Poklicna matura 2003 Slovenščina

Transkript

1 Poklicna matura 2003 Slovenščina Uvod: Za začetek naj razjasnim, kako sploh poteka ustni del izpita pri poklicni maturi za Slovenščino. Najprej»izžrebaš«list na katerem so vsa vprašanja, na katera bo potrebno odgovoriti. Če so vprašanja pretežka jih lahko enkrat zamenjaš (splača se menjati list z vprašanji le takrat, če je večina vprašanj pretežka in ne takrat, ko je pretežko le eno vprašanje). Menjanje vprašanj ti normalno ne sme znižati končne ocene. Po»žrebu«sledi dvajset minut priprave. Za pripravo dobiš konceptni list, na katerega je dobro, da si napišeš oporne točke z njihovo pomočjo potem poteka odgovarjanje bolj tekoče. Za pripravo pa sledi odgovarjanje na vprašanja. Najprej je potrebno prebrati delo (pesem, odlomek), ki je na listu vprašanj. Prebrano mora biti jasno, pravilno in upoštevati je potrebno ločila. Za tem sledijo vprašanja iz književnosti, ki se nanašajo na to delo. Kot zadnje pa je na listu vprašanj še neumetnostno besedilo, katerega je treba najprej prepoznat, nato pa je še nekaj vprašanj, ki se navezujejo na to besedilo (stavčni členi, zakaj besedilo ni napisno pravilno ). Spodaj napisana vprašanja so iz Šolskega centra Velenje, Poklicne in tehniške elektro in računalniške šole. Odgovori na njih pa so iz Interneta. Spodaj napisana vprašanja in vprašanja na»izžrebanih«listih niso enaka! So si pa malo podobna, je pa res, da če poznaš vse odgovore na spodnja vprašaja znaš tudi odgovoriti na vprašanja na maturi. Odgovori na vprašanja so iz Interneta, slišati pa je bilo tudi, da jih nekateri prodajajo za okoli 3000 SIT popolna neumnost, saj avtor odgovorov sploh ni napisal sam, ampak so skopirana iz spletne strani Večina odgovorov je napisana»po gimnazijsko«, torej so napisani preveč na dolgo, ter ne povedo skoraj nič o delu oz. o vsebini dela. V glavnem, dobro si je prebrati pred poklicno maturo nekajkrat te odgovore na vprašanja, vsa dela iz beril 1,2,3, ter nekaj malega o vrstah neumetnostnih besedil, pa še preleteti vse šolske zvezke od 1. do 4. letnika (če jih imaš in če je sploh kaj napisono v njih). Veliko sreče pri opravljanju poklicne mature! Avtor SNHP 2003 S.N.H.P. Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 1

2 Vprašanja: Seznam izpitnih vprašanj za ustni izpit iz Slovenščine 1. Antična književnost: časovna umestitev, grška književnost. 2. Homer: Odiseja (mit o trojanski vojni; ep, epsko) 3. Sofoklej: Kralj Ojdip (tebanski mit, antično gledališče, nastanek tragedije, pojem tragičnosti) 4. Biblija: nastanek Biblije, njena sestava, njen kulturni in literarni pomen. 5. Prilika o izgubljenem sinu (prilika). 6. Brižinski spomeniki: čas nastanka, vsebina, pomen. 7. Renesansa: oznaka obdobja; zgodovinske in kulturnozgodovinske značilnosti časa. 8. Shakespeare: Romeo in Julija (zgradba drame, prostor, čas, osebe, renesančno gledališče) 9. Protestantizem na Slovenskem 10. Proti zidavi cerkva: avtor, protestantske ideje v besedilu. 11. Na noviga lejta dan: avtor, pridiga, zgradba, baročni slog pridige. 12. Razsvetljenstvo na Slovenskem. 13. Ta veseli dan ali Matiček se ženi: avtor, začetki slovenskega gledališča, komedija, vrsta komike v drami. 14. Evropska romantika: značilnost literarne smeri, predstavniki, družbeni in kulturnozgodovinski okvir. Epika, lirika. 15. Puškin: Jevgenij Onjegin, romantično pripovedništvo, razloži pojem odvečnega človeka v romanu. 16. Romantika na Slovenskem: značilnost obdobja, splošni in kulturnozgodovinski okvir; predstavniki kulturnega življenja; pesništvo. 17. Prešeren: Sonetni venec (zgradba Sonetnega venca, motivna in tematska analiza besedil, Magistrale, akrostih). 18. Prešeren: Zdravljica (nacionalna in politi na ideja v napitnici). 19. Prešeren: Krst pri Savici (zgradba pesnitve, razloži pesniški obliki tercino in stanco, tema in ideja pesnitve) 20. Evropski realizem in naturalizem: družbeno in kulturnozgodovinski okvir in predstavniki. Pripovedništvo in dramatika. 21. Flaubert: Gospa Bovary (snov, zgodba, čas in prostor v romanu). 22. Dostojevski: Zlo in kazen: psihološki realizem; oznaka oseb, kraj in čas dogajanja v romanu. 23. ali Tolstoj: Vojna in mir. 24. Zola: Beznica (naturalizem v pripovedništvu). 25. Ibsen: Nora (vsebina drame; tezna drama in analitična tehnika) 26. Med romantiko in realizmom na Slovenskem: značilnosti obdobja, splošno- in literarnozgodovinski okvir, predstavniki, smeri in programi. 27. Jurčič: Deseti brat ( vsebina, začetek slovenskega romana, romantični in realisti in elementi v romanu). 28. Jenko: Tilka (začetki slovenske novele, značajevaka ali obraz, teme., motivi, pripovedne osebe in slog). 29. Kersnik: Agitator (zgodba, pripovedovalec) ali 30. Kersnik: Jara gospoda (zgodba, pripovedovalec) 31. Tavčar: V zali (okvirna pripoved, motivi, teme, ideja) 32. Tavčar: Visoška kronika ( okvirna pripoved, motivi, teme ideje v romanu, pojem zgodovinskega romana) 33. ali Tavčar: Cvetje v jeseni. Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 2

3 34. Jenko: Obrazi V., VII., X. ( pesništvo med romantiko in realizmom, vloga podobe v Obrazih, oblika pesmi, verz, kitica). 35. Gregorčič: Njega ni (povezava med ljudsko in umetno liriko). 36. Aškerc: Mejnik (balada, epske in dramske prvine, monolog, dialog). 37. Evropska nova romantika/ moderna : zgodovinski okvir, literarne smeri in predstavniki, motivi, ideje, snov. 38. Wilde: Saloma (poeti na drama, motivi, snov). 39. Kette: Na trgu (tema pesmi, podoknica, zvočni učinki, personifikacija) 40. ali Kette: Spomini (motivi, oblika, zgradba pesmi, metaforika). 41. Cankar: Martin Kačur (tema, ideje, osebe in zgradba). 42. Cankar: Hlapci ( tematska in idejna analiza drame, tragičnost v drami). 43. Cankar : Podobe iz sanj: Kostanj posebne sorte (pojem črtica, simbolika v črtici, motiv, ideja). 44. Župančič : Z vlakom (motivi, teme, jezik in slog pesmi) 45. ali Župančič : Duma. 46. Književne smeri v 20. stoletju. 47. Kafka: Preobrazba (tematika, groteska). 48. Slovenska književnost pred 2. svetovno vojno (družbeni in kulturnozgodovinski okvir, literarne smeri, predstavniki, zvrsti). 49. Kosovel: Otožje (občutje in podoba; jezik in slog v pesmi) 50. ali Kosovel: Slutnja (nominalni slog, impresionizem). 51. Kosovel: Ekstaza smrti (ekspresionizem, ideje in slog v pesmi). 52. Kosovel: Kons 5 (konstruktivizem v pesmi). 53. Grum: Dogodek v mestu Gogi (dramska tehnika, ekspresionisti ne in groteskne prvine). 54. Pregelj: Matkova Tina (ekspresionisti ne prvine v noveli). 55. Prežihov Voranc: Samorastniki (socialni realizem, motivi, sporočilo in slog v noveli). 56. Prežihov Voranc:Boj na požiralniku (socialni realizem, motivi, sporočilo in slog v noveli). 57. Ciril Kosmač: Tantadruj (osebe, tema, realisti ne, fantasti ne prvine, slog, barve in zvočnost) 58. Kajuh: Bosa pojdiva dekle obsorej (lirika upora, kontrasti v pesmi, ponavljanja) 59. Svetovna književnost po 2. svetovni vojni (družbeni in socialnozgodovinski okvir, literarne smeri in predstavniki). 60. Camus: Tujec (filozofija absurda v književnosti). 61. Smeri v slovenski književnosti po 2.svetovni vojni, povezave s predvojno književnostjo. 62. Menart: Croquis (intimizem v povojni poeziji, analiziraj jezik in stil). 63. Pavček: Še enkrat glagoli (bivanjska tematika v pesmi, analiziraj jezik in slog). 64. Kovič: Južni otok (iskanje idealitete, oblika pesmi). 65. Zajc: Črni deček (razloži absurd v sodobni poeziji, verz). 66. Strniša: Večerna pravljica (groteskne prvine v pesmi). 67. Makarovič: Zeleni Jurij (aktualizacija ljudske motivike). 68. Šalamun: Maline so (modernizem v pesmi, pesniški jezik). 69. Pripovedništvo po 2. svetovni vojni na Slovenskem (motivno tematske in slogovne prvine). 70. Zupan: Menuet za kitaro (vojni roman, modernisti ni pripovedni postopki). 71. Zidar: Sveti Pavel (družbenokritični realizem v romanu, jezik in slog romana) 72. Dramatika po 2. svetovni vojni na Slovenskem (moderna, tematska in dramaturška iskanja). 73. Jovanovič: Generacije (moderna slovenska satira). 74. Jančar: Veliki briljantni valček (moderna groteskna drama). Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 3

4 J E Z I K 1. URADNO VABILO 2. ZAHVALA 3. OPRAVIČILO 4. IZJAVA 5. PROŠNJA 6. POTRDILO 7. POOBLASTILO 8. JAVNO VABILO 9. ZAHVALA 10. PISMO 11. OBVESTILO 12. POROČILO 13. NOVICA 14. PREDSTAVITEV OSEBE 15. INTERVJU 16. REPORTAŽA 17. OCENA 18. POLJUDNOZNANSTVENI ČLANEK 19. BESEDILO EKONOMSKE PROPAGANDE 20. ŽIVLJENJEPIS 21. ZAPISNIK Pri razčlenitvi neumetnostnih besedil je potrebno: - prepoznati namen, temo (morebitne podteme) in bistvene podatke besedila ter razmerje med njimi, - ugotoviti okoliščine nastanka besedila, - ugotoviti besedilno vrsto po merilih za razvrščanje glede na: praktični namen, prenosnik, spodbujanje naslovnika k odzivu, razodevanje sporočevalca, izbrani krog naslovnikov, družbeno razmerje med sporočevalcem in naslovnikom, sporočilni namen, slogovni postopek, - ugotoviti vlogo besednih in nebesednih spremljevalcev pisanja oz. govorjenja, - ugotoviti pomensko povezanost povedi med seboj ter prepoznati, kako je izražena, - ugotoviti slovnično povezanost povedi med seboj ter prepoznati, kako je izražena, - ugotoviti aktualnostno povezanost povedi med seboj ter prepoznati, kako je izražena. Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 4

5 Odgovori na vprašnanja Književnostni del: 1. Antična književnost: časovna umestitev, grška književnost: Grško anticčno književnost delimo na tri obdobja: a.) Predklasično (arhaicno) obdobje. Traja od 8 st.p.n.š. do 5.st.p.n.š. Razvijejo se epika (ep) in lirika (ljubezenska). b.) Klasicno (Artiško) obdobje. Traja ob 5 st.p.n.š. do 4 st.p.n.š. razvije se dramatika (tragedija, komedija), proza (govorniška in filozofska proza). c.) Helenisticno Predstavniki grške književnosti so bili: Ajshil, Sofokles, Evripid, Aristofan. Razvila se je tudi rimska književnost, ki je bila močno povezana z grško. Njen začetek predstavlja predvsem Odisej v latinščino leta 240 pr.n.š. najpomembenjše delo rimske epike je Vergilov ep Eneida. Nastal je po zgledu Homerjevih pesnitev. Tudi rimski liriki so se zgledovali pri grških vzorih, v poezijo pa so vnašali nove motive. V dramatiki so Rimljani bolj kot tragedijo razvili komedijo. 2. Homer:Odiseja (mit o trojanski vojni;ep, epsko): Homer je bolj ali manj mitski grski pesnik, o katerem ze v antiki ni bilo zanesljivih podatkov. Predstavljali so si ga kot slepega in starega potujocega pevca - rapsoda. Sedem mest je trdilo, da je doma v njih. Kot ni znano kaj vec o njegovem življenju, tako je vprašljivo tudi avtorstvo njegovega dela. Ustvaril naj bi (na podlagi starejših izrocil) oba glavna grska epa: Iliado (o vojni med Grki in Trojanci) in Odisejo (o vracanju grškega junaka Odiseja iz Troje na rodno Itako). Zaradi nejasnosti avtorstva (ali je en pesnik napisal oba epa ali ne) se je razvilo tako imenovano homersko vprašanje. Homerju so v antiki pripisovali še tako imenovane kiklicne epe (teme v zvezi s Trojo) in pa heroicno - komicni ep Vojna žab in miši (Batrahomiomahija). Nastanek: Odiseja je verjetno nastala okrog leta 750 p.n.š. To sklepajo iz notranje zgradbe, kajti v delo so vpleteni nove dežele (Italija, S Afrika, Sicilija), ki so jih odkrili mornarji, v Grciji se razvija neka oblika demokracije (ljudski zbor), bazileosi niso vec despoti, temvec že skrbijo za blagor svojih ljudi, vse te spremembe pa so se zgodile nekje v tem casu. Zgradba: Odisejo sestavlja 24 spevov, od katerih jih prva polovica opisuje Odisejeve blodnje (nastali so po mitu o potovanju v Had) in to je motiv junaka, ki prodre na svet mrtvih in se vrne iz njega, druga polovica pa opisuje Odisejevo trplenje na domacem otoku. Njen motiv je mornar, ki se po dolgih blodnjah vrne domov v trenutku, ko se njegova žena skoraj ponovno poroci. V Odiseji notranji cas ni vec linearen, temvec je najprej opisanih 33 dni od prvega zasedanja bogov do Odisejevega pripovedovanja pri Faiakih, nato opisujuje Odisej svoje dogodivšcine, ki se niso bile povedane, potem pa je opisanih še zadnjih 7 dni. Opis oseb: Odisej je pameten, zvit, ve kaj hoce, najprej si polozaj ogleda, nato udari, veseljaci le ce je preprican, da je na varnem; Evrilohos pooseblja Odisejeve tovariše; je nepremišljen, zavida Odiseju njegovo cast in razum, ko zmaga, se umakne na varno; Penlopa pooseblja zvesto ženo; noce se porociti z drugim, ceprav ni že 20 let videla svojega moža; Telemah pooseblja nekoga, ki nekaj išce, kar se ni nikoli videl, a upa, da bo našel; je pripravljen da takoj unici vse hudubno-snubce; Kirka - carovnica je hinavska, zahrbtno škoduje vsakemu, ki je šibkejsi od nje, z mocnejsim pa se takoj resnicno spoprijatelji; Kalipsa - nimfa s silo zadržuje Odiseja dalec od doma, vendar ga ne uspe prepricati, naj se poroci z njo, ceprav mu ponuja nesmrtnost, vecno mladost in bogastvo; Polifem - Kiklop napade vsakogar, kogar vidi; Antinoos - voditelj snubcev odkrito pokaže, kar misli, vcasih se zamisli nad storjenimi dejanji; Evrimahos - snubec se posmehuje vsemu, zahrbten, hinavski; Tejrezij - vedez pooseblja zmago razuma nad smrtjo; Zacetek: Ko so Grki porušili Trojo, si je Ajas prisvojil Atenino svecenico Kasandro, zato so se bogovi razjezili na Grke od katerih se jih je nekaj po dolgih mukah vrnilo domov, ali pa se sploh niso. Vsebina: Ko je Odisej s svojimi 12 ladjami zapustil ruševine Troje, je mimogrede zavil v Tracijo in tam zasedel mesto Kikonov, Ismaru. Tam se je predolgo zadržal, tako da so mu Kikoni okrepljeni s svojimi zavezniki pobili 70 mož preden se je lahko umaknil. Nato je prispel do S Afrike, do dežele Lotofagov, ki so jedli lotosove sadeže. Potem je prispel do Sicilije do Kozjega otoka, kjer so se oskrbeli s kozjim mesom, in preiskal še deželo Kiklopov, kjer ga v svoji luknji zadržal Kiklop Polifem, Pozejdonov sin, ki mu je požrl 6 ljudi, preden ga je Odisej oslepil. Za to dejanje si je nakopal Pozejdonovo jezo. Odisej je sedaj prispel k Eolu, bogu vetrov, kjer ga je ta najprej pogostil, nato pa mu je dal meh v katerega je zaprl vse škodljive vetrove, Odisejevi tovariši pa so ga odprli, in tako jih je nastali vihar vrgel nazaj na Eolov otok, ta pa jih je pregnal. Pripluli so do otoka Telepolosa, kjer so prebivali ljudožerci Lajstrigoni. Ti so s kamenji unicili vse ladje razen Odisejeve, ta pa jih je prispeljala na otok Ajajo, kjer je prebivala carovnica Kirka. Ta je najprej zacarala nekaj mornarjev v svinje, Odisej pa ni mogla, ker je bil zašciten s carobno korenino moli. Na njegovo željo jih je nato spet spremenila v ljudi. Pri Kirki so ostali eno leto, nato pa so odšli k enemu od vhodov v Had vprašat mrtvega vedeža Tejrezija za pot domov. Po njegovih navodilih so se vrnili h Kirki in nato mimo siren (sredozemska medvedica) ter Scile in Karbide (preliv Italija - Sicilija) prispeli do otoka, kjer so se pasla goveda soncnega boga Helija. Vihar jih je tako dolgo zadrževal na otoku, da jim je pošla vsa hrana in so pojedli nekaj goved. Za kazen jim je poslal Zeus nevihto, v kateri se je potopila ladja in vsi Odisejevi spremljevalci, on sam pa se je na jamboru uspel prebiti mimo Karibde. Naplavilo ga je na otok Ogigijo, kjer je prebivala nimfa Kalipso. Ta ga je nato 7 let zadrževala kot moža, nato pa ga je na ukaz bogov morala pustiti, da je odplul na splavu. Presenetil ga je Pojzedon, ki mu je potopil splav, rešila pa morska nimfa, ki mu je dala nepotoplivi šal, ki ga je nato Odisej cez ramo vrgel v morje, ko je priplaval na otok Krf, kjer so prebivali Faiaki. Pred mesto ga je privedla kraljeva hcerka, nato pa je sam prišel do kralja, ki ga je pogostil. Odisej je nato naslednji dan zmagal na tekmovanju v metanju diska, se odkril in pripovedoval svoje dogodivšcine. Cez dva dni so ga Faiaski mornarji izkrcali na Itaki skupaj z zakladi, ki so mu jih dali, Pozejdon pa se jim je masceval in jim ladjo spremenil v skalo. Odisej je svoje zaklade skril, Atena pa ga je spremenila v starca, tako da ga nihce ne spozna. Nato se je odpravil k svojemu svinjskemu pastirju Evmajosu, kjer je ostal tri dni. Medtem se mu je pridružil njegov sin Telemah, ki je bil medtem v Ferah in Šparti, kjer je poizvedoval po svojem ocetu. Odisej se mu da spoznati, nato pa se loceno napotita v palaco. Med potjo brcne Odiseja njegov kozji pastir Melantej. V palaci Odiseja žalijo snubci, on pa premlati beraca Irisa, ki ga napade. Zvecer se hoce z njim pogovoriti njegova žena Penelopa, vendar jo zavrne. Ko mu umiva noge njegova stara služabnica, ga spozna. Naslednji dan se Odisej udeleži tekme z lokom, ki ga nihce ne more napeti, in izstreli puscico skozi 12 sekir. Razkrije se svinjskemu in govejemu pastirju, nato pa z njima in s svojim pobije vseh 108 snobcev, 12 hudobnih služabnic in kozjega pastirja. Spozna ga njegova žena. Naslednji dan odide na posestvo svojega oceta in se mu pokaže. Skupaj s svojimi služabniki pobije nekaj upornih mešcanov, nato pa naredi Atena na Zevsov ukaz premirje. Zakljucek: Odisej se je v svoji starosti po napotkih vedeža Tejrezija napotil na celino, da bi se spravil s Pozejdonom. Tako dolgo je hodil z veslom na rami, dokler ni prišel med ljudi, ki niso vedeli za morje. Tam se je porocil s kraljico Tesportijancev in tam ostal, dokler ni njegov sin odrasel. Nato se je vrnil na Itako, kjer ga je po nesreci ubil njegov sin, ki ga je imel s Kirko. Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 5

6 Ep je pripoved, pripovedovanje, svoj čas je bil ep najznamenitejša pripovedna književna vrsta, verificirana ter pogosto zelo nadrobna pripoved o usodnih dejanjih in bojih velikih junakov in bogov. V stoletjih se je spreminjal, saj poznamo npr. tudi ljudski ep, živalski ep, religiozni ep. V 19. stoletju se je ep dokončno umaknil romanu. Glavne značilnosti: ritmična vezanost (enakomeren verz), privzdignjen jezik in slog, praviloma velik obseg. V antiki je že zgodaj dosegel vrh s Homerjevo Iliado in Odisejo; v rimski literaturi je po grškem zgledu nastal umetni ep (Vergilova Eneida); v srednjem veku germanski junaški ep: najprej pri Anglosasih (Beowulf), nato Francozih (Pesem o Rolandu), Spancih (Pesem o Cidu), Nemcih (Pesem o Nibelungih); v visokem srednjem veku se je ep razvil v obliko verznega viteškega romana; poseben primer je primer religiozno alegoričnega epa (Dantejeva Božanska komedija); v renesansi viteški ep (Boiardo, Ariosto); nacionalno ali krščansko zgodovinski ep (Tasso); v baroku zadnji vrh Miltonov Izgubljeni raj; v 18. stoletju razpadanje epske forme, krajši idilični ep (Goethejev Herman in Doroteja), v romantiki drugačne oblike daljših pesnitev. Epski slog v odiseji: Glavna slogovna značilnost Homerjevih epov je epska širina, ki botruje tudi obsegu pesnitev. Epsko širino ustvarjajo podrobni opisi, številni okrasni pridevki, obsežne in pogoste primere, ponavljanja, govori in dvogovori. 3. Sofoklej: Kralj Ojdip (tebanski mit, antično gledališče, nastanek tragedije, pojem tragičnost: Tragedije so izvajali na prostem v obsežnih gledališčih (amfiteater), v katerih je bilo prostora tudi za gledalcev. V sredini je bil polkrožen prostor, plesišče (orchestra), namenjen zboru. Orchestra je bila na na eni strani zaključena z odrsko stavbo (skene), na drugi pa s prostori za gledalce. Prednji del odrske stavbe se je imenoval proskenion, na njem so namestili kulise. V grški tragediji je imel zelo pomembno vlogo zbor, ki je plesal, pel, komentiral dogajanje, se veselil prijetnega in obupaval nad zlim. V dogajanje je vnašal lirsko razpoloženje. Igralci so bili samo moški in so igrali tudi ženske vloge. Nosili so maske in dolge halje, na nogah so imeli koturne. Oder je bil prazen, brez rekvizitov. Nastanek tragedije ni popolnoma pojasnjen, verjetno pa izhaja iz obredov v čast boga Dioniza, pozneje pa so temeljna snov zgodbe o mitoloških herojih. Tragedijo je opredelil Aristotel v svoji znameniti Poetiki: gre za pretresljive dogodke iz grške mitologije, največkrat z žalostnim izidom, ko se junakova usoda iz sreče obrne v nesrečo. Pri tem naj bi gledalec občutil neko notranje očiščenje ali katarzo (sprva pretresenost, ki ji sledi pomiritev ob dojetju usodnih dogodkov, ki jih človek lahko prenese ). Značilnost tragedije je tragičnost, ki nakazuje brezizhodnost človeka v neki situaciji. Gre za okoliščine, ki onemogočajo, da bi človek veroval v najvišje smotrne zakonitosti v sebi in svetu. Osnovni gibali tragedije sta tragične situacija in tragični značaj (npr. tragična strastnost). Za grško dramatiko je značilna enotnost kraja, časa in dogajanja, pa tudi oseb. Tragedija je imela strogo zgradbo: zasnova (predzgodba), zaplet, vrh, razplet, razsnova (pozgodba). Zgodba se razvija pred gledalci (sintetična tehnika), za razumevanje pomembne informacije iz preteklosti pa posreduje zbor (analitična tehnika). Sofokles je v času svojega ustvarjanja precej spremenil potek gledališke igre: - uvedel je 3. igralca, kar je povečalo razgibanost - povečal je zbor z 12 na 15 igralcev - zrahljal je okvir tragedije (prej vse 3 tragedije na isto temo, zato razvlečenost, zdaj zgoščenost in s tem globlji učinek). Tebanski mit (predzgodba tragedije Kralj Ojdip). Kralj Laos je bil kralj v grških Tebah. Prerokovano mu je bilo, da ga bo ubil lastni sin. Ko mu je `ena Jokasta rodila sina, sta ga izro~ila pastirju, češ naj ga izpostavi zverem. Pastirju se je otrok smilil, zato ga je predal korintskemu pastirju, ki je otroka odnesel na korintski dvor. Ojdipa je posvojil vladarski par. Ko je Ojdip odrasel, se je šel v preročišče Delfe pozanimat o svoji usodi. Izvedel je, da bo ubil očeta in se poročil s svojo materjo. Da se prerokba ne bi uresničila, je odšel v tujino. Na nekem razpotju je naletel na kralja Laja s spremstvom in v prepiru ubil vse razen nekega slu`abnika. Pred Tebami je tedaj razsajala pošast Sfinga in ubila vsakogar, ki ni rešil njene uganke. Začasni tebanski vladar Kreon, Jokastin brat, je obljubil zmagovalcu tebanski prestol in kraljico Jokasto za ženo. Ojdip je Sfingino uganko razrešil in prerokba se je v celoti izpolnila. Z Jokasto je imel štiri otroke. sina Eteokla in Polinejka ter hčeri Antigono in Ismeno. Anticno gledališce: Ker grško gledališce zaradi preproste zgradbe ni dopušcalo scene in prekinitve dejanja so se morale klasicne drame poleg enotnosti dejanja obdrzati še enotnost kraja in casa, kar pomeni, da se je moralo dejanje odigrati na istem mestu in je lahko trajalo le toliko casa kot je trajalo v resnici. Grki so pisali ode, himne, ljubezenske in vinske pesmi. Te pesmi so izvajali ob spremljavi na brenkala in pihala. Precejšni del pesmi je izvajal zbor, ki je pel in plesal. Sofokles : Sofokles je bil sin premoznega atenskega orožjarja. Deležen je bil najboljše izobrazbe in vzgoje. Že zgodaj, pri tridesetih, se je uveljavil kot dramatik, v mlajših letih je nastopal tudi kot igralec. Nasploh je bil ljubljenec atenskega obcinstva. Ker je bilo predvajanje dram tedaj tekmovalnega znacaja, velja pridati, da je prejel 24-krat prvo nagrado, veckrat drugo, nikdar pa tretje. Opravljal je tudi pomembne in castne politicne funkcije. Živel je v razcvetu atenske demokracije (Periklova doba) in ni docakal njenega konca. V zakonu kralja Laiosa in njegove žene dolgo ni bilo otrok. Naposled se je le odlocil, da bo povprašal deljske preroke za nasvet. Ti mu odvrnejo naj raje ostane brez otrok. Prerokovali so mu, da ce njegova zena Jokasta rodi sina, bo ta ubil lastnega očeta.kljub svarilu prerokov, je njegova žena rodila Laiosu sina. Ker se je bal, da bi se napoved uresnicila, je otroka dal svojemu pastirju z narocilom, naj ga na planini Kitairon izpostavi divjim zverem. Pastirju pa se je dete zasmililo, zato ga ni izpostavil zverem, ampak ga je dal pastirju, ki je živel na planini. Ta ga je odnesel na dvor svojega gospodarja, korintskega kralja Poliba. Kralj Polib je bil brez otrok, zato je dete posvojil in mu dal ime Oidipus (oteklo-nog). Tako je Oidipus odrašcal na korintskem dvoru in po pameti ter bistroumnosti prekašal vse vrstnike. Nekega dne, ko je bil zmerjan z besedo 'zmene' in od staršev ni dobil odgovora na to besedo, se je odlocil, da pojde v Delfe. Hotel je izvedeti od kod v resnici prihaja. Preroki mu niso hoteli povedati kdo je, ampak so mu odgovorili, da bo nekega dne ubil lastnega oceta in se porocil s svojo materjo. Od tega dne dalje se je izogibal korintske dežele, mislec, da sta tamkajšnji kralj in kraljica njegova starša. Takrat pa je v Delfe potoval tudi Laios. Na ozkem razpotju je naletel na popotnika. Med njima je prišlo do pretepa, v katerem je pod popotnikovo gorjaco umrl Laios. Ta popotnik pa ni bil nihce drug kot Oidipus. Prvi del prerokbe se je uresnicil. Thebe je zadela huda nesreca. V deželo je prišla Sfinga. V deželi je umorila vsakogar, ki ni rešil njene uganke (uganka: kaj je to: najprej leze po štirih, nato hodi po dveh, nato pa po treh - clovek - kot otrok leze po vseh štirih, nato hodi po dveh nogah in ko je star hodi s pomocjo palice, kar pa je tretja noga). Tebanci so rešitelju ponujali vladarski prestol in kraljico. Ko je prišel v Tebe Oidipus, je resil uganko in postal tebanski kralj. Žena, ki je bila v resnici njegova mati, mu je rodila tiri otroke. Cez nekaj let je v Tebah izbruhnila kuga, ki jo je poslal Apolon, ker je v mestu živel morilec kralja Laia. Ojdip je zacel iskati storilca in narocil naj ga izženejo. Kmalu je odkril, da je on morilec Laios-a in da se je porocil z lastno materjo. Jokasta se je obesila, Ojdip pa se je sam oslepil. Slepi Ojdip zapusti s svojo hcerko Tebe in pristane v Kalanas, kjer tudi ostane. Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 6

7 4. Biblija: nastanek Biblije, njena sestava, njen kulturni in literarni pomen: Biblija (grs. ta biblia = knjige) je skupno ime za hebrejsko oziroma judovsko (t.i. Stara zaveza) in kršcansko (t.i. Nova zaveza) versko knjigo (Sveto pismo). Judje sprejemajo kot sveto samo Staro zavezo, kristjani pa obe. Stara zaveza je pisana v glavnem v hebrejšcini, delno aramejšcini, Nova zaveza pa je pisana v gršcini, ki je kršcanstvu omogocila, da je iz judovske sekte postalo mednarodna vera v helenisticnem svetu. Dokoncno oblikovanje judovske biblije v urejen sistem je potekalo vec stoletij (od 7. stol. pr. n. st. do 1. stol. n. st.). Nova zaveza je nastajala v prvih stoletjih nasega štetja, dokoncno cerkveno potrjeno obliko pa je dobila šele okoli leta 400.Tako Stara kot Nova zaveza sta razdeljeni v vec delov oziroma knjig. Štetje teh knjig se veckrat razlikuje. Po judovskem štetju je starozaveznih knjig 22 (ali tudi 24 ali celo 27). Knjig v Novi zavezi pa je 27. Po ekumenski izdaji Biblije je starozaveznih knjig 48 (ali 46). Glavna delitev Stare zaveze: Zakoni (Peteroknjizje = 5 Mojzesovih knjig), Preroki, Spisi. Glavni deli Nove zaveze so: Evangeliji (4), Apostolska dela, Pisma in Razodetje (Apokalipsa). Hebrejske in kršcanske verske spise, ki zaradi raznih razlogov niso bili sprejeti v Biblijo, imenujemo apokrife (grš. skrivne, tajne). Prevod hebrejske Biblije v gršcino (3.-2. stol. pr. n. st.) imenujemo Septuaginta (lat po izrocilu je bilo toliko prevajalcev). Kljucni vzorec Biblije za srednji vek pa je postal Hieronimov prevod v latinšcino konec 4. stol. n. st. imenovan Vulgata (lat. ljudska, splošna). Biblija je bila že zgodaj prevedena tudi v razlicne vzhodne jezike (npr. koptšcino, armenšcino, gruzinšcino), v evropske jezike pa v glavnem šele po nastopu reformacije v 16. stoletju. Prva slovenska izdaja Biblije je delo Jurija Dalmatina (1548). Biblija nima le verski ali moralni, marvec tudi zgodovinski in književni pomen. Vsebuje prozo (bajke, pripovedke) in poezijo. Izrazita zvrst biblijske poezije je psalm (grs. psalmos = pesem, peta ob spremljavi strun). Knjiga psalmov obsega 150 pesmi. Nastajale so od 10. do 2. stol. pr.n.št. Skoraj polovica psalmov je izrocilo pripisovalo kralju Davidu (živel okoli leta 1000 pred n.št.), vendar je avtorstvo negotovo. Sicer so psalmi pretežno hvalnice Bogu ali tudi žalostinke, izražujoce clovesko trpljenje. Dolžina psalmov je razlicna. Znacilni so številni nagovori in ponavljanje (t.i. paralelizem clenov). 5. Prilika o izgubljenem sinu (prilika): Rekel je tudi: "Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!' In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je zacel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu mešcanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožici, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihce ni dal. Šel je vase in rekel:,koliko najemnikov mojega oceta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote gnijem! Vstal bom in pojdem k svojemu ocetu in mu porecem: Oce, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem vec vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!' In je vstal ter šel k svojemu ocetu. Ko pa je bil še dalec, ga je njegov oce zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: Oce, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem vec vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' Oce pa je velel svojim služabnikom:,brž prinesite najboljše oblacilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in cevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.' In so se zaceli gostiti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je približeval hisi (ko je odšel domov), je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.' Ujezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oce je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je ocetu odgovoril: 'Glej, toliko let ti sluzim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozlica, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.' On pa mu je rekel:, Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.'" PRILIKA ALI PARABOLA Parabola je izrazito poučna zgodba v verzih ali prozi. Ne podaja pa preprostih navkov, kakor basen, ampak kako vzvišeno moralno resnico ob primeri vzeti iz vsakdanjega življenja ali tudi ob izmišljeni zgodbi. Veliko vlogo ima parabola v moderni literaturi (Kafka, Brecht). Prešeren: Orglarček. 6. Brižinski spomeniki: čas nastanka, vsebina, pomen: Brizinski spomenii so najstarejsi ohranjeni zapis slovenskega jezika in najstarejsi slovanski tekst napisan v latinici. Nastali so okrog leta 1000 na Koroskem. Nasli so jih leta 1803 v skofijski knjiznici v bavarskem mestu Freising (Brizinj), po katerem se tudi imenujejo, danes pa so shranjeni v drzavni knjiznici v Minchnu. Vsebujejo dva obrazca splosne spovedi (1. in 3. spomenik), ki so ju molili verniki skupaj v cerkvi in pridigo o grehu in pokori (2. spomenik), ki jo je govoril duhovnik zbranemu ljudstvu. Nastali so med 972 in 1039, na ozemlju okoli Vrbskega jezera. Dva duhovnika sta jih vpisala v rokopis freisinskega skofa. Teksti niso izvirni, ampak prevedeni po latinskih in nemskih predlogah. Rabili so jih nemski duhovniki pri svojem delovanju med Slovenci, kajti po sklepu Karla Velikega je morala duhovscina moliti v ljudskem jeziku - v razumljivem govoru. Jezik brizinskih spomenikov je slovenscina v svojem zgodnjem obdobju, se brez narecnih posebnosti in v starovisokonemski pisavi karolinski minuskoli. Izraza se srednjeveski liturgicni slog; znacilno zanj je, da postavlja pridevnik za samostalnik - inverzija (ded nas, narod cloveski), da pozna stopnjevanje, mnogovezje itd. Iz besednaga zaklada pa vidimo, da je bilo poganstvo tedaj med Slovenci se zivo. Najpomembnejse od treh besedil je pridiga o grehu in pokori. To je nagovor duhovnika, ki podaja krscanski navk o grehu in zvelicanju. Najprej razlozi, da je zaradi Adamovega izvirnega greha prisla nad clovestvo vrsta nesrec, predvsem skrbi, bolezni in smrt. Opomni, da se je treba odpovedati pregreham tatvine, umora, krivih priseg in sovrastva, da bi dosegli zvelicanje; za zgled postavi krscanske mucence in svetnike, ki so opravljali dobra dela. Konca s pozivom h kesanju; cloveka caka bozja sodba, ce je opravljal slaba dela, bo pogubljen, ce pa je delal v zivljenju dobro, bo zvelican. Pridiga je verjetno nastala po zgledu pridig, kakrsne so bile v navadi takrat v Z Evropi. Nekatere jezikovne znacilnosti kazejo na zvezo s staro cerkveno slovanscino in na sorodnost z drugimi slovanskimi jeziki. Vendar imamo opravka s slovenscino, kakrsna je ocitno bila v svojem zgodnjem obdobju. Prva sta jih izdala P.I. K ppen in A.H. Vostokov leta 1827, nato J. Kopitar leta 1836 v knjigi Glagolita Clozianus, leta 1937 sta jih izdala F. Ramovs in M. Kos, leta 1968 pa J. Pogacnik in R. Kolaric. 7. Renesansa: oznaka obdobja;zgodovinske in kulturno zgodovinske značilnosti časa: Renesansa (preporod) je nadaljevala zavestno, kar je delal humanizem se nezavedno. Renesansa je obdobje ob koncu srednjega in zacetku novega veka, ko se je z razvojem kapitalizma, z nastankom velikih drzav, novih velikih odkritij, nastankom velikih nacionalnih drzav in zacetki kolonializma kultura osvobodila religioznih in cerkvenih vezi srednjega veka. Clovek je zdaj sredisce stvarstva. To je t.i. NOVOLATINSKA KNJIZEVNOST. Renesansa je zacela vrednote anticne kulture vsebinsko in oblikovno posnemati v umetnosti: v pesnistvu, slikarstvu, kiparstvu in stavbarstvu. Renesancni umetniki prikazujejo clovesko fizicno in duhovno lepoto. Renesansa goji kult cutnih uzitkov, obcuduje svobodni cloveski razum, vrednost posameznika, znacilen je kult prirode in harmonije sveta. Vse, kar je tem vrednotam nasprotovalo, so razglasili za mracen ostanek srednjega veka. Priljubljena pesniska oblika je bil sonet. Renesansa se pojavi najprej v Italiji ze sredi 14. stoletja (zgodnja renesansa - Petrarca, Boccaccio), vrh doseze okoli leta 1500 (visoka renesansa - epik Ludovico Ariosto in zgodovinar ter politik Niccolo Machiavelli ), po letu 1550 pa upada (pozna renesansa - epik in Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 7

8 dramatik Torquato Tasso). V ostalih evropskih dezelah je nastala pozneje: Francija, Spanija, Anglija, Nemcija, samo za kratek cas je bila renesanca tudi na jugoslovanskih tleh - Dubrovniska renesansa. Zametke renesancne knjizevnosti najdemo ze v srednjem veku. Smeri v renesansi so lirika (Petrarca, Shakespeare), dramatika, roman (Shakespeare), epika (Dante - Bozanska komedija), novelistika (Boccaccio - Dekameron). Renesansa kaze uzivanje zivljenja z zvijacami, prevarami. Kljub temu je na renesancno knjizevnost vplivala se srednjeveska knjizevnost, kajti renesancni umetniki so segali po snov in motive v srednjevesko literaturo. Za Dantejem, ki je bil se srednjeveski clovek, a mu je antika pomagala ustvarjati novo podobo sveta, sta v zgodnji renesansi nastopila Petrarca in Boccaccio. Renesancni umetniki pa so bili se slikarji Leonardo da Vinci, Michelangelo Buonarroti, arhitekti Michelangelo. Znamenit je zgodovinar Machiavelli, ki je dokazal potrebo, da se Italija zedini. 8. Shakespeare: Romeo in Jujija (zgradba drame, prostor, čas, osebe, renesančno gledališče): William Shakespeare je najvecji renesancni dramatik in eden najvecjih dramatikov sploh. Rodil se je v Stratfordu on Avon v druzini posestnika, solal se je v rojstnem kraju, se ze leta 1582 porocil in imel troje otrok. Leta 1585 je odsel v London, tu je ostal kot dramatik in igralec. Bil je solastnik gledalisc Globe in Blackfriar Theatre. Leta 1610 se je umaknil v rojstno mesto, si kupil posestvo in tu umrl. Pokopan je v stratfordski cerkvi. O njegovem zivljenju in sebi nimamo podrobnejsih podatkov. Shakespeare je pisal liriko (sonete), epiko (pesnitvi Venera in Adonis, Rop Lukrecije) in vse dramske zvrsti. Pripisujejo mu 37 dram, vendar pa je avtorstvo pri nekaterih dvomljivo. Kot se je ob Homerju sprozilo homersko vprasanje, se je ob Shakespearu shakespearsko. Bistvo tega vprasanja je mnenje, da pisec Shakespeare ni igralec Shakespeare, pac pa neka druga oseba, ki iz dolocenega razloga ni izdala svojega imena. Med nadomestnimi osebami so: znani filozof Francis Bakon, lord Rutland, grof Derby, grof Oxford in Shakespearov sodobnik dramatik Christopher Marlowe. Drame delijo na vec skupin: kraljevske drame - historije (10): Henrik 6, Richard 3, Richard 2, Kralj John, Henrik 4, Henrik 5 in Henrik 8, ki je sporen. V teh dramah stoji Shakespeare na strani reda, ki ga poosebljajo dobri kralji, nasproti silam kaosa in nasilja, poosebljenega v zlih vladarjih in fevdalcih. Izid boja je optimisticen; komedije (8): Komedija zmesnjav, Ukrocena trmoglavka, Ljubezni trud zaman, Sen kresne noci, Vesele zene winsdorske, Mnogo hrupa za nic, Kar hocete, Konec dober, vse dobro, Kakor vam drago; tragikomedije: Troilus in Cressida, Dober konec vse povrne, Milo za drago. Vecina teh komedij obsega sestavine tudi drugih dramskih tipov - tragikomedije, pastoralne igre, farse, resnobne mescanske drame; tragedije (10): Tit Andronik, Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, Antonij in Kleopatra, Korolian, Timon Atenski. Bistvena znacilnost tragedij je, da prikazujejo propad pomembne kraljevske ali plemiske osebe, ki postane zrtev lastnih naravnih, znacajskih in individualnih tezenj. Izid je pesimisticen. Snov je najveckrat vzeta iz rimske zgodovine, iz srednjeveske angleske, danske in skotske preteklosti, deloma iz italijanskih novel. Romance: Cymbeline, Zimska pravljica, Vihar, Beneski trgovec. Zasnovane so na igrah, novelah in pripovedih drugih avtorjev, napol pravljicne, v izidu optimisticne. Njegovo dramsko ustvarjanje lahko razdelimo na tri obdobja: zgodnje, srednje in pozno. V prvem so nastale komedije, skoraj vse zgodovinske igre in zgodnje tragedije. Drugo obdobje je cas nastanka velikih tragedij. V tem obdobju so nastale tudi t.i. problemske igre, med katerimi je najboljsa komedija Kakor vam drago. Svoj naziv so dobile zato, ker je v zvezi z njimi odptih vec vprasanj in problemov. Velike tragedije so sad dramatikove zrelosti in jih odlikujejo globina misli in odlicno upodobljeni znacaji. V zadnjem obdobju ustvarjanja je Shakespeare pisal vecinoma tragikomedije, resne igre s srecnim koncem. Oblika Shakespearovih dram je dokaj svobodna. Znacilno je mesanje tragicnih in komicnih sestavin v posameznih igrah. Pripisujejo mu izjemno sposobnost, da clovesko osebnost ne kaze samo iz enega zornega kota, poenostavljeno na eno samo strast, znacajsko lastnost, ampak vedno kot dinamicen preplet mnogih protislovnih potez. Opisuje ljudi silnih custev in plemenitih misli ter odlocnih dejanj. Shakespearova dramatika predstavlja vrh evropske renesancne knjizevnosti, vendar je opaziti ze odmik od renesanse, k baroku in manierizmu. Gledalcem je ponudil igre z najrazlicnejso tematiko in najrazlicnejsimi razpolozenjskimi stanji. Njegova dela so ohranila trajno veljavo, ker v njih s taksno umetnisko mocjo prikazal politicno, druzbeno in dusevno zivljenje svojega casa. Znacilno je mesanje tragicnih in komicnih sestavin v posameznih igrah. Shakespearova umetnost: Za vsebinsko osnovo svojih dram je Shakespeare uporabljal stare igre; njegova izvirnost in umetnost je v: dovršenih oznakah besed stopnjevanju in popušcanju napetosti odkrivanju bistva v zivljenju ustvarjanju razpolozenja slogu Shakespeare je svoje drame pisal v vezani besedi - v BLANKVERZU (jambski enajsterec ali deseterec brez rime) Kompozicija drame pri Shakespearu: (prostor cas in osebe) a.) Francosko klasicisticno gledališce je po zgledu antike uzakonilo 3 ENOTNOSTI: DEJANJA, KRAJA, CASA DEJANJA: dramsko dejanje tvori en sam glavni dogodek KRAJA: je eno samo, nespremenjeno prizorišce à strogo urejena in jasna dramska kompozicija. CASA: dramska zgodba se je morala zgoditi v casu enega dneva b.) Shakespeare pa se teh pravil ni drzal à vecje število oseb, obseznejše besedilo, Shakespearu je eno glavno dejanje premalo; okrog osrednjega dejanja zaplete še nekaj stranskih, nedeljivo povezanih z glavnimi osebami. Prizorišce se pri njem od prizora do prizora spreminja (pri Hamletu 20x) Enotnost casa Shakespeare ne pozna (dramska zgodba traja tedne, mesece) Monolog: Je oblika govora, izpoved; izrazit element notranjega dejanja, junakovih neposrednih odzivnosti na svet okoli sebe in v samem sebi. Shakespeare je monolog uporabil kot JUNAKOV PSIHOLOŠKO ZAPOVEDNI GOVOR. Hamlet 3 od vseh verzov izgovori v monologih (neodlocnost, omahljivost, osamljenost, izlocenost iz druzbe) Hamletov monolog: Hamletov monolog iz zacetka 3. dejanja "Biti, ne biti" (obstajati, ziveti, ne obstajati, umreti) Razlicne interpretacije: a.) monolog kot razmišljanje o samomoru b.) monolog kot razmišljanje o smrti sploh c.) razglabljanje o smiselnosti clovekove akcije Renesancno gledalisce: Elzabetinsko gledališce: Shakespeare je pisal drame za gledališce svoje dobe - elizabetinsko gledališce. V tem gledališcu, katerega obcinstvo so bili mešcani, so bile priljubljene igre z napetimi prizori mucenj, dvobojev, umorov, spletk in ljubezni - snov je morala gledalce pretresti in ganiti z grozo in lepoto. To gledališce ni poznalo scene in kulis; imelo je le sleherne odrske rekvizite. Vse dogajanje je bilo osredotoceno na tekst in igralce. Igrali so samo moški. Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 8

9 Shakesparovo gledališce: Igre so predvajali na razlicnih krajih in sicer v zaprtih prostorih in na prostem na trgih in vrtovih od sredine stoletja pa na gostilniških dvorišcih. Tedanje gostilne so imele ponavadi prostorno gledališce, okoli njega pa so bile 1 ali 2 nadstropne hiše z balkoni. Gledališka skupina je na dvorišcu postavila oder, gledalci pa so sedeli okoli njega ali pa na balkonu. Gledališca, ki so jih zaceli graditi kasneje so to gostilniško zasnovo ohranile. Vecina gledališc je bila okrogle ali osmerokotne oblike s tremi vrstami balkonskih sedezev, v sredini pa je bilo dvorišce s pokrovom, ki je sluzil za prihod vešcih sil. Oder je bil 1m dvignjen od tal in je segal globoko v dvorišce, tako da so ga gledalci lahko obdajali iz treh razlicnih smeri. Zadnja stena je imela dvoje ali vec vrat za prihod in odhod igralcev. Na zadnjem delu je bil tudi balkon, ki je bil namenjen za prizora na oknu. Podatke in kraj dogajanja so gledalci izvedeli iz besedila. Tudi svetlobnih efektov se niso posluzevali, vendar so se posluzevali z zvocnimi ucinki. Dvorišce in oder sta bila brez strehe in predstave so se zacenjale zgodaj popoldne. Njihovi kostumi so bili zelo razkošni. Shakespeare svoje drame ni delil na dejanja in znacilno za njega je da je uporabljal sinteticno dramsko tehniko. Dramsko dogajanje se je v celoti razvijalo na odru, le malo je bilo dogodkov, ki so bili postavljeni v preteklost. Delo: Romeo in Julija (Avtor: Shakespeare) Dogajanje se odvija v italijanskem mestu Veroni v 5 dneh. Dvoje veronskih plemiskih druzin, Montegovi in Capuletovi, je sprtih na zivljenje in smrt. Pobijajo se, kjer se le srecajo. Romeo iz druzine Montegovih se vendarle vtihotapi na ples h Capuletovim, sreca domaco hcer Julijo in zaljubita se na prvi pogled. Bil je prevzet od lepote 14-letne Julije. Vzplameni velika ljubezen, ki je prav nic na svetu ne more zadrzati, niti sovrastvo med druzinama ne. Znamenita je balkonska scena, ko drug drugemu izpovesta ljubezen. Porocita se v majhni cerkvivi brez prisotnosti sorodnikov in prijateljev. V nekem spopadu Capulet ubije Romeovega prijatelja, zato ga Romeo ubije in mora se skrivati. Julija se mora na pritisk starsev, ki ne vedo, da je ze porocena, proti svoji volji porociti z drugim, s Parisom, ki je v sorodu z veronskim knezom. Ker ima rada le Romea, si od duhovnika Lorenza nabavi mamilo, ki jo za 42 ur naredi mrtvo. Drugo jutro so vsi zalostni ob Julijini nenadni smrti. Romeo ne dobi pisma in izve od drugih, da je Julija mrtva. Kupi strup in se v grobnici nad njenim truplom zastrupi mislec, da je Julija res mrtva. Julija se pocasi zacne prebujati. Ko vidi, da je Romeo mrtev, a brez njega ne more ziveti, se sama zabode z nozem. Ljubimca v sovraznih okoliscinah ljubezni nista mogla uresniciti, zato sta se resila v smrt. Druzini pa se potem pobotata. 9. Protertantizem na Slovenskem: Reformacija je del Evropskega duhovnega in socialnega gibanja, ki traja od 13. do 16. stoletja. Reformacija se je, ob spremljajocih kmeckih uporih, razvila v upor proti srednjeveški katoliški cerkvi in fevdalni miselnosti v njej. Reformacija je vplivala na nastanek nacionalnih knjizevnosti! Tudi Slovenske, in sicer z zahtevo, da morajo biti cerkveni obredi vernikom razumljivi in da naj vsak vernik sam, v svojem jeziku, prebira Sveto Pismo. Pri nas traja doba reformacije od Slovenski knjizevni jezik je utemeljil Primoz Trubar, hkrati pa je h knjiznemu delu pritegnil celo vrsto reformatorjev. Delovali so po nacrtih in usklajeno. Tiskali so verske knjige za ljudstvo in za protestantske pridigarje, tem so bili namenjeni tudi jezikovni prirocniki. Reformacija je potekala vzporedno s humanizmom, renesanso in kmeckimi upori kot gibanje, ki si je prizadevalo preobraziti versko zivljenje. Cloveka vraca k verskemu zivljenju in ga hoce podvreci bogu. Reformacija je poskus renesanse na cerkvenem podrocju, reforme v cerkvi. To gibanje imenujeno tudi protestantizem, pristase pa tudi evangelicane, ker je Martin Luther, opiral svoj navk na cisti Kristusov navk, kakrsnega so zajemali neposredno iz evangelija. Razni pojavi v druzbenem in cerkvenem zivljenju so vzbujali nezadovoljstvo ljudskih mnozic: papez je s prodajo odpustkov vecal bogastvo, cerkvene ustanove so imele v lasti veliko zemlje in zivele brez dela od zuljev mescana in kmeta. Cerkev pa je sovrazils tudi posvetna gospoda, ki so zavistno gledali njeno bogastvo. Proti vsem tem je prvi nastopil leta 1517 nemski bogoslovni profesor iz Wittenberga v Nemciji Martin Luther, ki je napisal 92 tez. Zahteval je reformo v cerkvi. Nastopal je proti papezu, zahteval je vrnitev k pravi, neizkoriscevalski cerkvi. Odnose v cerkvi je treba vrniti na prvotno raven. Ena izmed zahtev je bila, naj vsak vernik bere sveto pismo v domacem, razumljivem jeziku, kajti tedaj so ga brali v latinscini. Martin Luther je biblijo sam prevedel v nemscino. Papez je Luthra izobcil iz cerkve, kar je se pospesilo to gibanje. Protestantska cerkev je odpravila potratnost v obredih, svete podobe, cescenje svetnikov in relikvij ter poenostavila bogosluzje. Reformacija pride tudi v Slovenijo, ker so bile razmere pri nas podobne kot v Nemciji. Iz tujine jo prinesejo studenti, rudarji, vojaki, trgovci. Luthrove navke so pri nas sprejeli mescani, plemstvo in tudi duhovniki. Kmecko ljudstvo pa novi veri ni kaj dosti zaupalo. Slovstvo slovenske reformacije se zacne z letom 1550, ko izideta prvi slovenski knjigi (Trubarjev Catechismus in Abecedarium). Zadnja protestantska knjiga izide leta 1595, s cimer se protestantsko slovstvo na Slovenskem konca. V zacetku je gibanje moralo biti tajno, delovanje se zacne v Ljubljani, pride pa preko Trsta. Slovenci dobimo prevod svetega pisma leta Pri Srbih pa del svetega pisma prevede Vuk Stefanovic Karadzic. Pred tem Srbi pisejo v ljudstvu nerazumljivem jeziku (zmes ljudskega jezika, starocerkvenoslovanscine in ruscine). V tem casu so ljudsko slovstvo odklanjali tako protestanti kot katolicani, niso cenili ljubezenskih pesmi, balad in romanc z ljubezenskimi motivi. Priznavali so samo nekatere iz cerkvene rabe prevzete pesmi. Slovstvene zvrsti so bile oblike pisanja, ki jih zahteva verski navk za cerkveno rabo. To so: prevod svetega pisma, odlomki iz svetopisemskih besedil, katekizmi, slovnica, slovar, zbirke pesmi, ki so verskega znacaja - himne, psalmi. Druzbeni in kulturni pomen slovenske reformacije je zelo velik. Protestantsko gibanje je bilo odlocilnega pomena za slovensko knjizevnost, ker je poudarjalo potrebo po splosnem branju biblije in tako se je slovenscina uveljavila v knjigi. Dokazali so, da je v slovenskem jeziku moc brati in pisati knjige. V svojih prevodih so se protestantski pisci zaradi pomankljivega znanja grscine in hebrejscine opirali predvsem na nemske prevode. V tem casu je nastala prva slovenska tiskarna, ki jo je leta 1575 ustanovil in vodil protestant Janz Mandelc. Protestantski pisatelji so pomembni tudi taradi svojim pesmaric. Mislili pa so tudi na slovensko solo. Prva solska knjiga za otroke je bila Kreljeva Otrocja biblija. Za jezik piscev je znacilno, da niso skrbeli za lepoto izraza. Namen njihovega pisanja je bil razumljivost za ljudstvo in zato niso iskali lepih, visokih besed. Vzbujali so slovensko narodno zavest v svojih predgovorih s poudarjanjem izrazov Slovenec, Slovenci, Slovan, poudarjali so povezanost s slovenskim jezikom. Protestantizem pa pri nas ni uspel, ker ni imel podpore v ljudskih mnozicah. Kmecko prebivalstvo je gibanje zavracalo, ker je bilo vera osovrazenega plemstva. Ima pa velik pomen, ker je slovensko ljudstvo s protestantizmom in kmeckimi upori prvic poseglo v politicno zivljenje. 10. Proti zidavi cerkva: avtor, protestantske ideje v besedilu: Primož Trubar Lotil se je drznega dela: jezik, ki še ni bil zapisan (in ki mu je moral poiskati crke) je zapisal v knjigi. Predvsem je bilo treba rešiti: I. Vprašanje jezika:v 16. stoletju je bila slovenšcina v narecja. Za svoj knjizni jezik pravi, da je ostal "kar pri kmeckem SLOVENSKEM jeziku, kakor se govori na Rašici, kjer sem se rodil". Vendar pa danes vemo, da je Trubar za knjizni jezik izbral govor, kakor je bil tedaj v rabi v Ljubljani in njeni okolici. Izbira je bila premišljena: Ljubljana je bila tedaj najvecje slovensko mesto in je poleg upravnega postajala tudi mešcansko, cerkveno in kulturno središce. V ljubljanskem govoru je prevladovala dolenjšcina, uveljavljali pa so se ze vplivi gorenjšcine --> vsebovala elemente z najvecjih in središcnih slovenskih narecij. Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 9

10 II. Drugi problem pa je bila PISAVA: Kako in s kakšnimi znaki naj zapiše glasove, ki jih drugi jeziki ne poznajo? Najprej se je odlocil za Nemško pisavo, ker je racunal na ljudi, ki so znali nemško brati, kasneje pa je Gotico zamenjal z Latinico. Nove znake si je izmislil za šumnike, ki jih je zapisal z 2 crkama: SH = Z ZH = C SH = Š (dvakrat SH ni napaka!) Trubar se je rodil 8. junija 1508 na Rascici pri Turjaku na Dolenjskem. Oce, mlinar in tesar, ga je namenil duhovniskemu poklicu. Solal se je na Reki in v Salzburgu. V Trstu je bil v sluzbi pri skofu Bonomu, kjer se seznani s protestantskimi idejami. Postane pridigar in kasneje kanonik v Ljubljani, v svojih pridigah nastopa proti romanjem in celibatu, bica praznoverje, govori proti zidanju cerkva, ker je v tem videl le izkoriscanje neukega in praznovernega ljudstva, kar ni imelo nobenega opravka s pravo vero. Pod skofom Tekstorjem je moral 1547 prvic v pregnanstvo v Nurnberg na Nemsko, kjer je deloval kot pridigar, se kmalu ozenil z Barbaro Sitar iz Kranja, ter zacel snovati in uresnicevati knjizevne nacrte. Ljudstvu hoce pomagati iz zaostalosti s knjigo. Leta 1561 je zopet prisel v Ljubljano, zdaj kot superintendent (nadzornik cerkvene obcine), cez stiri leta pa je moral zopet zbezati, tokrat za vedno. Do smrti, 28. junija 1586, je bil zupnik v Derendingenu, kjer je pokopan. Na Nemskem se zacne ukvarjati s knjizevnim delom. Premislja o svoji domovini in ljudstvu, kako bi med njim siril protestantske navke. S tiskano slovensko besedo jih hoce pridobiti za novo vero. Drugi vzrok za pisano besedo, pa je izhajal iz protestantske ideje, naj vsakdo bere sveto pismo sam. Najprej sestavi katekizem in abecednik. Obe knjizici je dal v tisk tiskarju Morhartu v Tubingenu. Najprej je moral odgovoriti na vprasanje pisave (gotica) in jezika (ljubljanski govor). Obe sta bili natisnjeni z gotskimi crkami in sta izsli v tisoc izvodih: Cateshismus (v zacetku 1551) in Abecedarium (konec leta 1550). Moral je zatajiti ime avtorja in tiskarja ter kraj tiskarne, da bi se tako izognil morebitnemu preganjanju, kajti takrat je tiskar izgubil vse pravice, ce je tiskal take knjige, ki jih oblast ni pregledala. Trubar se je podpisal kot rodoljub ilirski (Philopatridus Illyricus), tiskar pa si je dal izmisljeno ime: Jernej Skrjanec na Sedmograskem. Kljub vsemu pa je Trubar spretno skril svoje ime na 202. strani katekizma ob pridigi s pripombo: Le-ta pridiga je od Primoza Trubarja cesto pridigovana, na to isto te druge nega pridige vse kazejo, gredo inu se glihajo. Katekizem vsebuje pojasnilna poglavja iz protestantskih navkov, sest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri in s tem je hotel rojake uciti protestantske vere, s pesmimi pa bi si ljudje zapomnili navke. Katekizem vsebuje tudi seznam tiskovnih napak. Z drugo knjizico, Abecedarijem, ki vsebuje osem listov, pa je hotel, da bi se rojaki iz nje naucili branja. Abecednik ima samo 3 strani, sledi katekizem z vprasanji in odgovori, na zadnji strani so rimske in arabske stevilke, kjer zakrije letnico izdaje knjizice. Tisk te prvih knjizic je sam placal. Leta 1557 je izdal Ta pervi dejl tiga noviga testamenta, leta 1560 in 1577 pa sta izsla se drugi in tretji del. S knjigo Cerkovna ordninga (1564), s katero se loteva vprasanj za slovensko protestantsko cerkev in njene organizacije. Hotel je, da bi se organiziralo slovensko solstvo na Slovenskem, v vsaki fari naj bi bil ucitelj in opozarjal oblast naj poskrbi za izobrazbo ljudstva, ne glede na socialni polozaj. Ker je tako posegel v pravice dezelnega kneza, je moral vnovic v izgnanstvo. Napisal je se 10 predgovorov v nemscini, ki so bili namenjeni knjigam drugih avtorjev. Trubar je zacetnik slovenske knjizevnosti in oce slovenskega knjizevnega jezika. To je toliko bolj pomembno, ker pred njim ni bilo niti pravih sol niti tiskarne. Sprva se je odlocil za gotske crke, pozneje pa je vzel latinico po nemskem zgledu, s posebnimi znamenji za sicnike in sumnike. Ta crkopis ni uporabljal dosledno, zato so ga njegovi nasledniki med protestnati morali urediti. Za osnovo knjiznega jezika si je izbral takratni ljubljanski mescanski govor, medtem ko je po starejski znanstveni tezi izhajal iz domacega dolenjskega narecja okoli Rascice. V jeziku je veliko dolenjskih posebnosti. Jezik hoce biti domac, pogovoren, zato je v njem veliko germanizmov. V petintrideset letih svoje knjizevne dejavnosti je napisal 22 knjig v slovenscini in 2 v nemscini, 1 je izsla se po njegovi smrti. Skusal je prosvetliti vrazeverno slovensko ljudstvo, ki je zaradi prikazni zidalo na hribčkih stevilne cerkvice in govoril, da masa nima nobene vrednosti niti za zive niti za mrtve. Priporocal je plemstvu naj ne bo nasilno in krivicno do podloznikov, obsojal pa je kmecke upore. Zavrnil je poskuse, da bi ustvarili skupen jugoslovanski knjizevni jezik, ker je vedel, da bi bil tak jezik preprostemu ljudstvu nerazumljiv. Trubar je bil tudi med ustanovitelji Biblijskega zavoda v mestu Urahu, ki je imel v nacrtu izdajanje slovenskih in hrvaskih protestantskih knjig. Na nek nacin je bil prvi Jugoslovan. Njegove knjige so ohranjene vecinoma v enem primerku; pet jih ima dunajska Nacionalna knjiznica, nekaj pa jih je v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjiznici. Najvec so jih unicile protireformacijske komisije. Trubarjevo delo je veliko zlasti zato, ker je zacel iz nic. Njegova dela pa niso samo prevodi, besedila je prilagajal slovenskim razmeram. V predgovorih je postavljal za vzgled cloveka, ki je ucen, moder, zna dobro govoriti, posteno ziveti, ki je mocan, spreten, ima zdravo postavo, je bogat in ljubezniv. Njegov slog je nazoren, vcasih segav. Mimi Malensek je napisala o Trubarju biografski roman Plamenica. Delo: Proti zidavi cerkva (Avtor: Trubar) Edina slaba lastnost, ki jo Trubar ve povedati o svojem ljudstvu je, da je prevec praznoverno --> Trubar hoce ljudi odvrniti od praznoverja. V odlomku lahko opazimo dve posebnosti Trubarjevega jezika: a.) prva so starinske oblike in besede (arhaizmi) b.) druga posebnost pa so mnoge tujke prevzete iz nemšcine (germanizmi) Obnova: neka zenska - baba, je trdila, da vsako noc prideta k njej dva neznanca. To pa sta bila sv. Sebastijan in sv. Roh, ki naj bi z njo govorila in ji velela, naj jima sezidajo cerkev na hribu nad Kompolom in Šemocino. Ce pa tega ne storijo, bosta nad njih poslala prekletstvo in bolezen. 11. Na noviga lejta dan: avtor, pridiga, zgradba, baročni slog pridige: Janez Svetokriski Je bil po rodu iz Sv. Kriza pri Vipavi. Oce je bil italijanski plemic, mati Slovenka.Stopil je v kapucinski red in postal redovni pridigar po Kranjskem in Stajerskem, predvsem pa Primorskem. Nazadnje je zivel v Gorici in tu umrl. Bil je znamenit pridigar, ki je snov za svoje govorne nastope pred verniki sistematicno nabiral iz italijanskih prirocnikov, latinskih citatov, tej snovi pa je dodajal bogata osebna opazanja in govorniski talent. Svoje pridige je izdal v petih knjigah pod skupnim naslovom Sacrum promptuarium (Sveti prirocnik). Prvi dve knjigi sta izsli v Benetkah, ostale tri pa v Ljubljani. Namenjene so bile duhovnikom, ki naj bi si z njimi pomagali pri sestavljanju svojih priznih besedil. Pri sestavljanju si je pomagal s tujimi vzori, prirocniki in zborniki. Vendar so v precejsnji meri izvirne. Skoraj vse pridige so sestavljene po enotnem obrazcu: v uvodu svojih pridig pove rad kaj mikavnega ali zanimivega, nato ima pridiga glavno misel, ki jo ponavadi dokazuje s citati, podpira pa z zgledi, zgodbami, anekdotami in legendami. Zakljucek je kratek in navadno povzema vso pridigo. Svetokriski rad uporablja razlicne figure ali primere iz vsakdanjega zivljenja. Na poslusalce skusa ucinkovati s smesnicami, kakrsne so zgodbe o zakoncih, o pritozbah moza zoper zene, o zeni, ki je navajena vse napak storiti itd. Jeziku se pozna vpliv vipavskega narecja. V njem je veliko germanizmov, izogiba pa se italijanskim tujkam; jezik je barvit in slikovit. Slog je prepojen z barocnimi elementi. To so nabreklost, oblozenost s primerami, alegorijami, metaforami in citati. Slovenščina Poklicna Matura 2003 Stran: 10