta naročnika in bralca Naše luči. Upamo in želimo, da ne bi prehitro odšla v Slovenijo, kjer imata v Rimskih Toplicah zelo lepo domačijo, čeprav jima to do srca privoščimo, ko bosta sama tako želela. Vsekakor pa: draga naša Štefka, dragi Janez Bog naj vaju še mnoga leta ohrani v zdravju in zadovoljstvu! Hvaležni župnik Lojze in vsi farani! Moers Miklavžev obisk Tudi letos je pevski zbor Slovenski cvet priredil obisk Miklavža. Lepo so pripravili dvorano v Don Boskovem domu. Nato so se zbrali v cerkvi sv. Jožefa v kar lepem številu. (Nekateri»Miklavževi«gostje pa so prišli samo v dvorano. Kaj hočemo? Nekaterim je le za folkloro in zabavo Cvetje iz Eschweilerja kot npr. tistim, ki božič»slovesno praznujejo«zgolj z božičnimi pojedinami brez udeležbe pred jaslicami v cerkvi.) Mnogovrstnega peciva je kot vedno pri njih bilo zares obilo. Po odhodu Miklavža je sledila tudi izvrstna večerja z vsem, kar pri Slovencih sodi zraven. Tudi domače muzike in plesa ni manjkalo. Vsa pohvala članom zbora Slovenski cvet za vsakoletno prireditev. In česa kot župnik želim našim faranom? Da bi v letu 2016 v svetem letu božjega usmiljenja bili deležni obilnega božjega blagoslova in mnogih milosti! Želim, da bi se nas čim več zbiralo pri slovenskih svetih mašah in drugih prireditvah. Želim, da bi bili zvesti ter ponosni kristjani in Slovenci! Srečno in blagoslovljeno leto 2016! Lojze Rajk Ob martinovanju letna Štefka Pirc z možem Janezom in vnukinjo Matildo v cerkvi na Vinici FRANKFURT Srečevanje na martinovanju Letošnje martinovanje v naši župniji, dvainštirideseto po vrsti naj bi bilo, smo morali izpeljati v bolj skromni obliki kot v dosedanjih letih. Ena od dvoran, kjer smo običajno bili, je bila zasedena, druga pa je v obnavljanju. Ob iskanju nadomestne v kakšnem drugem delu mesta pa se je prav tako pojavljala težava ali zaradi zasedenosti ali velikosti. Zaradi vsega tega smo se odločili, da bomo imeli martinovanje na Martinovo nedeljo, 15. novembra, po popoldansko-večerni nedeljski maši v cerkvi Herz Marien in tamkajšnji dvorani. Seveda zaradi manj ugodnega časa ni bilo pričakovati kakšnega večjega obiska. Poleg rednih frankfurtskih udeležencev nedeljske večerne maše se nam je pridružila še manjša skupina desetih ljudi iz Wiesbadna. Sicer nismo računali na živo glasbo (Helena 16 NAŠA LUČ januar 2016

17 ŽUPNIJE je pripravila s pomočjo namiznega računalnika nekaj glasbe, župn ik je prinesel zajeten kup zgoščenk, a vsega tega skoraj nismo potrebovali). Vskočil je namreč ansambel Kar tako : prvi Jože s harmoniko, drugi Jože s počenim basom, žena Marica od prvega Jožeta ter njune hčere pa so prepevale; zraven pa je pritegnilo še nekaj drugih, in tako sta bila glasba in petje med nami. Tokrat pa ni bilo videti plesalcev, čeprav je bilo prostora za to kar dovolj. Seveda so člani župnijskega sveta pripravili pred mašo dvorano, že doma pa primerno hrano. Pečena gos pa je z licitacijo priplavala ravno k družini prvega muzikanta Jožeta Kuzme, zraven pa so na dražbi pridobili tudi svinjsko pečenko. Namenili pa so jo župnikovi kuhinji. Seveda smo se kaj kmalu tudi razšli, saj je ta večer ena od muzikantovih hčera morala nazaj v Švico, drugi mlajši pa seveda naslednji dan v službo. Za vse pa je bil to večer, ko so se lahko prav gotovo v prijetni družbi pogovarjali, povečerjali, pa morda s pomočjo kviza tudi kaj novega izvedeli o življenju sv. Martina. Vsem prisotnim in vsem, ki so pripravljali ta in takšen Martinov večer, pa naj velja najlepša hvala. Na sestankih Sredi novembra je bilo tudi vsakoletno srečanje duhovnikov tujejezičnih župnij in skupnosti v škofiji Limburg. Poudarek na takem vsakoletnem srečanju pred adventom je sicer na srečanju s krajevnim ordinarijem. Zaradi uradnega obiska nemških škofov pri papežu (ad limina) letos tega sicer ni bilo, je pa bil bolj poudarjen duhovni vidik; med nas pa je prišel tudi pooblaščeni zastopnik apostolskega administratorja limburške škofije Wolfgang Rösch. In s številkami Škofija Limburg je razmeroma mlada, ustanovljena je bila leta Letošnji muzikanti našega martinovanja so prišli iz Wiesbadna. Tako nekako nas je bilo videti na letošnjem martinovanju. Naj Martinova gos tekne! Obsega precejšen del zvezne dežele Hessen in meri okrog km 2, v njej pa živi okrog 2,4 milijona prebivalcev, od tega je okrog katoličanov (27 %). Škofija je imela pred združevanjem župnij v zadnjih dveh letih 249 župnij. Preureditev župnij prinaša mestu Frankfurtu namesto dosedanjih 40 samo 10 župnij (proces združevanja še ni povsem zaključen). Slovenskih katoličanov v tej škofiji pa je okrog 600. Zanimivo je tudi, da se je število slovenskih katoličanov v Frankfurtu v zadnjih desetih letih precej zmanjšalo, predvsem zaradi preseljevanja v druge manjše kraje. Nekoliko večja (in po nastanku veliko starejša, saj izhaja že iz 4. stoletja) kot limburška je škofija Mainz s km 2 in 2,8 milijona prebivalci, med njimi pa je skoraj 745 tisoč katoličanov (27 %). Ima 314 župnij, preurejanje le-teh pa poteka nekoliko drugače kot v limburški škofiji. Tudi v tej škofiji živi okrog 600 slovenskih katoličanov. Žal pa je v vseh treh škofijah (Limburg, Mainz in Fulda) kar precejšnje število slovenskih državljanov, ki niso (zaradi različnih vzrokov) prijavljeni kot katoličani. rem MANNHEIM Zlata poroka v Herbolzheimu Anica in Ciril Vrabl sta se poročila pred petdesetimi leti, 23. oktobra 1965, na Ptuju. Anica je bila že eno leto v Nemčiji, po poroki je prišel tudi Ciril. Naselila sta se v Schutterwaldu pri Offenburgu in ostala tam do danes. V zakonu so se jima rodili štirje sinovi. Ciril je bil zaposlen kot mizar, Anica pa je skrbela za sinove. V isti hiši, kjer so stanovali, ji je prav prišla ponudba tamkajšnjega zdravnika za čiščenje ambulante. Tudi ko so sinovi odrasli, je ostala zvesta ambulanti do zdravnikove upokojitve. Ciril pa je enkrat Zlatoporočenca Anica in Ciril Vrabl s sinovi, snahami in vnuki Anica in Ciril Vrabl sta v Herbolzheimu potrdila 50-letno zvestobo. zamenjal službo in je zadnjih osemnajst let do upokojitve delal pri znani založniški hiši Burda. Dobro sta se oba vključila v novo domovino in sta znana in priljubljena v vsem kraju Schutterwald. Anica je rada pomagala pri krajevnih prireditvah, Ciril pa se je prvi od priseljencev vključil v krajevno pevsko društvo in sedemindvajset let pel prvi tenor. Pri slovenskih mašah pa ga poznamo bolj kot basista, ker nam prav basisti manjkajo. Oba poznamo vedno dobre volje in tudi v bolezni optimista. Na zlati poroki pri slovenski maši v Herbolzheimu smo našteli kar devetnajst Vrablovih ljudi. Poleg zlatoporočencev Anice in Cirila so bili prisotni njuni štirje sinovi, snahe ter vnukinje in vnuki. Snaha Marianne je lepo okrasila cerkev, dve snahi sta v nemškem jeziku prebrali prošnje, na koru sta zapela sin Andreas in snaha Daniela, vnukinja Lorina je zaigrala na flavto, največjega vnuka smo pa uporabili za fotografa. Zlatoporočenca sta pri obredu zlate po- januar 2016 NAŠA LUČ 17

18 ŽUPNIJE Korbinijanova medalja Visoko odlikovanje nadškofije München-Freising je kardinal Reinhard Marx na god škofijskega zavetnika sv. Korbinijana podelil štirim zavzetim laikom zaradi njihovega prostoroke namesto ponavljanja poročnih obljub izrekla zahvalo Bogu za skupno življenje:»hvaljen bodi Gospod, ker sem po tvoji dobroti sprejel Anico za svojo ženo /sprejela Cirila za svojega moža,«nato pa sta še skupaj izrekla kratko zahvalno molitev ter prošnjo, da bi še naprej bila dobra pričevalca zaveze, ki sta jo sklenila pred Bogom. Po maši gremo navadno vsak mesec na kosilo v gostilno»zum Schützen«, tokrat pa sta nas zlatoporočenca presenetila, ko sta ne le za vse sorodnike, ampak tudi za vse ostale obiskovalce slovenske maše naročila slavnostno kosilo. Anica in Ciril, Bog živi vaju še dolga leta, da bi dočakala vsaj še dve okrogli obletnici: biserno in železno! Birmanka Jana Scholl je prejela zakrament svete birme v župniji Löffingen v Schwarzwaldu. Pridno se je pripravljala, tudi cela župnija je birmo vzela zares navzočih je bilo kar petsto vernikov, kar pri nemških birmah navadno ni tako. Marsikje MÜNCHEN Obisk iz Slovenije Konec oktobra smo v župnišču gostili mladinsko skupino, ki jo je pripeljal v bavarsko prestolnico duhovnik Branko Setnikar. Njegovo delo v domovini sega v več župnij, kjer je vodil mladinske skupine in iz tega prijateljskega okolja se ja nabralo 30 mladih, ki so prišli na ogled Münchna, Dachaua in nekaj drugih znamenitosti. Poromali so v Altötting in na Chiemsko jezero. Počastili so Boga v naši kapeli in za lon so dobili skromno kosilo. Veseli smo jih bili in jih povabili, naj še pridejo. pridejo v cerkev samo birmanci z botri, pa še nekaj staršev. Tu pa je bila birma praznik, kot ga poznamo v Sloveniji. Tudi k maši so morali birmanci hoditi. Če je kdo bil v nedeljo kje drugje pri maši, je moral od tam prinesti potrdilo. Tako je tudi Jana prosila za potrdilo, kadar je bila pri slovenski maši, kjer tudi pridno ministrira. Janez Modic Birmanka Jana Scholl z botro Diano voljnega dela na raznih področjih cerkvenega življenja v nadškofiji. Med odlikovanci je tudi Slovenka dr. Gabrijela Gerber Zupan za svoje prizadevanje v slovenski župniji in za trud pri integraciji narodnih župnij v krajevno Cerkev. Gospa Gabrijela je predsednica našega župnijskega sveta in članica odbora škofijskega sveta, ki je najvišji organ vernikov v škofiji. Tam predstavlja in se zavzema za narodne župnije in integracijo priseljenih katoličanov v škofijskih strukturah. Že več let je tudi učiteljica slovenščine v župnijski slovenski šoli. Adventna duhovna obnova je potekala od 27. do 29. novembra 2015, namenjena je bila pripravi na izredni jubilej usmiljenja. Papež Frančišek je v dokumentu (Bula) napovedal ta jubilej. Pravi, da so časi, ko smo kristjani še močneje Odlikovanci Piotr Maloszewski, Gabrijela Gerber Zupan, Ingrid Bergmann in Friedrch Deschauer s predstavnikom škofijskega sveta»vesel sem, da priznanje prejme Slovenka,«je dejal kardinal. poklicani, da se zazremo v usmiljenje in da tako postanemo učinkovito znamenje Očetovega delovanja. Sveto leto je ugoden čas za Cerkev, da o tem še močneje in učinkoviteje pričuje svetu. Sveto leto se bo začelo 8. decembra 2015 na slovesni praznik brezmadežnega spočetja device Marije. Ta liturgični praznik nakazuje, kako deluje Bog že od samih začetkov naše zgodovine. Po grehu Adama in Eve Bog ni prepustil človeštva zlu. Izbral je Marijo, sveto in brezmadežno v ljubezni, da bi postala Mati človekovega Odrešenika. Na težo greha Bog odgovarja s polnostjo odpuščanja. Na praznik brezmadežnega spočetja bo papež odprl sveta vrata to bodo vrata usmiljenja. Kdorkoli bo stopil skoznje z vero, bo lahko občutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje. Na tretjo adventno nedeljo naj se po vseh krajevnih stolnih cerkvah odprejo za vse leto vrata usmiljenja, za Slovence v domovini bo to stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani. Prav tako bo tudi v nekaterih drugih cerkvah in romarskih svetiščih. Skupaj s patrom Janezom Srako smo na začetku adventnega časa premišljevali o vsebini in pomenu usmiljenja, ki je Voditelj duhovne obnove p. Janez Sraka DJ Obisk mladinske skupine iz Slovenije v župnijskem domu Miklavža imamo radi. 18 NAŠA LUČ januar 2016

19 ŽUPNIJE Pogovor na temo jubilejnega leta usmiljenja v papeževem dokumentu razloženo v 25 poglavjih. Jezusovo usmiljeno delovanje prikazujejo evangelisti v številnih prilikah, o njem pričuje življenje številnih mučencev. Usmiljenje predstavlja moč, ki premaga vse, napolni srce z ljubeznijo in tolaži z odpuščanjem. V Svetem pismu je usmiljenje ključna beseda. Ljubezen postane vidna in otipljiva. Veliko psalmov govori o božjem usmiljenju:»vekomaj traja njegovo usmiljenje«(ps 136). Človek bo ne le v zgodovini, ampak vso večnost pod usmiljenim pogledom Očeta. Cerkev ima poslanstvo, da oznanja božje usmiljenje preko evangelija, ki naj doseže srce in duha vsakega človeka. Prva resnica Cerkve je Kristusova ljubezen. Prisluhniti moramo božji besedi, ki nas nagovarja. Tako bomo spoznali božje usmiljenje, ki naj bo naš življenjski slog. Usmiljeni kakor Oče je geslo svetega leta. To je dokaz, kako nas Bog ljubi. Pokličemo ga: Gospod, pridi in mi pomagaj. On nas prihaja rešit iz slabotnosti, dotika se nas njegovo sočutje in mi tako postajamo sočutni do vseh, posebno še tistih, ki živijo na najbolj obupnih obrobjih življenja, ki jih ustvarja sodobni svet. Veliko misli je namenjenih tudi odpuščanju. Tiste, ki so daleč od božje milosti zaradi svojega načina življenja, vabi k spreobrnjenju. Usmiljenje nam daje tudi razsežnost, ki sega onkraj meja Cerkve in nas povezuje z judovstvom in islamom. Tudi oni verujejo, da nihče ne more omejevati božjega usmiljenja, ker so njegova vrata vedno odprta. To jubilejno leto naj odstrani vsako obliko zaprtosti in prezira ter prežene vsako obliko nasilja ali diskriminacije. Marija, Mati usmiljenja, je bila izbrana za Mater Božjega Sina, Očetova ljubezen jo je od vekomaj pripravila, da je postala skrinja zaveze med Bogom in ljudmi. V tem svetem letu naj bi v vsakdanjem življenju živeli usmiljenje, ki ga Oče vselej podarja nam. Cerkev naj postane odmev božje besede, ki doni kot beseda in dejanje odpuščanja, podpore, pomoči in ljubezni. Postane naj glas vsakega človeka in naj brez prenehanja ponavlja:»spomni se, Gospod, svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki je od vekomaj«(ps 25,6). Jubilejno leto se bo zaključilo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra Patru Janezu smo verniki v münchenski župniji iz srca hvaležni za spodbudne misli, ki nas bodo v letu usmiljenja spremljale in vodile. dr. Gabrijela Gerber-Zupan INGOLSTADT Baldomir Štrukelj je praznoval 75. rojstni dan. Čas neizprosno teče in za njim ostaja zmeraj več in več spominov. Posebno radi se spominjamo lepih trenutkov, medtem ko tiste manj lepe potiskamo v ozadje. Tako smo v novembru ob zvokih harmonike, ki jo je pridno raztegoval naš Drago Kisilak, in ob bogato obloženi mizi smeli proslavljati že 75. rojstni dan našega Baldomirja Štruklja. Baldi, kot ga radi kličemo, se je rodil 21. novembra 1940 v Lomu pri Sv. Luciji ob Soči. V družini so se rodili štirje otroci. Imel je še sestro in dva brata. Pri 25 letih se je odpravil po svetu, in sicer ga je pot najprej ponesla v Francijo, kjer je že živel in delal prijatelj iz sosednje vasi. V francoski pokrajini Champagne, in sicer v mestu Épernay, je našel zaposlitev v tamkajšnji žagi. Po dveh letih se mu je odprla nova možnost zaposlitve v Avstraliji, kjer je delal v podjetju, ki je izvajalo montažo anten in visokonapetostnih vodov. V petih letih je Avstralijo dobesedno prepotoval podolgem in počez. Montaže so se namreč izvrševale v Sydneyju, Melbournu, Perthu in Port Hedlandu. Leta 1972 se je vrnil v Evropo in se 23. januarja 1973 zaposlil v tovarni Audi v Ingolstadtu, kjer je ostal vse do upokojitve leta Leta 1976 se je v Ljubljani poročil s svojo izbranko Vilmo. V zakonu se jima je rodila hčerka Karin, ki je v Nemčiji uspešno zaključila študij, postala diplomirana socialna pedagoginja in je zaposlena v tukajšnjem Jobcentru. Letošnje leto pa našemu Baldiju ne bo ostalo samo v lepem spominu kot leto njegovega polokroglega jubileja, marveč tudi kot leto, ko je v mesecu oktobru njegova hčerka stopila v zakonski stan, za kar ji izrekamo čestitke. Ob tej priložnosti pa naj omenimo, da prav istega dne kot Baldi svoj rojstni dan praznuje tudi naš rojak Franc Krajnčič, ločuje ju le letnica rojstva. Franc je namreč letos dopolnil 63 let. Baldija in Franca pa povezuje še ena skupna zanimivost, in sicer datum zaposlitve v Audiju, oba sta se v tem podjetju zaposlila istega dneva in leta. Obema se ob tej priložnosti zahvaljujemo za njuno povezanost in nesebično pomoč v naši slovenski skupnosti in jima ob minulem rojstnem dnevu iskreno čestitamo ter želimo sreče, trdnega zdravja in božjega varstva. V Münchnu in Ingolstadtu je obiskal otroke tudi sveti Miklavž. Spodbujal jih je, naj ostanejo pridni in dobri, naj hodijo k maši in se zanimajo za slovenski jezik. Pa starše morajo bolj ubogati. V Ingolstadtu je pohvalil Karmen, ki igra pri slovenskih mašah, in Lidijo, ki je sprejela strežbo na srečanjih po maši. Miklavž v Ingolstadtu ohrabri tudi starejše. STUTTGART Birma odraslih Zakrament svete birme je pri nedeljski sveti maši v župnijski cerkvi svetega Konrada prejel Denis Ganai. Apostoli so na binkoštni praznik prejeli Svetega Duha, kakor jim je Kristus prej obljubil. S tem so dobili pravico, da krst dopolnijo s podelitvijo Svetega Duha. O tem nam poroča knjiga Apostolskih del. Denis, pred svetom boš moral pričevati o Jezusovi smrti in njegovem vstajenju tako, da bo tvoje življenje po apostolovih besedah prijeten vonj Kristusov, ker si na čelu zaznamovan z njegovim križem. Bodi torej živi ud Kristusove Cerkve in prizadevaj si, da boš pod vodstvom Svetega Duha vsem služil kakor Kristus, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Vsemogočni Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, tega svojega služabnika, ki si ga pri krstu prerodil iz vode in Svetega Duha in ga rešil greha. Pošlji mu Svetega Duha Tolažnika; podeli mu duha modrosti in umnosti, duha sveta in moči, duha vednosti in pobožnosti; napolni ga z duhom božjega strahu. In dobri Bog, ki je v tebi dobro delo začel, naj ga tudi dopolni. Adventne delavnice za otroke Pred nastopom adventnega časa smo v slovenski šoli in pri verouku pripravili adventne delavnice, katerih so se lahko udeležili starši in otroci iz naše slovenske župnije. Odločili smo se, da si bomo letošnje leto naredili adventne aranžmaje, ki nas bodo spominjali na prihod Zakrament svete birme je prejel Denis Ganai. Jezusa Kristusa v sveti božični noči. Starši in otroci so to idejo vzeli zelo resno in so v slovensko župnišče prinesli obilo zelenja in vse potrebno januar 2016 NAŠA LUČ 19

20 ŽUPNIJE Adventne delavnice za otroke Tako se navija za Slovenijo. za izdelavo lepih adventnih aranžmajev. Delo je potekalo v zelo sproščenem vzdušju in veselju. Otroci so bili zelo iznajdljivi in polni idej, kako naj bi izgledal njihov aranžma, starši pa so jim pomagali pri rezanju zelenja in okrasitvi. Kot tukajšnjega dušnega pastirja me zelo veseli, da starši učijo mladi slovenski rod lepih krščanskih navad in jih uvajajo v bogastvo obhajanja krščanskih praznikov. Še bolj pa sem vesel, da še imamo slovenske družine, kjer čut za sveto in lepo ni izgubljen v tem kaotičnem svetu splošne zmede in kaosa. Praznovanje jubilejev Na prvo adventno nedeljo leta Gospodovega 2015 so v slovenski župniji praznovali svoje življenjske jubileje tile jubilanti: Franc Arh 75 let, zakonca Drobnič 50 let poroke, Milena Mušič 65 let, zakonca Jejčič 50 let poroke, zakonca Lamovšek 40 let poroke, Anica Leben 65 let, Nežka Čampa 65 let, Ivan Čampa 80 let, zakonca Venta 45 let poroke, Marija Mauko 30 let, zakonca Malovrh 45 let poroke, zakonca Pucelj 45 let poroke, Vida Venta 55 let in Milan Mušič 50 let prihoda v Nemčijo. Po sveti maši so prejeli še slovesen blagoslov, ki naj jih spremlja še naprej v njihovem krščanskem prizadevanju. Nato pa smo se odpravili še v dvorano, kjer smo našim jubilantom tudi zapeli in nazdravili še na mnoga lepa, zdrava in vesela leta. Bogu hvala za njihovo življenjsko prehojeno pot, za njihove talente, ki jih nudijo naši župniji in za njihovo zvestobo katoliški veri in slovenstvu. Bog vas živi še na mnoga leta! Druženje mladih Slovencev Mnogo je načinov, kako si mladi ljudje lahko olepšajo življenje ob medsebojnem druženju in sodelovanju. Ko je slovenska nogometna reprezentanca igrala kvalifikacijsko tekmo z Ukrajino, so se mladi ljudje spontano dogovorili, da se bodo srečali pri Jožetu in Vidi Venta, kjer je Jože pripravil vse potrebno, da večer ob nogometu ne bo minil samo ob televiziji, ampak da bo poleg navijanja za Slovenijo prisotno tudi vse ostalo, kar sodi k dobri nogometni tekmi. Pekle so se klobase na žaru, prisotna je bila slovenska zastava in nogometni šali, ter prijeten ambient, kjer so mladi slovenski fantje iz naše slovenske župnije držali pesti za slovenske fante na igrišču. In kot se spodobi za krščanske ljudi, so v svojo sredo povabili tudi svojega župnika, ki se jim je pridružil po sveti maši v Pfullingenu in večer je bil res prijeten in vesel, kljub temu da je Slovenija izgubila. Tudi takšni lepi trenutki spadajo zraven k župnijskemu življenju naših vernikov, saj nismo kristjani samo za cerkvenimi zidovi, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Zakonca Jejčič V naši slovenski župniji smo v mesecu decembru imeli lep dogodek, saj sta 50-letnico poroke praznovala zakonca Jejčič. Gospa Sonja Jejčič je bila rojena 1. oktobra 1946 na Planini pri Ajdovščini v kmečki družini, kjer je bilo pet hčera in dva sinova. Leta 1963 je gospa Sonja prišla v Nemčijo, najprej v Dortmund, kjer si je našla delo kot pomočnica na kmetiji. Njen mož gospod Damjan Jejčič pa je bil rojen 2. avgusta 1936 v kraju Velike Žablje pri Vipavi. Tudi on prihaja iz kmečke družine in v njihovi družini je bilo pet sinov. Gospod Damjan se je pri kapucinih pri Svetem Križu nad Vipavsko dolino tudi spoznal s kraljico glasbil, to je z orglami in ta ljubezen traja še danes, saj nam iz nedelje v nedeljo pridno igra na orgle v naši župnijski cerkvi. Leta 1962 je prišel v Nemčijo, najprej v Augsburg in leta 1965 v Stuttgart. Leta 1970 je ustanovil 25-članski moški zbor Domači zvon, vodil ga je polnih 28 let, do leta Z zborom je najprej izdal ploščo, ob 25-letnici pa še kaseto. Službo organista pa v naši župniji opravlja že 50 let, za kar smo mu izredno hvaležni. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, in sicer Tatjana in Suzana, na kateri sta zelo ponosna. Draga zakonca Jejčič, naj vama dobri Bog nakloni še veliko lepih zakonskih let. Zakonca Jejčič Jubilanti 2015 S R B I J A BEOGRAD 15 let škofovanja Stanislava Hočevarja Sveti Janez Kapistran zavetnik beograjske nadškofije Življenjska pot ga je vodila iz mesta Kapistrano v Srednji Italiji po vsej Evropi; tam je oznanjal spreobrnjenje on sam spreobrnjenec, ki je bil krivično zaprt in se mu je v ječi prikazal sveti Frančišek Asiški. Takrat je spoznal, kako je minljiva in goljufiva zemeljska slava in kako nezanesljivi so zemeljski veljaki; zato je dal slovo posvetni karieri in vse svoje prihodnje življenje posvetil Bogu. Njegove spokorne pridige so naši rojaki lahko poslušali v Beljaku, drugi pa širom Evrope, ki je bila med seboj razdeljena in sprta. Tako so muslimanski sovražniki svetega križa lahko nemoteno napredovali in se po padcu Carigrada 29. maja 1453 že bližali z veliko vojsko Beogradu ter ga začeli oblegati Po nalogu papeža Kalista III. ki je bil španskega rodu in je imel izkušnjo z rekonkvisto tj. ponovno osvojitvijo od Mavrov zasedenih krajev v Španiji kjer so jo z velikimi žrtvami katoličani dolga leta osvobajali izpod saracenskega jarma je pridigal križarsko vojno po Evropi. Kljub grozeči nevarnosti se evropski vladarji niso odzvali. Kljub temu mu je uspelo zbrati vojsko neveščih navdušencev, ki je rešila oblegani Beograd izpod dvakrat večje sultanove vojske. Beograjska nadškofija je proslavila ta spominski dan z raznimi župnijskimi slovesnostmi; krona pa je bila slovesnost v soboto, 24. oktobra, v stolni cerkvi Blažene Device Marije na Vračarju. Stanislav Hočevar 15 let beograjski nadškof in metropolit Letos se je proslava nadškofijskega zavetnika ujela s petnajstletnico škofovskega posvečenja nadškofa Stanislava Hočevarja. Škofovsko posvečenje je prejel 24. maja 2000 v cerkvi 20 NAŠA LUČ januar 2016

21 ŽUPNIJE Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani. Slovesnost se je tokrat odvijala v stolnici Vnebovzetja BDM. V lepem vremenu se je zbralo veliko vernikov ne le iz beograjske nadškofije, ampak tudi iz sosednjih škofij in držav. Vsaka župnija iz nadškofije je imela svoje predstavnike, saj se je s tem dnem začela prva nadškofijska sinoda. Mašno slavje je polepšalo petje zbora»zvon katolikon«. Pri somaševanju so se pridružili nadškofu Stanislavu Hočevarju upokojeni džakovski nadškof Marin Srakič, subotiški škof Janoš Penzeš, sremski škof Džuro Gašparovič, temišvarski škof iz Romunije Martin Ros, bolgarski škof Hristo Projov, nuncijev tajnik Januš Blahovjak, generalni vikar zrenjaninske škofije Janoš Fišer, mužljanska salezijanca Stanko Tratnjek in Janez Jelen (nadškof je tudi don Boskov salezijanec!), duhovniki beograjske nadškofije in še nekaj drugih gostov. Pri maši so bili navzoči predstavniki redovnih skupnosti, Karitas, Gavrilo Grban iz pisarne za odnose s Cerkvijo, kakor tudi skupina nadškofovih rojakov iz njegovega rojstnega kraja slovenskega Škocjana na Dolenjskem oziroma naselja Jelendol, ki so tudi velikodušni dobrotniki naše diasporske škofije. Pridigal je mostarski škof Ratko Perič, ki je med drugim dejal:»vsem vam navzočim in vsem vernikom beograjske nadškofije prisrčna voščila za praznik sv. Janeza Kapistranskega. Dve obletnici sta povezani s tem svetnikom: 630 let od njegovega rojstva saj je rojen 1385, in 560 let, kar je svetnik z drugimi junaki začel dajati odpor hudemu sovražniku, ki je pred božičem 1455 prijezdil pod beograjsko obzidje, a 23. julija 1456 odnehal od obleganja. Dve obletnici pa sta povezani tudi z osebo nadškofa Hočevarja: 70 let od njegovega rojstva, saj se je rodil 12. novembra 1945 v Jelendolu v škocjanski župniji in 15 let od njegovega škofovskega posvečenja. Dragi brat v škofovstvu, voščim ti k obletnici z željo, da doživiš še nove v Gospodovem imenu.«v pridigi se je škof Perič dotaknil Jezusovih besed iz evangelija glede apostolskega vedenja učencev, ki obiskujejo vernike (Lk 10,5.7) in dejal, da pomeni:»ne hodite iz hiše v hišo, to, da pri apostolatu ne smemo izbirati svojega zemeljskega ugodja in iti tja, kjer nam bolje strežejo. To končno pomeni odgovornost do družin, ki jim moramo prinašati Kristusov mir. Odgovornost je samo človekova lastnost; kar opaziš pri neodgovornem otroku, ne pohujšuje, ampak zabava; če pa vidiš neodgovorne starše, si zaprepaden in se vprašaš, kje imajo pamet in odgovornost. Človek je bitje, ki je Bogu odgovorno za delo, ne pa za uspeh; za učenje, ne pa za nagrado,«je končal mostarski nadpastir. Začetek prve škofijske sinode Na začetku maše je pozdravil slavljenca nadškofijski vikar Leopold Rohmes, ki je omenil velike težave, ki jih je nadškof moral premagati, da je prek salezijanske družbe lahko prišel do duhovniškega poklica, po mnogih letih odgovornih služb, med njimi tudi inšpektorske, pa je dosegel pomembno službo škofovstva, ki jo opravlja v resničnem družinskem duhu in je priljubljen pri vseh: preprostih in uglednih, katoličanih in pravoslavnih, zlasti pa pri svojih duhovnikih. Na koncu maše pa se je za vso požrtvovalnost in duhovno bogastvo zahvalil nadškofu Benedikt Vujica, ki je skupaj z najstarejšim duhovnikom, lazaristom Petrom Taševim Hočevarju izročil podobo Kristusa- -Zveličarja. Nadškof Hočevar se je nato zahvalil za darove in molitve ter napovedal nadškofijsko sinodo. Duhovnikom beograjske nadškofije je podelil dokumente in pravilnik sinode, ki se je s tem tudi uradno začela. Po slovesnem blagoslovu so se vsi navzoči udeležili pogostitve na dvorišču; sorodniki, duhovniki, redovniki in škofje ter drugi odlični gostje pa so se družili še pri kosilu v bližnjem hotelu. Tako se je dan končal v lepem vremenu in prijetnem razpoloženju, ki naj nadškofa Hočevarja spremlja še mnogo let. Janez Jelen Hočevar in Jelen Pozdrav vernikom Incens Sveče župnije Sorodniki pojejo. Stanko Hočevar, Stanko Tratnjek in škofje januar 2016 NAŠA LUČ 21

22 ŽUPNIJE Š V E D S K A Slavljenec Jože Štefanič gosti navzoče po sv. maši v Stockholmu. Mladenke v razgovoru po sv. maši v Stockholmu Naša prva generacija v medsebojnem prijateljevanju v Stockholmu Rojaki v Malmöju molijo za rajne na praznik vseh svetih. Zahvalna nedelja v Malmöju Ob koncu miklavževanja v Göteborgu Sv. Miklavž se je sklonil k Isabele. ZGODBA Mrzlo ognjišče Nanika je vsako zimo hodila na štero. Pletla je koše iz šibja, ki je moralo biti že vnaprej delno pripravljeno. Pri vsaki hiši, kjer je delala pozimi včasih kar po tri tedne, se je vedno dobro počutila. Bolje kot doma. Koši so bili nepogrešljiv pripomoček pri pobiranju in nošenju vseh pridelkov. Po skrbno opravljenem delu je nekaj malega zaslužila, da si je kupila nov predpasnik ali kako drugo malenkost. Rada si je privoščila bonbone in z njimi obdarila tudi svoje vnuke. Deset dekagramov je razdelila na sedem dni. Po potrebi je Tunek naročil na dom še sodarja, ki je naredil različne velikosti sodov, škafe, žehtarje, lesena vedra, kadi in druge potrebne lesene pripomočke. Cecilija NOVAK Skozi ta kraj je prišel skoraj vsako leto tudi fotograf, mojster, ki je imel čast fotografirati to šestčlansko družino. Vzeli so si čas in se vsi lepo oblekli v mašne gvante, medtem je Tinček skočil še po svojo babico, ki se je skupaj z njimi nastavila temu čudu. Fotografija spominja na urejeno, lepo oblečeno družino. Za ozadje je fotograf uporabil svoje scenografsko znanje in določil za to skrbno zložena nacepljena drva ob skednju, ki so nehote potrjevala marljivost ljudi v tej družini. Ob drveh na tleh je vidna čepica, ki jo je Tunek odvrgel, da se ne bi fotografiral z njo. To se vendar ne bi spodobilo. Fotograf se je z neko črnino pokril čez glavo in poskrbel za skladnost vseh oseb na sliki. Dolgotrajno poziranje so vzeli vsi tako resno, da se niso upali niti premakniti, še manj nasmejati. Morda je k temu pripomogla črna plahta na trinogem čudesu, ki je zajemala tudi fotografovo glavo. Resnost dogodka s pridihom svečanosti pričajo dragocene fotografije iz tistih časov. Spominjajo na leto 1949, ko je Elica štela štiri leta. Malo višje na bregu je živel frizerski mojster, Kondrad po imenu, ki se je tega dela pač naučil nekje pri vojakih in strigel vse moške naokoli. Ženske njegovih uslug niso potrebovale. Nosile so lase takšne, kakršni so pač zrastli. Svoja sinova je Tunek strigel kar sam. Do golega. Nesrečnika sta čakala na svoje lase, ne da bi to Tuneku seglo do živega. Letnemu času primerno so se od hiše do hiše ponujali rokodelci za vsa mogoča popravila. Včasih so bili celo dobrodošli. Po hišah so popravljali stare piskre. Lončarski so morali biti na zunanji strani lepo prepleteni z žico, da se ne bi zlomili, pločevinasti so se včasih tako zrabili, da jim je mojster zamenjal dno z novim. 22 NAŠA LUČ januar 2016

23 ZGODBA Popravil je tudi luknjo, ki je pri dolgotrajnem kuhanju nastala. Ob tem delu je potreboval žareče oglje iz peči. Da le ni bilo treba kupiti novega piskra. Tinček je te mojstre opazoval pri strokovnem delu in se ga tudi naučil. Pri štirinajstih je to delo opravljal kar sam. Tudi za okoličane. Strokovno je fant popravljal stare piskre. Mimo hiše je od časa do časa že od nekdaj prihajal možak, ki se je ponudil za popravilo zlomljenih dežnikov. Dežnik pri hiši je bil zelo pomemben in nepogrešljiv. Služil je vsej družini dolga leta. Rešeta na hrbtu so prodajali pravi Ribničani, ki so govorili tako govorico, da jih v teh krajih nihče ni razumel. Ob poslušanju njihovega govora so se ljudje od srca nasmejali. Slišalo se je tako, kot da pripovedujejo zelo smešno šalo. Cigarete so si kadilci delali kar sami. Kupili so tobak in ga po potrebi sproti zvijali v primeren papir in kadili. Sicer pa so trgovine prodajale cigarete po komadih, kadilcev pa je bilo zelo malo. Te razvade so se navadili le nekateri moški, ki so živeli pred tem po svetu ali bili pri vojakih. Nekega večera je v goste prišel vaški godec s svojo majhno staro harmoniko. Zaigral je Elici za rojstni dan. V prvem mraku se je prikazal izza vogala in zaigral eno od dveh melodij, ki jih je znal. Bil je dobrodušen, reven možic iz okolice, ki so ga vsi poznali pod imenom Magarec. Elico je neizmerno osrečil, tako da je ta dogodek ostal zanjo za vselej nepozaben. Tunek in Tunika sta ga obdarila z malico, pijačo in prijazno besedo. Morda sta ga pa prav onadva povabila. Mamika je Elico takrat razveselila s punčko iz cunj, ki jo je z vso skrbjo naskrivaj zašila iz starih kosov oblačil, atek pa s kuhanim jajcem, ki ga je skuhal v kotlu poleg repe za svinje. To darilo ji je poklonil z nasmehom in prijaznimi besedami, s katerimi je hotel povedati, da jo ima rad. To je bil za Elico edini rojstni dan, ki je zaznamoval njeno otroštvo, kot da bi bila ona nekaj posebnega. Rojstnim dnevom se namreč ni pripisovalo nobene pozornosti, le da so ateku otroci na ta dan morali čestitati. Da se je treba na tak način posvetiti tudi mamiki za njen praznik, tega Tunek od njih ni zahteval, niti jih učil kaj takega. Čeprav so bili dnevi enaki drug drugemu, je čas na Peščenem Vrhu hitro mineval. Tunika in Tunek sta hodila občasno tudi na taverh, saj je bilo treba veliko kmetovih uslug odslužiti. Tunek je opravljal težja dela, kot so podiranje drevja v gozdu, košnja trave na kmetovih velikih travnikih, nalaganje sena, regulanje v goricah in podobno. Tunika se je pridružila okopavanju na njivah, grabljenju listja v gozdu, spravljanju sena, kopanju krompirja, žetvi in mlatenju pšenice ter še mnogim drugim važnim delom. Prizadevanju za preživetje ni bilo videti konca. To breme je močno občutil Tunekov sin Tinček, ki je kot najstarejši moral pomagati pri vseh lažjih, pa tudi težjih delih. Brez očetovega sočutja. Krave sta pasla le še mlajša dva, Franček in Elica. Vso delo na domači zemlji je oteževal nagnjen svet, na katerem je čepelo posestvo. Košnjo na največji strmini je reševala koza, ki jo je Tunek kupil z namenom, da bo popasla travo, kjer se ni dalo kositi niti pasti, ker je bila krava za tak teren pretežka. Kozo, ki je bila fletnejše postave, je pripel na železno palico, ki jo je zabil v zemljo, tako da se je živalca pasla lepo v krogu. Železo je nato vtaknil na drugo, še zaraščeno mesto. Tako je bil ta problem rešen, koza pa je v zahvalo dajala mleko. Kozel bi bil v tem primeru popolnoma nekoristen, celo v škodo, kar pa se Tuneku ne bi moglo zgoditi. Kadar je s toligami spravljal pridelke z njiv, je spredaj privezal štrik, ki ga je kateri izmed otrok vlekel po bregu navzgor. Le tako je lahko naložil malo več, delo pa je šlo hitreje od rok. Košnja trave je bila zaradi strmega terena zelo naporna. Od kosca je zahtevala veliko mero napora in previdnosti. Pokositi je bilo treba trikrat letno. Travo je bilo treba najprej raztrositi, nato dvakrat obrniti, skupaj spraviti in suho krmo znositi v skedenj. Za to delo so bile potrebne ne le štiri močne roke, temveč tudi neuklonljiva telesa. Eden se je nekoliko sklonil, drugi je pomagal težke krple s senom dvigniti sklonjenemu na hrbet. Ta jih je odnesel v skedenj po hribu navzgor. Sena je moralo biti toliko, da je zadostovalo za polaganje živini vse leto. Nazadnje sta seno zmetala na štalo, in ga zaradi pomanjkanja prostora zatlačila pod streho. Tunek in Tunika sta vse pridelke spomladi z motikama posadila v preorano zemljo, jih med letom dvakrat okopala, v jeseni pa izkopala in spravila pod streho. Podirala sta drevje v gozdu, ga razžagala in spravljala domov. Pozneje sta ga pripravila in zložila na suho, kjer je služilo za zimsko kurjavo. Vsako drevo, ki sta ga podrla, sta morala kmetu odslužiti, saj svojega gozda domače posestvo ni imelo. Po vodo sta hodila v grabo z največjimi vedri večkrat na dan. Le kdo ne bi vpet v tako trpljenje razmišljal o tem, kako bi bilo na ravnini vse lažje. In da bi bil še studenec ob hiši, tega nista upala niti sanjati. Tuhtanje, kako bi izboljšala svoj težki položaj, je bilo brezupno. Dan za dnem in med vsakim pogovorom je Tunek preklinjal ta breg in ga preimenoval v pukel, kar je Naniko vedno znova globoko razžalostilo. Kar naenkrat pa je našel rešitev. Oznanil je, da je domačija naprodaj. Žena je morala privoliti. Kaj bo k temu rekla Nanika, ga ni zanimalo. *** Po smrti ruskega diktatorja so se iz nekih napetih političnih razlogov Prekmurci leta 1954 začeli seliti v notranjost države, proč od madžarske meje. Iz teh krajev je prišel kupec, ki se je za posestvo resno zanimal. To sta bila mož in žena srednjih let. Njuna edina hči je živela v Ameriki. Ob pogajanju za ceno je Tuneku prišlo na pamet, da bi Naniko prodal skupaj s posestvom. Hvalil jo je, kako da je delovna in še zdrava za svoja leta. Nanjo bi prepisal njivo, ki se ni držala skupaj s posestvom. Kupca bi jo dobila v last, ne da bi jo plačala. Nanika bi tako ostala pri hiši s popolnoma tujimi ljudmi, njena družina pa bi se odselila kdo ve kam. Mati so že stari, delati nedo mogli več dugo in gda do mrli, mi nede treba plačati pogreba, je najbrž razmišljal Tunek. Njegova preračunljivost ni imela meja. Naniki je svojo namero hladnokrvno razkril. Saj ni mogla verjeti. Ódati me hočejo. Ali sen resen nič ne vredna? Odšla je na skedenj, sedla na velik štor, na katerem so kalali drva in bridko jokala. K njej je prišla Elica in jo našla vso objokano. Nanika je potožila otroku: ''Ódali me bojo. Mrla mo pr lückih lüdeh. Kaj takega sen si ne zaslüžla.'' Elica je zaihtela v svoje dlani, kakor da bi hotela pomagati nositi njeno žalost. Mater je imela rada in ni hotela biti brez nje. Občutila je krutost svojega očeta in nemoč svoje matere. Mamika mu tega ne sme dovoliti. In res, tokrat se mu je postavila po robu. ''To je ja moja mati,'' je pojasnila Tuneku s povzdignjenim glasom. Ni ji odgovoril. Čez nekaj dni je prišel sosed, ki je mejil na to omenjeno njivo in ponudil zanjo lep kupček denarja. Tunek je njivo prodal in veselo pospravil ponujeno vsoto. Naniko bodo torej vzeli s seboj, kamor se bodo pač odselili. Minila sta še dva tedna in kupec iz Prekmurja je prišel z denarjem. Zaprli so se v hišo in sklenili kupčijo. Nanika je med tem časom okopavala na njivi. Domačija na Peščenem Vrhu je bila tisti dan prodana. Ko je Nanika to izvedela, je bila ranjena v dno duše; do ničesar ji ni bilo več. Vendar se nihče ni zmenil zanjo. Se nadaljuje OGLASI 1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon / 44562). Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini. V RADENCIH, 600 m DO ZDRAVILIŠČA, PRODAM NOVI DVOJČEK. Vsaka polovica meri 177 m2 in ima 533 m2 zemljišča. V pritličju je tuš, wc, kuhinja s shrambo, jedilnica-dnevna soba z izhodom na teraso in spalnica; v nadstropju so kopalnica-wc, 3 sobe, galerija in balkon. Vsaka enota ima vse svoje priključke: elektriko, vodovod, kanalizacijo, telefon in KTV z internetom, parkirišče, vrt in toplotno črpalko za ogrevanje in hlajenje s talnim gretjem. Položene so vse inštalacije, keramika in laminati, montirana sanitarna oprema in vrata, notranjost je opleskana, demit fasada in okolica zaključena. Cena za enoto Informacije na ali rofra@siol.com Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR. Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu. januar 2016 NAŠA LUČ 23

24 Slovenske razglednice MALO ZA ŠALO KRIŽANKA Vipavski Križ, foto: Petra Tomažič Župnik in mežnar stojita ob vaški cesti in zabijata v tla tablo z napisom:»konec je blizu! Obrnite se, dokler še ni prepozno!«mimo pridrvi avto, voznik skozi okno zavpije:»pustita ljudi pri miru, vidva, verska fanatika!«čez nekaj trenutkov se zasliši cviljenje zavor in nato glasen pljusk. Mežnar se obrne k župniku:»ali misliš, da ne bi bilo bolje, če bi preprosto napisala: most je podrt?«medved naredi zabavo. Povabi vse živali, med njimi tudi stonogo. Na zabavi so se že vsi zbrali, a stonoge še vedno ni bilo. Vsi so jo čakali, vendar ko se je znočilo, so vseeno začeli z zabavo. Kmalu je bilo jutro in vse živali so se že odpravljale domov. Na vratih pozvoni stonoga. Medved ji odpre in jo vpraša:»zakaj te pa ni bilo?«stonoga odvrne:»zakaj si pa na vrata napisal: Obriši si čevlje?!«pride komandir na postajo in razdeli vstopnice za ogled predstave Figarova svatba. Naroči, da naj se sicer lepo oblečejo, da pa ni potrebno priti v frakih, saj je to samo predstava in ne poroka. Pa reče en policist drugemu:»kaj se bo hvalil! Zadnjič, ko smo šli gledat Labodje jezero, je bil on edini, ki je prišel v kopalkah!«mlad ježek se je izgubil v puščavi. Ko se je zaletel v kaktus, je vprašal:»si ti, mama?«prometni policist ustavi pijanega voznika, saj vozi v nasprotni smeri v enosmerni ulici in ga vpraša:»kje se pa vi vozite?!«pijanec odgovori:»nimam pojma, hik, tako ali tako sem že zamudil, hik, vidite, da se vsi že vračajo!«kako lahko blondinko pregovoriš, da se v letalu presede od okna v notranjost letala? Rečeš ji, da gredo samo srednji sedeži v New York. Politik obišče vojaško bolnišnico, kjer mu predstavijo dvanajst mladeničev, ki so vsi dobili kilo. Politik se začudi:»ne razumem, kako ste vsi zboleli ravno za kilo?«odgovorili so:»komandir nam je naročil, naj vržemo v zrak tank.«rešitev KRIŽANKE št NAŠA LUČ januar 2016