Prešernovo 2011 v Frankfurtu. Domu, Kranjc moj, zvest postan!

Transkript

1 marec 2011, letnik 60, številka 3 M E S E Č N I K Z A S L O V E N C E P O S V E T U

2 Prešernovo 2011 v Frankfurtu. Domu, Kranjc moj, zvest postan! Tudi v Kaiserdomu se je slišala slovenska Marijina pesem. Fantje in možje pojejo pred oltarjem v cerkvi Liebfrauen. Župnik Martin Retelj med slavnostnim nagovorom V večjih ali manjših skupinah so nastopali šolarji dopolnilnega pouka. Tako polna je bila dvorana ob Prešernovi proslavi. Zbor Prijatelji med nastopom Trije od starejših šolarjev med nastopom Trije muzikantje iz Šentvida

3 Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja Leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti + Dr. Branko Rozman, dolgoletni urednik Naše luči 2»Slomšek«v Nemčiji 3 Župnik Jože Cimerman 80-letnik 5 Drinske mučenke 6 Dodati dodano vrednost vsakemu daru 7 Božje odrešenje 8 Nimam časa za molitev 9 Rafaelova družba 10 Mlada srečevanja 11 Prisluhnimo domovini 13 Iz življenja naših župnij 16 Lučkin kotiček 41 Prva stran ovitka: Danica Dyllong Slastni pustni krof Druga stran ovitka: Arhiv SKM Frankfurt Prešernovo 2011 v Frankfurtu. Domu, Kranjc moj, zvest postan! Tretja stran ovitka: Arhiv SKM F. Merlebach Mesečno celodnevno srečanje v Merlebachu stopa v 28. leto Četrta stran ovitka: Gašper Furman Kalvarija, križev pot v Smledniku»Papež Benedikt XVI. je v skladu z Zakonikom cerkvenega prava sprejel odpoved službe dozdajšnjega nadškofa metropolita Franca Krambergerja.Mariborska nadškofija je dobila novega ordinarija, sedmega Slomškovega naslednika. To je postal dosedanji nadškof pomočnik Marjan Turnšek. Zdaj so pred njim pomembni izzivi. Mariborski nadškof Marjan Turnšek ve, da bo zaupanje vernikov težko pridobiti, vendar ostaja optimist.«vsebinsko dve na videz povsem običajni novici, ki smo jim priče ob zamenjavah na čelu katere koli škofije v Sloveniji. Vendar tokrat ni tako. Gre za nekaj več. Zagotovo sta zamenjavi na vrhu ne le posledica dopolnjenih 75 let starosti prejšnjega ordinarija, toda v ozadju je tudi reakcija Vatikana ob informaciji o megalomanskih poslih določenih posameznikov v škofiji, ki naj bi s svojim»povsem in zgolj nestrokovnim delom«ustvarili za okoli 800 milijonov evrov dolga. Usul se je plaz kritik tako s posvetne kot tudi s cerkvene strani. Tolkli so kar po vsem in po vseh. Samo da se je tolklo in dokazovalo, da pisci in kritiki pri tem niso imeli nič zraven. Kritika je velikokrat tudi s strani povsem cerkvenih mož že presegala mejo dobrega okusa. Očitno so o temi financah spet pisali tisti, ki se na to najmanj spoznajo. Tudi nadzorniki»škofijskih podjetij«so si lepo po pilatovsko umivali roke, češ da so na to večkrat opozarjali, pa ni bilo nič?!!! Človek se vpraša, kaj so sploh delali kot nadzorniki oziroma če vedo, kakšna je njihova funkcija. Ali naj samo tarnajoče opozarjajo in ne naredijo nič konkretnega, ko je bilo to še možno. Kako podobna slika z drugimi velikimi podjetji v državni ali privatni lastnini. Kot da se nismo še nič naučili. Delali so enako, kot delajo tisti, ki so jih prej tako zavzeto in javno kritizirali in si pri tem za nadzornike postavljali svoje ljudi. Kje je tu morala, če že ne govorimo o strokovnosti?! In na koncu so za vse stranpoti obremenili ordinarija Krambergerja, ki je imel pri tem še najmanj krivde. Edino, kar mu lahko očitamo, je to, da ni ob prvem sumu takoj!!!! kot Kristus v templju udaril po mizi in dobička željne kategorično vprašal, če se zavedajo, kaj je njihovo prvotno poslanstvo, če vedo za pastoralne usmeritve mariborske nadškofije in posledično vesoljne Cerkve. Samo to in nič več. Nadškofija ima sedaj novo vodstvo. Nadškof Marjan je optimist in ve, kaj je potrebno storiti, da si povrne zaupanje premnogih, ki so bili izigrani in so izgubili vse in upam, da ve, kam postaviti tiste, ki so do tega fiaska privedli. In tudi kam postaviti tiste, ki se bodo prikazovali kot edini pravi rešitelji. Niso krive ne banke ne splošna recesija, ne uboga vdova niti ne država. Krivda je v posameznikih, ki mislijo, da vse vedo in ne znajo prisluhniti tistim, ki so vseskozi opozarjali, da se ne dela prav, da to ni primarna naloga katere koli cerkvene organizacije niti škofije. In ne nazadnje, ekonomijo naj vodijo ekonomisti, avtomobile naj popravljajo avtomehaniki, zidajo naj zidarji, duhovniki pa naj opravljajo svoje poslanstvo, ki jim je bilo dano od zgoraj in so bili zato tudi poklicani. Postni čas je idealna priložnost, da vsak v sebi poišče svoje mesto v svetu in Cerkvi, za katerega naj tudi odgovarja pred drugimi in ne samo pred Bogom. Vse dobro Ljubo Bekš

4 IN MEMORIAM + Dr. Branko Rozman, dolgoletni urednik Naše luči Somaševanje in pogreb je vodil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik na ljubljanskih Žalah v petek, 4. februarja. Besede pogrebnega nagovora želimo posredovati našim bralcem v spomin na duhovnika, ki je opravil za slovenske izseljence in zdomce v Evropi veliko in pomembno duhovniško in kulturno ter narodnozavedno delo. Dr. Branko Rozman, slovenski izseljenski duhovnik, se je rodil 31. marca 1925 v Bohinjski Bistrici. Gimnazijo je doštudiral v Ljubljani, ob koncu vojne 1945 pa je z domačimi prebežal v Avstrijo. Jeseni 1946 je vstopil v bogoslovje ljubljanske škofije, ki je bilo v Brixnu, nato pa se z vsemi drugimi bogoslovci in profesorji leta 1947 izselil v Argentino. Za duhovnika je bil posvečen 13. januarja 1952 v Ramos Mejia in bil do leta 1956 kaplan med slovenskimi izseljenci ter v tem času leta 1955 opravil doktorat. Od leta 1957 do leta 1965 je bil v Buenos Airesu prefekt v Rožmanovem zavodu, predavatelj pastoralne teologije in ekonom v tamkajšnjem bogoslovju. V Evropo se je vrnil Prišel je v München in kot župnik prevzel pastoralno skrb za Slovence, ki so prihajali na delo v Nemčijo. Bil je pri njih do svoje vrnitve v domovino Slovenijo v letu 1991, ko se je cerkveno upokojil in se naselil v župniji Ljubljana Sv. Peter. 21. julija 2008 se je preselil v ljubljanski duhovniški dom in tam pričakal odhod iz zemske v nebeško domovino, ko ga je Bog 31. januarja 2011 poklical k sebi. Takole je o dr. Branku Rozmanu zapisal dr. Janez Zdešar: Brane, tako smo ga klicali njegovi sodelavci, je imel svojo domovino Slovenijo rad nad vse. To je bila plemenita, zrela 2 ljubezen duhovnika pregnanca, ki je ljubil svoje slovenske vernike, razkropljene po svetu in doma in ki je zaradi krivic trpel v izgnanstvu in v domovini. Zato je Brane tudi tako močno ljubil materni jezik, zato je tudi udeležen v slovenski literaturi. Pisal je drame, pesmi, nekaj je že objavljeno, drugo bo treba še urediti in oceniti. Najbolj pa se je Brane razdajal kot urednik katoliškega izseljenskega mesečnika Naša luč, katerega urednik je bil od leta 1966 do leta Dolga leta, mesec za mesecem, tudi v noč, je pisal, zbiral članke, prevode, vesti, poročila, slike. Nikdar se ni spustil v nenačelnost. Naša luč pod njegovim uredništvom ni bila nikoli pripravljena sprejeti ponudb in pogojev, ugodnosti ali denarja, da bi spremenil protirežimsko»linijo«revije. Tudi fizični strah pred nasilno smrtjo ga ni ukrotil, čeprav je moral iti skozi čase, ko je UDBA v Nemčiji usmrtila nekaj vodilnih emigrantov iz Jugoslavije. Mislim, da je Brane svoj pogum, načelnost in jasnost pogledov črpal predvsem iz redne molitve in dnevnega obhajanja evharistije. Posebna lastnost njegovega delovanja pa je bilo gostoljubje. Na obisk v slovensko župnišče v München so prihajali rojaki iz vseh koncev sveta, iz domovine in emigracije. Odkrito, prikrito, podnevi, ponoči, v strahu in veselju... Mladi in starejši, študentje, duhovniki, intelektualci in preprosti delavci, iskalci zaposlitve in stanovanj, iskalci resnice in pogovorov o slovenski preteklosti in načrtov za prihodnost... Njim je daroval svoje razumevanje, znanje, sposobnosti, čas in prostor - in zastonjskost. Ne motim se, ko trdim, da je v desetletjih njegovega župnikovanja v Nemčiji münchensko župnišče sprejelo več tisoč (!) prenočevanj slovenskih rojakov. Nekaj mesecev pred javnim priznanjem o poboju slovenskih domobrancev - spomladi je München obiskal tudi Edvard Kocbek in sprejel povabilo na kosilo v župnišču. Pogovarjanje je bilo odkrito, vsebina pa seveda medvojno in povojno dogajanje v Sloveniji. Dolgi pogovor je

5 Kocbek dvakrat, ne enkrat prekinil in prizadeto vprašal:»kaj ne, fanta, da sta mi že dala odvezo?«kocbek je začutil bistvo duhovniškega delovanja: oznanjanje resnice, gostoljubnost in odpuščanje.»vse to je dr. Branko Rozman živel,«zaključi dr. Zdešar Ob vrnitvi v Slovenijo leta 1991 je ostal še naprej izjemno dejaven, kot duhovnik in pisec različnih člankov in razprav. Vrsto let je s kritičnimi zapisi sodeloval pri tedniku Družina. Ob svoji zlati maši leta 2002 je takole zapisal: Duhovništvo, kot vsak drug poklic, je božji dar. In edino modro, pametno, razumno, smiselno je ob takšnem jubileju se Bogu zahvaljevati Dr. Branko Rozman je bil seveda najprej duhovnik. Prav iz tega daru pa je črpal moč za svoje literarno ustvarjanje. Pesmi je začel pisati že v dijaških letih in z objavljanjem poezije nadaljeval tudi v begunstvu in izseljenstvu. Njegov pesniški prvenec»na steni spi čas«je izšel leta 1954 v Rimu. Mohorjeva družba pa je leta 2004 izdala njegove izbrane pesmi pod naslovom»čas je zreli plod jeseni«. Sam je bil najbolj ponosen na drami»roke za steno«in»človek, ki je umoril Boga«. Poleg tega je objavil več črtic in tudi prevajal. Med proznimi besedili pa je najbolj znana njegova knjižica»v Rogu ležimo pobiti«. Branko Rozman je poskrbel tudi za žepno izdajo pesmi Franceta Balantiča, ki je sicer izšla v tujini, a pogosto našla pot v domovino, kjer so pesnika več desetletij skušali izbrisati in našega narodnega spomina. Od dr. Branka Rozmana smo se s sveto mašo in pogrebnim slovesom, ki ga je ob somaševanju večjega števila (40) duhovnikov, koordinatorja za pastoralo Slovencev po svetu msgr. Janeza Puclja, vodil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik, poslovili 4. februarja na ljubljanskih Žalah, kjer počiva njegovo telo in je duša našla svoj mir v Očetu. Škof Jamnik je v pridigi posebej izrazil zahvalo gospodu Branku za njegovo zvesto in pristno duhovniško pričevanje, za njegovo naravnost pregovorno gostoljubnost in izredno iskrivost in nadarjenost na kulturnem in zgodovinskem področju. Zahvalil se je vsem, ki so ga na njegovi duhovniški poti spremljali, še posebej pa vodstvu Duhovniškega doma na Lepem potu v Ljubljani in Marijinim sestram, ki so zadnja leta z veliko ljubeznijo skrbele zanj. Naj pšenično seme, ki je umrlo za večnost, rodi sadove novih duhovnih poklicev doma in po svetu. Na koncu pa je še pesem DOMOV, ki je zares lepa:»domov v Slovenijo, domov k večnemu in dobremu Očetu v nebesih«.»slomšek«v Nemčiji BESEDA DA BESEDO BOŽJI SLUŽABNIK Pod tem naslovom sem od lanskega poletja prinašal našega blaženega Antona Martina Slomška med rojake po Koroškem, Sloveniji in italijanskem zamejstvu. Kakor že dve leti poprej s Trubarjem in sv. Pavlom sem tokrat nastopal v vlogi Slomška. Izposodil sem si njegovo besedo in jo napolnil z lastnim čutenjem in dojemanjem. Pridobil sem še organista mag. Andreja Feiniga in kar nekaj pevcev in pevk, ki so s Slomškovimi pesmimi popestrili predstavo. Ne odri, marveč cerkve so bile vseskozi prostori, kjer je odmevala Slomškova beseda in pesem. Da ne bo pomote: pravzaprav nisem nastopal le v vlogi Slomška kot duhovnika na prižnici in škofa, ki govori svojim duhovnikom. V predstavi namreč ob začetku pride do besede tudi dr. Franc Sušnik, ki je leta 1935 imel zelo odmeven govor o Slomškovi svetosti. Drugo besedilo je pridiga, ki jo je Slomšek še kot spiritual v Celovcu imel pri svojem prijatelju Urbanu Jarniku v Možberku, in sicer na binkoštni ponedeljek leta To je tista znamenita pridiga o jeziku, ki je polna spodbud, da naj bi Slovenci bili ponosni na svojo govorico in narod. Poslušalec se morda kdaj tudi malo nasmehne, v mnogih pogledih pa ostaja njegovo sporočilo aktualno. Enako velja za zadnji del predstave. Izbral sem namreč izvlečke iz duhovnih vaj, ki jih je Slomšek pripravil za svoje duhovnike. Tudi to besedilo presega čas in krog, kateremu je namenjeno. Je namreč polno smernic, ki veljajo za vsakogar, ki se trudi živeti duhovno življenje. To besedilo se mi je zdelo primerno, ker v njem pride do izraza, kako se je Slomšek res trudil za svetost in kako je druge spodbujal na tej poti. 3

6 BOŽJI SLUŽABNIK Janko Krištof v vlogi škofa Slomška Moji nastopi so se torej vrstili vse od začetka junija tja v pozno jesen. Silno je že snežilo, ko smo se vozili v mariborsko stolnico, da bi tam na 210. rojstni dan bl. A. M. Slomška ob njegovem grobu in oltarju, ki je njemu posvečen še zadnjič oživili njegov lik. Pa me je nekaj dni za tem dohitelo povabilo iz Münchna. Nekoliko sem okleval, naposled pa sem vabilo sprejel z namigom, da bi ob tej priložnosti morda še kje v bližini bilo možno ponuditi predstavo. Kmalu je prišel odgovor, da želijo predstavo tudi verniki v Ulmu z njihovim župnikom Romanom Kutinom na čelu. Malo sem se bal dolge poti, malo pa slabih razmer na cesti, če bi zima pokazala svoj neprijazni obraz. Pa je oboje izostalo. Pot ni bila dolga, ker sta me na poti spremljala organist Andrej in zvesta šoferka Ani Boštjančič. Z dvema narodnjakoma sem torej nastopil pot in prišel med same narodnjake. Ozračje, ki je vladalo najprej v slovenski skupnosti v Münchnu, nato pa še v Ulmu, je bilo enkratno. V skromnih razmerah, brez posebne osvetljave sem imel obakrat pred seboj ljudi, ki so globoko doživljali predstavo. To sem čutil močno že med nastopom, še močneje pa nato, ko sem prišel s posamezniki v pogovor in ko smo se združili ob dobri kapljici in prepevanju slovenskih narodnih pesmi. Toliko življenjskih usod, ki jih je dogajanje v Sloveniji sililo oz. prisililo, da so zapustili domovino, toliko zdrave narodne zavesti in ponosa, toliko prisrčne ljubezni do domovine in njenih biserov, toliko povezanosti s slovensko kulturo in toliko globoke vere v božjo moč in navzočnost! Vse to združuje tudi Slomšek. Vse to smo praznovali skupno prve dni februarja v Münchnu in Ulmu. Slovenski kulturni praznik je bil povod obeh prireditev, zato sem z veseljem po predstavi dodal še Prešernovo Turjaško Rozamundo. Gostoljubnost gostiteljev, prisrčnost srečanj in še mnogo drugih utrinkov, ki smo jih zaznali, je močno odmevalo v nas, ko smo se domov grede pogovarjali v avtu in izpovedovali, kako zelo smo bili ta dva dni obdarjeni. Vsem gostiteljem in poslušalcem se tudi po tej poti še enkrat zahvaljujemo in želimo, da bi ostali v Slomškovem duhu zvesti tudi v še tako neugodnih razmerah. Janko Krištof, župnik v Bilčovsu na Koroškem Recitator in poslušalci v Augsburgu 4

7 Župnik Jože Cimerman 80-letnik»Dni naših let je sedemdeset; če smo krepki, osemdeset «Te besede iz devetdesetega psalma je gospod Jože vzel za geslo ob sedemdesetletnici. Deset let pozneje je gospod Jože še vedno krepak, preživel je starostno merilo iz psalma in ga bo moral pomakniti naprej še za kako desetletje, saj še vedno ne kaže znakov starosti. Svežina duha in pokončna hoja to potrjujeta. Tudi po šestintridesetih letih ga še zanima, če je kaj novega v slovenski župniji v Mannheimu, pa tudi, kakšne so razmere v Sloveniji. Ko spregovori, njegova premišljena beseda pomirja in vliva zaupanje. Zato ni čudnega, da mu je nadškofija Freiburg tudi po upokojitvi še naprej zaupala nalogo dušnega pastirja za slepe in slabovidne v dekaniji, v kateri biva. Čeprav upokojen, ne pozna brezdelja in ne izgovorov. Redno mašuje v župniji in raje koga nadomesti, kot da bi sam kdaj prosil za nadomeščanje, ko bi sicer zelo rad prišel v družbo slovenskih duhovnikov. Gospod Jože je doma iz Veržeja ob Muri, kjer je obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo in bogoslovje je obiskoval v Ljubljani in bil leta 1958 v Mariboru posvečen v duhovnika. Najprej je bil pet let kaplan v Gornji Radgoni, kjer je poučeval verouk Micko in Mirka Rožmana, ki sta zdaj v Nemčiji njegova najbližja slovenska soseda in velika prijatelja. Leta 1970 se je odzval vabilu škofa Držečnika, ki ga je za pet let poslal v Mannheim, da bi duhovno oskrboval Slovence na tem področju. To so bili še časi, ko so Slovenci še potrebovali spremstvo in prevajanje na raznih uradih. Bilo je treba posredovati pri delodajalcih ali na uradu za delo. Posredoval je tudi v otroških vrtcih, da so sprejeli slovenske otroke, če je bila mati zaposlena. Ljudem je pomagal izpolniti davčno napoved. Večkrat so ga klicali tudi za tolmača na sodišče, čeprav ni imel izpita za sodnega tolmača. Duhovnik Jože Cimerman blagoslavlja. JUBILANT Po izteku petih let je gospod Jože šel k škofu Držečniku in ga spomnil, da se bo vrnil, kot mu je naročil. Pa je škofa kar malo presenetil, saj so bile skoraj vse župnije zasedene. Poslal ga je za župnika v Majšperk. Ker ga je udba pogosto nadlegovala in zasliševala, mu je bilo kmalu tega dovolj in se je že čez eno leto vrnil v Nemčijo. Takrat so vse izseljenske župnije imele svoje duhovnike, zato je prevzel nemško župnijo Öflingen blizu Basla. Druga njegova župnija je bila v Wallbachu pri Bad Säckingenu ob gornjem Renu. Po upokojitvi živi v svoji prvi nemški župniji. Neverjetno je, kako je priljubljen v župnijah, kjer je deloval. Nič zato, če ni Nemec. Posebno se je to pokazalo ob zlati maši pred slabimi temi leti. Mestna godba ga je pospremila v cerkev in iz cerkve, v nagovorih so večkrat omenjali, da izvira iz Slovenije in vsakič so ljudje ob tem zaploskali. Tudi v spominu Slovencev je še vedno živo prisoten, čeprav je od njegovega delovanja med Slovenci minilo že šestintrideset let. Večkrat kdo vpraša, kje zdaj živi gospod Cimerman in kako mu gre. Na zlato mašo so prišli Slovenci tudi več kot dvesto petdeset kilometrov daleč. Gospod župnik Jože, ko vam voščimo za visok življenjski jubilej, vam želimo predvsem božjega blagoslova, ki naj vas spremlja še mnogo let ter vas ohranja tako čilega, kot ste do sedaj. Vam pa se priporočamo v molitev, saj molitev tistega, ki je v življenju že dosti dobrega naredil, pri Bogu dosti zaleže! To vam v imenu vseh želi vaš tretji naslednik Janez Modic. 5

8 PRIČEVALKE Drinske mučenke Papež je v petek, 14. januarja, podpisal odlok o priznanju mučeništva petim redovnicam, ki so bile ubite decembra 1941 v Goraždu na obrežju reke Drine, zato jih imenujemo tudi drinske mučenke. Gre za Hrvatico, Avstrijko, Madžarko in dve Sloven ki - s. Krizino Bojanc iz župnije Šmarjeta in s. Antonijo Fabjan iz župnije Hinje. Redovnice so v državnem Otroškem domu na Palah negovale bolnike in skrbele za otroke različnih ver in narodnosti. Četniki so jih 11. decembra leta 1941 nasilno odvedli s Pal v smeri Goražda, kjer so jih nato zaprli v tamkajšnji vojašnici. Pijani vojaki so jih 15. decembra poskušali onečastiti. Štiri sestre so skočile skozi okno, nato pa so jih vojaki z noži pokončali in jih vrgli v Drino. Eno izmed sester, s. Berchmano, ki zaradi starosti ni zdržala naporne poti do Goražda, so po vsej verjetnosti ubili 23. decem bra v Sjetlini. Datum njihove beatifikacije še ni znan. Red sester hčera božje ljubezni je v Avstriji ustanovila sestra Frančiška Lechner. Sarajevski nadškof dr. Josip Stadler je prve sestre iz Avstrije povabil v Sarajevo in leta 1882 jih je tja pripeljala ustanoviteljica sama. Leta 1911 so na Palah, nedaleč od Sarajeva, odprle samostan Marijin dom, ki je kmalu postal znan zaradi dobrih del do ubogih, ki so trkali na vrata, posebno pa do pravoslavnih sosedov. V red je v nadaljnjih desetletjih med drugimi vstopilo kar 70 Slovenk. Sestre Jula, Berchmana, Krizina, Antonija in Bernadeta so velikodušno in z nesebično ljubeznijo služile Bogu predvsem s pomočjo ubogim. Zvestobo Bogu so potrdile s prelitjem svoje krvi. Glas o njihovi mučeniški smrti se je razširil daleč naokoli. Zato je kardinal Vinko Puljić, vrhbosanski nadškof, 4. decembra 1999 izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njihovo beatifikacijo. Razglasitev božjih služabnic M. Jule Ivaniševic in štirih sester za blažene ne bo samo službeno priznanje njihovega mučeništva, am pak tudi visoko priznanje duhovnih vrednot, za katere so sestre živele in žrtvovale svoja življenja. Ob podpisu odloka o priznanju mučeništva slovenskima redovnicama je zapisal novomeški škof msgr. Andrej Glavan:»Škofija Novo mesto in z njo tudi vsa Cerkev na Slovenskem postaja dežela mučencev in mučenk. 13. junija 2010 je bil na slovenskem evharističnem kongresu za blaženega in mučenca razgla- 6 šen Alojzij Grozde. V petek, 14. januarja, pa je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o priznanju mučeništva petim redovnicam iz redovne družbe hčera božje ljubezni, ki so mučeniško smrt pretrpele v decembru 1941 v mestu Goražde ob Drini v današnji Bosni in Hercegovini. Med temi drinskimi mučenkami, ki so bile žrtve četnikov, sta bili tudi dve Slovenki: sestra Krizina (Jožefa) Bojanc iz Zbur v župniji Šmarjeta in sestra Antonija (Jožefa) Fabjan iz vasi Lipje v župniji Hinje. Te sestre so bile živ zgled krščanske dobrodelnosti. S svojo mučeniško smrtjo so postale tudi priče izjemne zvestobe Bogu. Njihova prelita kri bo gotovo seme novih kristjanov in novih duhovnih poklicev. Sestri Krizina Bojanc, rojena 1885, in Antonija Fabjan, rojena 1907, sta bili doma iz skromnih, preskušanih in zelo revnih družin. Preden sta vstopili v red hčera božje ljubezni, je s. Krizina (prej Jožefa) v domači vasi Zbure živela 36 let, s. Antonija (prej Jožefa) pa v Suhi krajini (poleg Hinj še v Žužemberku in Ajdovcu) 22 let. Ob papeževem podpisu odloka o priznanju mučeništva petih redovnic se Cerkev na Slovenskem veseli skupaj s Cerkvijo v Bosni in Hercegovini. Zgodovinske vezi med obema Cerkvama, ki so bile na prehodu iz 19. v 20. stoletje zelo številne, dobivajo z razglasitvijo drinskih mučenk novo moč in pomen. Takšno pričevanje potrebuje današnji svet in tudi naša slovenska družba. Veselimo se tolikih milosti, ki smo jih deležni v našem času. Naj nam vsem pomagajo k poglobitvi verskega življenja, k večji skrbi za duhovniške in redovniške poklice, in predvsem k večji svetosti. Svetost je tista sila, ki je sposobna spremeniti svet tudi tedaj, ko vsa druga prizadevanja ne rodijo pravih sadov!«

9 LETO KRŠČANSKE DOBRODELNOSTI IN SOLIDARNOSTI Dodati dodano vrednost vsakemu daru Pogosto se mi postavlja vprašanje: Kakšen dar je popoln dar? Kaj je tisto, kar moj dar naredi resnično pravi dar? Si lahko s SMSsom oziroma enim evrom potešim vest? Je popoln dar morda vrednost daru? Ampak Jezus v Svetem pismu pravi, da je vdova, ki je vrgla le dva novčiča, dala največ. Več kot vsi ostali, ki so dajali po vrednosti veliko večje vsote denarja v zakladnico. Kaj je v njenem daru toliko vrednega, drugačnega? Jezus nam takoj odgovarja:»vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse kar potrebuje za življenje«(prim. Mr 12,41-44). Tako nam Jezus v tem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti vedno postavlja vprašanje:»kakšen je tvoj dar?«morda se bo kdo ob tem vprašal: ja kaj pa naj naredim, naj mar razdelim vse svoje imetje? Mislim, da tega Jezus s svojim vprašanjem ne zahteva dobesedno, vseeno pa od nas zahteva nekaj več kot zgolj dati nekaj od svojega preobilja. Pred leti je moj triletni nečak dobil ob sv. Miklavžu za darilo srednje velik tovornjak. Kmalu po tem dogodku so zbirali v organizaciji Karitas igrače za otroke v Afriki, natančneje v Gomi, kjer je deloval naš misijonar Danilo Lisjak. Ob obisku njihove družine mi je prinesel tovornjak za»črnčke«, kot mi je rekel ob izročanju daru, da ga odnesem na Karitas. Ob pogovorih v domači družini se je namreč odpovedal svojemu najnovejšemu Miklavževemu darilu in podaril svoj novi tovornjak. Ne plišastih igrač, ki jih je v vsaki hiši na pretek in se jih ob takih priložnostih veliko nabere. Gesta, ki nam pove vse, kaj Jezus pričakuje od nas ob naših darovih. Da smo pripravljeni podarjati tisto, kar od nas zahteva neko odpoved. Dati nekaj od svojega, nekaj, kar mi je všeč in ne le tisto, kar mi je odveč in se bom s tem celo znebil navlake. Naj ob tem spomnim, kako radi vsi prinašamo obleko, ki je nočemo več nositi, ki ni več moderna, na različne dobrodelne ustanove. In morda celo pričakujemo, da nam bodo ljudje za to, da smo nekoliko spraznili prepolne omare odvečnih oblek, še hvaležni za naš dar. Poleg odpovedi pa nas leto dobrodelnosti vabi še više. Da ne pozabimo na dobra dela. Na tista dejanja, o katerih je mlado dekle zapisalo, da se za njih odločamo zavestno in jih naredimo iz lastnega nagiba, ne da nas zanje kdo prosi, nujno pa je, da jih naredimo z ljubeznijo. Dobra dela tako dodajajo dodano vrednost našim darovom. So zagotovilo, da mislimo resno na ljudi okoli nas. Začenjajo se v naših družinah in se širijo navzven, kjerkoli smo. Pa naj bodo to konkretna dela, kot je obiskati starejšo osebo, morda ponuditi ji sedež na avtobusu, peljati nekoga k zdravniku, do morda takih dobrih del, ki razsvetlijo našega duha. Lahko nekomu prisluhnemo, ga le objamemo in mu povemo, da ga imamo radi, morda je pred nami naloga, da nekoga razveselimo s čokolado ali pa smo le tiho ob njem, ko mu je težko. Brez dobrih del bi bili vsi naši darovi mrtvi, brez vrednosti. Tako pa lahko z odpovedjo in našimi deli tem darovom, pa naj bodo predmeti ali finančna sredstva, dodamo nekaj posebnega, nekaj pozitivnega, srčnega, kar pogosto občutijo ljudje v stiski, ki so tega deležni. Še več. Lahko se podamo na pot dobrodelnosti, ki nas vabi, da pomagamo vsakemu človeku, ne glede na to kdo je. Predvsem pa, da se učimo videti stisko, opaziti potrebe ljudi. Pa naj bo to morda otrok, ki prihaja utrujen in zamišljen iz šole, morda sozakonec, sodelavec, sosed. Vsak s svojo zgodbo. Druga zelo pomembna naša naloga je, da poskušamo razumeti te ljudi. Pogosto se namreč dogaja, da že vnaprej vse vemo, zakaj so se znašli v težavah in kaj vse bi morali narediti. Zato se moramo truditi, da najdemo jedro problema. Ob tem pa ne smemo pozabiti na sočutno srce, empatijo, sposobnost, da se vživimo tudi v njihovo doživljanje in čutenje ob teh stiskah. Da ne bodo naše besede ali dejanja kot slon v trgovini s porcelanom in bomo ranili, namesto da bi pomagali. Predvsem pa smo povabljeni delati skupaj z ljudmi v stiski in ne za ljudi v stiski. Le skupaj z njimi bomo našli pot. Mag. Helena Zevnik Rozman, Slovenska Karitas 7

10 KATEKIZEM BOŽJE ODREŠENJE MILOST IN OPRAVIČENJE 422. Kaj je opravičenje? Opravičenje je najodličnejše delo božje ljubezni. Je usmiljeno in zastonjsko, nedolgovano delovanje Boga, ki izbriše naše grehe in nas napravi pravične in svete v vsem našem bitju. To se zgodi po milosti Svetega Duha, ki nam jo je prislužil Kristus s svojim trpljenjem in se nam daje s krstom. Opravičenje omogoči človekov svoboden odgovor, to je vero v Kristusa in sodelovanje z milostjo Svetega Duha Kaj je milost, ki opravičuje? Milost je nezaslužen dar, ki nam ga Bog daje, da bi nas napravil deležne svojega troedinega življenja in zmožne delovati po njegovi ljubezni. Imenuje se habitualna milost ali posvečujoča ali pobožanstvujoča milost, ker nas posvečuje in pobožanstvuje. Je nadnaravna, ker je popolnoma odvisna od podarjene pobude Boga in presega zmožnosti človekovega razuma in moči. Torej se izmika našemu izkustvu. gom. Zasluženja naših dobrih del je treba zato pripisovati najprej božji milosti in nato človekovi svobodni volji Katere dobrine moremo zaslužiti? Ob nagibanju Svetega Duha moremo zase in za druge zaslužiti vse milosti, ki so koristne za doseganje večnega življenja, kakor tudi vse časne dobrine, ki so za nas primerne po božjem načrtu. Nihče si ne more zaslužiti prve milosti, ki je na začetku spreobrnjenja in opravičenja Ali smo vsi poklicani h krščanski svetosti? Vsi verujoči so poklicani h krščanski svetosti. Svetost je polnost krščanskega življenja in popolnost ljubezni ter se udejanja v notranjem zedinjenju s Kristusom in po njem s Sveto Trojico. Pot kristjanovega posvečenja, potem ko je šla prek križa, bo imela svojo dovršitev v končnem vstajenju pravičnih, ko bo Bog vse v vsem Kakšne druge oblike milosti so? Poleg habitualne milosti so še: dejanske milosti (priložnostni darovi); zakramentalne milosti (darovi, lastni vsakemu zakramentu); posebne milosti in karizme (ki imajo za cilj skupni blagor Cerkve), med katerimi so stanovske milosti, ki spremljajo izvrševanje cerkvenih služb in dolžnosti krščanskega življenja Kakšen je odnos med milostjo in človekovo svobodo? Milost prehiteva, pripravlja in vzbuja človekov svoboden odgovor. Odgovarja na globoka hrepenenja človekove svobode, jo vabi k sodelovanju in privede do njene popolnosti Kaj je zasluženje? Zasluženje je tisto, kar daje pravico do nagrade za dobro dejanje. V razmerju do Boga človek sam po sebi ne more zaslužiti ničesar, ker je vse prejel zastonj od njega. Vendar mu Bog daje možnost, da si pridobi zasluženja v zedinjenju s Kristusovo ljubeznijo, ki je vir naših zasluženj pred Bo- 8

11 Nimam časa za molitev MLADINSKA STRAN Živijo, Petra! Med počitnicami sem bila na duhov nih vajah, ki so me zares prenovile. Toda zdaj se mi zdi, ko da sem vse dobljeno že izgubila. Iz izkušnje vem, da ni enako, ko se človek vrne domov v vsakdanji ritem, ampak vseeno... padci me motijo. Rada bi ostala v molitvi močno povezana z Bogom, toda vsakdanjost mi tega ne dovoli. Kaj naj storim, ko imam toliko oprav kov, da skoraj ne morem dihati? Rada bi molila, pa nimam časa. Kaj lahko človek stori, ko zares nima časa za molitev? Klara Draga Klara! Obstajajo preprosti načini, ki nam lahko pomagajo, da ostanemo povezani z Gospodom vsak dan. Toda vseeno bi te rada že takoj potolažila, da ne smemo iskati nenehnega enako globokega občutenja veselja in miru, ki smo ga doživeli v ne kem trenutku z Bogom. Hočem reči, da ga ne sme mo zahtevati in pričakovati, ampak se moramo zavedati, da nam je bilo podarjeno zato, da smo spo znali nekaj več o božjem dotiku in njegovi ljubezni. Toda te trenutke nam Gospod podarja prav zato, da bi mu ostali zvesti in bi vedeli, da se lahko zanese mo na njegovo navzočnost tudi takrat, ko nam ne bo več tako očitna, ko se nam je zdelo, da ga lahko sko raj otipamo. V resnici so Bogu mnogo dragocenejši naši trenutki zvestobe, ko nas navidezno nič ne»vleče«k molitvi, zakramentom ali k dejanjem lju bezni, kot pa navali lepih misli in čustev, ki se izgu bijo brez sadu v konkretnem življenju. Vendar se ta zvestoba njemu izraža prav skozi življenje molitve in zakramentov - mislim na redno mašo, obhajilo in spoved. Res se lahko zgodi, da se znajdemo v obdobjih, ko nam stvari uhajajo iz rok. Včasih zaradi narave obveznosti, ki jih imamo v tistem času, kot je npr. skrb za človeka, ki ne more ostati sam, ali zato, ker imamo toliko obveznosti, da jih ne moremo pustiti za naslednji dan. Redkokdaj tudi to je mogoče ne moremo biti nekje pol ure sami, ob Svetem pismu in v tišini v božji navzočnosti. Sama pa čutiš, da duša potrebuje ta čas. Po drugi strani je res, da je Bog vedno z nami, kjerkoli smo in karkoli počnemo. Prav na to njegovo navzočnost se lahko opreš takrat, ko si ne moreš iztrgati trenutkov v samoti. Tedaj se lahko odločiš, da boš določen čas v dnevu po sebej posvetila Bogu, čeprav počneš vse stvari kot običajno: si v družbi, govoriš po telefonu, imaš opravke, vendar poskušaš vse to storiti za Boga. Vedno si lahko utrgaš vsaj nekaj sekund zase, ko se v miru za hip zbereš v srcu in se obrneš h Gospodu. Lahko ga počastiš, prosiš, se mu zahvališ... A to so dragoceni trenutki, ki te spomnijo, da nisi sama in da ga lahko povabiš, naj ostane v tvojem dnevu, tudi če ga ne vidiš in ne čutiš. Kljub temu zastavi vse, da bi taki dnevi ostali izjema, ker duša kmalu opeša, če ne prejema krepkejših obrokov hrane. Petra 9

12 RAFAELOVA DRUŽBA Podobe koroških taborišč znova na Koroškem Podobe iz slovenskih taborišč v Južni Avstriji še vedno potujejo iz kraja v kraj znotraj in zunaj meja Slovenije. Prva razstava je bila postavljena v Ljubljani ob stoti obletnici ustanovitve Rafaelove družbe. Novembra Torej je tudi razstavljanje teh arhivskih fotografij stopilo v jubilejno, peto leto. Prvotna razstava že precej časa ni več edina. Trenutno so na razpolago štiri različne postavitve. Razlike so deloma v vsebinskih poudarkih, večinoma pa v tehničnih rešitvah. Prvo in največjo, ki je samostoječa, so nedavno zaprli v Slovenskih Konjicah in jo bodo prestavili v Zreče. Druga, ki je trenutno prosta, ima nekoliko gorenjskega nadiha. Motivi so kaširani. Tretja razstava je najbolj prenosljiva, saj je bila namenjena za letalsko potovanje čez oceane. Slike so samo plastificirane in trenutno čakajo na postavitev v Buenos Airesu. Četrta različica je bila pripravljena za razstavo v Spittalu in zato seveda s posebnim poudarkom na Koroški. Ima tudi dvojezične nemško-slovenske podnapise. Dr. Kajetan Gantar med predavanjem Prav ta zadnja različica razstave je bila 3. februarja v dopolnjeni in razširjeni obliki odprta v Tinjah na Koroškem. Prijazno ji je ponudil prostor dom Sodalitas oziroma njegov ravnatelj gospod Jože Kopeinig. Njegova prisrčna dobrodošlica z nekaterimi pričevanjskimi mislimi je vse navzoče, ki so dodobra napolnili dvorano, uvedla v osrednje predavanje. Gost je bil akad. prof. dr. Kajetan Gantar, ki je osvetlil pomen Koroške za slovenski narod. Najprej kot njegovo zibelko (ustoličevanja knezov, Brižinski spomeniki, Mohorjeva družba), potem pa jo je moral omeniti kot prostor tragedije. Po prvi svetovni vojni plebiscit, po drugi Vetrinj. O tej slovenski tragediji je navedel besede Ivana Cankarja: polovico poštenjakov so pobili, druga polovica pa je zbežala zdoma na tuje. V nadaljevanju je dr. Gantar slikovito opisal težke razmere, v katerih so se znašli domoljubni rojaki zlasti v taboriščih Lienz in Spittal. Žal je čisto prehitro minil odmerjen čas. Na koncu sta bila posebne zahvale deležna zakonca Starman iz Spittala, ki sta že vsa leta od prve razstave naprej Rafaelovi družbi v neprecenljivo pomoč, ko pregledujeta, raziskujeta in popisujeta vsebino neštetih fotografij. Med navzočimi je bilo veliko prič takratnih dogodkov, tako da so se pogovori med starimi in novimi znanci ob postrežbi doma podaljšali še pozno v večer. Gostitelj Jože Kopeinig in predavatelj dr. Kajetan Gantar ob klepetu 10 Lenart Rihar

13 MLADA SREČEVANJA Nova sodelavka Rafaelove družbe Z Lucijo Lapuh sva se prvič srečali kje drugje kot med Slovenci po svetu! In sicer na posvetu Slovencev v Nemčiji aprila lani. Njeno intenzivno zanimanje za slovenstvo in Slovence zunaj meja matične domovine je že takrat vzbudilo pozornost, danes pa jo pozdravljamo kot novo sodelavko Rafaelove družbe! Urška Lucija, od kod tvoje zanimanje za Slovence po svetu? Zanimanje in interes za spoznavanje domovine in tujih držav je, mislim da, v meni že od malega. Prvi pravi stik s Slovenci po svetu sem dobila med našimi rojaki v Torontu udeležila sem se Svetovnega dneva mladih. V meni je ostala izkušnja, da Slovenci ohranjajo in živijo slovenstvo tudi zunaj domovine, da skušajo ohraniti materni jezik, se družijo v slovenskih skupnostih, društvih. Imela sem priložnost spoznati tudi rojake v zamejstvu ter v Avstraliji, Bosni in Hercegovini, Nemčiji Med prostovoljnim delom na Madagaskarju in v Ukrajini sem se srečala tudi s slovenskimi misijonarji. Zdi se, da»povprečnega«mladega Slovenca to ne zanima preveč V šoli se kaj več kot nekaj dejstev o»naših«po svetu nisem naučila, sem pa želela o njih izvedeti še kaj, saj slovenski kulturni prostor sega onstran državnih meja. Zanimivo in žalostno je, kako Slovenci slabo poznamo svoje rojake po svetu, čeprav ima skoraj vsak od nas kakšnega (vsaj daljnega) sorodnika v tujini. Med mladimi v Sloveniji slovenstvo in slovenski narod na splošno predstavljata nekaj samoumevnega pa smo samostojna država le dvajset let. Predniki pa so stoletja sanjali in se trudili za samostojnost. Lahko na kratko predstaviš svoje študijsko raziskovanje in diplomsko delo? Študirala sem geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V sklopu usmeritvenega predmeta politična geografija smo med drugim obravnavali tudi slovensko izseljenstvo. Študijsko prakso in študentsko delo pa sem opravljala na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Diplomirala sem z diplomsko nalogo Geografski vidiki sodobnega izseljevanja iz Slovenije. Selitveni tokovi imajo danes drugačne dimenzije, značilnosti in intenziteto kot nekoč. Več priložnosti je za pridobitev izkušnje tujine. Kje in kako si se srečala z Rafaelovo družbo? Z Rafaelovo družbo sem se»spoznala«med pisanjem diplomske naloge, ko sem iskala čim več informacij o sodobnih selitvah in stikih s sodobno slovensko diasporo. Pri njihovem delu sem najprej priskočila na pomoč z nadomeščanjem, še kot študentka, sedaj pa je tukaj moja prva zaposlitev. Vesela sem, da sem ostala povezana z zdomsko in izseljensko tematiko, ki me zanima. Zdi se mi dobro, da Rafaelova družba povezuje mlade Slovence iz domovine in po svetu samo z delitvijo medsebojnih izkušenj smo bogatejši. 11

14 KOMENTAR MESECA Brez morale in etike! Kriza v Sloveniji se poglablja. Čeprav se vlada trudi dokazati, da je dno že doseženo, tega niti sama ne verjame. Napovedi so črne. Sedaj mislijo preprečiti ali bolje obdavčiti še medsosedsko pomoč, ki je del naše narodne identitete. Pred dvajsetimi leti ob osamosvajanju ni nihče, niti v sanjah, napovedoval take usode največjemu dosežku Slovencev v njihovi zgodovini. Če natančno pomislimo, med slovensko osamosvojitvijo in sedanjimi razmerami ni ožje povezave. Problem je globlji. Spominjam se neke silno pametne kolegice, ki mi je koncem šestdesetih let rekla:»slovenski komunizem se bo povampiril, ko bodo na oblast prišli ljudje, ki so sad komunistične vzgoje. Stara partijska generacija, četudi Cerkev sovraži, je vsaj v mladosti slišala za deset božjih zapovedi in nekatere verske resnice, na katerih sloni evropska civilizacija. Ti, ki prihajajo za njo, pa za nje niso nikoli slišali oziroma so jim bile prikazane kot nekaj zaostalega, modernega človeka nevrednega. Četudi bodo opustili komunistično ideologijo, bodo slabši in nevarnejši. So brez morale in to bo peljalo v katastrofo!«se njena napoved uresničuje?»pomembni, vplivni, bogati, mladi, lepi!«to so načela sodobne slovenske politične filozofije. Seveda je še kar nekaj komunizma, toda vse in za vsako ceno je podrejeno prej omenjenim načelom. Za njihovo uresničevanje je dovoljeno vse. To poteka predvsem preko medijev, ki se jih hoče oblast na vse možne načine polastiti. V veliki meri ji to uspeva. Kdor temu nasprotuje, je potisnjen na rob družbe, je oblaten in če je le mogoče tudi kriminaliziran. Največji žrtvi teh načel in iz njih izhajajočih dejanj sta morala in pravo. Simbol teh razmer je predsednica ene vladnih strank, ki drži v svojih rokah policijo in pravosodje. Nase opozarja predvsem s svojo zunanjostjo. Njen izjemno vplivni družbeni krog preprečuje vsak kvalificiran, predvsem pa poglobljen razgovor za izhod iz moralne in pravne krize Slovenije. To je seveda del resnice. Po našem mnenju je večji problem v dejstvu, da slovenska demokratizacija ni bila izvedena v polnem obsegu. Državljani so se prehitro po osamosvojitvi zadovoljili z doseženim in sedaj so žrtve lastnega polovičarstva. Stare sile, ki jih s svojim združenjem Forum 21 pooseblja nekdanji predsednik Kučan, čigar zasluga je, da v Sloveniji ni prišlo do resnične sprave, so v bistvu ostale nedotaknjene in vladajo preko prikritih vzvodov iz ozadja. Podredil si je tudi aktualnega predsednika 12 države. Prav gospodarska, pravna in moralna kriza je njihovo najboljše okolje. Sejejo dvom v demokracijo, izkoriščajo neurejenost gospodarstva, hkrati pa izrabljajo vsako priložnost, da poglabljajo nestrpnost med ljudmi. Če jim to ne uspeva s partizanščino, si pomagajo s kriminaliziranjem nasprotnikov. Poznajo namreč le te, sovražnike. O političnih tekmecih se jim niti ne sanja. V Sloveniji ni ne levice ne desnice, so le pristaši partizanske ter partijske preteklosti in pristaši demokracije. Najlepše je krivdo za lastne neuspehe prevaliti na druge. In to delamo slovenski katoličani kot državljani. Čeprav smo bili največja žrtev komunizma, smo še vedno poglavitni krivci za obstoječe politične razmere. Če bi znali prisluhniti in se povezati tudi z nekatoliškimi demokrati in poštenjaki, teh ni malo, bi se razmere naglo spremenile. Tudi med nekdanjimi komunisti bi jih nekaj našli. Zaradi sumničavosti v lastnih vrstah in nevoščljivosti smo politično povsem nepomembni. Vesel sem, da ni neke versko obarvane stranke, hvala Bogu, da duhovščina zaradi maloštevilčnosti in tragičnih izkušenj nima političnih ambicij, toda razmere kažejo na našo neodgovornost. Vera ne sme biti predmet politike, toda nespoštovanje temeljnih načel krščanstva kaže na našo šibko vero, strah, pomanjkljivo izobrazbo, državljansko zavest in pogum in še marsikaj. Naš najhujši greh je oportunizem. Bogotajstvo obstaja. Večkrat smo že omenili, da se v današnjih političnih slovenskih razmerah izjemno odražajo posledice medvojnih in povojnih pobojev, begunstva in zdomstva in petdeset let totalitarizma. Mnogi, ki bi lahko bolje osmislili slovensko osamosvojitev, so bili ob njeni uresničitvi na izteku življenja; mladi, ki bi jih morali naslediti, pa nepripravljeni. Nepopravljive napake so naredile zaradi naivnosti in samopašnosti, predvsem pa napačnih vzorov nekatere»desne«stranke. Točneje njihovi»voditelji«. V politiki imajo sedaj samo še enega pravega voditelja, pa še ta ni»desni«. Naj bo oblast leva, sredinska ali desna, slovenski katoličani se morajo vrniti k veri in dati slovenski družbi vrednote. Te so nad politiko in njihovo uresničevanje je naša verska dolžnost! Mnogi se niti ne zavedajo duhovnega bogastva krščanstva, ne spoštujejo njegovih obveznosti. Ne mislimo na novo pokristjanjevanje Slovencev, kajti vera je milost, morala in poštenost pa dolžnost človeka in državljana. Stane Granda

15 Kristus v štajerski prestolnici Ob bližajoči se dvajseti obletnici slovenske samostojnosti in hudem pretresu, ki ga doživlja slovenska Cerkev ob finančnem zlomu v mariborski nadškofiji, mi je prišla na misel Cankarjeva črtica o jokajočem Slovencu. Kristus je prišel na zemljo in hodil po beli cesarski cesti. Presenečen nad lepotami raja pod Triglavom je zagledal, tako pripoveduje Cankar, človeka, ki je neutolažljivo jokal. Vprašal ga je, zakaj joka. On pa mu je odgovoril, da mu ni pomoči, ne v nebesih ne na zemlji.»jaz sem Kristus, tvoj Bog, jaz ti lahko pomagam.«odgovoril mu je:»slovenec sem.«takrat se je tudi Kristus razjokal in šel naprej po svoji poti. To Cankarjevo črtico so nekateri že podaljšali in našli drugačen konec. Ko je, pred skoraj dvajsetimi leti, Slovenija zakorakala svoji samostojnosti naproti, je pisatelj Rudi Šeligo dopolnil Cankarja in nekako takole zapisal: Kristusu ni bilo všeč Slovenčevo cmerjenje. Poslal je angele z biči in ustrojili so Slovencu pleča in ramena. Zrasel je, tako da bi gore premikal. Obenem pa je postal prevzeten, tako da Kristus skozi mreže njegove prevzetnosti ni mogel več do njega. Kot voditelj radijske oddaje Vera in naš čas na radiu Trst A sem leta 1991 zaprosil pisatelja Alojza Rebulo, ki je takrat stanoval še na Opčinah, kjer sem bil župnik, da napiše svojo verzijo Cankarjeve črtice. Ustregel mi je in takrat takole zapisal:»cankarjevo črtico bi podaljšal v diametralnem nasprotju s Cankarjem in Šeligo. Kristus je nekaj časa gledal Slovenca, kako se je cmeril ob cestnem kamnu. Potem pa je stopil k leskovemu grmu, odlomil daljšo vejo, jo očistil v šibo in se vstopil pred Slovenca. Tukaj ob beli cesti življenja se boš zvijal v kup nesreče, malovrednež? Se boš morda cmeril zato, ker ti je dana domovina, prava kraljična v razkošnem zelenem plašču, ker so ti dane ponosne Alpe, ki jih nima Madžar, sinje morje, ki ga nima Čeh, veličastni gozdovi, ki jih nima Holandec, praznično vinorodno gričevje, ki ga nima Laponec? Jezera, reke, studenci, ki jih nima Tuareg sredi svojih peščin? Ali pa se boš, Slovenec, cmeril zato, ker ti je dana v tem paradižu možnost mirnega, svobodnega PRISLUHNIMO DOMOVINI in civiliziranega življenja, kakršnega nima ne Kurd ne Libanonec ne Albanec? Ali pa se boš jokal zato, ker imaš že petsto let svojo kulturo, kakršne še nima Furlan in svojo državo, kakršne še nima Bask? Ali pa boš morda točil solze zato, ker imaš svoj zeleni paradiž posejan z dragocenimi stoletnimi cerkvami, ker ti je bila sporočena vera v odrešenje in vstajenje? Ker imaš svojo slovensko Cerkev? Ker imaš, Slovenec, mene, že več kot tisoč let, mene, Kristusa, pot, resnico in življenje, medtem ko me nekaj milijard ljudi še ne pozna? Boš vlekel naprej svoje cmerjenje, ker si v primerjavi s tolikimi drugimi, manjšimi od tebe, revnejšimi in nesrečnejšimi, dejansko privilegiran? Te ni sram tega jadikovanja? Je to vredno pripadnika naroda Martina Krpana in Petra Klepca? Vstani in poberi se, Slovenec! Poberi se delat in ne jadikovat! Pri priči vstani, če nočeš, da ti jih po božje naložim s tole leskovko! In Slovenec je vstal, si šel z rokavom čez oči in se pobral. In Kristus je z naperjeno leskovko gledal za njim, dokler ni izginil za ovinkom.«po dvajsetih letih slovenske samostojnosti, po začetni opojnosti takratnega neponovljivega zgodovinskega dosežka, ki je skrito med vrsticami Rebulovega teksta, je Kristus spet stopil na cesarsko cesto in v štajerski prestolnici opazoval, 13

16 PRISLUHNIMO DOMOVINI 14 kaj smo Slovenci naredili z darom svobode. Z božjo vsevednostjo je preštel škandale ekonomskih poneverb, seznanil se je z dotedaj tudi njemu naznanim pojmom tajkunov, videl je propadanje podjetij in stisko delavk in delavcev. Zazrl se je v avtocestni križ Slovenije in ugotavljal, da se to ne bi smel več imenovati križ, saj je to vendar nekaj svetega in odrešilnega, v Sloveniji pa je postal posel dobičkaželjnim posameznikom in lobijem, zidarjem hitro donosnih in dvomljivih uspehov. V štajerski prestolnici ga je privlačil vonj svetosti, ki ga je začutil pred stolnico ob kipu zvestega učenca in pastirja Antona Martina Slomška. Pa še v starodavno trto ob reki Dravi, na Lentu, se je zagledal in razmišljal o slovenski evharistični pijači, o trti in grozdju, ki tako lepo uspeva po štajerskih gričih, pa tam v Slovenskih goricah in v Halozah, celo v njemu domačem, slovenskem Jeruzalemu. Že ob kratkem postanku v mestu ga je nekaj priganjalo ven, na deželo. Tja, kjer se lažje diha, kjer je narava. V bližini stolnice, kjer je užival ob vonju svetniškega škofa Slomška, ga je nekaj začelo dušiti. Bil je ravno praznik njegove matere Marije, praznik Marijinega vnebovzetja. Na odprtem in krasnem koščku štejerskih vinogradov se je želel dodobra odpočiti. Praznik je bil, zato je pričakoval spokojen mir. A glej, v vinogradu so bili delavci, ki so ropotali s traktorji in se glasno pogovarjali. Vprašal se je, če je po naključju v kakšnem drugem filmu. Kaj ni celo Slovenija kot država tega praznika razglasila za narodni praznik in dela prost dan? Lastnik in delodajalec tistega vinograda naj bi bila nadškofija Maribor! Čeprav je bil Kristus, obdarjen z božjo vsevednostjo, te uganke ni mogel razvozlati. Pred dvajsetimi leti je pisatelju Alojzu Rebuli navdihnil besede: Ali pa boš morda točil solze zato, ker imaš svoj zeleni paradiž (opomba avtorja Z. Š.: sredi katerega se je ravnokar nahajal), ker ti je bila sporočena vera v odrešenje in vstajenje? (opomba avtorja Z. Š.: to vero je začutil na deželi, po posameznih vernih družinah, ki so ostale zveste verskim in narodnim koreninam). Ker imaš svojo slovensko Cerkev? Imelo ga je, da bi ta zadnji stavek vzel nazaj. Kakšno slovensko Cerkev, se je vprašal? In spontano so mu prišle na misel že večkrat izrečene besede: Ne morete služiti Bogu in mamonu! Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem. Velike, vrtoglave številke milijonov dolga so ga zbegale in želel si je oditi od tako opevane dežele Slovenije. Še preden bo izbruhnil škdandal in bo zasenčeno tudi njegovo ime; ime, ki ga nosi vsak kristjan, Krist-jan. Vedel je za tretji februar Po Cankarjevo bi se najraje zjokal, po Šeligovo bi najraje vzel bič in zečel tepsti po plečih nekaterih nepremišljenih in naivnih božjih služabnikov, po Rebulovo bi z leskovo palico žugal za na zunaj samopomilovalnim in preponižnim, navznoter pa za prevzetnim in oholim Slovencem. A Kristus vedno preseneča. Zato je ubral drugo pot, ne Cankarjeve, ne Šeligove in tudi ne Rebulove. Šel je do naslednjega štajerskega vinograda, to je bilo na dan po prazniku vnebovzete matere Marije. Seveda, še lani, ko se je pisalo leto 2010! Odkril je drugačno zgodbo. V vinogradu je mrmraje delal nekdo, ki ga je privlačil. Opazoval ga je in odkril, da je kmečko oblečen, preprost in vesel. Ogledoval si je trte in tu in tam kaj popravljal, obetajoče grozde je celo otroško nagovarjal in jih bodril k rasti. Veselil se je trgatve in od časa do časa zabrundal staro vižo: En hribček bom kupil, bom trte sadil, prijatl e povabil, še sam ga bom pil! Ko je po božje pogledal vanj, je z začudenjem ugotovil, da je njegov učenec in sodelavec, Kristusov duhovnik, ki v potu svojega obraza obdeluje svoj majhni župnijski vinograd (ki ga ni dobil nazaj z denacionalizacijo). Če je tako priden tu, pri takem delu, bi ga rad videl tudi pri njegovem posvečenem, duhovniškem opravilu. Skrivaje je šel za njim in ugotovil, da je v tistih še dokaj skromnih in

17 SLOVENIJA MOJA DEŽELA revnih predelih štajerskih goric čudežen človek. Sprejme vsakogar, svetuje ljudem, se ne dela pametnega in izobraženega, deli usodo z ljudmi, ki jih pestijo bolezni, duševne stiske in ekonomske težave. Vodi društveno in župnijsko dramsko skupino, podpira pevski zbor in ljudske pevce. Vozi se s preprostim avtom, na banko redko zahaja, kuha si sam, ima lepo skupino župnijskih sodelavcev. Mašuje z veseljem in notranjim žarom. Kristusu si je ob njem obudil spomin in takoj je pomislil na preproste galilejske ribiče, iz katerih je naredil apostole. Ta čudež se torej še vedno dogaja, tudi v Sloveniji! Za hip se je sprehodil po slovenski deželi, ni več štel za vedno izgubljenih milijonov, začel je šteti pastoralno iznajdljive, preproste in iskrene sodelavce. In glej, podoba Slovenije se mu je v hipu spremenila. Ne bo je zapustil, ne! Tudi v štajersko prestolnico se bo še podal, kjer bo sedaj sedmi Slomškov naslednik skušal poskrbeti, da se vonj svetosti vrne v to prelepo mesto ob Dravi, kar je zagotovo iskreno želel že njegov predhodnik! Še bo vstopil v štajersko prestolnico, kot se temu tam reče: v toti Maribor! Ob naslednjem obisku bo stopil tudi v stolnico in če bo škofija očiščena, tudi v njene poslovne prostore. To je bilo Kristusovo presenečenje ob zadnjem obisku v Sloveniji. Našel je svoj lastni obraz in se ga razveselil v Cerkvi preprostih, zvestih, pastoralno zavzetih, odgovornih in iskrenih sodelavcev. Ob duhovnikih in laikih, organistih, katehistinjah, ključarjih in drugih sodelavcih. Ni mu bilo žal, da je spet obiskal Slovenijo in kljub žalostnim zgodbam je na koncu le našel številne predane ljudi, podobne galilejskim ribičem, ki bodo vrnili ugled njegove Cerkve in v svojih skupnostih gradili občestvo svetih. Ekonomija božjega kraljestva bo tako, na neviden in skromen način ter na dolgi rok le bolj učinkovita, kot je lahko ekonomija bančnega poslovanja in konkretno, bivšega mariborskega škofijskega špekulativnega podjetništva. Rad bi še kdaj prišel v Maribor, zato mi ob tem zapisu, dragi prijatelji Štajerci, ne zamerite in me še kdaj povabite v vašo prestolnico, kamor zelo rad pridem in kjer sem po zaslugi sedanjega celjskega škofa, dolgoletnega stolnega župnika Marjana Lipovška, v stolnici leta 1978 prvič maševal mladinsko glasbeno mašo Pesem tisočerih zvonov in jo z več kot stotimi pevkami in pevci ob njeni 20-letnici ponovno zapel leta Takrat sem tudi sam začutil okus svetosti, ki ga na tem blagoslovljenem mestu izžareva preprosti pastir, učitelj in božji služabnik Anton Martin Slomšek. Zvone Štrubelj Na kratko Poslanci so sprejeli zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ustanovitvi občin, s katerim se je Mirna izločila iz občine Trebnje ter tako postala samostojna občina. Tako se 210 slovenskim občinam pridružuje še ena. * Inflacija bo po napovedih Urada za makroekonomske analize in razvoj letos znašala nekaj več kot dva odstotka, gospodarska rast pa bo 2 in pol odstotna. Glavno gonilo inflacije bodo tudi v prihodnje rastoče cene hrane in surovin na mednarodnih trgih, ki so na zgodovinsko visokih ravneh, meni direktor Umarja, Boštjan Vasle. * Vlada ne bo omogočila brezplačnega dostopa do servisov Slovenske tiskovne agencije STA vsem relevantnim zamejskim informativnim medijem. Pobudo je dal poslanec Miro Petek. Vlada 3. februarja v odgovoru navaja, da je STA gospodarska družba v lasti države, od katere je vlada vselej zahtevala čim bolj gospodarno poslovanje. Hkrati je ugotovila, da je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu v letu 2010 za delovanje 10 zamejskih medijev skupno prispeval dober milijon evrov, pri čemer v uradu ocenjujejo, da je ta vsota za njihovo delovanje»več kot zadostna«. Žal je Naša luč tako kot že velikokrat do sedaj spet ostala na stranskem tiru ( op. ur.) * Nekdanji apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello je bil za obdobje treh let imenovan za namestnika kamerlenga svete rimske Cerkve. Kardinalu kamerlengu so v času izpraznitve apostolskega sedeža zaupane posebne naloge. Takoj, ko je sporočena novica o papeževi smrti, v navzočnosti papeškega liturgičnega ceremonierja ter prelatov duhovnikov, tajnika in kanclerja uradno ugotovi papeževo smrt, o čemer se izda avtentični dokument. Je tudi tisti, ki nato zapečati papeževo stanovanje. Kardinal kamerleng prav tako poskrbi za papežev pogreb, poskrbi tudi za zaščito pravic apostolskega sedeža in njegovo upravljanje. Njegova naloga je, da v času izpraznjenega sedeža upravlja dobrine in premoženje Svetega sedeža s pomočjo Posebnega zbora kardinalov, če gre za manjše stvari, v primeru pomembnejših odločitev pa s pomočjo Splošnega zbora kardinalov. * Slovenskemu gradbeništvu se vse slabše piše. Grozi mu namreč kolaps. V gospodarski in obrtni zbornici zato vlado pozivajo k ukrepanju. Velika gradbena podjetja, ki so se znašla v stečaju oz. prisilni poravnavi, so zapustila za 400 do 500 milijonov obveznosti podizvajalcem in dobaviteljem. Ti bodo poplačani minimalno, zato več stotim grozi stečaj, zaposlenim pa izguba zaposlitve. 15

18 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ A N G L I J A LONDON 16 Prof. dr. Drago Ocvirk, misijonar na Salomonovih otokih V preteklem mesecu januarju je bila slovenska maša v kapeli Doma v Londonu na nedeljo Jezusovega krsta, kot je bilo to vedno v navadi. K maši je prišlo kar nekaj ljudi, ki so radi ostali v Domu pri medsebojnem pogovoru še dolgo po bogoslužju. V ponedeljek, 10. januarja, po prazniku Jezusovega krsta, se je Dom v Londonu razveselil obiska našega delegata msgr. Janeza Puclja, ki je prišel na prošnjo župnika Cikaneka urejat letni obračun»našega doma«, katerega so-skrbnik (v resnici kar»glavni«skrbnik!) je prav monsinjor sam, ki je naš dobri in nam vsem priljubljeni delegat slovenskih škofov in predsednik Rafaelovega društva duhovnikov in pastoralnih delavcev v Evropi. Hvaležni smo msgr. Janezu za vse naporno administrativno delo, ki ga je skozi teden opravil za»naš dom«v Londonu. Dobri Bog naj mu plača za vso njegovo požrtvovalnost s svojim blagoslovom za zdravje in vse drugo dobro. Po Janezovem delovnem tednu smo imeli v Domu na enotedenskem obisku misijonarja s Salomonovih otokov, prof. dr. Draga Ocvirka. K nam je prišel skupaj s svojo misijonsko pomočnico in medicinko Ano Rici. Predstavil nam je svojo najnovejšo, zelo zanimivo knjigo»raj z napako Salomonovi otoki iz prve roke«. Župniku Stanetu je za knjižnico Doma podaril izvod s posvetilnim besedilom, za kar se mu vsi v Domu lepo zahvaljujemo. Še pred pepelnico (letos 9. marca) bodo poslana Bogoslužna sporočila Slovencem v Veliki Britaniji na naslovnike naše misije ali slovenske skupnosti na Otoku. Ta Sporočila so župnikovo pismo rojakom za postni čas in veliko noč. V njih je poleg drugega tudi spored slovenskih sv. maš po Otoku v tem času. Vedno bolj pa se opaža, kako starejša generacija peša in oltarne skupnosti postajajo majhne. No, sem in tja se pa še najde med mlajšimi začasnimi slovenskimi prebivalci Anglije kdo, ki z veseljem prihaja redno k maši in v našo slovensko družbo. Vedno znova se pa najdejo taki, ki bi radi predvsem kako materialno pomoč, potem ko jim zmanjka sredstev za preživljanje ali se znajdejo v kakih drugih podobnih težavah. V tako velikem mestu, kot je London, to dostikrat ni enostavno. Obiskovalci Doma, ki prihajajo predvsem na ogled britanske prestolnice ali na začasno bivanje, se bolj malo zanimajo za pastoralno poslanstvo naše ustanove in le redko vprašajo za njeno duhovno ponudbo. Dandanes celo tisti, ki se imajo za dobre katoličane, težko vprašajo za nedeljsko mašo, za slovensko bogoslužje pa še manj. S. C. Po praznovanju diamantne (60-letnice) poročne obletnice Alojza in Margaret Slana je župnik v Londonu prejel naslednje pismo: Lojze in Margaret Slana v cerkvi ob njunem jubileju diamantne poroke Spoštovani g. Cikanek! Oprostite, ker se Vam malo kasneje javljam. Pošiljam Vam sliko, ko sva slavljenca skupaj s tukajšnjim našim du- Lojze in Margaret Slana si ob jaslicah in dreveščku nazdravljata ob diamantnem poročnem jubileju.

19 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ hovnikom Thomasom Waltonom v cerkvi, kjer sva z Margaret imela obnovo poročne zvestobe ob najini diamantni poročni obletnici, 23. decembra Prav prisrčno pozdravljeni! Lojze Slana P. S. Ob praznovanju 60-letnega skupnega življenja (svoje diamantne poročne obletnice) sta Lojze in Margaret Slana obnovila svojo zakonsko zvestobo pred oltarjem v isti cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Walsallu pri Birminghamu, kot sta si jo izrekla pred 60-timi leti, 23. decembra Pri slovesnosti so bili navzoči vsi njuni najdražji, posebno člani družine, dobri prijatelji in veliko število faranov župnije sv. Frančiška Asiškega. S. C. A V S T R I J A GRADEC Vzemi si čas za prijaznost saj je pot k sreči Vzemi si čas za smeh ki je glasba duše. (odlomek iz stare angleške molitve) Katja Jantelj, Mathilda Furman in moja malenkost smo se srečne vrnile domov, potem ko smo v sredo, 19. januarja, v domu za ostarele SeneCura v Gradcu obiskale gospo Marijo Kumpuš. Našle smo jo dobro razpoloženo ter zadovoljno. V nedeljo, 23. januarja, smo si po sv. maši res vzeli čas za smeh, praznovali smo namreč kar osem rojstnih dni Srečali smo se kozorogi in vodnarji. skupaj. Vsakdo se je potrudil in s svojim prispevkom popestril to skupno praznovanje. Za žlahtno kapljico je poskrbel gospod Ignac Jantelj. Gospe Marija Friedl in Sofija Fruhman sta pripravili izvrsten domači kruh in kolače, poleg tega pa še dobre obložene kruhke. Ker pa praznovanje ne more potekati brez spretno pripravljenih pladnjev s šunko, sirom, zelenjavo itn., sva z gospo Mathildo Furman z veseljem prispevali še nekaj tega in na koncu je bilo vsega že preveč. Najvažnejši prispevek pa so bile čestitke, glasbeni prispevek in seveda cvetlice. Da program ne bi trajal v nedogled, sem za vse kozoroge in vodnarje pripravila skupna kratka voščila. In ker je naš pater Jože Lampret imel ravno v nedeljo, 23. januarja, rojstni dan, smo posebej čestitali še njemu ter ga povabili, naj praznuje z nami v Kolbejevi kleti. Pri sv. maši (posvečeni pokojnemu gvardijanu patru Martinu Vidoviču) je pater Jože med drugim Obisk pri ge. Kumpuš povedal, da je 20. januarja 2011, na drugo obletnico Martinove smrti, obiskal njegov grob na ptujskem pokopališču. Pridružili so se mu tudi drugi verniki in prijatelji iz Gradca ter od drugod. Ravno na ta dan, 23. januarja leta 2009, smo ga spremljali tudi mi na njegovi zadnji poti. S skupno molitvijo smo se spomnili nanj. Na koncu sv. maše je gospa Mathilda Furman za vse, ki so rojeni v januarju, pripravila pesem: Na poti skozi življenje Izvedeli smo tudi, da bo pater Jože dve nedelji, 6. in 13. februarja, odsoten, ker je na misijonu v mestu Assisi v Italiji, kjer je tudi cerkev sv. Frančiška Asiškega. Zastopal ga bo provincial Milan Kos s Ptuja. V Kolbejevi kleti pa nas je povrh vsega presenetil še gospod Mirko Barič s pesmijo En starček To pesem je zelo rad prepeval pater Martin Vidovič. Njemu v čast sem se pripravil, in upam, da bom vsaj približno tako dobro zapel, je dejal g. Barič. Sledile so tudi druge pesmi in praznovanje je trajalo do poznega popoldneva. V soboto, 29. januarja, smo imeli sestanek članov naše slovenske cerkvene skupnosti v Gradcu in se pogovorili o pomembnih dogodkih in pripravah za postni čas in za največji cerkveni praznik - veliko noč ter sprejeli 17

20 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Na Avenue de Breteuil, v palači francoske škofovske konference smo se v torek, 1. februarja, zbrali narodni koordinatorji pastoralne migracije v Franciji. Predavatelj dneva je bil p. Caude Tassin iz katoliškega inštituta v Parizu. Kot podlago je bila izbrana knjiga papeža Benedikta XVI.: Božja beseda. Pogovor, ki je stekel po temeljiti razčlenitvi tega dela, je bil koristen, posebno ko gre za dojemanje vsebine in duha božje besede kot npr. Mongov iz Laosa, ki so za nekatere pred petdesetimi leti prešli iz animistične duhovne podlage h katoliški. Mladi dušni pastir je dejal, da samo dejstvo, da se pri njih uporablja petje pri klicanju vražnih duhov, postaja težava za mnoge ki pri katoliških shodih ne želijo na ta pevski način sodelovati... Predstavnik Kambodže pa je dejal, da pripravljajo za branje božje besede poseben slovarček, preko katerega bodo ljudje v opisni obliki besed, ki v njihovem jeziku ne obstajajo, lažje prišli do popolnejšega razumevanja božje besede... Dipredloge za program v tem letu. Določili smo termine za pevske vaje, za pustovanje, za romanje na Brezje itn. Pater Jože se je vsem zahvalil za vsestransko, izvrstno sodelovanje in nam povedal, da je popravilo orgel že plačano ter da je večji del poravnal gvardijan konventa minoritov mag. Petru Farcas OFM conv. Zelo smo mu hvaležni in potrudili se bomo, da bo naše petje čim boljše. Namreč - vsako sekundo se za vse nas začenja novo življenje, pojdimo mu veselo nasproti. Mag. Ivanka Gruber B E N E L U K S MAASMECHELEN 27. januarja 2011 se je slovenska skupnost v belgijskem Limburgu za vedno poslovila od najstarejše rojakinje, 96-letne Elizabete Podlipnik - Lipovškove Betke. Pokojna Betka se je rodila 23. novembra 1914 v Loki pri Zidanem Mostu kot hči mlinarja. Že v rani mladosti ji življenje ni prizanašalo. Spoznala je svojega bodočega moža Ivana, ki pa je odšel s trebuhom za kruhom v belgijske rudnike. Kot 25-letno Pokojna gospa Elizabeta Podlipnik z možem Ivanom Lipovškom ob biserni poroki, ki sta jo obhajala 17. februarja dekle se je odločila in odšla za njim, kjer sta se tri dni po prihodu poročila v La Bouverie na Valonskem. Od tu sta se kmalu preselila v Eisden, kjer se jima je rodila prva hči Dragica, za njo še Silva in Vilko. Z veliko ljubeznijo je skrbela za dom in družino. Pridružila se je slovenski skupnosti in prepevala v slovenskem pevskem zboru. Leta 1944 je bil mož mobiliziran v nemško vojsko in mama Elizabeta je ostala sama z otroki brez sredstev za preživetje. Američani so jih deportirali v Nemčijo. Po enem letu so jih zopet poslali v Belgijo, a le za par dni. Potem jih je Rdeči križ z avtobusom preselil preko Češke v Smederevo, od tam so končno pristali v Sloveniji. Otroci so bili stari od tri do pet let. Družina je bila razdeljena in drug za drugega niso vedeli, kako se jim godi, ali so sploh še živi. Po 15 mesecih negotovosti in bojazni so se zopet srečali kot družina in mogli živeti skupaj. V Hotemežu v Sloveniji so se rodili še trije otroci - Terezija, Mirko in Marjan. Ker se z možem nista priključila takratnemu režimu, nista dobila večjega stanovanja in tako se je oče Ivan po 10 letih zopet podal na pot v Belgijo, za njim še mama Elizabeta z šestimi otroki. V 60 letih prejšnjega stoletja sta kupila hišo na Prinsenlaan Marijahof, kjer sta živela do smrti. V medsebojni ljubezni in v zaupanju v božjo pomoč sta vse težave premagala in leta 1999 obhajala biserno poroko. Gospa Elizabeta je bila skrbna in dobra gospodinja. Vsakega, ki je prišel, je gostoljubno sprejela in postregla. Njena velika ljubezen je bila tudi narava in živali. Dokler so ji moči dopuščale, je bila zvesta bralka Naše luči. Kljub temu da je bila zadnjih pet let priklenjena na posteljo, je vsakega obiskovalca sprejela z veseljem in nasmeškom. Gospa Betka, kot smo jo klicali, je bila priljubljena in spoštovana. V naših srcih bo ostala zapisana kot ljubezniva mama, preprosta in gostoljubna ter ponosna Slovenka. nz F R A N C I J A PARIZ

21 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Božiček je za darilo prinesel kuharski tečaj v Saargueminesu. rektor SNPMPI Bernard Fontaine pa je ob koncu dneva konkretno zaprosil vse nacionalne predstavnike za sklic in oblikovanje nacionalnega sveta pastorale posameznih etničnih skupin. Slednjim so pripravljeni nuditi tudi ustrezno oblikovanje. FREYMING- MERLEBACH V mesecu januarju smo se v soboto, 8. januarja, od dvajsete ure dalje zbrali na družinskem večeru, ki ga je priredilo društvo Jadran v dvorani Vouters. Zbralo se nas je preko tristo, s svojo navzočnostjo pa je počastil slovensko skupnost tudi župan in deželni poslanec P. Lang. Večer je bil kot vedno prijeten, popestrili so ga orkester, gostoljubnost in številčnost vodstva in odbornikov društva, vzorno hitra postrežba kakor tudi naša spontana izmenjava človeške besede izmenično v kar treh jezikih. V ponedeljek, 10. januarja, smo se v cerkvi Naše Gospe v Merlebachu poslovili pri skoraj polni cerkvi od našega dobrega znanca in dobrotnika misije že od časa mons. Stanka Grimsa, od g. Antona Islerja. Bog, ki vse dobro povrne, naj ga sprejme pred svoje obličje. 14. januarja je uspelo nekdanjemu gojencu in danes izostrenemu tehniku Aleksandru preko posebnega oddajnika, ki je 130 m oddaljen od mlina, uloviti dovolj močen signal hitrega internetnega omrežja za mlin. Delegatura slovenske pastorale v Franciji je sedaj tudi preko spleta v povezavi s Strokovna komisija v Reharjevi kleti ocenjuje domače in uvoženo vino. svetom, s tem je padla še zadnja tehnična ovira, ko se preko telefonskega omrežja zaradi prevelike oddaljenosti ni bilo mogoče povezati s spletom. 16. januarja smo se dobili v Merlebachu na skupnem celodnevnem srečanju. Potekalo je v duhu novoletnih voščil in želja, ki smo jih položili tako na božji oltar kakor v srce sočloveka. HOMBOURG-HAUT Gospa Mira Redek, rojena Budna, je 21. januarja praznovala okroglih osemdeset. Na redni mesečni seji odbora prijateljev slovenske katoliške misije ji je gospa Jožica Curk namenila naslednje voščilo: 80 let je že, odkar sta vas starša sprejela v naročje! Za seboj puščate 80 let prehojene poti. Naj V Merlebachu se po končani sv. maši učijo novih pesmi. V času odmora se ob kavi srečajo klekljarice in učenci dopolnilnega pouka slovenščine. 19

22 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ 80 let zveste gospe Mire Redek Še zadnji spominski posnetek v sejni sobi občine Aumetz se te preživete dobe vsi vaši lepi spomini zlijejo v zgodbo vašega življenja in naj se Vam dnevi, ki so včasih močno prepojeni z meglenim obzorjem, posvetijo v sreči in osebnem zadovoljstvu. Želimo Vam zdravja in veselja ter lepih trenutkov življenja med nami v slovenski katoliški misiji. Hvaležni smo vam za vse, kar nudite neutrudno v njen prid. Voščilu predsednice je dodal voščilo še župnik, ki je podčrtal njen izostren estetski čut pri skrbi za kulinarični del sprejema cerkvenih in državnih dostojanstvenikov na misiji kakor tudi ob celodnevnih srečanjih. AUMETZ 23. januarja smo se v občinski dvorani v Aumetzu ob 15. uri zbrali na občnem zboru duštva ATSO. V sklopu tega slovenskega društva se odvija bogato kulturno življenje na treh osnovah. Najmočnejša dejavnost je pevska, saj Občni zbor društva ATSO iz Aumetza 20 imajo tako moški kot mešani pevski zbor. Ostali dve pa sta vsakotedenski tečaj klekljanja (mesto Aumetz je pobrateno z Idrijo) ter dopolnilna šola slovenskega jezika. Pogumno naprej! CHATILLON Prva evharistična daritev v sklopu celodnevnega srečanja je bila v nedeljo, 30. januarja. V kapeli so se zbrali zvesti nedeljniki, sicer ne tako številni kot običajno, saj sta pred nami še dve nedelji, ki bosta imeli močnejši odmev. In sicer 6. februarja, ko smo v sklopu slovenske župnije povabili dr. Edija Kovača, ki bo vodil evharistično daritev in imel predavanje o Prešernu in Trubarju. Po maši pa bo v župnijski dvorani J. Flisa kulturni del programa ob navzočnosti uglednih gostov v sodelovanju in pripravi društva Slovencev v Parizu. Nedeljo pozneje, to je trinajstega februarja, pa se bomo zbrali številni na obhajanju zlat e poroke zakoncev Penko iz Cormeillesa. Vaš duhovnik Jože KAMIN N E M Č I J A BERLIN Mesec januar je po bučnem decembru ponavadi bolj umirjen, a v naši župniji je bil zelo živahen in razgiban. Vsak konec tedna se je kaj dogajalo. Pridno smo praznovali rojstne dneve in godove in na praznovanjih imeli vedno lepo udeležbo. Vse pa je navduševala dobra hrana in lepa pesem. Prav zanimivo pa je to, da ni več samo sobota središče našega dogajanja, kot je bilo to v preteklosti, ampak tudi nedelja, ko je slovensko-nemška maša. Ljudje so začutili, da je dobro, če se družijo in če še kaj s seboj prinesejo ter drug drugega razveselijo. To je velike hvale vredno. Župnik Dori bi rad izpostavil dva dogodka. Praznovanje Veronike in Antona Za vikend, 15. in 16. januarja, smo že tradicionalno praznovali dva sve-

23 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ tnika: Veroniko in Antona (s kračo). Takoj po novem letu je župnika Dorija obiskal prijatelj Matjaž Lesjak, lastnik gostišča, ki deluje ob Poligonu varne vožnje na Vranskem. Z njim so v Berlin prispeli tudi njegovi uslužbenci. Prinesli so pravo veliko kračo, klobase in goveji jezik. Naše pridne gospe, kot je Veronika Gabor, ki je praznovala in Darja Guzaj ter druge, pa še različne dobrote, od peciva, kruha in drugih specialitet. Z nami je bil tudi Anton Bačovnik, naš predsednik ŽPS, ki je sicer v tem času zaposlen v drugi cerkvi, a ker je tudi Anton, je z nami praznoval svoj god tako kot vsako leto. Veri in Antonu res hvala, da držita to lepo navado pokonci. Bil je prijeten, lep večer, saj nas je obiskala in presenetila z odličnim ajdovim kruhom žena našega veleposlanika, gospa Majda Drobnič, ki je s seboj prinesla tudi zelo lepe diapozitive dveh samostanov, tako sv. Pavla kot sv. Antona ob Rdečem morju. Z možem Mitjo Drobničem sta živela en mandat v Egiptu, kjer je bil gospod Drobnič veleposlanik. Tako smo imeli ne le pojedino, pač pa pravi kulturni večer. S svojim obiskom pa nas je proti koncu na navdušenje vseh presenetil sam gospod veleposlanik Mitja Drobnič, ki nas je v lepem nagovoru pozdravil in navdušil, da ostanemo tako naprej povezani in da delamo za skupno dobro. Zakonca Drobnič uživata velik ugled med nami v Berlinu. Nicolas prejel zakrament sv. krsta V soboto, 29. januarja, smo imeli krst prvorojenca, sina Nicolasa (Niko), ki se je rodil Stephanie in Bojanu Simončiču. Zbralo se je veliko ljudi, poleg njunih dobrih staršev in prijateljev so prišli tudi sorodniki iz Slovenije. Mali Niko se je lepo držal, ko pa je bilo potrebno - po polivanju z vodo - pa je zapel, kot to otroci znajo. Mama Stephanie si je tega močno želela in bila je uslišana in prepričani smo, da bo sin dober pevec. Bojanova starša sta bila nadvse srečna in ponosna, saj sta prav za to priložnost prišla iz Slovenije. No, tudi sicer se vedno vključita v delo župnije kakor prej tudi sedaj. Zahvaljujemo se jima za tak lep zgled! Presrečna in ponosna botra sta bila Andrea Herrmann in prijateljica mamice Stephanie. Nocolasova starša Bojan in Stephanie sta bila prej tudi člana ŽPS in Stephanie, ki je po očetu Nemka, po mami pa Norvežanka, že lepo govori slovensko. Z Bojanom sta zgradila zelo lepo hišo ob hiši njenih staršev. Tako ima mali Niko res najboljše pogoje, da bo odrastel v dobrega kristjana in poštenega človeka. M. Mošnik HAMBURG Prvo sveto mašo v novem letu smo pričeli z božjim blagoslovom in vzpodbudnimi besedami našega cenjenega dušnega pastirja Dorija, za leto, ki je pred nami. V zanimivi pridigi župnika Dorija, o puščavnikih sv. Antonu, očetu meništva in sv. Pavlu, smo poslušali tudi kratko zgodovino o ustanovitvi ter delovanju slovenskih samostanov, Žičke in Pleterske kartuzije ter cistercijanske opatije Stična, ki so resnično vredni ogleda. Z Zdravljico smo nazdravili slavljencem rojstnih dnevov Sieglindi Magerl, Nevenki Erdmann, Jožetu Novaku in godovnici Veroniki. Še prej pa se je župnik Dori ustavil pri vsakem slavljencu s pohvalnimi besedami za dobro sodelovanje v tej skupnosti. Zahvalo so prejeli tudi vsi sodelavci, ki z zapiski in s slikami poročajo o delovanju hamburške skupnosti, posebej še slavljenka Sieglinde Magerl, ki je uredila knjigo s spominskimi slikami ob Veleposlanik Mitja Drobnič z ženo Majdo Krst Nicolasa Simončiča 21

24 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Izletniki v Eckernförde na Vzhodnem morju Ravensburg 60. rojstni dan Nežke Kljajič Letos je izpolnila okroglih 60 let slovenska rojakinja Nežka Kljajič. Že lepo število let živi v Nemčiji v Ravensburgu. Tesno je povezana z društvom Planinka in slovensko župnijo. Rada poje v ženski skupini. Ko je kje potrebna pomoč, zna zavihati rokave in poprijeti za delo. Na veselo praznovanje okrogle obletnice je v soboto, 22. januarja, povabila sorodnike, prijatelje in znance ter z njimi preživela nepozaben večer. Da je bila miza bogato pogrnjena, ni treba posebej omenjati. Težko pa je zaobjeti v stavke vse tisto, kar je ostalo slavljenki in gostom v lepem spominu. Izrečena voščila, na platno projecirane izbrane fotografije iz njenega življenja, zaigrani skeči, zapete pesmi, recitacije, rokohitrski triobisku škofa dr. Petra Štumpfa v Hamburgu. Poskrbela je tudi zato, da so vsi, ki so želeli, to knjigo prejeli. Hamburška skupnost se je veselila ponovne izvolitve hrvaškega predsednika HDZ-ja za severno Nemčijo, Boža Trčaka, saj sta z ženo Anico že skoraj 40 let zvesta obiskovalca slovenskih svetih maš v Hamburgu. Pa tudi naši dve najmlajši faranki, Magdalena in Zina, sta postali redni obiskovalki, česar smo izredno veseli. Sonca na našem prvem izletu v letošnjem letu žal nismo videli. Nosili pa smo ga v srcih in se veselili, da smo lahko še en dan več preživeli skupaj. Pot nas je vodila v obmorsko letoviško mestece Eckernförde, nedaleč od Kiela, prestolnice pokrajine Schleswig-Holstein. D. Dyllong AUGSBURG Ervin, Lovro in Toni so posedli pri posebni mizi. Slavinčevo kapljico prejela slavljenka Sieglinde Magerl Božo Trčak z ženo Anico, Jože Vidmar in Jože Novak 22 Magdalena je bila najmlajša faranka pri sveti maši.

25 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Slavljenka je morala sesti na stol in poslušati. ki, glasba in ples so izpolnili čas, namenjen praznovanju. Želja vseh naj jo Bog ohranja v zdravju, veselju in srečnem življenju! Janko Krištof v vlogi škofa Slomška Nežkini gostje Ulm Kulturni praznik Slovenski rojaki iz Ulma, Augsburga, Ravensburga in vse tja do Oberstdorfa so se v nedeljo, 6. februarja, zbrali v cerkvi Heilig Geist v Ulmu, kjer je bila najprej sveta maša, nato pa prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Lep recital, posvečen blaženemu Antonu Martinu Slomšku, je na izvrsten način podal gost prireditve, dekan in župnik župnije Bilčovs na avstrijskem Koroškem, Janko Krištof. Prireditev je bila razdeljena na tri dele. V prvem je recitiral govor dr. Franca Sušnika, ki ga je imel 17. novembra 1935 v Mariboru, v drugem je podal Slomškovo pridigo, ki jo je Slomšek imel leta 1838 v Možberku, v tretjem delu pa še povzetek duhovnih vaj, ki jih je A. M. Slomšek pripravil kot škof za svoje duhovnike. Briljantno in z občutkom je recitator Janko Krištof izpeljal zahteven program, ki ga je na orglah glasbeno spremljal Andrej Feinig ter pevci iz Ulma in Augsburga. V večnost se je preselila Rozalija Vostner Rozalija se je rodila 29. julija 1931 v Slovenski Bistrici. Bila je prvi od desetih Borkovih otrok v družini. Leta 1953 se je poročila s Cirilom Vostnerjem. Bog je njun zakon blagoslovil s štirimi sinovi. Njen mož Ciril je leta 1969 v Nemčiji našel zaposlitev. Preselil se je v Neu-Ulm, kamor mu je sledila tudi Rozalija. Zaposlila se je v tovarni Reinz. Tu je kot čistilka delala do upokojitve. Letos, na prvi dan v letu, jo je Gospodar življenja poklical Pok. Rozalija Vostner k sebi v novo neminljivo življenje. Na pokopališču v Finningenu blizu Nue- Ulma, kjer že počiva njen mož Ciril, je tudi ona našla kraj večnega počitka. R. Kutin ESSEN Tokrat želimo bralke in bralce Naše luči obogatiti z duhovnimi podobami preprostih ljudi iz naše župnije. Pogosto pa se za imenom»navadnega«človeka skriva marsikaj takega, kar ne vemo, pa je lahko vzpodbudno ali vsaj zanimivo. Življenje večine nas je sicer napolnjeno s preprostimi stvarmi. Sprehodimo se torej skozi»zgodovino« letnikov. 23

26 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ 80-letni Geza Geber letnik Geza pri orglah Geza Geber je imetnik visokega priznanja. Geza Geber - 80-letnik Rojen 26. januarja 1931 v vasi Ivanovo (Pančevo) Južni Banat v madžarski kmečki družini. Imel je še dve sestri. Po očetovi strani je bil Geza že od otroštva glasbeno»zaznamovan«. Pri očetu se je naučil not. Začel je igrati violino in kontrabas. Pri vaškem organistu se je učil igrati na harmonij. Ko so v domači vasi potrebovali novega organista, se je v treh tednih naučil igrati tudi na orgle. Bil je član ljubiteljske vaške glasbene skupine. V Pančevu je v času nemške okupacije obiskoval madžarsko osnovno šolo. Nadarjenemu učencu oče ni mogel plačevati nadaljnjega šolanja, zato je ostal doma in pomagal na kmetiji. Zanimive so bile takratne komunistične»zakonitosti«za kmete. Pridelek ni pripadal družini. Smeli so letno obdržati le 70 kg pšenice na družinskega člana. Ob mlačvi je zraven stal (skoraj nepismen) kontrolor, ki je sproti zapisoval žito. Še sreča, da je bil podkupljiv, ker je rabil denar za pijačo. Tako je včasih uspelo»ukrasti«kakšno vrečo lastnega pridelka. Bile so tudi obvezne oddaje živine. Kmetom so po njihovih»zakonitostih«neusmiljeno odpeljali konja, kravo, prašiče. Ko je Geza imel 20 let, je šel v JLA za 21 mesecev v pešadijo v Kraljevo. Ko se je vrnil, je privatno naredil izpite za knjigovodja in dobil zaposlitev v Poljedelski zadrugi v Pančevu. Tu je delal 10 let. Leta 1965 se je poročil z dekletom iz iste vasi Elizabeto, ki je po očetu nemškega, po materi madžarskega porekla. V Nemčiji je imel sestrično. Njen mož je bil sindikalni vodja v Essnu. Sklenil je oditi v Nemčijo. Izdajo potnega lista so mu v Pančevu petkrat zavrnili. Potem je dobil potni list v Beogradu, kjer je prebivala njegova žena s hčerko. Tam je moral nenasitnim Titovim uradnikom plačati nekaj deset tisoč dinarjev podkupnine, da so mu izdali potni list. V aprilu leta star 34 let, je prišel na delo v Nemčijo. Mož sestrične mu je pri Landmaschienenfabrik v Essnu uredil dokumente, da se je tam zaposlil. V juliju je prišla žena s hčerko. Pri tej firmi je bil pet let. Brez vsake tovrstne izobrazbe je pokazal sposobnost, da je na podlagi skice znal nastaviti stružnico za serijsko izdelavo. Postavili so ga za programerja devetih stružnic različnih velikosti. Izdelovali so ohišja za traktorje. Geza kot zanimivost pove, da je delal pri sedmih različnih firmah, ki so po vrsti prenehale s svojo dejavnostjo.»zaprl sem sedem podjetij «se pošali. Povsod je bil zelo uspešen, da se je s prirojeno inteligentnostjo hitro priučil novega dela. Vprašali so ga, kakšno izobrazbo ima. Pa je rekel:»naučil sem se vsega, česar nisem znal «Šef mu rekel:»vam nihče ni enak «V firmah je bil tudi za tolmača, ker je prihajalo veliko delavcev iz Jugoslavije. V večernih urah je bil 8 let tudi taksist. Od leta 1994 je upokojen.

27 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Gospod Geza je»posvojeni«slovenec. Kako? Dolga zgodba. Njegov domači župnik iz Banata je v Ljubljani študiral z g. Ifkom, pa mu je dal naslov. Obiskal je g. Ifka. Tako sta se spoznala. V februarju 1966 je g. Ifko prišel na obisk in rekel:»geza, jutri boš igral pri slovenski maši.ne poznam slovenskih pesmi.saj poznaš note.«bilo je 12 deklet, ki so ga počakale. To je bila prva vaja in prvi»nastop«pri slovenskih mašah. Od takrat že 45 let zvesto igra na orglah pri slovenski maši v Essnu. Pred vsako mašo skrbno pripravi in po maši pospravi daritveni oltar. Za vsa tri liturgična leta ima pripravljen spored pesmi. Leta 2006 je od nadškofa metropolita msgr. Alojza Urana prejel priznanje za 40-letnico zvestega in požrtvovalnega opravljanja službe organista in cerkovnika v slovenski župniji Essen. Zelo rad prihaja pomagat v našo župnijsko pisarno ob razpošiljanju župnijskega glasila in Naše luči, ki jo tudi z zanimanjem prebira. Gospod Geza! Saj veste! Radi Vas imamo in smo Vam hvaležni, da nam s svojim igranjem polepšate naše bogoslužje. Ponovim voščilo nadškofa Urana: Naj dobri Bog ves Vaš trud obilno poplača s svojim blagoslovom. Še na mnoga leta! Rozina Lovrenčič 60 let Rojena je bila 22. sept v vasi Čaguna Sv. Anton v Slovenskih goricah v kmečki družini Rojs. Bilo je šest otrok. Osnovno šolo je obiskovala v Vitomarcih, nato srednjo kmetijsko v Mariboru. Po maturi leta 1969 je bila doma. Kakor jo poznamo, je gotovo žela občudovanje, ko je brhko dekle s traktorjem oralo drugim kmetom V Wupertalu je imela brata, ki jo je povabil, naj pride pogledat, kako je tu. Ostala je tri mesece. Dobila je delo v tovarni vijakov Karl Bauer. Tu je delalo veliko Slovencev njenih domačinov. Bila je zelo socialna firma. Delavci so dobili opremljeno stanovanje in gospodinjske potrebščine. Lastnik je bil vojni invalid, pa je vseeno prihajal vsak teden pogledat, če stanovalci delavci česa potrebujejo. Po treh mesecih jo je povabila sestra, ki je živela v Münchnu, da lahko pride delat in stanovat k njej. Delo je dobila v domu starejših Wohnstift Augustinum. Tu je bila 13 let izučila se je za kuharico. V to ustanovo je vsako leto prihajalo na prakso veliko slovenskih medicinskih sester. Sodelovala je s slovensko župnijo. Vsako nedeljo je bila slovenska maša. Po maši so se dobili vsi Slovenci in imeli družabna srečanja. Župnik je bil sedaj rajni g. Branko Rozman (pokopan v Ljubljani 4. febr. 2011). Med počitnicami leta 1981 sta se po naključju srečala z Ivanom Lovrenčičem iz iste vasi, ki je že bil v Nemčiji od leta 1964 v Willichu. S prijateljico iz Reinberga, kateri je bila priča pri poroki leta 1981, sta šli malo pogledat, kako»hauzira«tale Ivan v Willichu. Preskočila je iskrica simpatije. Dogovorila sta se za zaročno potovanje na Malto leta V februarju 1983 se je preselila k Ivanu. Poročila sta se avgusta 1983 v domačem kraju pri sv. Andražu v Slov. goricah. Istega leta je bila rojena hčerka Daniela. Leta 1986 pa sin Tobijas. Rozina je najprej pol leta delala kot kuharica v univerzitetni kliniki v Düsseldorfu. Po rojstvu Daniele je ostala doma. Takrat ni bilo še poskrbljeno za male otroke v kakšnih jaslih ipd. Delal je samo mož. Honorarno ko sta otroka bila v šoli, je doma imela otroško varstvo po tri otroke. Potem je gospodinjila 10 let nekemu poslovnežu vdovcu z dvema odraslima otrokoma. Zdaj že devet let dela v trgovini kot prodajalka. Naša slavljenka je znana po svojem družbenem udejstvovanju, kar ima svojo zgodovino. Po naselitvi v Willichu so iskali slovensko družbo. V Krefeldu je bilo slovensko društvo Zvon. Bila je tudi slovenska maša. Najprej je iz Kölna prihajal g. Martin Mlakar, pozneje pa iz Oberhausna g. Janez Pucelj. V Krefeldu je bila tudi dopolnilna šola slovenskega jezika, kamor sta želela vključiti svoja otroka. Društvo je bilo bolj»jugoslovansko režimsko obarvano«, saj so še po slovenski osamosvojitvi na steni imeli Titovo sliko. Diakon Čeplak, ki je prišel z Rozino kot gost na občni zbor društva Zvon, jih je okregal, kako da»imajo še Titovo sliko, Boga pa nikjer «Rozina se je vpisala v društvo in je bila takoj izvoljena za blagajničarko. Diakona še veliko let pozneje nihče od vodilnih v društvu ni hotel niti pogledati, tako se jim je zameril. Leta 2006 je bila Rozina izvoljena za predsednico društva Slovenski zvon. Pri rojakih je uživala zaupanje, kar očitno traja še danes. Družina Lovrenčič vsa leta dobiva Našo luč. Rozina je tudi članica župnijskega pastoralnega sveta. Je odlična animatorka oltarne skupnosti v Krefeldu, saj se njej in društvu Zvon moramo zahvaliti, da vsaki slovenski maši enkrat mesečno sledi tudi zelo prijetno družabno srečanje v župnijski dvorani. Ob slovenskih prireditvah cela družina rada pomaga, zlasti ob binkoštnem srečanju. 25

28 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Zelo uspešno vsako leto prirejajo tudi kulturne prireditve v režiji Društva Zvon. Gospa Rozina čeprav z majhno zamudo, a nič manj prisrčno Vam čestitamo in želimo še veliko zdravih in uspešnih let! V»zgodbi«slavljenke Rozine je omenjen njen soprog Ivan Lovrenčič 70 let Rojen v župniji sv. Andraž. (Ker niso hoteli čez božič imeti v hiši»juda«, so ga že naslednji dan nesli h krstu.) Kmečka družina rojeni štirje otroci dva sta umrla kot otroka. Osnovna šola sv. Andraž. Potem je šel delat kot zidar v Maribor do vojaškega roka in še dve leti potem. Leta 1964 je z delavsko vizo prišel v Nemčijo v Essen. Tam je delal pri gradbeni firmi, pozneje pa pri različnih drugih gradbenih firmah do invalidske upokojitve. Do Rozininega prihoda je bil v Nemčiji kar 18 let. V tem času je na izplačilo kupil hišo v Willichu, ki sta jo dogradila. Imata 300 m² svojega vrta z lepo zidano vrtno hišico. Vrtnarjenje jima vsa leta pomeni veliko veselje, pridelki pa ponos, saj jih rada delita s prijatelji. Ivan in Rozina delata z roko v roki na vseh področjih. Njegova»zgodba«je vključena že Rozinini. Ivan, ostanite še naprej tako prijeten in prijazen Slovenec med nami! Tekste pripravil Lojze Rajk, župnik Irena Sandmann 50 let Če je v duši luč, je v človeku lepota..., bi brez zadrege lahko zapisali za našo Ireno, ki si ob osebnem jubileju zasluži predstavitev, predvsem pa besedo zahvale letna Irena Sandmann O gospe Ireni, rojeni Strmšek, bi rada zapisala nekaj misli. Naslovni stavek lahko nadaljujem tudi takole:»če je v človeku lepota, je v hiši in življenju harmonija.«in to je dovolj za iztočnico zgodbe, v kateri želim predstaviti zavedno Slovenko, soprogo, mamico, ki ob skrbi za družino zmore postoriti še kaj v zvezi z moževo ordinacijo. Ob tem pa ji nekaj časa, predvsem pa zvrhano mero energije, ostaja tudi za delo v skupnosti in MePZ»Slovenski cvet«iz Moersa. Pred 50 leti jo je povila mama Erika. Sestrica Pika ji je morala odstopiti zibelko, ona pa potem sestrici Renati. Življenje je pač naneslo, da se je družina razselila, niso pa zgubili medsebojnih vezi. Irena, naša slavljenka si je v Porurju v Nemčiji, svojem rojstnem okolju ustvarila družino. S soprogom Volkmarjem, priznanim zdravnikom internistom, sta dala življenje Larissi, Leandri in Aliani. Že davnega leta se je pridružila pevcem v»slovenskem cvetu«. Nekaj let so jo tri male deklice nujno rabile doma. Ko pa so toliko odrasle, da so lahko pazile druga drugo, je znova pritekla k svojim prijateljem, marljivo hodila na vaje, nastope in sodelovala pri nalogah, ki smo si jih kot člani društva zadali. Z glasbo se je srečala v svojih rosnih letih, saj je nekaj let kot organistka pri slovenskih mašah spremljala ljudsko petje. Z neverjetno energijo in pozitivnim odnosom do življenja je v našem društvu in zboru pravi magnet. Vedno dobre volje, nasmejana, pozitivno naravnana bo iz vsake situacije našla pravi izhod, s pretanjenim čutom za sočloveka pa si je pridobila neštete prijatelje, ki ji zaupamo. Naj je naloga še tako zahtevna, pot še tako dolga, je Irena vedno v tisti vrsti, kjer se napravita prvi in zadnji korak. Taka je tudi takrat, ko vemo, da jo tarejo skrbi, ko čutimo, da bi sama potrebovala pomoč, besedo podpore, tolažbe. Koliko srečanj Slovencev v našem okolju ali pa kjer koli smo nastopali, je s svojo radoživostjo, nalezljivim nasmehom in pridnimi rokami, ki delajo čudeže, napravila še lepša, nepozabna. Njena navada je, da se po nastopih zbora vedno pomeša med ljudi in s svojo držo ter odnosom pomaga ustvarjati atmosfero, ki ta srečanja bogati in preganja sivino dolgočasja ali včasih tudi naveličanosti. Ko pa sami pripravljamo srečanja za našo skupnost, je Irena spet tista, ki se ne brani obveznosti, saj v sebi nosi neustavljivo in iskreno željo po darežljivosti in sodelovanju. Živeti preprosto, ljubiti velikodušno, misliti iskreno in govoriti prijazno, so načela, v katerih našo prijateljico v celoti prepoznamo. Zato draga naša Irena, iskrena hvala za vse, kar nam daješ in bodi prav taka še drugo polovico svojega življenja! Nada Zupan v imenu Mepz SLOVENSKI CVET

29 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ FRANKFURT praznovanja takšna... Morda bi lahko rekli, da božično praznovanje nekoliko podelimo na dva dela: po bogoslužnem koledarju tja do nedelje Jezusovega krsta je osrednji del, potem pa imamo še en krajši postanek ob svečnici. Pri nas v frankfurtski župniji pa imamo še en vmesni postanek, ko poromamo k jaslicam v Ilbenstadt. To letošnje romanje smo imeli v nedeljo 23. januarja. Kljub že tradicionalni vsakoletni napovedi slabega vremena je bilo vendar mogoče prav normalno priti in oditi. Sicer pa vemo, da je to zimski čas, večkrat tudi muhast. Nekaj manj kot petdeset se nas je zbralo k popoldanski nedeljski maši, kjer nas je sprejel župnik dr. Vinko Kraljič, pa tudi, kakor vsako leto, kar osebno poskrbel za orgelsko spremljavo božičnih pesmi. S svojim lepim in močnim glasom tudi ne pozabi podpirati našega petja. Srečanje pri oltarju pa smo seveda nadaljevali v dvorani, kjer smo nazdravili nekaterim slavljencem, tako tudi gostitelju za njegov god in rojstni dan. Hvala vsem članom župnijskega sveta in vsem drugim, ki poskrbijo za prostor in razne telesne dobrote. Tudi na svečnico se nas je nekaj zbralo k praznični maši, k blagoslovu sveč in blagoslovu sv. Blaža. S tem praznikom in petjem božičnih pesmi pa smo se tako res poslovili od božične dobe cerkvenega leta.... in drugačna... Za letošnji praznik slovenske kulture, Prešernov dan, smo medse povabili moški pevski zbor Prijatelji iz Šentvida pri Stični, ki so k nam po nočni vožnji prispeli v soboto, 5. februarja, zjutraj. Pričakali smo jih s toplim zajtrkom, potem pa jih je za nekaj ur župnik popeljal na ogled tako Frankfurta kakor njegovega letališča. Nedeljsko dopoldne smo preživeli v nemški župniji v Ilbenstadtu. Pri maši je zbor zapel stalne mašne dele in nekaj pesmi, ostalo pa je seveda bilo ljudsko petje, ki je po nemških župnijah zelo močno. Popoldanski osrednji del gostovanja pevcev pa je bil seveda v naši slovenski župniji. Najprej se nas je nekaj manj kot sto zbralo k maši in prisluhnilo tudi temu moškemu zboru z res lepim petjem. Ob tej priložnosti je bil z nami tudi g. Harald Stuntenbeck, referent za katoličane drugačnega maternega jezika v škofiji Limburg. Po nastopu te službe pred nekaj meseci hoče z obiski župnij spoznati svoje delovno področje in seveda življenje župnij katoličanov drugačnega maternega jezika. Na začetku maše po pozdravu se nam je tudi predstavil. Seveda je bil prisoten tudi na naši prireditvi ob Prešernovem dnevu. En sklop nastopov je pripravila učiteljica Natalija Robnik z učenci dopolnilnega pouka in z gosti iz Maribora, drugi sklop pa je bil seveda nastop zbora Prijatelji s slovenskimi pesmimi. Pa še dve točki treh mladih harmonikarjev je bil, manjkal pa tudi ni nagovor župnika Martina Retlja:»Spoštovani! Ta veseli dan ali Matiček se ženi je naslov prvega slovenskega dramskega dela Antona Tomaža Linharta, ta veseli dan slovenske kulture pa je poimenovan dan oziroma kar ves teden ob decembrskem datumu rojstva pesnika Franceta Prešerna. Poleg tega februarskega državnega praznika, posvečenega kulturi, je še marsikaj skozi leto posvečeno slovenski kulturi: ta veseli dan slovenske kulture, pa dan ali dnevi, posvečeni knjigi, knjižni sejem in še kaj. Lepo in hvalevredno, na drugi strani pa se zdi, da smo vedno manj kulturni. Saj še poznamo pomen te tolikokrat uporabljene besede kultura, ki izhaja najprej iz obdelovanja zemlje, s tem pa plemenitenja in rodovitnosti. Naslednji korak v pojmovanju in razumevanju te besede je v vzgoji in izobrazbi, v poplemenitenju znanja in vedenja, znanja Nekaj dobrega za slavljenca župnika Vinka Kraljiča Kralji so pred domačo hišo v Gazicah peli božično oznanilo. 27

30 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ V dvorani v Ilbenstadtu se ustavimo za malico in pogovor. 28 in vedenja o sebi, drugih in svetu. In že smo pri tretjem koraku, bolje morda rečeno že pri sadu tega delovanja, to je pri spoštovanju in čaščenju vrednot človeške družbe, njenih dejavnosti in dosežkov včeraj in danes. S slovenskim kulturnim praznikom hočemo izraziti spoštovanje in čaščenje, ki lahko gre na tej človeški ravni človeku, umetniku te ali one vrste, najprej pesniku Francetu, preko njega pa seveda vsem drugim, ki s takim ali drugačnim delovanjem plemenitijo ta naš svet in nas v njem. Pogled in beseda pa mi sili nekoliko nazaj, samo za nekaj mesecev sicer, v čas okrog martinovega. Saj poznamo ta praznik, ki bi ga nekateri naredili tudi za državni praznik. Tukaj, kjer živimo, v Nemčiji je seveda s tem dnem in zlasti še z uro tega dneva ob 11:11 povezan začetek pustnih priprav in zasedanj raznih pustnih društev. Nikakor pa ni s to uro tega dne povezan začetek kakšnega takšnega martinovanja ali celo krščevanja vina, kar je postalo modno v zadnjih letih doma v Sloveniji. Preprosto povedano, pri tem mešajo hruške in jabolka. Iz lepega dneva hvaležnosti za sad trte in dela človeških rok žal vedno bolj delajo pustno predstavo, ko nekoga oblečejo v nekakšnega škofa (sv. Martina) in največkrat neokusno in nekulturno naredijo nekakšno krščevanje vina, in to ravno ob 11:11! Kaj pa pomeni v slovenskem jeziku besedna zveza krstiti vino, pa tudi vemo. Kakor se je iz Amerike in zahodnega sveta povsem nepotrebno uvozilo božička in vse, kar ga spremlja, tako se tudi v primeru slovenskega martinovanja povsem nepotrebno, neokusno in nekulturno meša med seboj dvoje povsem različnih kulturnih navad in običajev. Na Slovenskem (pa tudi kje drugje po Evropi) je bilo martinovanje vedno kot jesenski zahvalni praznik za pridelke leta povezano z gostijo in pokušanjem vina, saj je takoj po martinovem sledil adventni postni čas pred božičem. Seveda so marsikje k temu povabili tudi duhovnika, da jim je blagoslovil vino. Ob tem mi prihaja na misel znani latinski pregovor, ki pravi in vino veritas v vinu je resnica. Kaj pa če ravno vse to početje z vinom in ob vinu vendarle razkriva vso našo kulturo, oprostite nekulturo. Če pa se v tem modernem času sprehajamo kaj po svetovnem spletu in prebiramo takšne in drugačne odzive na dogodke in komentarje, potem se človek lahko samo zgrozi, kakšna govorica, kakšen besednjak bruha iz vsega tega v nas. Slavist Dular bi sicer zelo milo in preprosto rekel ali zapisal za jezik me srbi, poet pa bi napisal žalostinko: Zemlja kranjska, draga mati, kdaj bo utihnil najin jok? Al kdaj bova vidla vstati, bratov jaz, ti čast otrok? Kar ni tuje, zaničuješ, starih šeg se zgublja sled, pevcev svojih ne spoštuješ, za dežele čast si led! Pokojna Štefanija Bartels med hčerko in sestrično

31 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Tiho, pesem! Bolečine ne razglašaj naših ran, če nečast te naša gine, domu, Kranjc moj, zvest postan! «Seveda se je tudi ta večer zaključil ob pripravljeni pijači in hrani, ki so jo pripravili člani župnijskega sveta, in seveda ob petju in glasu harmonike. Nekaj pred deseto večerno uro pa so gostje pognali svoje vozilo v smeri Slovenije, člani župnijskega sveta in še nekateri drugi pa so seveda zopet spravili dvorano v red. Hvala vsem za lepo prireditev, tako gostom pevcem, učiteljici in otrokom kakor župnijskemu svetu in vsem drugim pri pomoči in izvedbi tega praznovanja.... ter odhod V drugi polovici januarja je umrl 74-letni Leopold Jerele iz Neu-Isenburga, sicer pa doma s Hrastja pri Cerkljah ob Krki. Nekaj dni kasneje pa je v Bad Sodnu pod Taunusom dotrpela po krajši, a hudi bolezni skoraj 77-letna Štefanija Bartels. Doma pa je bila iz okolice Rogaške Slatine. Naj počivata v miru! rem MANNHEIM Kulturni praznik smo v nedeljo, 6. februarja, praznovali na skromen, a toliko bolj doživet način. Najprej smo Christopher Rausch tekoče govori slovensko. Otroci so zaigrali iskanje prijatelja pri maši razmišljali o izvoru in pogojih vsake kulture. Začne se v srcu vsakega človeka, v srce pa nam jo je položil Bog, ko je človeku ob stvarjenju naročil, naj si podvrže vso zemljo in si jo pošteno deli z drugimi. To vsi dobro čutimo: Če nekaj lepega doživljamo, smo bolj srečni, če to povemo še drugim. Če imamo srčno dobroto, lahko drugim ponudimo marsikaj lepega. Če je kdo umetnik, še toliko več. Če bi bila v srcu samo hudobija, tudi od talentiranega umetnika ne bi moglo priti kaj lepega. In nasprotno ob srečanju s preprostim človekom, iz katerega veje srčna dobrota, lahko začutimo več zadovoljstva, kot ob samotnem uživanju ob neki umetnini. To smo potem resnično doživeli v dvorani ob preprostem nastopu nekaj otrok. Najprej njihovo zaskrbljenost, nato pogumen nastop kljub majhnim zadregam vse to nas je utrdilo v prepričanju, da nam več zadovoljstva lahko da medsebojno srečanje in pogovor ter otroške besede v slovenskem jeziku, kot pa če bi vsako nedeljo med nas prihajale skupine iz Slovenije. Resda bi se lahko potem bolj hvalili, toda ali bi ob pasivnem poslušanju ali gledanju res lahko rekli, da smo bolj kulturni? Mi smo v skromnih razmerah začutili, da je začetek kulture v vsakem dobrem srcu, tudi pri otrocih. Anton Grm Anton Grm se je rodil v Dobrepoljski dolini na god sv. Antona, 13. junija 1933, kot osmi od desetih otrok. Ker je Pokojni Anton Grm 29

32 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ odraščal na kmetiji, je moral pomagati pri kmečkih opravilih in je imel šele ob večerih čas za učenje. Po drugi svetovni vojni se je izučil za pleskarja. Po odsluženju vojaškega roka je postal zelo dober šahist. Rad je zaigral na harmoniko in razveselil ljudi. Leta 1964 se je poročil in z ženo Angelo sta imela hčer Ireno in sina Tonija. Leta 1970 je odšel v Nemčijo in je najprej delal v gozdu, saj je bil že od mladih nog navajen trdega dela. Po enem letu dela v gozdu so ga povabili za sodelavca v trgovini z gradbenim materialom v Muggensturmu. Takrat je prišla v Nemčijo tudi žena Angela z obema otrokoma. Da bi lahko čimprej zbrala dovolj denarja za hišo, sta oba pred odhodom v službo že na vse zgodaj raznašala časopis. Po petih letih sta kupila parcelo in začela graditi. Mnogo je naredil sam in sad njegovega truda je lepa in velika hiša v Muggensturmu pri Rastattu. Ko bi si na jesen življenja lahko kaj privoščil, je raje podpiral štiri vnuke pri njihovih športnih aktivnostih. Zadnjega pol leta pred smrtjo ga je presenetila bolezen. Kljub skrbni negi domačih je bolezen prehitro napredovala in nepričakovano hitro prinesla prezgodnjo smrt. Naj uživa večni pokoj v nebesih, vsem domačim pa želimo, da bi našli tolažbo v veri, ki nam govori, da nas smrt loči samo za nekaj časa, potem pa se bomo vsi srečali pri Bogu. J. M. MÜNCHEN Drugi filmski večer Slovenski župljani iz Münchna smo se v soboto, 22. januarja, zvečer že drugič zbrali na filmskem večeru v prostorih misije. Tokrat smo si skupaj ogledali 30 dokumentarni film z naslovom»barva ljubezni«, ki prikazuje delo in sporočilo ateljeja»centro Aletti«, ki ga že več let uspešno vodi in usmerja slovenski jezuit in umetnik Marko Ivan Rupnik. Poleg čisto običajne predstavitve dela in usmeritev ateljeja pa film predstavi tudi vsebinske poudarke mozaika, ki ga je ekipa na čelu z Rupnikom ustvarila v Kočevskem rogu, kjer je, kot vemo, eno največjih povojnih grobišč na Slovenskem. Tam so bile žrtve namreč dobesedno vržene oziroma pahnjene v prepadne jame, ustreljene v tilnik ali kako drugače ubite. Redki so, ki so se s skokom te usode rešili, veliko pa je tistih, ki so na lastne oči videli, kako peljejo ljudi v temen gozd, od koder jih ni bilo nikoli več nazaj. Tri take priče se predstavijo tudi v tem filmu, potem ko je bilo dolga leta prepovedano govoriti o tej temi. Vendar namen obujanja spominov ni sovraštvo in sla po maščevanju, temveč razlaga tragedije skozi oči umetnosti in vere in trajen spomin na žrtve nasilja. Kristjani, ki med drugim verujemo, da je Bog ljubezen, še na posebej tenkočuten način doživljamo tragedije sveta. Ob tem smo poklicani, da se ne zadržimo pri zunanjih podatkih in dejstvih, ampak gremo v globino srca, kjer slišimo duhovno govorico boja med dobrim in zlim. Sleherni človek Proslava praznika slovenske kulture je namreč soočen s tem vprašanjem, bodisi»žrtve«bodisi»zločinca«. Rešitev iz teme pa je lahko le luč, ki je svetlejša od sleherne teme. Nekako v takem tonu nas film popelje skozi različne razsežnosti človekovega bivanja k resnici odrešenja, ki jo na svet prinaša Jezus Kristus. Z osrednjim simbolom oglja, ki je revno in umazano, je pokazano, da se lahko počasi preobražamo v diamant, ki v sebi odseva vse barve ter da stremimo k enotnosti v različnosti, kot se to dogaja pri mozaiku. Gre za govorico ljubezni, ki korenini v Ljubezni. Taka govorica je nagovorila tudi nas, ki smo si film ogledali in nas povabila k preseganju kategorij sovraštva in maščevalnosti, ki še mnogokdaj obvladujejo naša srca. V hvaležnosti za prejeto sporočilo smo se v miru in veselju razšli in si obljubili, da se kmalu spet snidemo ob kakšnem dobrem filmu. Tadej Rifel Praznovanje slovenskega kulturnega praznika V soboto, 5. februarja, smo se v velikem številu zbrali v našem župnijskem domu ob praznovanju slovenskega kulturnega praznika. Program tega večera je bil zelo pester, tako da smo duhovno obogateni napolnili svoja srca za lep čas. Običajno se na ta

33 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Poklon gledalcem z nasmejanimi obrazi dan spominjamo našega poeta dr. Franceta Prešerna, vendar smo se odločili, da ta praznik posvetimo bl. Antonu Martinu Slomšku, saj spada med naše največje može dosedanje zgodovine. Začeli smo s sveto mašo, ki jo je daroval naš gost, duhovnik iz Koroške, g. mag. Janko Krištof, pri kateri smo prosili za blagoslov slovenskega naroda in domovine. Kulturni večer je sledil v besedi, pesmi in predstavi. Slovenska himna velja za vse čase:»žive naj vsi narodi «Po pozdravnem nagovoru ge. dr. Zupan je pevski zbor slovenske šole občuteno zapel Slomškove pesmi, prav tako župnijski, saj nas vedno razvajajo z lepimi glasovi ob spremljavi citer. Slomškov pomen in njegovo sporočilo je neprecenljive vrednosti tudi za moderni čas. S svojim svetniškim likom je zasijal kot luč na svetilniku in lep vzor, ki človeka pritegne. Na vse načine si je prizadeval za duhovni, moralni in kulturni dvig slovenskega naroda, ter nam začrtal svetlejšo pot v prihodnost. Njegova izredna notranja moč se da razložiti le s posebnim božjim posegom v njegovo življenje, saj je s tem poslanstvom posegel v zgodovino naroda s preroškimi potezami. Pristno upodobitev njegovega teološkega in buditeljskega poslanstva je z umetniškim nastopom upodobil g. Janko Krištof. Njegova predstava z naslovom»beseda da besedo«v treh dejanjih je na izviren način predstavila Slomška kot človeka, ki živo čuti verskovzgojno, kulturno, narodnostno in teološkopastoralno poslanstvo na področju pospeševanja šolstva, pisanja učbenikov, prenosa škofijskega sedeža v Maribor. Tako nam polaga na srce, naj tudi mi pogosto posnemamo njegov zgled, zlasti njegovo poštenje in ljubezen do maternega jezika. Ob lepo doživetem večeru, ob dobro obloženi mizi dobrot in druženju smo prepevali še dolgo v noč. Katarina Meitzen Dejavni učenci župnijske šole Otroci slovenske šole se to šolsko leto soočajo s posebnimi izzivi. Dva nastopa imajo že za seboj, nadaljnji pa še sledijo za kulturni večer in materinski dan, ki bo letos že 20. marca! Prvi nastop je bil 13. novembra v prostorih Sudetendeutsches Haus v Muenchnu. Društvo Hilfe von Mensch zu Mensch je povabilo otroke župnijske šole ter plesalce folklorne skupine društva Lipa, da prikažejo, s čim se ukvarjajo. Društvo HvMzM prireja vsako leto t. i. balkanske dneve. Program je vedno sestavljen iz kulturnega, političnega in zabavnega dela. Letos so naši otroci popestrili kulturni del. Predstavili so nekaj tega, kar so se naučili v preteklem šolskem letu za materinski dan: zapeli so pesmi in tudi zaplesali. Nekateri učenci so pokazali svojo glasbeno nadarjenost. Simon je zaigral dve slovenski pesmi na sintesajzer, Anna Maria na flavto, Vanesa pa na kitaro. Podoben program so v decembru prikazali na božičnici slovenskega društva Lipa. Zapeli in zaplesali so skupaj, Simon, Vanesa in Anna Maria pa so zaigrali božične pesmi. Najmlajši otroci iz župnijskega vrtca so zapeli dve pesmi in se zavrteli. Nastop otrok je ogrel srca gledalcev, ki so poplačali naše učence z navdušenim ploskanjem. Odločitev k dodatnim nastopom je bila težka, saj nam vedno primanjkujejo ure za pripravo dodatnih nastopov. 31

34 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Šolsko leto hitro mine in tako se že bliža naslednji nastop, materinski dan. Otroci bodo zaigrali igrico Picko in Packo, ki jo je napisal znani Wilhelm Busch. Že sedaj vse farane prav prisrčno vabimo 20. marca v sestrsko dvorano tam se bomo skupaj prav gotovo nasmejali paglavcema Picku in Packu, ki mimogrede kaj ušpičita. Petra Hulicius-Mack STUTTGART Na večerji sodelavcev smo veselo prepevali. Večerja s člani ŽPS in pastoralnimi sodelavci V soboto, 15. januarja, so se v dvorani sv. Konrada v Stuttgartu srečali člani župnijskega pastoralnega sveta in pastoralni sodelavci. Enkrat na leto župnik namesto Miklavževega in božičnega darila povabi svoje sodelavce na skupno večerjo. Kot se okoli goda sv. Antona puščavnika spodobi, so takrat slovenske koline: krvavice, pečenice, domače zelje, slovenski krompir, slovensko vino in radenska. Z veseljem smo se prešteli in ugotovili, da nas je bilo okrog sedemdeset. S tako ekipo se upamo iti naprej. Bogastvo skupnosti so prav zavzeti in odgovorni sodelavci, še posebej ko se skupnost, kot v primeru župnije sv. Cirila in Metoda v Stuttgartu, razprostira na tako širokem področju. Med večerjo, ki sta se je udeležila tudi monsinjor Janez Pucelj in župnik Roman Kutin, je sodelavec Franci Arh na platno projiciral slikovni kolaž o zelo lepem in uspelem vzgojnem seminarju za mlade družine otrok slovenskega župnijskega vrtca in slovenske sobotne šole. Na prijetnem prijateljskem srečanju smo pogledali nazaj, v preteklo leto, ko smo obhajali zlati jubilej slovenske župnije in obenem tudi naprej, na naloge, ki so pred nami. Slovenski kulturni praznik in obisk duhovniškega okteta Oremus V nedeljo, 6. februarja, smo se v dvorani sv. Konrada v Stuttgartu ob 15. uri zbrali k nedeljski sveti maši in nato obhajali slovenski kulturni dan, ki ga tradicionalno pripravlja slovensko kulturno društvo Slovenija Stuttgart. Za ta praznik so nas obiskali posebni gostje, duhovniški oktet Oremus (kar poslovenjeno pomeni molimo). Gre za sedem župnikov in enega kaplana in vzgojitelja, novomašnika, ki že od leta Domače koline za župnijske sodelavce 32 Na večerji je bilo prav prijetno in veselo.

35 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Pozorni poslušalci programa ob slovenskem kulturnem prazniku 2006 prepevajo kot moški oktet. So duhovniki ljubljanske nadškofije, raztreseni od Radovljice, Polhovega Gradca, Ljubljane, Litije do Mirne Peči na Dolenjskem. Ob slovenskem kulturnem prazniku imajo že nekaj let zapovrstjo na programu turnejo med slovenskimi zdomci in izseljenci. Tokrat so obiskali našo skupnost. S petjem so najprej oblikovali nedeljsko mašo, nato pa sodelovali pri kulturnem programu. Po uvodnem pozdravu predsednice kulturnega društva Vide Lambret so zapeli Prešernovo Zdravljico. Nato je nastopil domači cerkveni pevski zbor Obzorje pod vodstvom Ieve Sarja. Prepolno dvorano je nato nagovoril generalni konzul iz Münchna, gospod Marko Vrevc, sledil je pozdrav župnika dr. Zvoneta Štrublja, ki je predstavil otroke slovenske sobotne šole, ki so na posrečen in prisrčen način recitirali Prešernove pesmi. Glavni del slavnostnega programa so nato s petjem oblikovali pevci duhovniki, ki so nam predstavili nekaj nabožnih in nekaj narodnih pesmi. Dokazali so to, kar so napisali v predstavitvi skupine: S svojim petjem želimo častiti Stvarnika in Odrešenika, Mater Marijo in svetnike. Bogu se zahvaljujemo za milost duhovništva, kamor nas je pred leti poklical. Gospodarja žetve prosimo za nove duhovne poklice. Hkrati pa s petjem želimo tudi peti slavo naši ljubi domovini, katere zvesti sinovi smo... Vse to smo ob njihovih nastopih zelo močno začutili. Neprekinjeno ploskanje razpoložene dvorane je njihov nastop podaljšalo. Ob skupni večerji in prijetni družabnosti so se naše vezi s pojočimi duhovniki še poglobile. Med njihovim nastopom je potekalo tudi glasovanje, za katerega sami niso vedeli. Po odhodu župnika sodelavca Igorja Krašne smo med osmimi kandidati iskali njegovega naslednika v slovenski župniji v Stuttgartu. Prisotni so dobili glasovnico in obkrožili enega kandidata. Zmagal je najmlajši, novomašnik in sedaj kaplan v osnovni šoli Alojzija Šuštarja, sledil mu je župnik v Duhovniški oktet Oremus med nastopom na kulturnem prazniku v dvorani sv. Konrada 33

36 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Duhovniški oktet Oremus med mašo Šmartnem pod Šmarno goro, na tretje mesto se je uvrstil župnik v Podutiku v Ljubljani. Nad njim so bili navdušeni predvsem otroci, ki so vztrajali, da bi on ostal med nami. Mali Florjan je tako prišel do mene, župnika in mi šepnil v uho: Marko mora unbedingt (kar pomeni: brezpogojno) ostat pri nas! Kako bo naprej zares potekalo, bomo še videli, ko bomo rezultate te svojevrstne ankete odposlali ordinariju, nadškofu in metropolitu Antonu Stresu. Malo nas skrbi, če se bo hotel iti z nami to demokratično igrico. Sledil je ponedeljek, 7. februar. Oktet Oremus je obiskal mesto Rottenburg pri Neckarju, imeli smo sprejem na škofiji. Kar dobre tri ure smo se tam zadržali, si ogledali stolnico, semenišče in se s predstavnikom škofije pogovarjali o ustroju, organizaciji, pastoralnih problemih in perspektivah obsežne, največje nemške škofije Rottenburg Stuttgart. Nato smo obiskali Trubarjevo cerkev in njegov grob v Derendingenu - tam nas je prijazno sprejel evangeličanski župnik. Sledil je ogled mesta Tübingen, tega srednjeveškega bisera ob reki Neckar, ki smo jo občudovali in jo naravnost premerili v njeni čarobni opojnosti. Cilj tega dne je bil Bad Urach, kjer smo si na kratko ogledali Trubarjev spomenik v 34 Amandenhofu, nato pa imeli mašo v cerkvi sv. Jožefa, kjer nas je čakala skupnost iz Reutlingena in Bad Uracha. Tu se mesečno srečujemo pri slovenski maši. Po maši in kratkem koncertnem nastopu okteta Oremus smo se zbrali na večerji, ki so jo pripravili župnijski sodelavci s tega področja. Ni bila dobra le večerja, predvsem dobro in nepozabno je bilo vzdušje, ki so ga ustvarili naši gostje. V torek, 8. februarja, na sam dan Prešernove smrti, na slovenski kulturni praznik, so pevci okteta Oremus zapeli Zdravljico v novi ustanovi, v Haus der katholischen Kirche v središču Stuttgarta, kjer so nas sprejeli in razložili namen tega enkratnega pastoralnega projekta. Gostje so se nato zadržali v središču mesta, imeli smo še prijetno skupno kosilo, ogled televizijskega stolpa, pred večerno mašo v Slovenskem domu smo si ogledali še projekcijo - fotomontažo o lanskoletnem vzgojnem seminarju za mlade družine in otroke in zadnjo prireditev zlatega jubileja naše župnije: predstavitev slovenskega prevoda Slave vojvodine Kranjske in mladinske glasbene maše Pesem tisočerih zvonov. Po maši in večerji so z vlakom odšli domov. Prehitro je minil čas obiska tako prijetnih dušnih pastirjev iz Slovenije. Sovpadal pa je ravno z razkritjem finančne zadolženosti mariborske nadškofije. Ta rana, ki je bila zadana slovenski Cerkvi, nas je vseskozi spremljala. Čeprav nas je bolela, pa nam ni vzela upanja. Prav duhovniška družba, ki zna skupaj moliti, biti vesela in ki prepeva sredi božjega ljudstva, je znak tistih zdravih sil v slovenski Cerkvi, ki ji bodo vrnili zaupanje in ki so garancija prihodnosti. Dragi sobratje duhovniki, člani okteta Oremus, hvala za tak čudovit obisk in za upanje, ki ste nam ga oznanjali! Slovo Stanislav Kopač se je rodil 25. marca 1946 v Šentvidu nad Ljubljano. Mama ga je vzgajala in mu omogočila šolanje Pokojni Stanislav Kopač

37 v Ljubljani, kjer je končal osnovno, nato srednjo tehnično šolo, vpisal se je še na fakulteto, ki pa je ni dokončal, saj ga je življenje prisililo, da si je poiskal zaposlitev. Kot otrok je rad ministriral v cerkvi sv. Vida v Šentvidu nad Ljubljano. Sredi šestdesetih let je odšel v Nemčjo, kjer se je najprej zaposlil pri telekomunikacijskem podjetju. Kasneje je presedlal v podjetje IBM, kjer se je ukvarjal z velikimi račnalniškimi sistemi. Pri IBM je ostal vse do svoje upokojitve. V Nemčiji je bil tudi čan Slovenskega društva. Življenje v pokoju je užival le kratek čas, saj ga je že zelo kmalu po upokojitvi doletela težka bolezen. Z boleznijo se je uspešno bojeval tri leta, proti koncu leta 2010 pa ji je podlegel. Pokopan je na ljubljanskih Žalah. Vsem nam bo ostal v lepem spominu kot dober in nesebičn prijatelj. Ta slednji zapis je kot prijatelj Stanislava Kopača pripravil Pavel Majcen. Poročilo pripravil Zvone Štrubelj Zimska idila IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Zima na Švedskem Pravijo, da kar zadnjih 150 let merijo zimske razmere na Švedskem, takšne zime že ni bilo vsaj 150 let, seveda glede njene dolžine oziroma nizkih temperatur. Tudi razmere na cestah so bile izredne in ne vem, koliko ljudi je zaradi poledenelosti okusilo bolečine v nogah ali rokah, ki so se polomile. Tako so imeli izredni obisk po bolnišnicah in veliko več operacij kot druga leta. Hvalabogu, najhujše je minilo in dan je že daljši, temperature so v začetku februarja že bolj ugodne. Sneg je prav gotovo bil v veliko veselje, posebej otrokom. Dežela je bila kot ena sama pravljica. V mesecu februarju so se tudi naše družine, ki imajo šoloobvezne otroke, podale proti srednji Švedski na smučanje. Ostali pa so imeli priložnost drsanja na ledu, kar je za Švedsko zelo značilno, da se ob koncu tedna, ob koncu službe vsi malo razgibajo in se naužijejo svežega zraka. Jubilantka Dragica Toter iz Stockholma obdana s sestrama Š V E D S K A Slavljenka Roža Tomažič med svojimi domačimi 35

38 IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ Jubilantki: V Stockholmu je oktobra 2010 praznovala visok življenjski jubilej Dragica Toter, ki je verjetno najstarejša Slovenka na Švedskem. Kaj vse je doživela v tem svojem bogatem življenju, skozi koliko preizkušenj je morala iti, ve le dobri Bog. Ob vsem tem je vedno ohranila vedrino in tisto pristno krščansko veselje ter upanje. Slovenska skupnost je na Dragico izredno ponosna in je vesela, da jo sme imeti med sabo, da se sme z njo srečevati. Joži, Toni, Dana, Rozika in še bi lahko naštevali rojake, ki Dragici radi priskočijo na pomoč. Imenovanim in neimenovanim pomočnikom iskrena zahvala. Slovenska skupnost iz Stockholma devetdesetletni Dragici vošči, da bi bila njena jesen življenja še naprej svetla, prijetno topla človeških odnosov in medsebojne pomoči ter da bi še naprej s svojim življenjskim optimizmon in živo vero nagovarjala vse, ki se v Stockholmu srečujejo pri sv. maši v slovenskem jeziku. Draga jubilantka Dragica, naj vas dobri Bog še naprej živi na mnoga, zdrava in blaga leta. Srečno do stotice in naprej. V mesecu januarju 2011 je praznovala svoj življenjski jubilej med drugimi rojaki na Švedskem tudi Roža Tomažič, ki živi s svojo družino v Göteborgu. Pred 65 leti je bila podarjena kot eden izmed treh otrok mami Silvi in očetu Tomu Červarju, blizu Vrsarja v Istri. Kar pomeni roža v naravi, kakšno lepo poslanstvo opravlja, tako doživljajo ljudje na drugi strani Rožino plemenitost, ustrežljivost, predvsem pa tisto pristno krščansko ljubezen in pozornost do vsakega človeka. In ker je Roži najdražja družina, ki sta si jo pred mnogimi leti ustvarila z možem Vinkom, ki ju je dobri Bog obdaril pred 40 leti s prvorojenko Ann Christin in 36 kasneje še z Gabriello, ki si z Markom in njunim sinom Erikom Viktorjem ustvarjata novi dom, je jubilantka praznovala ta dogodek v krogu svojih najožjih sorodnikov. Posebej so se spomnile njenega jubileja tudi göteborške babice, ki so Rožo presenetile ob neki drugi priložnosti in z njo praznovale. Slovenski duhovnik vošči jubilantki Roži ljubega zdravja na duši in na te- Jani in Lucija, Marjana ter Avrelio in Milojka lesu, še dolgo in lepo jesen življenja v krogu njenih dragih. Obenem pa se želi zahvaliti za vso njeno velikodušno pomoč v okviru Slovenske katoliške misije, saj je Roža bila dolga leta v veliko pomoč pri Slovenskem misijskem svetu, kakor še danes rada z Vinkom in svojimi pomagata pri binkoštnem srečanju v Vadsteni. vaš Zvone Botrca Lucija in Jani na obisku pri Gregorčevih v Stockholmu

39 ZGODBA Ivan Malavašič SAMOTAR»Že vseskozi skrbijo za grob in bodo tudi za naprej. Zdaj je sicer sneg, toda ko bo prišla pomlad... Ja, na svetu so tudi dobri ljudje!seveda so in najbrž jih je veliko več, kot si mislimo. Le bolj skromni so od tistih, ki jim pravimo drugače misleči in so glasnejši od skromnih.«************** Seveda se je Lipe pogovarjal tudi z drugimi, posebno s Slovenci, največ pa z Janezom. Nekega dne ga je ta vprašal, po kom mu je najbolj dolgčas, če mu je sploh po kom.»no, če bi že s kom želel govoriti, je to edino Koren. Moram pa reči, da pogrešam zvonove!«se je zagovoril in dodal:»tukaj jih še nisem slišal!tudi jaz ne...«lipe mu je povedal o zakotskih zvonovih, kako lepo pojejo, še posebej tedaj, ko nanje pritrkavajo.»a pri vas tudi pritrkavajo?seveda. Povsod okoli pritrkavajo, čeprav so zadnje čase tudi težave. Toda pritrkovalci so vztrajni in se ne dajo ustrahovati.kako veš?kar povem ti: vem zato, ker sem bil tudi sam eden izmed njih.«janez ga je nekaj časa gledal, potem pa počasi povedal:»tako dolgo sva že skupaj, a sva se šele sedaj povsem spoznala!kako to misliš?veš, tudi jaz sem redno zahajal v domači zvonik in bom še, ko se vrnem domov. Zdaj je treba pač potrpeti. In še nekaj ti svetujem: ne pripoveduj tukaj, da si hodil v zvonik, da ne boš imel nepotrebnih težav in sitnosti. Saj verjemem, da je še marsikdo tak, kot sva midva, toda človek nikoli ne ve, komu lahko zaupa, da ga ne bo ovadil. Raje na tihem sanjajva o času, ko se bova spet povzpela do zvonov in nama tega ne bo treba skrivati.«lipe se je neki dan že ustrašil, da se je razvedelo, da sta z Janezom pritrkovalca, ker so se Slovenci morali oglasiti v pisarni. Toda o tem ni bilo govora, le posvarjeni so bili, da se preveč družijo med seboj in premalo z drugimi, da bi tako zadostili ideji o bratstvu in edinstvu. ************** Čez par dni, ko sta bila Lipe in Janez spet sama, sta se o tem pogovarjala.»saj nikogar ne sovražim, ne morem pa biti z nikomer tako zaupljiv, kakor sva midva. In če mi nekdo, čeprav morda nevede, zmerja in sramoti mamo, pa čeprav dela to iz navade, kako naj bom njegov iskren prijatelj?res je tako in res je tudi, da so večinoma zrasli v popolnoma drugačnem okolju kakor midva in se teko ne moremo pogovarjati o stvareh, ki bi vse zanimale. In še tak občutek imam, da se počutijo nekoliko več vredne od nas.tudi meni je to že prišlo na misel... niso vsi taki, le nekaj jih je.so pa ti toliko bolj glasni!«je bil prepričan Lipe.»Veš, Janez, in še nekaj me zelo moti!saj se mi kar zdi...toliko govorijo o bratstvu in enakosti, a v praksi je tega veliko manj kot v besedah.vedno je tako, da se več govori in obljublja, kot se izpolni v resnici.nekateri se počutijo več vredne tudi zato, ker jim tako dopovedujejo, ker so pač nekakšna elita. Morda pa jaz to laže prenašam tudi zaradi tega, ker se že, odkar pomnim, počutim manjvrednega.saj tudi mene moti nekaj takega. Tega se bo treba otresti, drugače bova težko živela. Rad bi se vrnil domov, da bi bil tam enak med enakimi!treba se bo pač potruditi, zaenkrat pa ne vidim ravno veliko možnosti!«************** 11. poglavje LJUBEZEN Vse ne svetu prej ali slej mine, pa če se zdi človeku kratko ali dolgo. Tako je tudi Lipe odslužil svoj dolg domovini in se vrnil v domačo dolino in svoj dom. Ko sta se v Ljubljani poslovila, saj se je Janez odpeljal proti Gorenjski, Lipe pa proti Virju, sta si obljubila, da si bosta pisala in se kdaj tudi obiskala. Lipe je moral najprej h Korenovim, da je dobil ključ. Ko so se pozdravili, je dejal:»bil sem že na pokopališču in videl, kako je grob lepo urejen. Najlepša hvala za vaš trud, ne vem, kako naj vam povrnem!«37

40 ZGODBA»Ne misli na to! Špela nam je tolikokrat pomagala pri delu, da smo bili dolžni to storiti. Kako, boš nocoj spal doma?toliko časa že nisem, da sem si prav zaželel!pa ne vem, če bo dobro.zakaj ne bi bilo?toliko časa v hiši ni bilo zakurjeno, najbrž je zelo vlažno in zatohlo. Saj sem večkrat šel in prezračil, a vendar, če v hiši ni ljudi in v peči ni ognja, je pač tako. Saj lahko spiš pri nas.hvaležen sem vam za ponudbo, toda dolgo si želim, da bi si enkrat odpočil doma,«se je nasmehnil in dodal:»že jutri bom šel v tovarno, da vidim, kako bo s službo.slišal sem, da še sprejemajo delavce, toliko bolj bodo veseli takega, ki je že bil tam in je vajen dela.«************** Ko je odklenil, je spoznal, da je imel Koren še kako prav. Po trohnobi je zaudarjalo v vseh prostorih. Naslednji dan je ugotovil, da je razbitih nekaj opek in je zato še bolj zamakalo. Prezračil je za silo in legel kar na deske, saj je bila postelja vlažna in plesniva. Kljub utrujenosti pa ni mogel spati in je zgodaj vstal. Ugotovil je, da je kolo še vedno sposobno vožnje. Če bi se na poti pokvarilo, nič hudega, saj ni bilo pomembno, kdaj bo prišel v tovarno. Pa ni imel težav in v tovarni so ga lepo sprejeli. Domenili so se, da lahko pride že naslednji dan na delo. Še to dobro novico je izvedel, da so v dogovoru s prevozniškim podjetjem, da bo najkasneje jeseni začel voziti delavski avtobus. Spotoma je kupil kruh, makarone in meso, da si je skuhal kosilo. Pošteno se je najedel, potem pa najprej zamenjal opeko. Nato je stopil v drvarnico, kjer je bilo še vedno nekaj drv. Zakuril je v peči, da je toplota začela preganjati vlago. Na široko je odprl okna, da je veter vsaj nekoliko odpihnil tisti neprijetni vonj po trohnobi. Pa je trajalo kar nekaj dni, preden mu je to vsaj za silo uspelo. ************** Počasi je tako prišel do nekakšnega normalnega življenja, vsaj kolikor je bilo to mogoče; toda bil je sam in včasih si je zaželel, da bi se s kom pogovoril ali imel vsaj kakšno družbo, pa četudi živalsko, da le ne bi bil popolnoma sam. Ko je nekega dne obiskal Korenove, je domov grede videl, da se na Klančnikovem dvorišču igrajo mlade mačice. Prav tedaj je stopila iz hiše postarana mama Meta. Dejal je:»opazujem jih, kako so ljubke!«38»mačke so mačke; tudi mački so vmes, preveč jih bo za našo hišo!ali bi lahko dobil eno, da bi mi delala družbo?in da bi pri tebi stradala in celo poginila od lakote, ker bi ji pozabil dati jesti ali pa bi se ti zdelo škoda. Raje jih pobijem, kot da bi se mučile!«nič ni odgovoril neprijazni sosedi, tiho je odšel proti domu in skušal pozabiti na njene besede in na ljubke mucke. ************** Lipe pa se je spomnil tudi na zvonove. Posebno rad jim je prisluhnil v mraku, ko so se drug za drugim oglasili vsi trije. Koren mu je pripovedoval, da se zdaj učijo mladi pritrkovalci. Ne gre jim še dobro, a ni nikogar, ki bi jim pokazal, kako se pravilno pritrkava, in jih naučil vse tiste melodije, ki so včasih že donele iz zakotskega zvonika. Lipe je pomislil, da bi to zlahka opravil on, saj je pri vojakih snajal o tem, da bo nekoč spet izvabljal iz bronastih prijateljev vesele melodije. Spomnil se je na nekdanje prijetne urice v zvoniku. Zdaj poskušajo drugi, zakaj se jim ne bi pridružil in jim pomagal. Hitreje in laže bi prišli do potrebnega znanja in pritrkavanje v Zakotju bi živelo naprej. Donelo bi v čast Bogu in v veselje ljudem. In se je odločil. V nedeljo, malo preden je ura udarila tričetrt, je zlezel do zvonov in mladih pritrkovalcev. Hotel jih je prijazno pozdraviti, pa ga je Klančnikov najmlajši, prehitel:»hej, Lipe, kaj si pa ti prilezel sem gor?«lipe je presenečen obstal sredi odprtine in ni vedel kaj odgovoriti. Pomislil je na to, da ga vendarle poznajo in vedo, da je pritrkovalec, ki se jim želi pridružiti, jim pomagati. Zazdelo se mu je, da ni zaželen, da ga niso pričakovali in da ga najbrž niti ne potrebujejo... Mladi so in dovolj jih je, on bi le kvaril njihovo družbo. Še enkrat je v slovo pogledal vse tri zvonove, potem pa se je brez besed spustil po stopnicah. Ko je prišel na kor, tudi tam ni obstal. Šel je dol v cerkev in se stisnil v kotiček blizu vrat.»tukaj ne bom nikomur v napoto. Mirno bom pri maši, lahko bom molil in slavil Boga.«************** Šele doma se je Lipe prav zavedel, kaj se je zgodilo.»tolikokrat sem v vojski sanjal, kako bo lepo, ko bom spet prijel za kembelj in si bomo kar z očmi ali gibi rok dali znamenje, katero vižo bomo zaigrali, zdaj me pa ti mladi ne marajo v svojo družbo. Le kaj sem jim storil hudega, saj jih komaj poznam? No, Klančnikovega že. Ta je, če se je vrgel po

41 ZGODBA starših, seveda bolj mogočen in ne bi maral imeti mene, ki sem samotar in revež, poleg sebe; kaj šele, da bi ga jaz poučeval. Na svetu se je treba marsičemu odreči, je dostikrat dejal Jakob in prav je imel. Toda kadarkoli sem ga slišal to reči, nikoli nisem pomislil, da se bom moral odreči pritrkavanju, ki ga imam tako rad. Toda zakaj bi se rinil med tiste, ki me ne marajo. Saj med njimi ne bi bil sproščen in vesel, kakor sem bil tedaj, ko sta hodila v zvonik še onadva. Na svetu je pač tako, da ni vse za vsakega! Nekaj let pa mi je bilo dano, da sem lahko bil ob zvonovih, hvala Bogu! Lepo je bilo in zdaj mi bodo ostali vsaj spomini; teh mi ne more vzeti nihče!«čez nekaj dni, ko je že malo pozabil na neprijetnost v zvoniku, si je rekel:»kaj pa če Miha ni mislil nič hudega in je rekel tiste besede kar tako? Morda je še upanje. A kako naj vem? Vprašati se ga ne upam. Naj moledujem za dovoljenje, da bi lahko hodil v zvonik? Saj ne bi pritrkaval v svojo, ampak božjo čast! Morda se pogovoriva, ko se srečava...«************** Ko bi Lipe vedel, kaj je Bregarjev Poldi rekel Mihu, ko se je Lipe pomaknil nazaj po stopnicah in odšel iz zvonika, morda niti ne bi čakal na srečanje.»ni bilo prav, kar si rekel!kaj pa sem rekel takega, le vprašal sem ga...ja, vprašal... Toda občutek imam, da te je narobe razumel. Preden je šel k vojakom, je veliko pritrkaval. Morda je zdaj želel nadaljevati? Gotovo zna veliko melodij in bi nas lahko marsikaj naučil. Nekateri ljudje so bolj občutljivi in tako narobe izrečena beseda lahko naredi veliko škode.ga bomo pa drugič drugače sprejeli.jaz mislim, da bo najbolje, če ga povabimo!kdaj, kdo in kako?«poldi mu ni odgovoril, ker je prav tedaj ura udarila tričetrt in so morali začeti pritrkavati. Pozneje so na vse skupaj pozabili. Ni pa pozabil Lipe, in ko sta se čez nekaj dni srečala z Mihom, je pomislil:»zdajle je čas, da se pogovoriva!«pa sta si le pokimala, ko sta šla drug mimo drugega. ************** Lipe je zelo pogrešal Jakoba, s katerim se je tolikokrat pogovarjal, še bolj pa je pogrešal staro mamo Špelo. Ko je še živela, mu ni bilo treba skrbeti, kaj bo za kosilo ali za večerjo, ne za to, da bo ob koncu tedna oblekel svežo srajco. Ko je premišljeval o tem, kaj vse mu je včasih povedala, se je spomnil tudi na nasvet, da naj nekoč poskrbi, da bo pri hiši ženska roka, ki bo vzdrževala red. Nasmehnil se je ob njeni prispodobi. S tistimi besedami ni mislila le na roko, saj je vedela in tudi on ve, da se roke drži še vse drugo, kar pač ženska premore. Sprva plašno in kakor mimogrede je začel razmišljati in sanjati o tisti še neznani, ki bi bila pripravljena pregnati nje- Hamburg Tudi ob meglenem dnevu je na izletu lahko lepo. 39

42 ZGODBA govo osamljenost. Sčasoma se je spomnil tudi na to, da bi za žensko roko in vsem drugim morda začeli prihajati k Mlakarju tudi otroci in bi tako hiša postala enaka večini v vasi. Toda premišljevanje in sanjarjenje ter celo načrtovanje je eno, nekaj čisto drugega pa je, kako to uresničiti. Ker se z vaščani ni družil, ni poznal vaških deklet in še to ga je motilo, da najbrž nobena ne bi bila pripravljena stopiti v Mlakarjevo hišo. Prepričan je bil namreč, da je ena izmed najslabših v zakotski dolini, če ne celo najslabša in najmanj ugledna. Le katera bi bila tako neumna, da bi se iz trdne in lepe hiše preselila v to, ki komaj zasluži to ime. V tovarni je res bilo veliko žensk, tudi samskih in mladih, toda z nobeno do tedaj ni delal skupaj in jih je tako videval le od daleč. ************** Toda vsaka stvar se nekoč zgodi prvič in tako je neki dan naneslo, da mojster ni imel nobenega moškega, ki bi bil prost, da bi pomagal Lipetu. Zato je to naročil Zinki. Lipetu ni bilo najbolj po volji, toda ker ni imel navade godrnjati zaradi mojstrovih odločitev, je molčal tudi tokrat. Tako je dobil pomočnico namesto pomočnika. Ker žensk ni bil navajen, ga je malo zaskrbelo, kako se bosta razumela in kako naj jo nagovori. Toda Lipetova skrb je bila popolnoma nepotrebna. Če namreč on ni bil vajen žensk, je bila Zinka toliko bolj vajena moških.»zgodilo se je, da bova nekaj časa skupaj!«je rekla namesto pozdrava.»mi lahko poveš, kaj naj delam?seveda, seveda, vse bom povedal, zakaj pa ne!«je zagodel Lipe in že tisti hip se mu je zazdelo, da mora biti Zinka precej gospodovalna. Kmalu se je lahko o tem prepičal.»iz Zakotja baje prihajaš in slišala sem, da si sam. Si nisi mogel najti kakšne babe?doslej nisem niti poskušal...zakaj pa ne, se bojiš?zakaj bi se bal? Le nekako ni tako naneslo, ni bilo priložnosti in pri vojakih sem bil...priložnost je treba poiskati, če le ni človek preveč mevžast.ne vem, kako to misliš?ha, le kako naj?! Malo se ozri okoli sebe in boš videl, da je na svetu veliko žensk, prav tako, kakor lahko tudi ženske vidijo, da je veliko moških. Med vso to čredo si je pač treba izbrati nekoga, s katerim potem životariš skozi življenje.gotovo si ga že izbrala...«40»celo dvakrat, a noben ni bil pravi in sva se razšla... Tako bom morala najti še tretjega!kako razšla?ojoj, ti pa si, kako naj rečem, no, zaostal. A ne veš, kako je dandanes?res ne hodim veliko med ljudi, toda nekaj že vem.potem moraš tudi vedeti, da se nismo za to borili, da bi morali v zakonu prenašati človeka, ki nam ni všeč.jaz mislim tako: če mi dekle ni všeč, se pač z njo ne poročim...in če ti je všeč, pa potem spoznaš, da ti ni všeč?«že ji je mislil odgovoriti, pa je tedaj prišel mimo mojster in dejal:»če si imata kaj povedati, bo najbolje, da to storita popoldne, zdaj pa je čas za delo.«čeprav je Lipe v teh besedah začutil tudi grajo, je bil mojstrovih besed vesel, saj ga je rešil neprijetnega pogovora. ************** Popoldne si je najprej skuhal skromno kosilo, potem pa je obsedel za mizo in se zamislil. O dopoldanskem pogovoru je premišljeval in nevede se je začel polglasno pogovarjati sam s seboj:»nak, da bi si nakopal na vrat kakšno tako ženščino, kakor je Zinka! Dopoldne mi je razlagala dandanašnjo filozofijo, ki jo gojijo nekatere, ki hočejo biti moderne in napredne vsaj tako govorijo. V resnici pa so navsezadnje le razočarane, in to ne le enkrat!«in ko je pomislil, da bosta naslednji dan spet delala skupaj, se tega ni mogel ravno veseliti. Odločil pa se je, da ji bo povedal, kaj o vsem tem misli on, in ji tako morda zavezal jezik če je seveda to mogoče. Naslednji dan pa se mu ni bilo treba z njo prerekati, saj jo je že takoj zjutraj mojster poslal na drugo delo. Tako se je to Lipetovo srečanje z nežnim spolom, kakor nekateri imenujejo ženske, končalo. Kasneje je veliko razmišljal o tem in prišel do spoznanja, da omenjeno poimenovanje najbrž ne velja za vse.»če je večina takšnih, kakor je Zinka, pa raje ostanem sam! Toda če so ljudje iznašli takšno poimenovanje, potem prav gotovo niso prišli v stik s takšnimi, kakor je Zinka. In če niso prišli oni, zakaj se tudi meni ne bi nekoč nasmehnila sreča, da bi našel pravo, ki je ne bi popadel strah, ko bi zagledala Mlakarjevo hišo.«se nadaljuje

43 LUČKIN KOTIČEK DANIEL IN JONA Daniel je bil velik prerok. Cenil ga je celo babilonski kralj in ga je vzel k sebi, da mu je svetoval. Nekateri uradniki so bili zavistni. V mestu so imeli razne bogove, ki so jih častili po kraljevem ukazu. Kdor se je upiral, je bil hudo kaznovan. Daniel je ostal zvest svojemu Bogu in ni izpolnjeval kraljevega ukaza. Vrgli so ga v jamo, kjer so imeli leve. Daniel pa je prosil Boga za pomoč in je bil uslišan. Levi ga niso napadli in mu niso storili nič hudega. Tako je sam kralj spoznal, da Daniel časti pravega Boga. Tudi Jona je bil prerok, ki pa se je tega poklica šele učil. Dobil je božje naročilo, naj gre v mesto Ninive in posvari prebivalce, naj bodo dobri in pošteni. Jona pa se je ustrašil naloge, ker je poznal hudobijo Ninivljanov. Stopil je na ladjo in odjadral drugam. Ko je nastal hud vihar, je spoznal svojo krivdo in zahteval od mornarjev, da so ga vrgli v morje. Pogoltnila ga je velika riba in ga vrgla na kopno šele potem, ko se je pokesal in prosil Boga odpuščanja. Potem je šel in izpolnil svojo nalogo. 41

44 MALO ZA ŠALO»Gospod doktor, kaj pa če operacija ne bo uspela?«je prestrašeni pacient vprašal doktorja, tik preden so mu dali anestezijo.»tega pa ne boste doživeli!«ga je potolažil kirurg. Mlajši in starejši policist patruljirata po mestu, ko mlajši vpraša:»ti, Tone, ali je bela barva prava barva?seveda je prava!kaj pa črna?tudi črna barva je prava barva! Zakaj me pa sprašuješ take neumnosti?ker sem Milanu povedal, da sem si kupil barvno televizijo, pa mi ni verjel.«na malem letališču v eksotični deželi naj bi vzletelo letalo. Z mešanimi občutki so potniki poslušali pilota, ki je glasno vpil:»ne bom vzletel, dokler mi mehaniki ne bodo zamenjali motorjev!«čez petnajst minut je letalo vzletelo in eden od potnikov je vprašal stevardeso:»ali je mogoče, da so lahko tako hitro zamenjali motorje?ne, niso zamenjali motorjev. Zamenjali so pilota.imate morda kakšno prazno sobo?žal je vse zasedeno.kaj pa, če bi prišla angleška kraljica?no, potem bi se že kaj našlo.dajte mi torej to, kar bi se že našlo, kraljice zagotovo ne bo.«moški je zajtrkoval v domači kmečki gostilni. Ko je popil mleko, je rekel gospodarici:»mleko je bilo pa čisto vodeno!žal mi je, toda krave so se precej časa pasle na dežju.«politik je rekel arhitektu:»če jaz ne bi bil politik, bi tudi jaz gradil hiše.«arhitekt pa mu je odgovoril:»če vi ne bi bili politik, bi jih jaz tudi.«v hotelskem baru gost položi na točilni pult bankovec za dvajset evrov in brez besed odide v hotelsko sobo.»ta je pa res čuden tip!«komentira sam pri sebi natakar.»dvajset evrov napitnine, konjaka, ki ga je spil, pa ni plačal!«42»se vam je v življenju izpolnila kakšna želja iz otroških let?«so vprašali stoletnega starca, ki je praznoval svoj jubilej.»ena želja se mi je. Ko so me domači cukali za lase, sem si vedno želel, da bi bil plešast.«vsako leto jeseni, v začetku šolskega leta so knjigarne polne. V vrsti stojita tudi policist, nekoliko za njim pa policijski inšpektor. Oba kupujeta šolske potrebščine za svoje otroke. Policist se praznih rok odpravi iz trgovine. Na vrsti je inšpektor.»kaj bom tudi jaz odšel praznih rok?«vpraša prodajalko.»tudi, če boste naročali tako nore stvari kot vaš kolega. Hotel je imeti radirko za tretji razred in svinčnik za četrti razred. Kaj pa vi želite?jaz bi pa samo globus Slovenije.«Janez je policistu na kraju prometne nesreče pojasnil, kaj se je zgodilo:»cesta je bila zaledenela in spolzka. Zadel sem v obcestni kamen, nato trčil v ograjo in jo zlomil, zgrmel navzdol po pobočju, se dvakrat prevrnil in nato izgubil oblast nad vozilom.«američan je prišel na Škotsko z namenom, da si kupi grad. Pri lastniku gradu se pozanima:»in kako je z duhovi? Strašijo po gradu?to pa ne! Jaz živim že petsto let v tem gradu, pa nisem še nobenega videl!«dva milijonarja sta se pogovarjala in eden se je pohvalil:»tako bogat sem, da bi lahko kupil cel svet!toda jaz ti ga ne bom prodal!«se je oglasil drugi.»moje novo dekle pravi, da sem neizmerno lep in inteligenten!to se bo pa slabo končalo, če ti že na začetku tako laže.«peter je zmerjal prijatelja Janka in mu dejal, da je osel.»res je! Vem, da sem osel. Le tega ne vem, ali sem osel zato, ker sem tvoj prijatelj ali pa sem tvoj prijatelj zato, ker sem osel.mi imamo pa najbolj strogo učiteljico v šoli.kako pa to veš?lani je vrgla samo sebe in zdaj ponavlja razred.«

45 OGLASI 1101A11 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon / ). Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini. 1004B11 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: info@trateschki-translation.de, tel , faks: , Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D Renningen, Germany 1103A01 V Mariboru na Studencih prodamo večdružinsko hišo. Parcela meri 490 m 2. Cena Tel.: 0049-(0) po 19. uri. AKTUALNO Katoličani, stanovitni in (ne)uspešni volivci»slovenski praktični katoličani smo zelo stabilen in nadpovprečno angažiran del volilnega telesa, ki se prerazporeja skoraj izključno med tremi desnosredinskimi strankami.«stereotip o slovenskih katoličanih kot politično nerazgledanih in nestanovitnih volivcih je precej razširjen. Začelo se je že z zgodbicami o redovnicah, ki naj bi na prvih predsedniških volitvah volile Milana Kučana. Ob vsakih, za slovensko desnico neuspešnih volitvah, se je kot pomemben vzrok izpostavljalo premajhno volilno angažiranje katoličanov. Paradoksalno pa se je za redke uspehe desnice na volitvah vedno našlo vzrok v tem, da so slovenske desnosredinske stranke uspele nagovoriti idejno in nazorsko širok prostor. Menim, da je navedeni stereotip daleč od resnice. Slovenski praktični katoličani smo zelo stabilen in nadpovprečno angažiran del volilnega telesa, ki se prerazporeja skoraj izključno med tremi desnosredinskimi strankami. Če kot predhodnico SDS štejemo SDZ in narodne demokrate, navedena trditev drži za celotno obdobje svobodnih volitev na Slovenskem. Vpliv katoličanov na rezultate volitev doslej ni bil velik, a ne zato, ker bi bili premalo osveščeni in aktivni, ampak zato, ker nas je preprosto premalo. Približno četrtina volilnega telesa lahko zagotavlja političnim strankam, ki ga zastopajo, obstoj, ne more pa jim brez zaveznikov zagotoviti parlamentarne večine. Dober pokazatelj omejenega dosega katoliških volivcev je bil poraz Lojzeta Peterleta v volilni bitki z Danilom Türkom. Čeprav daleč od absolutne večina, pa lahko nazorsko homogen del volilnega telesa uveljavi svojo voljo v volilnem procesu, če o neki zadevi zaradi pomanjkanja interesa ne odločajo vsi volivci in se relativna večina tako hitro pretvori v absolutno večino (na primer v različnih referendumih), ali pa če so glavne teme odločanja take, da se brez težav na svojo stran pritegne še druge nazorske in interesne skupine. Lep primer, kako celo brez volilnega preizkusa manjšina uspešno nagovori in prepriča večino, je sprememba osnutka družinskega zakonika, ki jo te dni napovedujejo mediji. Pri posvojitvi otrok s strani istospolnih partnerjev in pri definiciji zakonske zveze Vlada ne popušča zaradi ideoloških razlogov, tudi»strokovnjaki«, ki so pomagali vladi pri pripravi izvirnega osnutka zakona, niso kar čez noč spremenili mnenja. Najverjetneje je vladajoče stranke vodila pragmatična ocena, da se zaradi simbolnih zadev ne splača vznemirjati tistega dela levosredinskega volilnega telesa, ki je dojemljiv za argumente nasprotnikov novih zakonskih rešitev. Kakšna bi potem lahko bila uspešna politična strategija slovenskih katoličanov? Politikom, ki nas želijo zastopati, se ne sme izdati bianko menice, da bomo požrli vse, kar se nam v imenu boja za oblast postreže. Postaviti velja minimalne standarde tako glede prioritet delovanja in odločitev v glavnih družbenih dilemah kot glede morebitnih zavezništev. Vztrajamo lahko na tistih načelih, ki jim večina slovenskega volilnega telesa ni nasprotna ali je do njih brezbrižna. V zadevah, pri katerih pa je velika verjetnost, da bi imeli proti sebi dve tretjini slovenskih volivcev, pa je potrebno pustiti našim političnim predstavnikom fleksibilnost. Matej Kovač za Radio Ognjišče Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR. Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu. Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/ , faks: 01/ Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/ , E-naslov: beksl@siol.net, E-naslov: jpucelj@msn.com LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR Švica 56,10 CHF Velika Britanija 33,00 GBP Avstralija 60,00 AUD Kanada 57,75 CAD ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR Švedska 315 SEK Švica 45 CHF Velika Britanija 28 GBP Avstralija 53 AUD Kanada 44 CAD ZDA 35 USD. Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: , DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI , SWIFT LJBASI2X Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. Tisk: tiskano v Sloveniji. 43

46 UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI LJUBLJANA, TEL.: , FAKS: ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI A N G L I J A SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON 62, Offley Road, LONDON SW9 OLS T/F (*44) spletna stran: župnik: Stanislav Cikanek e-naslov: cikanek@msn.com AVSTRIJA SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN T (*43) (0)1/ ; F (*43) (0)1/ ; M (*43) (0) duhovnik: Branko Umek e-naslov: info@spc-dunaj.net spletna stran: SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ T (*43) župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG Kirchweg 6, 6841 Mäder, Vorarlberg T (*43) , F (*43) v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica) SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL župnik: mag. Jože Andolšek Št. Primož 65, 9123 Št. Primož T (*43) BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN T/F (*32) kontaktna oseba: Nežka Zalar, M (*32) e-naslov: nezka@scarlet.be SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ Av. de la Couronne Bruxelles / Ixelles T (+32) e-naslov: jpucelj@msn.com F R A N C I J A SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ 3, Impasse Hoche, CHATILLON T (*33) , župnik in delegat: Jože Kamin e-naslov: kaminjoseph@aol.com SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH 14, r. du 5 Decembre, MERLEBACH T (*33) , T mlin (*33) župnik in delegat: Jože Kamin, e-naslov: kaminjoseph@aol.com SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA 6, rue Vernier, NICE T (*33) , F (*33) župnik: Štefan Čukman e-naslov: scukman@club-internet.fr HRVAŠKA SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB oskrbovana iz Slovenije. Informacije: dekan Anton Trpin, T (*386) Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej e-naslov: zupnija.sentjernej@rkc.si ITALIJA SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM Via Appia Nuova 884, ROMA T (*39) , F rektor msgr. dr. Jožko Pirc T (*39) e-naslov: rettore@slovenik.it SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4 župnik: Karel Bolčina, T (*39) M (*39) , F Trg sv. Andreja 1/a, Gorica/Italija e-naslov: donkarel@tiscali.it informacije: K. Donno, T NEMČIJA KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA SLOVENCEV PO SVETU predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj Liebigstr. 10, München T (*49) , M F (*49) e-naslov: jpucelj@msn.com SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN Kolonnenstr. 38, BERLIN T (*49) , T F spletna stran: župnik: Izidor Pečovnik e-naslov: dori@skmberlin.de SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN Bausemshorst 2, ESSEN T (*49) T/F (*49) spl. stran: župnik: Alojzij Rajk M (*49) e-naslov: lrajk@hotmail.com alojzij.rajk@rkc.si DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV V NADŠKOFIJI KÖLN župnik: Martin Mlakar Eltingplatz 16, Essen T (*49) SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT Mathildenstr. 30 a, FRANKFURT T (*49) , F spletna stran: župnik: Martin Retelj e-naslov: martin@skg-frankfurt.de SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM Römerstrasse 32, MANNHEIM T (*49) , F Spl. stran: župnik: Janez Modic e-naslov: janez@skm-mannheim.de SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT Aventinstr. 25, INGOLSTADT T (*49) , T/F M (*49) župnik: Stanislav Gajšek e-naslov: stanislav.gajsek@gmx.net spletna stran: SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART Stafflenbergstr. 64, STUTTGART T (*49) , M F (*49) spletna stran: župnik: dr. Zvone Štrubelj e-naslov: zvones@gmx.de SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG Ottmarsgäßchen 8, Augsburg T/F (*49) , M župnik: Roman Kutin e-naslov: roman.kutin@gmx.net SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM Neunkirchenweg 63 A, ULM T (*49) župnik: Roman Kutin (glej Augsburg) SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN Liebigstr. 10, MÜNCHEN T (*49) , F e-naslov: slowenischsprachige-mission. muenchen@erzbistum-muenchen.de tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič spletna stran: župnik: Janez Pucelj; T (*49) e-naslov: jpucelj@msn.com župnik v pokoju: Marjan Bečan e-naslov: mbecan@erzbistum-muenchen.de pastoralni sodelavec Slavko Kessler e-naslov: skessler@erzbistum-muenchen.de SRBIJA SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD Hadži Milentija 75, Beograd T (*381) , F (*381) župnik: stolni župnik ŠVEDSKA SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG Parkgatan 14, GÖTEBORG T/F (*46) , spletna stran: župnik: Zvone Podvinski e-naslov: zvone@kristuskonungen.se; zvone.podvinski@rkc.si ŠVICA-LIECHTENSTEIN SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH T (*41) , M F (*41) spletna stran: župnik: mag. David Taljat e-naslov: slomission.ch@gmail.com RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) , faks (*386) , e-naslov: rafaelova.druzba@rkc.si Poslovni račun pri NLB d.d.: , voditelj: Lenart Rihar

47 Mesečno celodnevno srečanje v Merlebachu stopa v 28. leto V nedeljo ob 10. uri se živi kamni slovenske skupnosti zbirajo okrog daritvenega oltarja. Božja beseda nas po laikih in duhovniku nagovori, vzpodbudi in spremeni. Po maši pred Najsvetejšim v molitvi priporočamo zdrave in bolne, žive in pokojne. V kapeli sv. Jožefa se je duša orosila navzočnosti Njega, ki ostaja z nami. V prvem nadstropju smo se posedli za mizo, pogovor je stekel in hrana bo teknila. 6. februarja 2011 smo v sproščenem domačem vzdušju ostali do šeste ure zvečer. Delo človeških rok je tudi iz ljubezni pripravljeno opoldansko kosilo. Bernardov mladostni nasmeh, urni korak in lepa beseda ob zvesti strežbi. Pred vstopom v postni čas je tudi maska dala pustu svoj obraz.

48