Eksegeza Pavlovih in drugih pisem: Prvo pismo Tesaloničanom, Prvo in drugo pismo Korinčanom

Transkript

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Katedra za Sveto pismo in judovstvo Maksimilijan Matjaž Eksegeza Pavlovih in drugih pisem: Prvo pismo Tesaloničanom, Prvo in drugo pismo Korinčanom (izbrana poglavja za UTR in EMT) Ljubljana 2014

2 M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/2014 2

3 Kazalo vsebine 1 Prvo pismo Tesaloničanom Zgodovinske okoliščine nastanka pisma Zgradba pisma Spominjanje in zahvaljevanje (1,2-3,13) Pozdrav (1,1) Apostol in skupnost v Tesaloniki (1,2-3,13) Spominjanje in zahvaljevanje (2,1-3,13) Življenje v pričakovanju (4,1-5,11) Krščansko upanje Gospodov prihod (4,13-18) Pripravljenost na Gospodov dan (5,1-11) Vnebovzetje ali vstajenje? Kateheza o drugem Kristusovem prihodu Benedikta XVI: Prvo pismo Korinčanom Izzivi krščanske skupnost v Korintu Pavlov prihod v Korint Okoliščine nastanka pisma Zgradba Prvega pisma Korinčanom Eksegeza izbranih enot Uvod: Pozdrav in zahvala (1,1-9) Paradoks Kristusovega križa (1,10 4,21) Naratio: needinost v skupnosti (1,10-16) Osnovna teza pisma (1,17-19)... 28»Škandal«križa Trije dokazi osnovne teze (1,20 2,5) s kristološkim povzetkom (1,30) Kristološki povzetek (v.30): Kristus je postal za nas: modrost, pravičnost, posvečenje, odrešenje Pavlov evangelij: Oznanilo Kristusa križanega Dokaz na pnevmatološki ravni Bog deluje po Duhu (2,6-16) Dokaz na ekleziološki ravni needinost (3,1-4,13) Etično-ekleziološko jedro pisma (5,1-14,40) Moralna razpuščenost v skupnosti (5,1 6,11) Kristjani in toleriranje zla (5,1-13) Kristjani in pravičnost sveta (6,1-11) Drugi kontrasten diptih (6,12-20 in 7,1-40) Temelj zakonske ljubezni (1 Kor 7,1-40) Pavlov pogled na človeka Telo je Božji tempelj (6,12-20) Telo - sōma b) Meso - sarx Psychē, pneuma, nous, kardia Vest - syneidesis e) Smrt Vloga duhovnih darov v odnosu do ljubezni (1 Kor 12,1-14,40) M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/2014 3

4 5 Pavlov nauk o vstajenju (1 Kor 15) Kristusovo in naše vstajenje (15,1-58) Vstajenjsko telo Kateheza o Kristusovem vstajenju Benedikta XVI: Drugo pismo Korinčanom Dogodki med Prvim in Drugim pismom Izhodišče pisma Struktura Eksegeza posameznih enot Epistolarni uvod (1,1-14) Apostol Jezusa Kristusa Pismo sprave (1,15 7,16) Slabotnost in moč apostolske službe (4,1-12) Pavel apostol Jezusa Križanega Nabirka za svete v Jeruzalemu (2 Kor 8-9) Izbrana bibliografija Prvo pismo Tesaloničanom Prvo pismo Tesaloničanom je najstarejše Pavlovo pismo in hkrati najzgodnejše doslej znano pisno pričevanje o prvi Cerkvi, njeni veri in upanju ter o njenem apostolu. V pismu ni dolgih razlag krščanskega nauka, ampak gre za preproste in neposredne podobe njihove vere v Boga, ki jih je izvolil, njihovega hrepenenja po združitvi s Kristusom in pričakovanja njegove skorajšnje vrnitve. Pismo preveva blag, očetovski ton (prim. 1 Tes 2, ), polno spodbud, spominjanja, zahval in čustev, vse do nežnosti. Vsaka misel izzove njegovo molitev (npr. 2,13). 1.1 Zgodovinske okoliščine nastanka pisma Pavel je na začetku svojega drugega misijonskega potovanja, ki je trajalo med leti 48 in 52, skupaj s svojima sodelavcema Silom in Timótejem iz Troáde pripotoval v Filípi, prvo mesto evropski celini (Apd 16,11). Po uspešnem oznanjevanju v Filípih je bil prisiljen mesto zapustiti (1 Tes 2,2). Skoz Amfípolo in Apolonijo se je po znani engatijski cesti, ki je Neapolo povezovala z Dračem na zahodu, odpravil proti 150 km oddaljeni Tesaloníki (Apd 17,1-15), kamor bi lahko prispel nekje proti koncu leta 49. Mesto Tesaloniki (slov. Solun) so 315 ustanovili Makedonci. V njem je imel svojo upravo rimski prokonzul za Makedonijo. V Pavlovi dobi je to bilo cvetoče trgovsko mesto, v katerem je živelo veliko tujcev in uspevalo veliko verskih kultov. Med njimi je bila močna tudi judovska skupnost z (vsaj) eno shodnico. Pavel je po svoji navadi začel oznanjati evangelij Judom, nato pa tudi bogaboječim Grkom. V mestu je deloval verjetno nekaj mesecev in v tem času dobival podporo iz Filipov (1 Tes 2,9; Flp 4,16). M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/2014 4

5 Apd poročajo, da je»tri sobote zapored«v shodnici oznanjeval in spreobrnjence uvajal v krščanstvo (17,2). Zaradi velikega nasprotovanja nekaterih judov pa se je zgodil proti Pavlu in sodelavcem pravi ljudski upor, tako da je moral čez noč zapustiti mesto (Apd 17,5-19). Pavel je s Silom odpotoval v bližnjo Berojo, kjer so ju Judje sprva lepo sprejeli. A tudi tja so Judje v Tesaloniki za njima poslali hujskače, ki so zanetili upor, tako da so Pavla bratje odposlali naprej, v mestu pa sta ostala Sila in Timotej (Apd 17,10-15). Preko Atene je Pavel proti koncu leta 50 prišel v Korint. Ko je prišel iz Tesalonike v Korint tudi Timótej, ki je prinesel spodbudne vesti o zvestobi in upanju vernikov mlade skupnosti (prim. Apd 18,1-17; 1 Tes 3,6-10), se je Pavel namenil poslati tja svoje prvo pismo. Najverjetnejši datum nastanka Prvega pisma Tesaloničanom je torej med leti 50/51. Zaradi Pavlovega nenadnega odhoda iz Tesalonike, je očitno v njegovem oznanilu ostalo še kaj nedorečenega. Pavel prav zato tako hrepenel, da bi jim lahko ponovno videl ali jim vsaj pisno sporočil (1 Tes 2,17-20). Zaupa v resničnost in moč evangelija, ki jim ga je izročil in ki tudi deluje v njih z močjo (1 Tes 2,13). Njegovo pisanje je zato bolj opogumljajoče kot pa doktrinarno, ne uvaja jih več v vero, temveč poglablja oznanila, ki naj okrepi njihovo upanje. Sklepamo lahko, da je slog oznanjanja dokaj podoben tistemu, ki ga uporablja, ko oznanja ustno. Pavel hoče izraziti svoj ponos in hvaležnost Bogu, ker je ta mlada skupnost tako dejavna in»zgled vsem verujočim v Makedoniji in v Ahaji«(1 Tes 1,7). V tej skupnosti sredi grškega okolja se ne pojavljajo vprašanja glede postave, opravičenja in obreze. Prav tako še ni opaziti tega, kar doživlja v Korintu glede modrosti in morale. Želi pa jih predvsem okrepiti v upanju in čuječnosti na Gospodov prihod (1 Tes 4,13sl.), kamor se v tem času stekajo vse njegove misli. Močno poudarja kontinuiteto med zemeljskim in prihodnjim življenjem kristjanov (4,16-17), kar razodeva neko zgodnjo stopnjo razvoja teologije vstajenja, ki je še močno pod vplivom tradicionalne judovske eshatologije. Jezusovo vstajenje je za Pavla v 1 Tes predvsem veliko znamenje Božje vsemogočnosti in zvestobe (1 Tes 1,10; 4,14). 1.2 Zgradba pisma Pismo sicer nima neke jasne epistolarne strukture, v osnovi pa odraža klasično antično obliko pisma, ki jo najdemo tudi v drugih Pavlovih pismih. Pavel je pismo očitno napisal v prepričanju, da bo čim prej prišel ponovno srečal naslovnike in jim bo lahko osebno izčrpneje pojasnil določena vprašanja. Pismo ima polega razšrjenega uvoda in zaključka, kjer se Pavel zahvaljuje za njihovo vero in jih spodbuja, osrednji epistolarni del, ki je, kot običajno, razdeljen na dva dela: Prvi, spodbudni del (2,1-3,13) izraža zahvalo za vero mlade Cerkve in njihovo evangelizacijsko pričevanje; Drugi, etično-teološki del (4,1-5,11) pa spregovori o novem življenju krščanske skupnosti, ki pričakujem skorajšnji Jezusov prihod in dokončno združenje z njim. M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/2014 5

6 Oba dela se zaključita z neko obliko sklepne molitve (3,11-13; 5,23-24). A) Pozdrav (1,1) B) Spodbuda in zahvala (1,2-10) I. Spominjanje in zahvaljevanje (2,1-3,13) 1. Apostolovo delovanje (2,1-12) 2. Sprejem evangelija (2,13-20) 3. Timotejevo poslanstvo (3,1-10) 5. Apostolovo veselje in blagoslov (3,11-13 II. Življenje v pričakovanju (4,1-5,11) 1. Poziv k posvečevanju življenja (4,1-12) 2. Krščansko upanje (4,13-18) 3. Pripravljenost na Gospodov prihod (5,1-11) B 1 ) Sklepna spodbuda (5,12-22) A 1 ) Blagoslov in pozdrav (5,23-28) 1.3 Spominjanje in zahvaljevanje (1,2-3,13) Pozdrav (1,1) V pozdravu Pavel ne poudarja, da je apostol (prim. Gal 1,1). Njegovega apostolstva mu namreč še ne oporekajo. Poudarja pa, da ni sam ustanovitelj Cerkve, ampak sta z njim še Silvan, ki je v Apd imenovan Sila (15,40; 16,19.25; 17,4.10; 18,5) in Timotej, ki sta skupaj z njim oznanjala v Korintu (2 Kor 1,19). Z omembo vseh treh Pavel poudarja, da ima Cerkev svoj začetek v občestvu oznanjevalcev in v njihovi povezanosti z osebo Jezusa Kristusa. Cerkev ni sekta, ki bi vzniknila iz ločitve, temveč ima svoj izvor v skupnosti in je zakoreninjena v konkretni zgodovini. Hkrati ta način pozdrava kaže, da gre za uradno apostolsko pismo, ki je sad apostolske skupnosti. S pojmom cerkev (ekklēsía) označuje Pavel krajevne skupnosti, posamezna občestva verujočih v nekem kraju oz. v neki hiši (Rim 16,5), hkrati pa tudi celotno Cerkev, ki je prisotna v posameznih skupnostih (prim. Rim 16, ; 1 Kor 1,2; 4,17; 6,4; 7,17; 16,1.19; 2 Kor 1,1; 8,1; Gal 1,2.22; Kol 4,16; 1 Tes 1,1; 2,14; 2 Tes 1,1). Te skupnosti so tesno povezane med seboj (1 Tes 1,7-10; 2,14; 2 Tes 1,4); imajo krajevne oblasti (1 Tes 5,12-14) in so strogo podrejene apostolom (1 Tes 4,2.8; 5, ; 2 Tes 2,15; 3,6-15). Pavel s tem poudarja, da se evangelij lahko uresničuje le v konkretnih skupnostih. Božja beseda postaja resnična v življenju vernikov. Tudi v 2,14 je v izrazu čutiti prevod starozaveznega pojma qehal yhwh od Boga sklicani zbor verujočih, (novo) božje ljudstvo. M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/2014 6

7 Pozdrav v pismu je sestavljen po vzoru klasičnih pisem v antiki (kdo, komu, kaj). To je najkrajši pozdrav v Pavlovih pismih in spominja na pozdrav v 1 Pt in pismu Klemena Rimskega. Namesto klasične oblike pozdrava (cairein pozdrav; prim. Apd 23,26:»Klavdij Lizija spoštovanemu cesarskemu namestniku Feliksu: pozdrav«), uporablja liturgično oblika:»milost vam in mir«(ca,rij u`mi/n kai. eivrh,nh) (1,1; prim. Rim 1,7; 1 Kor 1,3; 2 Kor 1,2; Gal 1,3; Ef 1,2; Flp 1,2; Kol 1,2; 2 Tes 1,2; 1 Tim 1,2; 2 Tim 1,2; Tit 1,4; Flm 1,3). V pozdravu sta združena grška (milost- naklonjenost, zastonjskost, ljubezen) in hebrejska misel (mir - šalom: voščilo miru, moči, blaginje, razcveta, prijateljstva, prihodnosti). Gre za oznanilo novih odnosov med človekom in Bogom, ki se morajo odražati tudi v Cerkvi. Cerkev živi iz teh darov Apostol in skupnost v Tesaloniki (1,2-3,13) Prva tri poglavja 1 Tes teološko osvetljujejo odnos med apostolom in občestvom. Tesaloničani so spremenili svoje življenje po evangeljskem oznanilu:»odvrnili ste se od malikov, da bi služili živemu in resničnemu Bogu«(1 Tes 1,9) in sedaj pričakujejo prihod Božjega Sina, ki ga je Bog obudil od mrtvih. Poglavja so zaznamovana s trikratno zahvalo (eucharistéō):»vedno se zahvaljujemo Bogu za vas«(1,2; 2,13; 3,9; 5,18; prim. Rim 1,8.21; 14,6; 1 Kor 1,4.14; 10,30; 11,24; 2 Kor 1,11; Ef 1,16; 5,20; Flp 1,3; Kol 1,3.12; 3,17; 2 Tes 1,3; 2,13; Flm 1,4). Zahvala (1,2-10) Prvi del pisma je neke vrste evharistija zahvaljevanje - za vero, upanje, ljubezen - za Božjo ljubezen, za Kristusa za temeljni Dar! Celotno življenje vernikov mora biti zahvaljevanje - odgovor na ta dar. Tema se ponovi tudi na koncu pisma:»v vsem se zahvaljujte; kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas«(5,18). Volja Boga je, da bi bil človek svet (4,3), kakor je on svet (3 Mz 11,44). Veselje tistega, ki se zahvaljuje, je odraz njegove svetosti (4,3), je človekova podobnost njemu, ki je edini Sveti. Vendar lahko samo Gospodov Duh prižge v srcih ljudi ogenj vesoljne in stalne zahvale. Sovražnik naredi vse, da bi ga pogasil. Poganu je lastno, da se Bogu ne zahvaljuje in ga ne slavi (Rim 1,21). Ta temeljna drža vernikov doseže svoj višek v obredu zahvale v evharistiji (prim. 1 Kor 11,24). Glagol eucharistéō je v LXX nepoznan, pri Pavlu pa ga srečamo kar 24krat (pri Mt in Mr samo 2krat). Pavel se zahvaljuje Bogu za njihovo držo, ki je sad treh temeljnih kreposti - vera, upanje, ljubezen Gre za»delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa«(1,3 prim. 1 Kor 13,13; Rim 5,1-5; Gal 5,5sl.; 1 Tes 5,8; Kol 1,4sl.; Ef 4,2-5). 1,4 Zavedati se morajo, da jih Bog ljubi in da jih je sam izvolil zase. To je Jezusovo temeljno oznanilo oznanilo njegovega evangelija. Božja ljubezen do človeka je tudi glavni razlog Pavlovega zahvaljevanja! Ljubezen pa je vedno povezana tudi z odločitvijo, izbiro, izvolitvijo! Izrael je izvoljeno ljudstvo (prim. Iz 41,8; 42,1-7). Zato smejo imeti upanje, ki presega vsakršno upanje tega sveta. To upanje ne osramoti, zato se naj ne pustijo zbegati! M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/2014 7

8 1,5 V evangeliju, ki so jim ga apostoli oznanili, se je utelesila njihova izvolitev! Trije oznanjevalci spregovorijo o izvoru»našega evangelija«, ki ni prišel med njih samo s človeško besedo, temveč so ga prejeli z močjo po Svetem Duhu (prim 1 Kor 4,20; Rim 1,16). Apostoli s svojimi slabostmi in skupnost s svojimi težavami so dokaz, da prihaja moč oznanjenega evangelija od zgoraj. 1,6 Pavel opisuje zgodovino evangelizacije v Tesaloniki in se zahvaljuje za dejavni dar vere. Sprejeti evangelij evangelizirati se - pomeni posnemati Kristusa! Tema se pokriva z evangeljskim imperativom hoditi za njim. Načelo posnemanja velikih vzorov se je v judovstvu uveljavilo pod grškim vplivom. Pavel pogosto poziva k posnemanju Kristusa (1 Tes 2,14; 2 Tes 3,7.9; 1 Kor 4,16; 11,1; Flp 3,17); v tem, kolikor je on Kristusov, lahko posnemajo tudi njega (1 Kor 11,1). 1,7 Hvali jih, da so evangelij sprejeli v velikih stiskah in so tako»postali zgled vsem verujočim«. Kristus je model (typos) za Pavla, Pavel za Tesaloničane in oni za ostale cerkve! 1,9 Vera pomeni obrniti se k Bogu, spremeniti smer pogleda; odnos z Njim postane merilo vsem ostalim odnosom. Služba malikom zasužnjuje, služba Bogu osvobaja.»živi Bog«je porok njihovega življenja;»resnični Bog«- resnica je tudi v NZ pojmovana predvsem v semitskem smislu kot zanesljivost, stanovitnost in zvestoba (zavezi); njej nasprotna je»lažnivost«ali»krivičnost«, tj. nezanesljivost, nestanovitnost in nezvestoba. Pavlovo oznanilo še vedno vsebuje temeljne atribute Božjega razodetja v Stari zavezi: Bog je živi in resnični Bog (1,9b). Oznanilo Tesaloničanom je klasično misijonsko oznanilo nejudom (poganom, helenom!), ki ga najdemo že v Apd - prim. prvo Pavlovo oznanilo poganom v Listri:»Tudi midva sva samo človeka, ki čutiva podobno kakor vi. Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih«(apd 14,15), in v Atenah (Apd 17,22-31). 1,10 Gre za povzetek oznanila z močnim poudarkom na paruziji Kristusovem ponovnem prihodu. Pavel razume prihod Božjega Sina kot dan, ko se bo razodela prihodnja jeza; prim. Rim 1,18; 2,5; Ef 4,31; Kol 3,6; 1 Tes 1,10; 2,16). V SZ je napovedan kot dan, ko se bo Bog razodel kot sodnik pravičnih in brezbožnih, ko se bo dokončno razodela Božja in človeška resničnost in bo zlo moralo izginiti. Kristus bo vernim v tem trenutku zagovornik Odrešenik, ki jim daje prihodnost! Ker so po veri in delih vključeni v Jezusovo telo, jih nič ne more premagati; imajo upanje na Obujenega, ki rešuje pred prihodnjo sodbo.»kajti naš evangelij ni prišel med vas samo z besedo, ampak tudi z močjo in Svetim Duhom ter s popolno zanesljivostjo«(1,5) Spominjanje in zahvaljevanje (2,1-3,13) Apologija Pavlovega apostolata (2,1-12) Pavel pripoveduje o svojem oznanjevanju pri njih in se zagovarja pred obrekovanjem Judov. Poudarja, da je živel od dela svojih rok (2,9); v tem se je razlikoval od raznih»poklicnih modrecev«tistega časa. Bil je med njimi in z njimi, zato ne govori»od zunaj«! M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/2014 8

9 Pavel jim želi biti najprej brat (prim. 1,4; 2, ; 3,2.7; 4, ; 5, ); opominja jih kot njim enak, kot poslušalec Božje besede. Skrbi za njih z materinsko ljubeznijo (2,7) ter jih opominja, spodbuja in roti kakor oče (2,11). 2,7 Pavel se zaveda avtoritete Kristusovega apostola, vendar se je tem pravicam odrekel. Zna se narediti malega kot mati, kot koklja, ki zbira svoja piščeta (Lk 13,34). Najpomembnejše je ugajati Bogu ter s tem postajati njegov sin in s tem to, kar sam v resnici je. 2,9 Pavel želi biti skupnosti predvsem brat (1,4; 2, ; 3,2.7; 4, ; 5, ). Cilj vsake avtoritete mora biti, da postaja zaupanim brat! Ta svoj namen želi pokazati tudi s tem, da je opravljal ročno delo, kar je bilo pri Grkih izključno naloga sužnjev, pri Hebrejcih pa je to pomenilo sodelovanje s Stvarnikom. 2,11 Do skupnosti nastopa tudi kot oče: opominja, tolaži, spodbuja in roti. Pavlov Evangelij Božjega oznanila evangelija ne more ničesar zaustaviti; tudi ne trpljenje in zasramovanje, ki ga morajo prestati oznanjevalci (2,2; prim. Apd 8,1-4; 11,19; 16,19-24). Pavel uporablja besedo evangelij v svojih pismih 60 krat. Isti pomen in ista raba te besede tukaj kažeta na njeno ustaljenost. Prilastka»božji«(toû theoû) in»kristusov«(toû Christou), s katerima apostol označuje to besedo, pojasnjujeta, da gre za Božje in Kristusovo razodetje. Svojemu oznanjevanju daje Apostol na ta način višjo avtoriteto in veljavnost. Božji evangelij (1 Tes 2,2.8.9) je vsebina celotnega misijonskega oznanila (prim. 2 Kor 11,7; Rim 1,1; 15,16.19; 1 Tim 1,11; Mr 1,14) in oznanila Kraljestva (1 Tes 2,12). V Rim 1,16-17 izjavi, da je evangelij»božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero«. Vsebina Božjega evangelija je, da nam Bog daruje svojega Sina, Kristusa, ki je dal za nas svoje življenje; tudi apostol evangelija mora biti pripravljen storiti enako (1 Tes 2,8). Pavel je oznanjal v resnici Božjo besedo, Božjo moč, ki je pogane usposobila, da so se odvrnili od malikov, da bi služili živemu in pravemu Bogu (1,9). Prek tega evangelija Bog sam govori in deluje v vernikih. Božja beseda ni navadno govorjenje človeka, ki hoče kaj povedati o Bogu, ampak gre v resnici za besede in poseg Boga samega; pri oznanjevanju Bog sam učinkovito deluje po Svetem Duhu (prim. 1 Tes 1,6). Apostol zagotavlja Tesaloničanom:»Zakaj naš evangelij ni prišel med vas samo z besedo, ampak tudi z močjo in s svetim Duhom«(1 Tes 1,5). Njegovo oznanilo ima izvor v Bogu. V 1 Tes 2,13 se zahvaljuje Bogu, ker so Tesaloničani prek njegovega oznanila prejeli»božje oznanilo... kar dejansko je, kot Božjo besedo, ki sedaj deluje v njih«. Ko Pavel zatrjuje, da oznanja Božji evangelij, poudarja, da ne išče lastne koristi. Nima drugih nagibov kakor to, da oznanja, kar mu je Bog zaupal. Ne skuša ugajati ljudem, ampak le Bogu (1 Tes 2,3-5). Pavlov evangelij kliče k veri v M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/2014 9

10 enega Boga. Ko omenja evangelij, ki ga oznanja poganom, vključuje poziv k spreobrnitvi k enemu in živemu Bogu (1 Tes 1,9-10). Apostol označuje svoj evangelij kot evangelij o Kristusu oz. Kristusov evangelij (prim. Rim 15,19; 1 Kor 9,12; 2 Kor 2,12; 4,4; 9,13; 10,14; Gal 1,7; Flp 1,27; 1 Tes 3,2; Mr 1,1) in evangelij o Božjem Sinu (Rim 1,9) ali o našem Gospodu Jezusu (2 Tes 1,8). V vseh teh primerih ima grški rodilnik objektivni pomen: evangelij, ki ga Pavel oznanja, je evangelij o Jezusu Kristusu. To je ponavadi razvidno iz sobesedila, kajti Pavel ne podaja Kristusovih izrekov - izjema je evharistični tekst 1 Kor 11,23. Objektivni značaj tega evangelija je posebno viden v 2 Kor 4,4, kjer apostol izjavlja, da je njegov evangelij o Kristusovem veličastvu. V 1 Kor 1,23-24 izjavlja:»mi pa oznanjamo Kristusa, križanega... Božjo moč in Božjo modrost«. Pavel sicer oznanja Jezusa Kristusa, kakor ga je spoznal pred Damaskom, toda pogosto s poudarkom, da oznanja Kristusa kot Gospoda (2 Kor 4,5), kot vstalega (1 Kor 15, ), kot križanega (1 Kor 1,23; 2,2) in kot Božjo moč in modrost (1 Kor 1,24; 2,7). V 2 Kor 4,4 izjavlja, da je njegov evangelij luč, ki osvetljuje veličastvo Kristusa,»ki je podoba Boga«. Pavel oznanja to, kar mu je Bog razodel, to je Kristusa. Želi biti Kristusov posnemovalec (1,6; 2,14), zato je njegov evangelij v resnici Kristusov evangelij (1 Tes 3,2). Izjavlja, da ga je Bog poklical in mu razodel svojega Sina za to, da bi ga oznanjal drugim (Gal 1,15). Isto zagotavlja v Rim 1,3-4, kjer zatrjuje, da oznanja Božjega Sina, Jezusa, ki je izšel iz Davidovega rodu in ki ga je Bog obudil od mrtvih ter postavil za»mogočnega Božjega Sina«. V 2 Kor 4,5 pravi:»saj ne oznanjam sebe, ampak Jezusa Kristusa«. Pavel uporablja izraz evangelij največkrat brez prilastka (1 Tes 2,4; dalje Rim 1,16; 10,16; 11,28; 1 Kor 4,15; 9, ; 15,1; 2 Kor 8,18; 11,4; Gal 1,6; 2, ; Ef 1,13; 3,6; 6,15.19; Flp 1, ; 2,22; 4,3.15; Kol 1,5.23; 1 Tim 1,11; 2 Tim 1,8.10; Flm 1.13). Apostol predpostavlja, da verniki vedo, za kaj gre. Vsekakor pa to bralcu sobesedilo jasno pove. Večinoma se nanaša na Pavlovo oznanjevanje, a tudi na evangelij, ki ga drugi oznanjajo Ta se lahko ujema z njegovim (prim. 1 Kor 9,14; 2 Kor 8,18) lahko je pa tudi nasproten (Gal 1,6; 2 Kor 11,4). Vsebina evangelija je Kristus sam, njegova skrivnost učlovečenja, življenja, trpljenja, smrti in odrešenja. Pavel vsebino tega evangelija povzema na začetku Rim 1,1-5). To je oznanilo o Božji zvestopi in moči (Rim 1,16-17). Evangelij je potemtakem nekaj širšega in višjega kakor Pavlovo oznanjevanje: vsebuje sicer njegovo oznanjevanje, a tudi oznanjevanje njegovih sodelavcev, Petra in drugih apostolov. Evangelij je merilo, ki je nad vsemi oznanjevalci, kljub temu, da ga apostol pogosto označuje kot»moj evangelij«. Tako on kakor tudi drugi oznanjevalci se mu morajo pokoravati. Apostol se zaveda, da ne sme nič drugega oznanjati kakor le tisto, kar je prejel od Kristusa. V najbolj slovesnem trenutku svojega oznanjevanja to povzema z besedami:»izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih«(1 Kor 14,3-4). M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/

11 Pavel se zaveda, da je v službi evangelija (1 Tes 2,2) in odgovoren zanj pred Bogom (1 Kor 3,10-12; 4,1-4). Oznanja, da je evangelij le eden, veljaven za vse in obvezen tako za oznanjevalce kakor za poslušalce (Gal 2,5.14). Sam je kot oznanjevalec evangelija oskrbnik Božjih skrivnosti, Kristusov služabnik (1 Kor 4,1) in Kristusov duhovnik, ki vrši evangeljsko bogoslužje med pogani (Rim 15,16) in zato terja poslušnost (1 Kor 15,1-2.12; Rim 1,5; 15,18; Gal 1,6) temu evangeliju. Službo oznanjevanja evangelija mu je zaupal Bog sam (1 Tes 2,4). Evangelizator mora biti najprej sam poslušalec Besede, najprej mora biti sam učenec, da je lahko tudi apostol. Poziva k iskrenosti v oznanjevanju in svari proti zlorabi evangelija za lastno slavo (1 Tes 2,6). 1.4 Življenje v pričakovanju (4,1-5,11) Osrednje mesto v tem drugem delu zavzema kratka razlaga dveh eshatoloških tem: Kristusov ponovni prihod (gr. parousía) in Gospodov dan. Izkaže se, kako pomembno mesto je imelo oznanilo Gospodovega dne v tedanji kerygmi. Pri tem se Pavel izrazito naslanja na judovsko simboliko eshatoloških dogodkov in apokaliptike (prim. 4,16). Izpostavlja prednost krščanske drže upanja, saj je to pogoj za čuječnost, ki jih bo varovala presenečenja (prim. 5,4-11). Obenem je to zanje največja tolažba: Gospodov dan jim namreč ne prinaša obsodbe v smrt, temveč enost z Bogom, polnost sreče in odrešenje (prim. 4,17; 5,9). Pismo ne vzpostavlja kakšne izdelane kristologije, poudarja pa bistveno: da je Jezus Božji Sin in Odrešenik,»ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim«(1 Tes 5,10). Poziv k posvečevanju življenja (4,1-12) Drugi del pisma, kjer se Pavel odziva na konkretna vprašanja, se začenja s slovesnim opozorilom:»sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu«(4,1). Posvečeno življenje (4,1-8) ali življenje v svetosti, pomeni živeti z ozirom na cilj in upanje, ki je Gospod! Tudi življenje po Kristusovih načelih ima določena pravila: norma je namreč Kristus sam (prim. Gal 6,14). Nečistovanje vse vrste spolne izkrivljenosti, je bilo akuten pojav tedanje družbe. Spolnost kot izvor življenja, ima pečat Božjega in je zato v krščanski morali postavljena na posebno častno mesto. Telo je podoba svetišče Boga (prim. 1 Mz 1,27)! Življenje kristjanov je proces preobražanja spreobračanja, ki postopoma postajajo podobni Kristusu, da bo lahko»bog vse v vsem«(1 Kor 15,28). Pomembno je, da Pavel etiko, ki je sicer obča in je skupnosti najbrž že dokaj jasna, nasloni na Jezusa; etično vedenje ni le zahteva človeških odnosov, ampak je utemeljena v Bogu (prim. 4,1.8). Kristjan je poklican ugajati Bogu (v.1) živeti z njim in zanj za drugega; krščanska maksima ni delati dobro zgolj, da se izognem slabemu, temveč uresničevati se v darovanju drugim. To je etika ljubezni: kdor ljubi išče, da bi ugajal tistemu, ki ga ljubi. M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/

12 Človek je poklican k svetosti (3 Mz 11,44) k življenju (1 Tes 4,3). Ta, ki Boga pozna, lahko postavi samo njega in ne kakršnokoli strast na njegovo na prvo mesto (1 Tes 4,5)! Suženj strasti je malikovalec! Svetost se mora odražati v vsakdanjem življenju v bratski ljubezni (4,9-12). Občestvo je odgovorno, da se še naprej»izgrajuje«in se krepi v Kristusu, dokler ne pride Gospodov dan (prim. 5,11.23). Ob tem, ko jim prizna njihovo prizadevanje (4,1-10), jih Pavel poziva, da še bolj napredujejo Krščansko upanje Gospodov prihod (4,13-18) Čeprav Jezus sebe verjetno nikoli ni razglašal za eshatološkega Mesijo, je prva krščanska generacija, in z njo tudi Pavel, pričakovala, da bo Gospod prišel vsak čas. Pavel sam pričakuje, da bo ob Gospodovem prihodu še živ:»glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni«(1 Kor 15,51). Smrt nekaterih kristjanov pa je zaznamovala začetek druge dobe, ki zahteva nove odgovore glede prihodnosti. Pričakovanje Gospodovega prihoda spada k temeljni dinamiki kristjanovega življenja. Izvor novozavezne vere v Kristusov ponovni prihod je v starozavezni veri v čudežno poseganje Boga v naravo in zgodovino. Končno lahko samo Bog dokončno uveljavi pravično sodbo in zagotovi prihodnost. Apokaliptična literatura z veliko barvitostjo izriše podobo Božjega dokončnega posega (prim. Dan 7,9sl.). Središčno sporočilo 1 Tes je v osnovi eshatološko: odgovarja na vprašanje krščanskega upanja in prihodnosti. Eshatološka tema pisma se ne omejuje samo na natančne opise dogajanja v poslednjih časih (4,13sl.), temveč daje pričakovanje Gospodovega prihoda ali paruzíje (prim. 1 Tes 1,10; 2,19; 3,13; 4,15; 5,23; 2 Tes 2,1.8; 1 Kor 15,23;) ton celotnemu pismu. Beseda paruzíja pomeni prihod, obisk oz. prisotnost. V 1 Tes 2,19; 3,13; 4,15; 5,23 (2 Tes 1,8.9) pa jo uporablja za Kristusov prihod na koncu veka. V ostali NZ se ta izraz uporablja izključno za Kristusov prihod (Mt 24, ; Jak 5,7.8; 3,4.12; 1 Jn 2,28) ali prisotnost (2 Pt 1,16). V grškem svetu se je beseda paruzíja uporabljala za slavnostni vladarjev obisk. Pavel naj bi uprizoril Kristusov prihod po tem vzorcu. 1 Kakor so meščani ob prihodu njihovega vladarja šli iz mesta njemu naproti, ga tam pozdravili in potem pospremili v mesto, tako naj bi storili tudi verniki ob Kristusovem prihodu. Tudi ti ob Kristusovem prihodu zapustijo svoje zemeljsko mesto in se povzpnejo na oblakih Kristusu naproti, ga na višavah pozdravijo in ga potem povedejo v svoje mesto na zemlji. Mnogi motivi 1 Tes 4,16-18 ujemajo s to predstavo: npr. izraza prihod (4,15) in naproti (4,17). Vendar imajo motivi, ki jih srečamo v 1 Tes 4,13-18 svoj vir prej v judovski apokaliptiki in SZ kot pa v grških paruzijah. Zaradi nejasnih, naivnih predstav o posmrtnem življenju in negotovosti glede natančnega časa drugega Kristusovega prihoda so se nekateri kristjani v prvi skupnosti bali, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki umrejo, preden nastopi pričakovani dan. Dejanski odgovor na vprašanje Tesaloničanov se nahaja v zadnjem delu (vv. 16b-18), 1 Glej E. Peterson,»Die Einholung des Kyrios«, v: ZST 7 (1929/30), M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/

13 ki opisuje dogajanja, ki sledijo Gospodovem prihodu. Tu izstopajo besede "najprej", "potem" in "skupaj z njimi", s katerimi Pavel pojasnjuje zaporedje dogodkov ob Gospodovem prihodu, ki zadevajo umrle in žive vernike. Kljub težko razumljivim ali celo nerazumljivim podrobnostim je osnovni apostolov eshatološki nauk jasen: na ta dan bo Kristus prišel v slavi, kot Božji Sin, da reši verne in pogubi hudobne; kristjani morajo zato biti vselej pripravljeni in morajo nenehoma pričakovati ta dan. Pavel v pismu odgovarja na njihovo osrednje vprašanje:»nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja«(4,13). S tem, ko jim pokaže, kako sta povezana Kristusovo vstajenje in krščansko upanje jim želi vliti upanja. 2 Pavel je na ta problem odgovoril najprej z zagotovilom, da smrt ne razdre razmerja med vernikom in Kristusom: Bog bo prek Kristusa oživel te vernike in jih pripeljal pred svoje obličje (v. 14). Nato pa pove, da bodo ob Gospodovem prihodu najprej vstali mrtvi, kar jim bo omogočilo udeležbo pri Kristusovem prihodu. Pri tem si predstavlja vstajenje od mrtvih kot povratek v to življenje, kajti to je predpogoj za povzetje v nebo. Mrtvi kristjani bodo namreč vstali, preden bo prišel čas paruzije, in bodo šli skupaj z živimi Gospodu naproti. Pavel izjavlja, da bodo verniki odneseni v nebo, Kristusu naproti (4,17). Tako vsaj je Tesaloničanom govoril, ko je bil med njimi, toda med tem časom so nekateri med njim umrli. Ker so verniki potem mislili, da bodo vsi poneseni na oblakih h Gospodu, je to povzročilo hude težave: kako bodo njihovi umrli sedaj sploh mogli biti deležni tega povišanja in združenja z Gospodom? Saj mora biti človek vendar živ, da je lahko povzet v nebo! Tesaloniški verniki so upravičeno videli v smrti zapreko za uresničitev te obljube. Mrtvi ne morejo biti povzeti v nebo. Človek mora biti živ. Pavel je razumel njihovo bojazen in zato zatrjuje, da bodo mrtvi najprej oživljeni. Oživljeni verniki se potem pridružijo živečim, in vsi so potem poneseni v nebo, Kristusu naproti. Ta prenos umrlih vernikov pa je postal mogoč preko Kristusovega vstajenja. Vstajenje privede do ponovnega 'oživljanja teles'. Tako bodo dosegli višek krščanskega upanja:»potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom (4,17). V teh vrsticah pa Pavel po vsej verjetnosti ponavlja, kar je bil Tesaloničanom že povedal, ko je bil pri njih, le da sedaj v to besedilo vrinja pojasnila, da nazorno prikaže, kako in zakaj mrtvi ne bodo v ničemer prikrajšani. Gre za določene apokaliptične podobe in predstave, s katerimi apostol prikazuje Gospodov prihod in poslednje združenje vernikov v njim. Pavel zatrjuje, da bo Gospod prišel»ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob božji trobenti«(4,16). Ti trije motivi dajejo Gospodovemu prihodu poseben prizvok in izražajo moč njegovega povelja. Bog s svojim poveljem, ki se mu ni mogoče upirati, potisne svojega nasprotnika nazaj ali ga pa popolnoma uniči. V SZ je to povelje usmerjeno proti nasprotnim narodom (Ps 9,9), mogočnežem (Ps 76,7), nadutim ( Ps 2 Glej J. Plevnik,»Kristusov prihod v Pavlovih pismih«, v: BV 40 (1980), M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/

14 119,21) in Božjim sovražnikom (Ps 66,15). Enkrat pa se ta beseda uporablja proti Izraelu - pri Iz 51,20, ko je bil Izrael Bogu nasproten. Najboljšo vzporednico za predstavo v 1 Tes 4,15 imamo v Razodetju, ki izhaja iz krščanske apokaliptike, s katero je bil seznanjen tudi Pavel. Tam angelska trobenta naznani Gospodov sodni poseg v ta svet (Raz 8, ; 9,1.13) in končni prihod Božjega kraljestva:»zatrobil je sedmi angel in v nebesih so zadoneli mogočni glasovi ter govorili: 'Nad svetom je zakraljeval naš Gospod in njegov Maziljenec: kraljeval bo na veke vekov«(raz 11,15). V 5 Mz 33,2-3 beremo:»in Gospod je prišel iz Sinaja in se zasvetil iz Seira, v njegovem spremstvu so bili deset in deset tisoči svetih in na njegovi desni so korakali mogočni varuhi ljudstev«. Deset in deset tisoč svetih je deset in deset tisoč angelov. Bog prihaja v spremstvu angelov. Čim več angelov ga spremlja, tem večja je njegova moč. Glas nadangela ima potemtakem isto vlogo kakor poveljniški glas in glas trobente ter naznanja Gospodov prihod v moči in slavi. Priče smo torej kopičenje motivov, ko vsak nadaljni in sorodni motiv podpre prvega in tako podkrepi njegovo izjavo. Tako v vsebinskem kot v formalnem pogledu je očiten določen razvoj Pavlovega umevanja eshatologije. Vendar ostaja Pavlovo osrednje prepričanje o vstajenju nespremenljivo. Apostol ni nikdar opustil upanja na skorajšnji Gospodov prihod. Poleg 1 Tes je to razvidno tudi iz 1 Kor 7,29.31, Flp 1,6.10; 2,16; 4,5; Rim 13,11. Prav tako ni Pavel nikdar opustil pričakovanja vstajenja od mrtvih ob Gospodovem prihodu, kakor je razvidno iz 1 Tes; 2 Kor 4,14; 5,1-10; Flp 3,20-21; Rim 6,5; 8, Pavel je vse do zrelih let rasel v vzdušju judovske apokaliptične eshatologije. Odločilni preobrat pa se je zgodil z izkustvom Vstalega pri Damasku. Tisti, ki se je Pavlu prikazal in ga je poklical za apostola ni bil zemeljski Jezus, ampak vstali Kristus (1 Kor 15,8). Pavel je v resnici videl poveličanega Gospoda (1 Kor 9,1). Prav razumljivo je, da je ta izkušnja vplivala na njegovo idejo o vnebovzetju živih in mrtvih (1 Tes 4,17), na 'duhovno telo' Kristusa (1 Kor 15,44), na njihovo 'veličastno telo' (Flp 3,21). Kristjani v Tesaloniki, ki so prav tako dediči judovskega pojmovanja eshatologije, so očitno predvidevali, da preobrazba po smrti izključuje skupnost, da gre za neko prekinitev, da gre za materialistični prestop iz enega v drug svet. V ozadju je torej neke vrste dualizem telo-duh oz. zemeljsko-nebeško, ki izhaja iz judovskega materialističnega umevanja življenja in smrti. Pavel pa želi v nasprotju s tem poudariti celovitost življenja in smrti (prim. 1 Tes 4,13-18). Verniki bodo morali vstopiti v neko sfero preoblikovanja, v kateri se bo človek uglasil v deleženje življenja vstalega Kristusa in s tem izkusil združenje z Gospodom. Pavel gradi upanje v večno življenje s Kristusom na podlagi Kristusove smrti in vstajenja: kar se je zgodilo Kristusu, se bo zgodilo tudi vernikom, ki so v Kristusu umrli, kajti v Kristusu je viden Božji odrešenjski namen za vse. M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/

15 1.4.2 Pripravljenost na Gospodov dan (5,1-11) Pavel odgovarja tudi na drugo vprašanje glede časov (chronos) in trenutkov (kairos) Gospodovega dne (5,1; prim. 1 Kor 1,8; 5,5; 2 Kor 1,14; 1 Tes 5,2; 2 Tes 2,2; 1 Kor 1,8; Flp 1,6.10; 2,16). 3 Čas teče in mineva, v njem so razvrščena objektivna dejstva; trenutki pa so priložnosti odločitve in Božjega interventa milosti. Paruzija ni v času (chronos), temveč gre za trenutek novega (karios). Vprašanje Gospodovega dne je bilo v prvotni Cerkvi dokaj živo (prim. Mr 13,4.31; Lk 17,20.37; 19,11; Apd 1,6. Protivni veznik de potrjuje apostolovo negativno stališče do tega vprašanja (v. 1); vsi namreč že poznajo Gospodov odgovor (Mr 13,32). Pavel svari (v.2-3; prim. Lk 13,8); v vv. 4-8 pa (navidez nasprotno) tolaži, spodbuja in zagotavlja odrešenje. V 1 Tes 5,2 izjavlja, da bo Gospodov dan prišel "kakor tat ponoči". Tudi evangelisti govorijo o Gospodovem dnevu v zvezi s Kristusovim prihodom (Lk 17, ; prim Mt. 24, 27.37; Lk 21, ; 2 Tes 2,2; 2 Pt 3,10, Raz 1,10). Izraz Gospodov dan (heméra kyríou - Christoû), kakor tudi dan jeze, pogosto srečamo v Pavlovih pismih in tudi drugod v NZ. Izhajajo iz SZ in judovske apokaliptike. V NZ se ta izraz uporablja pogosteje kakor parousia. V SZ je "Gospodov dan" pomenil Božji prihod. Prvotno je imel pozitiven pomen kot Božji odrešenjski poseg v zgodovino izraelskega ljudstva, toda v preroških knjigah zadobi tudi negativen pomen kot Božja sodba. V poznejših izjavah srečamo oba pomena, odrešenjskega in sodnega. Končno je "Gospodov dan" dobil pomen sodnega in odrešenjskega posega na koncu sveta. Prerok Amos, ki je povzel izraz Gospodov dan iz ljudskega pričakovanja, svari ljudi pred neupravičenim navdušenjem:»gorje vam, ki hrepenite po Gospodovem dnevu! Kaj more biti za vas Gospodov dan? Tema in ne luč«(am 5,18). Po prerokovih napovedih ta dan ne bo zaželeni dan veselja in odrešenja, ampak dan Božje sodbe in kazni za grešnike. Bog, ki je svet, zahteva Izraelovo svetost in pravičnost, zato naj si ne mislijo, da jim bo ta dan prinesel veselje in luč. Prerok kliče k spreobrnenju, dokler je še čas. Odslej srečamo ta pomen Gospodovega dne v preroški literaturi dokaj pogosto. Ob Izraelovem izgnanstvu v Babilon pa je Drugi Izaija spet začel govoriti o Gospodovem dnevu kot Božjem odrešenjskem posegu, ko bo Bog zbral Izraela od vseh koncev zemlje. Tukaj že dobiva ta izraz eshatološki pomen poslednjega Božjega posega - končnega odrešenja (Iz 65,17-25). Prerok govori o novem stvarstvu, o novem nebu in zemlji in o večni radosti. Ta predstava se nadaljuje v judovski apokaliptiki, ki še bolj intenzivno in dosledno slika dogodke na koncu sveta. Izraz Gospodov dan potemtakem pomeni sodbo in odrešenje. Kakšen pomen prevladuje, je odvisno od sobesedila. Navzoča sta lahko oba pomena, kajti k Izraelu pride v odrešenje, k izraelovim nasprotnikom pa kot poguba. 3 Glej J. Plevnik,»Čas in trenutek Gospodovega dne: 1 Tes 5,1-11«, v: BV 55 (1995), M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/

16 5,1-3 Odgovor na vprašanje je v precej ostrem apokaliptičnem tonu. Ozadje vprašanja bi lahko bilo neupravičeno in tudi nevarno iskanje zagotovila. Gospodov dan je hebrejskega izvora in ima ustaljen pomen (prim. Lk 17,22:»Prišli bodo dnevi, ko boste želeli videti enega izmed dni Sina človekovega, pa ga ne boste videli«). Gospodov dan lahko pomeni odrešenje ali pogubo in je zato, kakor parousia, veličasten ali strašen. Njegov prihod bo nenaden in za nespametne neverne, poguben; motiv je bil pogost že v Jezusovem oznanilu (prim. Lk 12, ; 21,34-36; Mt 24,43.50). Mir, ki ga omenja v tej zvezi, vara in ni isti kot v 1,1. Motiv varljivega miru srečamo v preroških knjigah (prim Jer 6,14; Ezk 13,10). 5,4-8 Zagotovilo in spodbude! Preobrat: A vi niste v temi! Gospod ne bo prišel k njim na opisan način! Izstopajo izrazi sinovi luči in sinovi teme, ki so znani iz kumranske skupnosti, ki se je imela za otroke luči in dediče Božjih obljub; prav tako pa so prisotni tudi v Jezusovem oznanilu (Mt 8,12; 13,38; Lk 10,6; 16,8; Jn 12,36); simbola luč in tema sta temelj za judovsko pojmovanje Boga in sveta. Luč odrešenja prihaja od Boga (prim. Iz 50,10); Janez govori o Kristusu kot luči (1,9; 8,12; 9, ). Tudi v prihodnje je to Pavlova pogosta tema (Rim 13,12:»Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči«). Ko Pavel omenja obrambno orožje, se verjetno naslanja na Iz 59,17:»Nadel si je pravičnost kakor oklep, čelado odrešenja na glavo, nadel si je obleko maščevanja kakor plašč, ovil si je gorečnost kakor ogrinjalo«; prim tudi Ef 6,14-17:»Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč duha, kar je Božja beseda«. Ponovno omenja tri glavne teološke kreposti: vero, ljubezen, upanje (v. 8); na zadnjem, najpomembnejšem mestu je upanje (prim. 1 Kor 13,13 je to ljubezen). 5,9-11 Temelj upanja! Jamstvo za upanje imajo (imamo) v Božjem sklepu, v njegovem namenu in zvestobi. Kristus je umrl za nas, za vse (2 Kor 5,15), za naše grehe (1 Kor 15,3), za nas grešnike (Rim 5,8), zame (Gal 2,20)! Naj bedimo ali spimo, smo z njim (v. 10)! Gre za ponovni poziv, da bi bili drug drugemu v oporo, v rast (v. 11) Vnebovzetje ali vstajenje? Povezava med vnebovzetjem živih in mrtvih v 1 Tes 4,17 in spremenitvijo živih in mrtvih v 1 Kor 15,51-52 (»Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni«), je bila dolgo predmet mnogih nasprotujočih si tolmačenj. Nekateri so trdili, da je pri Pavlu zaznati razvoj teologije od zgodnejših pisem, kjer je prisotno še močno materialistično pojmovanje življenja in spremenjenja telesa (1 Tes 4,17), do bolj poduhovljenega umevanja preobrazbe človeškega življenja, ki ga M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/

17 najdemo v 1 Kor 15. V obeh pismih Tesaloničanom gre očitno za eshatologijo prve dobe Pavlovega oznanjevanja. 4 Pomenljivo je različno pojmovanje prihodnjega življenja v treh pavlinskih tekstih: 1 Tes 4,13-18; 1 Kor 15; Flp 3,20-21). V 1 Tes 4,13-18 je močneje poudarjena kontinuiteta med zemeljskim in prihodnjim življenjem kristjanov, medtem ko ni prostora za idejo o nekem spremenjenju umrlih vernikov (»Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v nebo, naproti Gospodu«(4,16-17). Nasprotno pa je v 1 Kor 15 poudarjena radikalni preskok (diskontinuiteto) med zemeljskim in nebeškim življenjem, kar izraža s posebno prispodobo potomstva, s tipologijo Adam-Kristus in z motivi spremenitve (1 Kor 15,20-58). Predstava o prenosu umrlih in živih je zamenjana z vstajenjem, kot preobrazbo teles tako umrlih kot onih, ki bodo živi doživeli Kristusov ponovni prihod.tudi v Flp 3,20-21 poudarja radikalno preobrazbo živih in mrtvih:»naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva«. Tisti, ki zagovarjajo t.i. razvojno teorijo v Pavlovem umevanju vstajenja domneva, da je Pavel ob času pisanja 1 Tes zastopal tradicionalno judovsko eshatološko pojmovanje obujenja mrtvih, ki ne pozna neke bistvene preobrazbe. V judovskem pojmovanju vstajenja obstajajo besedila o 'pitju in zauživanju v prihodnjem času in o telesu, ki bo obnovljeno njenih nepopolnosti. Poznamo tudi apokaliptično besedilo o obnovi živih in mrtvih v njihovo zemeljsko obliko. Vse to kaže na vidik materialistične dojemanja življenja in smrti, ki pa je značilno bolj za pozno judovstvo. Toda v judovski eshatologiji srečamo posebno umevanje življenja in smrti. Za Izraelce je življenje veliko več kot bivanje, kajti vsebuje radost, zadovoljstvo, moč, varnost, blagoslov, blagostanje, skratka vse vrednote, ki jih vsebuje odrešenje. 5 Življenje je osmišljeno bivanje in se dogaja v družbi živečih na tem svetu in v odnosu do Boga. Za Izraelce je imelo življenje na tem svetu visoko vrednost. Smrt pomenila zanje velikansko izgubo, kajti takrat človek zgubi smisel življenja, ki je v stiku z ljudmi in z Bogom. Toda telesna smrt ni poguba, ampak neizbežen konec, ki čaka vsakega človeka na tem svetu. Človek se preseli v podzemlje, v šeol, ki je bivališče mrtvih, kjer predstavlja bivanje le senco prejšnjega življenja. Pomeni ločitev od živečih in izgubo odrešenjskih vrednot in odnosov, ki so dajali smisel temu življenju. Živ človek pa ima svoj najvišji smisel ravno v odnosu do Boga, kar se zrcali v spisih SZ, posebno v psalmih: samo na tem svetu človek lahko hvali Boga:»Nebesa so za Gospoda, zemljo pa je dal človeškim otrokom. Mrtvi ne hvalijo Gospoda in nihče, ki gre v podzemlje«(ps 115,16-17). Smrt ustvari prepad med človekom in Bogom, ki ga 4 Prim. Gillman,»Signals of Transformation in 1 Thessalonians 4,13-18«, v: CBQ 47 (1985), Glej P. Hoffmann, Die Toten in Christus. Eine religionsgeschichtliche und exegetische Untersuchung zur paulinischen Eschatologie, NTA 2, Münster, Aschendorff 1966, 58-61; J. Plevnik,»Poslednja resnica v 1. pismu Tesaloničanom«, v: BV 49 (1989), M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/

18 tudi Jahve ne more prestopiti. Psalmist zato pogosto prosi Boga, naj ga ohrani pri življenju (Ps 88). Judovska eshatologija si predstavlja smrt kot poosebljeno silo, ki ima neko lastno območje. Dežela smrti je grob, puščava ali ocean. Vse te lokacije pa samo večajo razdaljo od živih in znižanje življenja na zgolj bivanje. Vhod v šeol je simbolično predstavljen s polaganjem trupla v grob, pod pokrov zemlje. Vendar pa grob še ni isto kakor šeol. Kraljestvo smrti je dežela brez povratka, dežela teme in pozabljenja. Psalmist sprašuje Boga:»Mar se tvoja čuda razodevajo v temi, in tvoja milost v deželi pozabljenja?«(ps 88,13). Šeol je tudi dežela tišine, sence in nereda kajti tam»mrtvi ne hvalijo Gospoda in nihče, ki gre v deželo tišine«(ps 115,17; prim. Ps 88,11-13). Za Joba je šeol dežela brez vrnitve, mračna in polna smrtne sence ter nereda (Job 10,21-22). Za pridigarja je šeol hiša, v kateri bo prebil svojo večnost (Prd 12,5). Judovska miselnost, za razliko od grške, ne loči med sestavnimi deli človeka: med telesom in dušo koz med razpadajočo snovjo in med neumrljivim duhom. Živ človek kot tak je nerazdružljivo bitje. Namesto duše in telesa judovska miselnost govori o poduhovljenem človeku. Hebrejski izraz nefeš ne označuje nekega sestavnega dela človeka, kakor gr. psycha, ampak pomeni živ človek, človekovo življenje. Tudi smrt zadeva zato celotnega človeka. Ruah, človekova življenjska moč, ob smrti zapusti človeka in se vrne k Bogu. Toda to še ne pomeni, da se človekovo življenje nadaljuje pri Bogu, kajti takó telo kakor duša - če govorimo v oblikah grške antropologije - ob smrti izgubita kvaliteto življenja, ker delujeta le ob popolnem združenju. Človek ob smrti izgubi življenjsko moč. Sicer še nadalje biva, vendar z močno zmanjšano življenjsko močjo. Posameznik je skrčen na neko minimalno bivanje. Job pravi, da nas smrt vse naredi enake. Vendar pa celo po smrti človek obdrži svojo pripadnost narodu in poklicu (Iz 14,9). Samuel npr. po smrti še vedno nosi svojo preroško suknjo Kateheza o drugem Kristusovem prihodu Benedikta XVI: 6 Tesaloničanom, ki imajo svoje dvome in težave, apostol piše tako: "Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tako tudi tiste, ki so umrli, po Jezusu skupaj z njim pripeljal v slavo" (4,14). In nadaljuje: "Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu; nato bomo mi živeči, ki bomo ostali, obenem z njim odneseni na oblakih v višavo, Gospodu naproti, in tako bomo vedno z Gospodom" (4,16-17). Pavel opisuje Kristusov prihod, parousio, posebno živo in s simboličnimi podobami, ki posredujejo preprosto in globoko sporočilo: na koncu bomo vedno z Gospodom. To je bistveno sporočilo, onkraj podob: naša prihodnost je "bivanje z Gospodom", kot verujoči smo že v svojem življenju z Gospodom; naša prihodnost, večno življenje, se je že začelo. V 2 Tes Pavel spremeni perspektivo; govori o negativnih dogodkih, ki bodo morali nastopiti pred končnim in sklepnim dogodkom. Ne smemo se pustiti begati, 6 Benedikt XVI., 12. kateheza, 12. novembra 2008; prevedel A. Štrukelj. M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/

19 pravi, kakor da bi bil Gospodov dan po časovnem preračunavanju že čisto blizu: "Glede prihoda Gospoda našega Jezusa Kristusa in naše združitve z njim, vas prosimo, bratje, ne dajte se takoj zbegati in ne dajte se ostrašiti, ne po kakem duhu, ne po kaki besedi ne po pismu, kakor da bi bilo od nas, češ da je Gospodov dan blizu. Nikakor se ne dajte od koga premotiti" (2 Tes 2,1-3). Nadaljevanje tega besedila naznanja, da bo pred Gospodovim prihodom nastopil odpad (apostasia) in da se bo moral razodeti "človek nepostavnosti", ki ni natančneje pojasnjen, "sin pogube" (2,3), ki ga bo izročilo nato imenovalo Antikrista. Namen tega pisma svetega Pavla je predvsem praktičen. Apostol piše: "Že tedaj, ko smo bili pri vas, smo vam to naročali, da, kdor noče delati, naj tudi ne je. Slišimo namreč, da žive nekateri med vami neurejeno in nič pravega ne delajo, marveč se ukvarjajo s praznimi rečmi. Takim zapovedujemo in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj mirno delajo in jedo svoj kruh" (3,10-12). Z drugimi besedami, pričakovanje Gospodovega prihoda, parousie, ne odvezuje od prizadevanja na tem svetu, marveč prav nasprotno ustvarja odgovornost pred božjim Sodnikom glede našega delovanja na tem svetu. Prav tako raste naša odgovornost, da delamo na tem svetu in zanj. Isto bomo videli prihodnjo nedeljo v evangeliju o talentih, kjer nam Gospod pove, da je zaupal talente vsem in Sodnik bo zahteval od njih obračun, rekoč: ali ste obrodili sadove? Pričakovanje Gospodove vrnitve torej vključuje odgovornost za ta svet. Ista povezava med parousio - vrnitvijo Sodnika/Rešenika - ter našo zavzetostjo v našem življenju se javlja v drugem besedilu in z novimi vidiki v pismu Filipljanom. Pavel je v ječi in pričakuje sodbo, ki bi mogla biti smrtna obsodba. V tem položaju misli na svoje prihodnje zedinjenje z Gospodom, misli pa tudi na skupnost v Filipih, ki potrebuje svojega očeta, Pavla, in piše: "Življenje je meni Kristus in smrt dobiček. Če naj živim še naprej, to pomeni zame rodovitno delo. Kaj naj si izberem? Res ne vem. Vleče me na obe strani: željo imam, da bi odšel in bil pri Gospodu. To bi bilo veliko bolje! Toda zaradi vas je pomembneje, da ostanem pri življenju. V tem zaupanju vem, da bom živel in ostal pri vas vseh za vaš napredek in za veselje v veri, da se boste mogli v Kristusu Jezusu še bolj hvaliti zaradi mene, ko zopet pridem k vam" (1,21-26). Pavel se ne boji smrti, nasprotno: smrt namreč pomeni najpopolnejše bivanje s Kristusom. A Pavel je deležen tudi Kristusovega čutenja, ki ni živel zase, marveč za nas. Življenje za druge postane program njegovega življenja in zato kaže njegovo popolno razpoložljivost za božjo voljo, za tisto, kar bo Bog odločil. Pavel je pripravljen zlasti tudi v prihodnosti živeti na tem svetu za druge, živeti za Kristusa, živeti za njegovo živo navzočnost in tako za prenovo sveta. Vidimo, da to njegovo bivanje s Kristusom ustvarja veliko notranjo svobodo: svobodo pred pretečo smrtjo, a tudi svobodo pred vsemi napori in trpljenjem v življenju. Skratka, razpoložljiv je za Boga in zares svoboden. Preidimo zdaj, ko smo obravnavali razne vidike pričakovanja Kristusove vrnitve, parousie, k vprašanju: kakšne so temeljne kristjanove naravnanosti v zvezi s poslednjimi rečmi: smrtjo, koncem sveta? Prva naravnanost je gotovost, da je Jezus vstal, da je z Očetom, in prav tako je z nami, za vedno. Nihče ni močnejši od Kristusa, M. Matjaž, Eksegeza Pavlovih in drugih pisem (UTR+EMT) 2013/