UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA

Transkript

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Boštjan Šabec Fernandez BODI, KAR SI! DIPLOMSKO DELO Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA VISOKOŠOLSKI STROKOVNI PROGRAM TEOLOGIJA Boštjan Šabec Fernandez BODI, KAR SI! DIPLOMSKO DELO Mentor: doc. dr. Ivan Platovnjak Ljubljana, 2016

4 Zahvala Zahvaljujem se mentorju dr. doc. Ivanu Platovnjaku za izkazano milost. Alberto Avgustinčič, sodelavec pri nastajanju dela, hvala ti. Zahvaliti se želim Hani Furlan za lektoriranje in oblikovanje diplomskega dela. Hvala Racquel za prevod in Riki, da sta mi omogočili študij. Hvala vsem prijateljem, mnogo vas je, za spodbude k dokončanju študija. II

5 III

6 IV

7 Kazalo Uvod Izzivi vsakdanjega in poklicnega življenja Čas in denar Potrošnja Družbeno-moralni izzivi na poklicnem področju Zmeda v poklicnem življenju Poklicanost človeka k odkrivanju samega sebe v delu Osebna identiteta. Kdo sem? Zaposlen, samozaposlen Poklic, zaposlitev, kariera Podjetništvo Vloga duhovnosti Duhovnost dela Poklicanost odkrivanje samega sebe v delu Povezanost z drugimi Duhovnost neuspeha Klic ubogih in revnih Poklicani v svobodo Pravšnja duhovna pot Vnesti boljši jaz v delo Najti čas za Boga in zase sredi dela Molitev Molitev človekov način življenja Eksamen odkrivanje Boga sredi življenja Sklep V

8 Povzetek Reference VI

9 Uvod Zakaj sem se odločil za diplomsko delo s področja duhovnosti? Duhovnost me je že dlje časa izzivala v razmišljanje. Vse močneje sem doživljal duhovnost v času študija teologije. S strokovno literaturo s področja duhovnosti želim spoznati vpliv duhovnosti na delo in poklic. Odkrival naj bi razsežnost človekove duhovnosti. Bi me odkritje vodilo do spoznanja, kdo sem in kaj mi je namenjeno? Naivno sem se lotil opravila. Poglabljanje v prebrano snov me je nemalo presenetilo. Osvetljevala sta se pomena pojmov sobivanje in soustvarjanje stvarstva. S poglabljanjem vase odkrivamo, kdo resnično smo in kaj nam je namenjeno. Zakaj bi se trudili spoznavati? Bi nam spoznanje koristilo v življenju? Ali bi lahko s spoznanji vplivali na razpoloženje? Občutek nezadovoljstva je v družbi močno prisoten. Želimo si, da se nam godijo le dobre stvari, katere bi nas osrečevale. Pa je realnost vse prej kot to. Slišati je, da kadar se nam godijo življenjski izzivi, takrat izkustveno rastemo. Ali je osebnostna rast možna le skozi čustveno bolečino? 1

10 1. Izzivi vsakdanjega in poklicnega življenja Grün Anselm v svojem delu Življenje in poklic odkriva izzive v poklicnem vsakdanu. Pritisk, strah, frustracije in mnogi drugi izzivi ustvarjajo nezadovoljstvo v poklicnem življenju. Izzivom ni moč pobegniti, so dejstvo, soočajmo se z njimi, naj nam bodo motivacija za ustvarjalnost v poklicnem življenju. (Grün 2011, 13 54) Življenje nas vedno znova razočara, obupani smo nad sabo, partnerjem, otroki, sosedi. Utrujeni od razočaranja prihajamo na delo, kjer se razpoloženje vzajemno prepleta, poglablja ter širi med sodelavce in poslovne partnerje. (Grum 2008, 87) Obupani v delu in poklicu se ne počutimo dobro in ko smo utrujeni v duhu, smo neustvarjalni. Zapisana občutja pogosto ustvarjajo vprašanje smiselnosti poklica in življenja. (Trstenjak 1989, 54) Kako je možno, da se nam vedno znova vrivajo stvari, ki kradejo čas, da ne opravimo tega, kar je potrebno? Kako to, da jasno vemo, kaj bi morali delati, da dosežemo cilj, pa temu ne sledimo? Običajno si odgovorimo:»tako pač je.«ali gre res za usojenost? Usoda postane priročen izgovor za neuspehe in zgrešena dejanja. Smo kot žrtve usode, nesrečna, kriva in tragična bitja. (Trstenjak 1989, 54) Obstajajo knjige, seminarji in svetovalci, ki nas opremijo z znanjem o vseh razsežnostih življenja. Kako organizirati čas, graditi odnose partnerstva, finančno uspeti in kaj delati, da bomo zadovoljni, zdravi in srečni. Mnogo različnih medijev nam posreduje informacije o zdravem in srečnem življenju. Ne glede na vse to znanje ostaja vprašanje: Koliko tega resnično storimo? Postane še huje, saj delamo stvari, ki nas odvračajo in nam zakrivajo pravo pot do cilja. Sv. Pavel v Pismu Rimljanom pravi:»v sebi odkrivam tole postavo: Kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo.«(rim 5,21)»Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim.«(rim 7,15) Zavedamo se nezadovoljnosti, razočaranosti in še zmedeni smo nad vso situacijo. Razočaranje je ranjenost, ki je najbolj odgovorna za to, če zrastemo v nesamostojne, sramežljive odrasle otroke v življenju in na delovnem področju. V bistvu je propad človeka v izgubi samega sebe, izgubi občutka vrednosti. Izguba samega sebe je kakor, da smo gnani po poti v brezno. Poklic postaja eno samo nezadovoljstvo, prisoten je 2

11 strah in nesmisel. Občutek nesmiselnosti dela izvira v zanikanju izvornega jaza z vsemi sanjami in smisli življenja. Vendar je prav razočaranje klic, da gre za napačno pot. (Grün 2008, 88 89) Na tem mestu želim odpreti pomembno temo, ki predstavlja izziv odločitvam v vsakdanjem poklicnem življenju. Gre predvsem za splet dognanj s področij psihologije, filozofije, religij in ekonomije. Delujejo mehčalno, blažilno, so nam v uteho in nam dajejo celo upanje. Uporabniki teh orodij se vidijo kot središče vesolja. Površinska spoznanja o samem sebi v svetu in na delu pa služijo predvsem enemu namenu koristnosti. To so horoskopi, vedeževanje, prerokovanje na podlagi preteklosti. In sprašujemo se, kaj vse bomo še odkrili za obliž svoje duše. Splošno znana je skrivnost nevidne sile, ki je delujoča na principu vibracij. Človek naj bi z vibracijami privlačil univerzalno energijo, ki je okoli nas. (Losier 2004, 20) Poglejmo na knjižne police, katere vrste knjig so najbolj prodajane in v naših knjižnicah najpogosteje v bralnem obtoku. Večino knjig z oznako»best seller«predstavljajo knjige za samopomoč. Gre za lahkotno branje, ki v bralcu vzbuja občutek moči, saj je vse odvisno od bralca. Boga ni ali pa je na bankovcu. (Martin 2013, 48) Sami se trudimo premagati svoje napake, razvijemo več samozaupanja, postajamo močni, a smo nato zopet razočarani. Počutimo se še ranljivejše in občutljivejše. (Grün 2008, ) Izzvani smo, da se v želji pričakovanj znajdemo pred skrivnostjo, kakor je Bog. Za pravega Boga ni prostora, o Jezusu nas je sram govoriti, ker je preveč moralizirajoče. Prav ta»kakor«nas zmede, bega, da ne vemo več, kaj je in kaj ni res. Tavamo brez upa, brez pravega Boga, kakor Kajn, ki je:»blodil in taval v svetu«. (1Mz 4,12b) Pomoč iščemo v knjigah za samopomoč, ki nas opremijo z informacijami, toda aktualizacija je odvisna od nas samih. Miselnost teh čtiv dela prostor sebičnosti in egoizmu. Težava je, da nismo pozorni na pomoč, ki nam jo nudi drugi z veliko in malo začetnico. Oddaljuje nas torej od drugih, od Boga in končno od nas samih. (Martin 2013, 47) Človek, bitje odnosov, bi se lahko spoznaval ob drugem. Vendar nas je strah, da bi razkrili svoje primanjkljaje in šibkosti. Raje smo ponosni na to, kar posedujemo. Ponosni drugim povemo, da nam zanje ni mar, ker se le površinsko zanimamo zanje. Tako ni moč graditi pristnega odnosa, ponos nas torej sili v izoliranost. (Grün 2008, 46) 3

12 Zaviti v nova oblačila in polni modnih dodatkov težko odkrivamo, kaj je resnično pomembno za življenje. Kupujemo si razna orodja, ki delujejo kot nekakšne umetne proteze za življenje. (Trstenjak 1988, 31) Ta orodja nam ukradejo še tisto malo zainteresiranosti po samouresničevanju v svoji sredi. (Truhlar 2004, 103) Pomembnejše za nas je, kakšne nas vidijo drugi in ne kdo resnično smo. Zato je glavna težava pri sprejemanju samega sebe in pri vrednotenju svoje individualnosti prepričanje, da moramo biti kot nekdo drug ali postati»popolni«. Drugega ponotranjimo vase in»to je nevarno, to je pekel,«opozarja James Martin. (Martin 2013, 345) Mlada mati, ki skrbi za otroke, si reče:»nikoli ne bom kot Mati Terezija«. Toda njen poklic je biti ljubeča mati. Vsem nam je namenjeno, da smo, kar smo. To pomeni, da opustimo željo postati nekdo drug. Strmeti moramo k odkrivanju svojega pravega jaza in živeti svoje življenje, živeti, kar nam je namenjeno in ne kar se nam zdi pri drugemu dobro. (Martin 2013, 348) Ne želimo biti nekdo drug, četudi je ta, kot smo že ugotavljali,»popoln, svet«. Iz sebe ne želimo ustvariti žalostnega, jeznega, razočaranega, nemirnega posameznika. Če nas kaj vznemirja, bi morali stremeti k spremembam. Sprejemanje samega sebe zna biti zelo naporno, še posebej za tiste, ki so bili zlorabljeni ali so iz disfunkcionalnih družin, za tiste, ki se počutijo neprivlačne, neizobražene, nezaželene. (Martin 2013, 349) Ob tej temi bi si želeli biti deček, ki ga je Jezus objel. (Mr 9,36) Ali pa vsaj, da smo ob Njem. (Lk 9,47b) 1.1 Čas in denar Večino časa v življenju, žal, posvetimo služenju denarja. Z denarjem kupujemo sredstva, ki nam omogočajo lagodnejše življenje, a v lagodju postajamo čedalje bolj revni, saj nam primanjkuje časa zase (časovno bankrotiramo). Želimo vedno več denarja, ne le da bi zadovoljili eksistenčne potrebe, ampak da bi ustvarili bogastvo in izpolnili pričakovanja, ki so mnogokrat previsoka in nerealna. Zremo v neskončno, pravi Trstenjak v delu Človek končno in neskončno bitje. Z nujo pa hitimo, kam, v večnost ali v končnost? (Trstenjak 1988, 31) Smo nepotrpežljivi, neučakani, kajti Bog deluje z drugačnim, nam neznanim ritmom. (Martin 2013, 348) 4

13 Največ denarja porabimo za prihode v službo, kupujemo nova vozila, ki so večino časa parkirana na parkirišču, kupujemo nove čevlje, novo obleko, jesti in piti pa tudi moramo. Ko plačamo obveznosti, nam ostane denar za priboljške in varčevanje. Služba je s tega vidika menjava časa za denar. Med nami so tudi takšni, ki veliko delajo, takšni, ki se z delom, garanjem, skrivajo pred težavami. Vidi se v ljudeh, kateri navzven izražajo zgaranost od dela. Skrivamo se za svojo pretiranostjo v delu, dejansko pa nam je delo postalo dnevna rutina. Prezaposlenost, pretiranost v delu, je samo opravičilo za nezadovoljstva na drugih področju življenja. Žal ne počnemo tistega, kar je resnično pomembno, zato se skrivamo v delu, ki ga opravičujemo z zaslužkom in nujnostjo. (Martin 2013, 329) Nasproti delovnem naporu za ljubi kruhek obstaja tudi lenoba, ta nas hromi na poti k cilju, vliva nam lažno upanje in zaradi nje krivdo za naše nezadovoljstvo iščemo zunaj nas. Pasivnost, ki jo prenekaterikrat opravičujemo s pomladansko utrujenostjo, se skriva v reku:»bolje nič delati, kot narediti narobe.«zaposlenim nam je (kakor v šoli) odvzeta samostojnost, slediti moramo navodilom in če navodil ni, ne bomo delali. Odraz nesamostojnega odločanja je tudi apatičnost družbe do izražanja volje, na primer na volitvah. Enostavno se raje zavijemo v ignoranco in, kar je še huje, v obtoževanje drugih za naše razpoloženje. Ali je lenoba zlo? Zgodba o Davidu iz Stare zaveze nam nazorno predstavi, kam vodi lenoba. David je zaslovel, ko je kot mladenič premagal mnogo močnejšega nasprotnika po imenu Goljat. Izbran je bil za judovskega kralja. Četudi je mogočen kralj, David pade v greh. Namesto da bi šel na delo in poveljeval vojski, je raje ostal doma. (2 Sam 11,1) Zgodba izpričuje, da je iz postelje vstal šele proti večeru. (2 Sam 11,2) Sprehajal se je po svoji terasi, torej nič kreativnega, ponudil pa se mu je izziv. V nadaljevanju zgodbe izvemo, da je David sprejemal nerazumne odločitve. (2 Sam 12,1 7) Konec zgodbe je nauk, da je spoznal svojo veliko zmoto. Kaj želimo izpostaviti? Tudi mogočen kralj, ki je zaslovel po moči in spretnosti v svojem poslanstvu za ljudstvo in predanosti Božji volji, lahko zapade v odločitev:»ne delati, ampak počivati.«(grün 2008, 17) Če dobro zaslužimo in nato izgubimo delo, običajno zapademo v panično, brezvoljno in zgubljeno razpoloženje. Zapademo v finančne dolgove, ki nas bremenijo. V nas usihata 5

14 radost in veselje do življenja. Brezposelni se sramujemo položaja, v katerem smo se znašli, zato se skrivamo pred seboj in pred drugimi. Zapiramo se vase, dolgovi se kopičijo in prezadolženi iščemo pomoč pri finančnih strokovnjakih, a mnogokrat je že prepozno. Pot do finančnega strokovnjaka je naporna, draga, soočiti se moramo z dejanskostjo. V tem času soočenja z realnostjo je za iskanje novih rešitev še kako nujna ponižnost. (Grün 2008, 41 42) Prosti čas je nezadovoljnemu nadomestilo za vse tisto, za kar je bil okraden na delu. V prostem času nismo proizvajalci, smo tudi porabniki. Je priložnost, da se osebnostno izrazimo in potrdimo. Ko smo sproščeni in vključimo še telo, domišljijo, intuicijo in duha, smo najbolj odprti za izkustvo samega sebe. (Truhlar 2004, 103) Ne moremo se slepiti, če se zvečer počutimo žive, zjutraj v službi pa ne, nekaj je narobe. Odgovornost radi prelagamo na druge, a v tem ni rešitve, to nam ne koristi. Želimo si polnost življenja, v katerem se vrednostno prežemata poklicno in osebno življenje, dve kvaliteti, ki dajeta druga drugi večjo vrednost. Težko je uravnotežiti napetosti, saj ni vse odvisno od naših odločitev. Naša edina smotrna odločitev bi bila, prepustiti se Božjemu vodenju. (Grün 2011, 7 8) 1.2 Potrošnja Nezadovoljstvo zaposlenih je tako glasno, da so ga slišali trgovci, ki nam s pridom stopajo nasproti in nam dajejo občutek bivanjske zadovoljitve. Gradijo nam prijetne trgovske centre, kjer se dobro počutimo. Sprejemajo nas odprtih rok. Zgradijo nam garažno hišo, kamor lahko parkiramo naš ponos. Hodimo po marmornatih tleh, nad nami se razprostira veličina nebesnih obokov. Vse dobimo, karkoli si zaželimo in potrebujemo. Obstaja pa ena mala omejitev. Številka na bančnem izpisku. Za nakup je potrebno imeti denar. Posedovanje denarja ni naša svoboda, zanj je potrebno delati. Denar zahteva odgovorno ravnanje z njim. Kadar potrebujemo ali želimo večji nakup ali investicijo, nam pomagajo banke. Smo potrošniška družba, ki ji je v zadovoljstvo trošiti do stopnje obsedenosti z 6

15 nakupovanjem. Kupujemo nerazumno, trošimo več, kot ustvarimo. Zato si izposojamo denar, ki ga moramo z obrestmi vračati. Smo družba, za katero trdimo, da deluje po načelu:»trošim, torej sem, in kupujem, torej sem.«služimo trošenju. Ponašamo se z imeti in ne z biti. Problem nastane, ko si z omejenim denarjem domišljamo, kako živijo bogati. Na račun izdatkov za obveznosti nam najpogosteje zmanjka sredstev za prave človeške potrebe. Zanemarjamo pomen zdrave prehrane, kvalitetnih oblačil, duhovnega miru ter prostega časa za družino in druženje. (Kiyosaki 2001, 47 65) Nezadostno znanje o financah nas, ne da bi se zavedali, dela nezmožne za življenje v svetu potrošnje, zato smo lahek plen potrošniške miselnosti, ki ne ločuje potrošnje od naložbe. V nadaljevanju bi zato želeli prebuditi sposobnost razlikovati med potrošnjo in naložbo. Loči ju način mišljenja o finančnem znanju finančni inteligenci. Razlika je v tem, kaj nam kupljeno predstavlja. Ali gre za obveznosti do vira sredstev in nakup predstavlja strošek? Naložba je vir, ki prinaša sredstva. Kaj nam nakup avtomobila predstavlja? Cena nakupa avtomobila izgublja na vrednosti in nam predstavlja strošek, ker ga moramo vzdrževati. Naložba je vir, ki prinaša sredstva.? Če je vozilo namenjeno poslu, je to naložba, če pa je vozilo večino časa na parkirišču, je to naš dodaten strošek. Njegova vrednost se z leti zaradi uporabe zmanjšuje, kljub temu da je vzdrževano. Investicija je vložek sredstev, na primer denarja, ki krožno omogoča povečanje sredstev denarja. Investicija v vozilo ustvarja dohodek, saj je vozilo kupljeno z namenom, da ustvarja dohodek. Pravimo, da je dodana vrednost v procesu poslovanja in je kupljeno izključno za ta namen. Običajno so to vozila gospodarskih družb, obrtnikov in podjetnikov. Uporabljajo se za službene poti in za potrebe delovnega procesa. (Kiyosaki 2001, 69 77) Papež Frančišek odpira vprašanje odgovornega nakupovanja. Pravi, da kupovanje ni le ekonomsko dejanje, ampak je tudi odgovornost. Na nas je, da premišljujemo, koga bomo z nakupom nagradili. Z nakupom dobrine nagradimo proizvajalca. Obstajajo potrošniška združenja, ki nas obveščajo o izdelkih. V javnih občilih in na internetu je mnogo informacij, tudi kritik, o proizvajalcih in njihovih izdelkih. Upoštevajoč informacije o vplivih proizvajalcev na kvaliteto izdelkov in okolje, bi lahko prisilili ekonomijo, da bi delovala v smeri skupnega dobrega. Da bi se to zgodilo, je moralna 7

16 obveza vseh nas spremeniti življenjski slog. Zdrav slog življenja je pritisk na ekonomijo v celoti. Vabi nas k zmernosti, k uživanju v malem in k skromnosti, kar nas ohranja v preroškem in kontemplativnem bivanju. Živeli bi radostno, v sobivanju z drugimi in v skrbi za prihodnje rodove. S pravim človeškim trošenjem namreč delujemo moralno do ekosistema. (Frančišek 2015A, ) 1.3 Družbeno-moralni izzivi na poklicnem področju Teoretično je jasno opredeljeno, kako ravnati ob določenem izzivu. V nas je vtkan vrednostni sistem, po katerem se odločamo, po katerem vemo, ali delamo sporno. Ko smo iskalci nove službe, smo na razgovoru pogosto izprašani o našem poštenju. Odgovorimo pritrdilno o naši poštenosti. V nas se prepletajo moralna načela, ki vrednotijo svet, po katerih vemo, kaj je prav in kaj ni. (Martin 2013, 331) Premalokrat se zavedamo, da sodelujemo v kršenju pravil poslovnih moralnih načel. Pogosto smo vedé ali nevedé izzvani v kršenje pravil. Slišali smo, kako so naši starši v bivši državi uživali v javnem dobrem.»vse je naše,«je bilo geslo. Orodja na delovnem mestu so brezplačno izrabljali za svoje osebne koristi. Naj si bo to spajanje dveh kosov kovin ali pripravljanje jedi, ki so jo odnesli domov. Če je prišel prijatelj in je prosil za uslugo, mu je bila izpolnjena, vse na račun podjetja. Natakarji so stregli pijačo brez plačila, seveda ne ravno zastonj, gost ni plačal, plačalo je podjetje, natakar pa si je umil roke in odnesel blaginjo. Starši so se hvalili, da so predčasno odhajali iz službe. Seveda so pričakovali za svoje mesečno delo enako plačilo kot ostali. Pojavila se je zahteva po nadzoru zaposlenih, kar je vneslo vsesplošno nezaupanje. Zaposlenim nadzor predstavlja vdor v njihovo osebnost in v odnosih z drugimi se doživljajo nesvobodni. Če podjetje ne deluje v skladu z moralnimi principi, je za posameznikova edina rešitev drugo podjetje. In če te možnosti ni, kaj preostane posamezniku? Razpet je. Ali kloniti in potlačiti moralne principe ter ostati v podjetju ali se uvrstiti med nezaposlene. Za nas in skupnost v celoti ostaja vprašanje: Ali moralno načelo, etična drža ali skorumpiranost? Kadar je zaradi zgoraj navedenega na delovnih mestih napeto in 8

17 nevzdržno vzdušje, ni nikakršne potrebe, da se upognemo in postanemo poosebljeni prekrškarji morale in etike. Ponovno se nam poraja vprašanje o poštenju: Ali smo moralni ali sluga škodljivemu ravnanju? Lahko se oddaljimo ali zakrijemo oči in pogled pred moralno vprašljivimi deli, vendar s tem ne rešujemo moralnih dilem. (Martin 2013, ) 1.4 Zmeda v poklicnem življenju Taktika greha je preprosta. Popačiti in premešati naše želje. V svetu deluje zmeda in tudi v naših srcih in dejanjih. To pa ne pomeni kritike ali obsojanja kogarkoli zaradi zablod, nevednosti in ignoranc do spoznanj. So spodbude, ki kažejo na nujnost odkrivanja sebe, kaj nam je namenjeno kot izvirni Božji načrt. (West 2009, ) Živimo v času, ko tradicija izginja, izročila se krušijo in dajejo prostor novim vrednotam. Izobraževalni sistem bi moral spodbujati neodvisnost, avtonomnost, odgovornost odločanja za osebno in skupno življenje. (Frankl 2013, 80 81) Šolski sistemi pogosto proizvajajo avtomatiziranega človeka. Vse je podvrženo tehniki in ta je merilo človeka. Ali šola s svojimi vsebinami in metodami dela opremlja učence za življenje? Vse je podrejeno učenju za dobre ocene in žal nezdravemu tekmovanju. Zakaj? Da bi bili dobro plačani v službi ali za kvaliteto življenja? Življenjski cilj staršev je zagotoviti otrokom univerzitetno izobrazbo za delo in uspešno življenje. (Kiyosaki 2001, 9) Po zaključeni osnovni, srednji šoli ali fakulteti nastopi služba. Kvalitetno izobraženi in dobro usposobljeni se najdemo v krasnih službah, z avtomobilom visokega ranga in v prijetnem domu. Kljub tej blaginji doživljamo bivanjsko praznino. V obilju materialnih dobrin ni prostora za pomembna življenjska vprašanja. (Frankl 2013, 7) Prepričujejo nas, da smo zaposleni prava vrednost podjetju. Je pa vse preveč podjetij, kjer se ne menijo za vrednote. Kjer je tako, je odnos do zaposlenih zaničevalen. Zaposleni nismo kreativni, saj moramo biti pozorni na preživetje, na nadrejene in sodelavce. Zaposleni s temi značilnostmi podjetju znižujejo vrednost, pravi Anselm Grün na obisku v Sloveniji leta (Grün 2010, 93) 9

18 Na spletni strani Statističnega urada RS najdemo podatek glede števila delovno aktivnega prebivalstva. Dejstvo je, da so na Zavodu za zaposlovanje registrirane težje zaposljive skupine. So pa nezaposleni, ki s pridom izkoriščajo dobronamernost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ne eni ne drugi ne prispevajo v pokojninsko blagajno. S potrošnjo in bivanjskimi obveznostmi, kar ni mali znesek, prispevajo v državno blagajno za sprotne potrebe proračuna, v pokojninski sklad, iz katerega upajo, da bodo nekoč dobili pokojnino, pa ne prispevajo. Od kod njim upanje na pokojnino? Ne govorimo o vseh na splošno, vendar je mnogo takšnih. Tu ni sodelovanja in solidarnosti, je prej sprenevedanje in naivnost. Na tovrstno preračunljivost mnogih, je potrebno opozarjati. Nezaposlenih v Sloveniji je skoraj tretjina vseh, ki bi morali biti aktivnih, ne deset procentov, kot se omenja v javnih občilih. Zelo malo od svojega dela prispevajo v pokojninsko blagajno študentje, ki delajo preko študentskega servisa in tisti, ki imajo druge oblike dela, kamor spada osebno dopolnilno delo. Družinski pomočnik ni zaposlen, prejema znesek v višini minimalne plače za skrb pomoči potrebnemu družinskemu članu. Res je, da v petčlanski družini ponavadi delata le dva, ampak trije so otroci, ki jim je do petnajstega leta prepovedano uradno delati. Še preden dosežejo določeno starost, si želijo delati, ker so jim starši vzor. Otroci so resne osebe in sovražijo odraslo otročjost. Otroci delujejo po načelu rekov Jabolko ne pade daleč od drevesa in Kakršen oče, takšen sin, otroci torej posnemajo odrasle. Naloga skrbnikov je opremiti in uvesti otroka v določene stvarnosti, da jih sam spozna. V nasprotnem primeru otroci zapadejo v odvisnost od staršev. (Cavalletti 2008, 41 42) Smo otroci staršev, ki so nam govorili:»bodite pridni in se učite, da boste imeli dobro plačano službo.«smo pridni, kje je dobro plačana služba? Ali bo prav tako s pokojninami? Na omenjeni spletni strani najdemo podatek, ki kaže na razmerje med delovno aktivnimi in upokojenimi. V zadnjih desetih letih poslušamo, da je pokojninski sistem v težavah, ker ne odgovarja potrebam družbe. Nujne spremembe pokojninskega sistema zahtevajo pogum. Je tega dovolj? Strah pred spremembami je prisoten bolj pri zaposlenih kot samozaposlenih. Poslovanje zahteva vsakodnevne spremembe. V to nas silijo konkurenca, razmere na trgu, pa tudi ustvarjalna sila. Toda zaposleni raje uživamo v»statusu quo«. (Kiyosaki 2001, ) 10

19 Ena zadnjih prilagoditev na spremembe so davčne blagajne, obvezne za vse, ki poslujejo z gotovino. Uslužbencem (ne vsem) je vseeno za to, podjetnikom pa ni. Tu v odnosih nekaj hudo škripa. Uvedba davčnih blagajn na račun vprašljive poštenosti je poštenim podjetnikom naredila krivico. Podjetnike je potrebno dodatno obdavčiti, jim seči v dobiček, da bi uslužbencem dvignili plače. Uslužbenci se radi skrivamo za pravicami, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Papež Frančišek spodbuja k miselnosti, da bi se podjetnikom v največji meri omogočilo okolje poslovanja, od katerega bi imeli dobrine vsi. Gre za spodbudo k poštenemu okolju, kjer se je možno uveljaviti, ne pa dušenje volje tistih pogumnih podjetnikov, ki se čutijo poklicane delovati v smeri besed Svetega Očeta. (Frančišek 2015A, 129) 11

20 2. Poklicanost človeka k odkrivanju samega sebe v delu James Martin DJ nas v svojem delu z naslovom Duhovnost za vsak dan spodbuja k razmišljanju o naši osebnosti z vprašanji: Kaj naj delamo? Kdo/kakšni naj bomo? Odgovora na vprašanji nam sporočata, kdo resnično smo. Pot do odgovora na vprašanje, kdo/kakšni smo, je dolga in veselo naporna. Spodbuja nas k odkrivanju resničnega prvinskega načrta za nas v stvarstvu. To niso le naše potrebe in želje. Najbolj se potrjujemo skozi naše delo in pri opravilih v življenju. Z delom, ki ga opravljamo, povemo, kdo smo. Želimo vedeti, kaj bi delali in kakšni naj bi postali? Prepoznati, kaj bi radi? (Martin 2013, 314) Človek je poklican, da se odkriva skozi spoznanja svojega življenja. Ker večino časa posvečamo različnim poklicanostim, je nevarnost, da zdrsnemo iz temeljne poklicanosti, poklicanosti v odkrivanju samega sebe v stvarstvu. O tem, da premišljujemo o sebi, o bivanju tukaj in sedaj, ni dvoma. Vsak na svoji ravni spoznavnosti spoznava skrivnosti sebe in sveta. Vprašanje in celo problem nastopi, ko želi svoja spoznanja izraziti z besedami in simboli. Besede in simboli so za vsakogar osebna izraznost bivanja. Torej so različni. (Juhant 2006, ) Za odkrivanje samega sebe moramo prisluhniti in slišati notranji glas, ki nas nagovarja, za katera dela poklice smo izbrani. Ne gre toliko za iskanje, temveč odkrivanje, kaj se razodeva med molitvijo in meditacijo, da bi razumeli, kaj bi radi in česa ne bi. Da bi si priklicali odgovor, moramo postaviti pravo vprašanje. Vprašanje je:»kaj naj delam?«s kaj odkrivamo delovno polje po svoji meri. Odgovor se izraža v močnem čustvu, hrepenenju, kot volja do smisla življenja. (Martin 2013, 314) Kadar se sprašujemo o poklicanosti, čutimo, da je zraven poklica še neznanka, ki ji je ime: jaz, ti, on, mi. Z vso svojo, njegovo in našo individualnostjo. Neznano, ki nas spremlja, je vprašanje naše identitete. Kdo sem/smo? S tem vprašanjem se srečujemo v sebi samih. 12

21 2.1 Osebna identiteta. Kdo sem? Težko vprašanje za vsakogar. V svet smo bili rojeni in v njem so razmere ovrednotene, utrjene in institucionalno varovane. Kako v teh razmerah, ki nas vnaprej določajo, odkrivati samega sebe in si odgovoriti, kdo je človek? Moteče je slišati, kaj naj bomo, kot da smo predmet obdelave. Okoli nas delujejo pričakovanja, ki želijo, da postanemo to in ono. Kadar si drznemo izraziti samega sebe, a je to v nasprotju s pričakovanji, nam postavijo ovire. Rečejo nam, da nismo pridni, poslušni, ubogljivi in celo, kako si upamo biti uporni. Postajamo projekt sanj in blagovna znamka drugih, ki se z nami bahajo, kaj jim je uspelo. To je najboljša pot ničenja samega sebe. Na tak način se dresira živali. Šele zavedajoč se nastale situacije, jo rešujemo po poti ponovnega iskanja, tudi z uporom, in postanemo projekt samega sebe. In dokler ne vemo, kaj bi delali iz sebe, delamo uslugo pričakovanjem. Ni čudno, da vedno več ljudi zaradi tega doživlja bivanjsko praznino. (Frankl 2013, 10 11) Kadar delamo dela, v katerih ne potrjujemo svoje individualnosti, se počutimo izpraznjene in potrte,»se ne najdemo«. (Martin 2013, 320) Ključ, ki odpira vrata do odgovora na vprašanje. kdo sem, je bistvenega pomena in vsakdo ga nosi sam. Osebno identiteto prepoznavamo v odgovorih na vprašanje, kdo sem? Kdo smo? Odgovori na to vprašanje so usmerjeni v nas same in na pogoje, ki vplivajo ter celo določajo osebno identiteto. To so narava posameznika, družinsko in širše socialno okolje, lastna udeleženost in duhovnost. Pomembna je ozaveščenost, na čem temeljijo naše vrednote, naše osebno in skupno vrednotno polje. (Szentmártoni 2015, 17) Psihologija govori o agensih, ki delujejo na oblikovanje osebe. Gre za biološko danost, naravno in socialno okolje, družino kot temeljno družbeno skupino, državo skozi institucije in osebno angažiranost. Če dejavnike, objektivne in subjektivne, premešamo, dobimo na milijarde različnih osebkov. Kako zajeti v eno definicijo skupek vsega, kar oblikuje človeka, ki se dnevno srečuje s spremembami, ki jih narekujejo izkušnje? Je to samo gradivo, ki ga izkušnje obdelujejo z lastnim zapisom? V človeku je presežnost njegovega izkustva, je skrivnost, je duša, ki zavrača uokvirjanje človekovega bistva. Človekovo bistvo je odprto v svet. Človek je praktično čutno bitje, ujeto v svet doživljajskega. Ujetost v svetu čutnega nam zastira zrenje v neskončno, v dušo človeka in sveta. Na spoznavanje človekovega bistva vpliva družbeno-organizacijski razvoj. 13

22 Vsako obdobje daje odgovore glede na ideologije časa. Spoznanja o bistvu človeka so smerokazi razvoja. (Juhant 2006, ) Obstaja svoboda izbire, smo pa v težavi, ko izbiramo med dobrim in slabim. Ker pogoje našega delovanja nismo svobodno izbirali, saj so le ti že bili ustvarjeni, svobodne izbire ne moremo v celoti izpolniti. Na nas je, kdaj, zakaj in kako izbiramo med enim in drugim.. (West 2009, 21) Zaposlen, samozaposlen Robert Kiyosaki nas nazorno, privlačno in na zabavljajoč način ozavešča o pomembnem dejstvu, tj. o načinu mišljenja zaposlenih in samozaposlenih. V svoji prvi knjigi z naslovom Bogati očka revni očka primerja svojega revnega očeta z bogatim očetom svojega najboljšega prijatelja. Njegov oče je bil predstojnik in ravnatelj na fakulteti. Oče najboljšega prijatelja je bil obrtnik, poslovnež. Oba sta trdo delala in bila uspešna v svojih poklicih. (Kiyosaki 2001, 23) Skozi zgodbo bogatega očka prepoznavamo način mišljenja obrtnikov, ki so finančno usodo vzeli v svoje roke. Njegov revni oče je bil zaposlen. Imel je dobro plačo in užival v visokem statusnem položaju v družbi. A kljub dobri plači je bil vedno brez denarja. Zato ga avtor imenuje revni očka. Bogati očka je na začetku poslovne poti zaslužek vlagal v vire sredstev. Ker se je zavedal, da ne zna in ne zmore vsega dela opraviti sam, si je priskrbel pomoč. Zaposlil je ljudi, ki so opravili delo, in za opravljeno delo jim je plačal. Denar je vlagal v izobraževanje zaposlenih, ker je vrednost podjetja nenazadnje odvisna od znanja in pristojnosti kompetenc zaposlenih. Zaposleni so podjetju vir dodane vrednosti. Predstojnik je sprva na boljšem, ker dobi denar za opravljeno delo vsak mesec, obrtnik pa večino dobička investira nazaj v dejavnost. Za revnega očka se je delovnik končal po osmih urah dela, obrtnik dela cele dneve, podjetništvo je zanj življenjski slog. V svoj posel investira čas in denar. Predstojniku ni potrebno investirati, da bi zaslužil, enostavno se pojavi naslednji dan na delovnem mestu. Denar porabi, da bi ohranil svoj statusni simbol v očeh drugih. To ga dela revnega, ne investira v prihodnost, pač pa živi za sedanjost, sedanje užitke. Zahtevnejše je dodatno se izobraževati, prebujati v sebi finančnega genija in se pogumno podati na pot samozaposlenega, iskalca poslovnih priložnosti za finančno neodvisnost. (Kiyosaki 2001, 184) 14

23 Zaposlene prihodnost finančnega stanja ne zanima, ker verjamemo v pokojninski sistem. Vse upe polagamo v pokojninski sistem. Trdno verjamemo, da bo država poskrbela za nas, ko ne bomo zmogli več opravljati službe. Kako je danes s pokojninami? Papež Frančišek nas opozarja o nujnosti premišljevanja in delovanja v smeri medgeneracijskega in znotraj generacijskega sodelovanja in solidarnosti. (Frančišek 2015A, 162) Druga knjiga avtorja Roberta Kiyosakija z naslovom Kvadrant denarnega toka, nadgradi spoznavanje mišljenja zaposlenih in samozaposlenih s tem, da doda razliko v načinu služenja denarja. To je aktivni in pasivni način služenja denarja. V aktivnem sta skupini zaposlenih in samozaposlenih, v pasivnem polu pa skupini lastnikov posla in vlagatelji. Prvega imenuje aktivni zaradi dejstva, ker prihaja do zamenjave čas za denar: če ne prihajamo v službo, ni plače, če ne iščemo novih strank, se zjutraj ne spravimo od doma, ne zaslužimo nič. Išče se varna, zanesljiva služba. Išče se stranko, ki bi za malo opravljenega dela, dobro plačala. Prva skupina so zaposleni: pogodba nas obvezuje, da smo na delovnem mestu in zato dobimo dogovorjeno plačilo. Če nimamo opravičila zaradi izostanka od dela, ne dobimo manj plače, temveč smo odpuščeni. Četudi bi»spustili dušo«za podjetje, nam to ne koristi. Drugo skupino v polju aktivnega zaslužka avtor imenuje samozaposleni. Značilno zanje je, da vse motrijo skozi denar. Moja cena na uro je toliko, provizija znaša toliko. Ujeti so v nezaupanje do drugih, češ, noben ne more opraviti dela tako dobro kot jaz, zato ne zaposlujejo sodelavcev. Za oboje v aktivnem polu velja, da če želijo imeti več denarja, morajo več delati: delajo lahko nadure ali dodatno delo v prostem času. Samozaposleni imajo malo več manevrskega prostora: sami si določijo obseg dela, s kom in za koliko bodo delali, vendar so še vedno v aktivnem polu, delajo torej za denar. (Kiyosaki 2002, 29) 15

24 Aktivni Zaposleni Imate delovno mesto Samozaposleni Ste lastnik svojega delovnega mesta Pasivni Lastnik podjetja Ste lastnik sistema, ljudje delajo za vas Vlagatelj Lastniki okolja vlaganj Tabela 1 (Kiyosaki 2002, 17) Drugi pol je poimenoval pasivni zaradi neodvisnega pritoka denarja od količine dela: v pasivnem polu ne pride do izmenjave časa in denarja. Denarni tok podjetja je vir, ki prinaša sredstva. Denar prihaja kot posledica intelektualne lastnine. Lastniki poslov si ustvarjajo okolje, kjer lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Nenazadnje se veselijo končnih finančnih uspehov, ki prinašajo finančno neodvisnost. Najpogostejši motiv lastnikov posla je samo aktualizacija. Delajo svet lepši, sledijo izzivom in izkoriščajo priložnosti v času in prostoru, ki si ga izberejo. Priskrbijo si pomoč v sodelavcih: zaposlujejo direktorje in upravljavce delavnega procesa, ti potem zaposlujejo sodelavce glede na potrebe podjetja. Lastnikom posla ni nujno biti fizično navzoči med delovnim procesom. Zaposlena je ekipa, ki je odgovorna za proces dela in za finančni rezultat. Če lastnik ni zadovoljen, vodstveno ekipo zamenja. Izzivi te skupine so predvsem v statistiki, od desetih propade devet podjetij. Najslabše, kar se nam lahko pripeti na tej poti, je, da bomo za uspeh morali ustvariti deseto podjetje. Nazadnje omenja še eno skupino: vlagatelje. Prejemajo pasivne dohodke, ki prihajajo neodvisno od njihovega truda. Glavne dejavnosti so kupovanje in prodaja lastniških deležev ter ustvarjanje okolja za finančna vlaganja vsem ostalim. Vlagatelji omogočajo lastnikom poslov, lastnikom delovnega mesta in posledično zaposlenim, da se sklene denarni krog. To delo zahteva znanja in védenja o korporativnem upravljanju in predvidevanju sprememb, ki bi vplivale na ceno deležev. (Kiyosaki 2002, 29 57) 16

25 Čeprav so tako lastniki podjetij kot tudi vlagatelji željni velikih dobičkov, se v današnjem hitro spreminjajočem se svetu srečujejo s finančnimi zlomi projektov. Toda kvaliteta, ki jo posedujejo, je zavedanje, da riziko obstaja in vemo, da»kdor razkira, profitira«. Prav nasprotno je pri zaposlenih: riziko je odvečen, prisoten je strah pred neznanimi spremembami. Tudi zaposleni vlagamo, kar se vidi pri vloženih delnicah. Želimo, da bi vrednost stalno rasla, da ni nihanj vrednosti. Vlagatelji pa si želijo stalne spremembe, ker te vplivajo na rast dohodka. Sledijo povpraševanju in ponudbi, kupujejo in prodajajo, kadar ugotovijo, da se izplača. (Kiyosaki 2002, 80 81) Z veseljem bi se radi znašli v pasivnem polu. Imeti denar, predvsem pa zraven čas, da počnemo, kar nam je drago. Pomembno je vedeti, kje smo, kaj bi radi in se tudi zavedati, da so pričakovanja odgovornost. Potrebna je izobrazba, sprememba mišljenja, naravnati se na nauk finančnih strokovnjakov. Če pogledamo Tabelo 1, kvadrant denarnega toka, ugotovimo, v katerem kvadratku smo in kje bi si želeli biti. Avtor ugotavlja, da je 90 % ljudi na strani aktivnega služenja denarja. Čemu tako? Avtor ugotavlja, da zaradi tega, ker so starši finančni učitelji otrokom. Če so starši zaposleni, učijo otroke tako, kot sami vedo. Večina ljudi hodi v službo. Vsak, ki je na plačilni listi in ni lastnik podjetja plačnika, je zaposlen, tudi izvoljeni in odposlani v tujino. Zakaj izpostavljamo ti dve skupini? Večina nas je vpeta v ti dve skupini. Skupini predstavljata motor tržnega gospodarstva. Ne samo z delom, pač pa tudi s potrošnjo. Prekomerno trošenje pa pušča trajne posledice. To poslušamo danes, ko nam govore o bančnih luknjah, ker naj bi eno tretjino dolga povzročila potrošnja prebivalstva. Večina si ne želi biti v teh dveh skupinah. Kdo si želi vsakodnevnega garanja vse življenje, da bi si prislužil pokojnino v jeseni svojega življenja? Pokojnino, ki je ravno toliko velika, da krije stroške preživetja, pa se niti nismo dotaknili zdravil in pripomočkov, saj te plača zavarovalnica. Nobeno polje ni boljše od drugega, vsako ima dobre strani in hibe. Pojasnjene so osnovne razlike, da bi se lažje našli in če bi ugotovili v sebi težnjo po drugem kvadrantu, so nudena navodila za razvoj osebnosti, primerni skupini iz določenega 17

26 kvadranta. Avtor si želi, da bi bile informacije v pomoč finančni izobrazbi za uspešno življenje. (Kiyosaki 2002, 25) 2.2 Poklic, zaposlitev, kariera Kar nas zanima v tem razdelku, je poklicanost za delo, zaposlitev, poklic in kariero. Poglejmo si pojme zaposlitev, poklic in kariera, kot jih je opredelil Chris Lownwy, nekdanji jezuit, v delu Junaško vodenje, ki Ignacijeva spoznanja in modrosti prinaša v organizacije zaposlenim in vodstvenim kadrom. (Martin 2013, 315) Ponavadi razumemo, da je zaposlitev poklic. Zaposlitev je mnogo več kot le delo za plačilo, je vsaka namenska dejavnost. V teh dejavnostih si pridobivamo kompetence, seznanjamo se s strokovnim področjem. Ko razvijamo svoje talente in sposobnosti ter se na določenem področju izobražujemo, govorimo, da delamo za kariero. Kariera je strokovno izobraževanje na področju, ki ga bomo opravljali vso delovno dobo. Kariera je razvoj sposobnosti, talentov in kompetenc posameznika, ki niti ni v tolikšni meri vezano na strokovno področje, je pa usmerjeno v razvoj posameznika, ki je pravšnji za marsikatero delo. (Martin 2013, ) Spoznanje, da nas delo onesrečuje rešimo tako, da»skačemo«od službe do službe. Za večji zaslužek je potrebno več delati ali pa prevzemati odgovornejše funkcije. Čas, potreben za delo, se podaljšuje, kar nas na dolgi rok naredi nezadovoljne in obupane. Morali bi biti zadovoljni, ker več zaslužimo, ker si lahko kupimo dobrine, a temu ni tako. Več denarja ne rešuje težav. Neprijetnim občutjem se izognemo, če delamo dela, za katera smo poklicani. Delo postaja veseli napor, delamo za naše in skupno zadovoljstvo. Ljudje, ki delajo dela, v katerih ne odkrivajo sebe, ne potrjujejo svoje individualnosti, se počutijo izpraznjene, potrte, življenjsko neosmišljeni. (Martin 2013, 320) 2.3 Podjetništvo 18

27 »Podjetništvo je dobro skupnega interesa.«v kolikor je zasebna dobrina, ki sledi ciljem splošnega interesa in pomembnosti, kot so ekonomski razvoj, inovacija in zaposlovanje, jo je treba zaščititi kot dobro po sebi. K tej zaščiti so na prvem mestu poklicane institucije, a tudi podjetniki, ekonomisti, finančne in bančniške agencije ter vsi vključeni subjekti, ki morajo delovati s kompetentnostjo, poštenostjo in čutom odgovornosti.»ekonomija in podjetništvo potrebujeta za svoje pravilno delovanje etiko. Ne kakršne koli etike, ampak etiko, ki v središče postavlja osebo in skupnost,«je poudaril papež Frančišek in zbrane podjetnike pozval, naj si skupaj prizadevajo za ta cilj.»dali boste sadove v takšni meri, v kakršni bo evangelij živ in navzoč v vaših srcih, vaših mislih in vaših delih.«(frančišek 2015B) Če bi želeli združiti pravo mero krščanskih vrednot in posla, je pravšnji naslov Krščansko združenje podjetnikov. Njim je Papež Frančišek spregovoril:»svet napačno razume podjetništvo in pomembnost njihove poklicanosti.«podjetniška dejavnost in vodstvene službe lahko postanejo kraj spodbude soodgovornega sodelovanja v korist vsem podjetnikom, vodilnim in delavcem. Ključno pri tem je strmeti v smeri kvalitetnega delovnega okolja zaposlenih. Krščanskim podjetnikom pravi, da so laični misijonarji družbene razsežnosti evangelija v kompleksnem svetu dela, ekonomije in podjetništva. Če se pustijo nagovarjati širšemu življenjskemu smislu, je dejavnost podjetnikov plemenito dejanje. Podjetništvo mora biti v službi za skupni interes. Iskati mora rešitve na področju zaposlovanja. To bi lahko bila rešitev za kreiranje novih delovnih mest za mlade, kjer bi se lahko uveljavili in si povrnili dostojanstvo, ki jim je odvzeto zaradi neprijazne situacije, velike brezposelnosti med mladini. (Frančišek 2015B) Živimo v okolju, ki omogoča podjetništvo. Od nas samih zavisi, ali bomo ta izziv uporabili za skupno dobro ali bolni egoizem. Izobraževati se za vodjo je, kot bi bilo Jezusovo navodilo nam vsem. Vsem nam bi se moralo omogočiti izobraževanje o voditeljstvu. Mnogo knjig, ki jih priporočajo uspešni ljudje in vodje, nam je na razpolago na knjižnih policah. Izpričane zgodbe uspešnih ljudi niso daleč od večine naših zgodb. Mnogi so bili na začetku svoje uspešne poti na preizkušnjah, počutili so se neuspešne. Nekateri so morali spremeniti misli, si oprati možgane kalupov navad. Ob prvem padcu so hoteli odnehati. Z znanjem o vodenju so premagali preizkušnjo in s trdim delom nadaljevali. Niso se ozirali na druge, na bližnje in znance. Nadaljevali so z 19

28 delom, dokler jim ni uspelo doseči zadanega cilja. Dobra novica je, da je uspeh odvisen od nas samih, od naših odločitev in dela, uspeh je torej v naših rokah. Če smo prepričani, moramo na tej poti vztrajati. Uresničitev naših sanj, naših želja ni odvisna od drugih, pač pa je v naši odločitvi, da ne bomo odnehali, dokler ne dosežemo cilja. (Dornan 2012, ) Jim Dornan je ustanovitelj mednarodnega podjetja, ki ima podružnico v Sloveniji. Podjetje se ukvarja z izobraževanjem kandidatov v privzemanju veščin vodenja. Prirejajo seminarje, delavnice in nudijo preverjen sistem izgradnje vodij z mentorstvom. Za svoje kandidate prevajajo tujo literaturo o uspehu, ki je tudi javno izdana in na voljo v knjigarnah. Vizija podjetja je, da bi se kandidati izurili za vodje in s tem pozitivno vplivali na družbeno okolje. Skupaj z večjim mednarodnim podjetjem tvori priložnost ljudem za izgradnjo svojega lastnega posla. Tako bi se lastnik, ki je tudi gospodar svojega življenja, odločal svobodneje, kaj in s kom bo delal, svoje življenje bi vzel v svoje roke. Uslužbenci pa te svobode nimajo. Pot lastnikov dela je mnogo težja. Zahteva dodatna izobraževanja, prilagajanje spremembam in trdo delo, vendar se obrestuje. Že sama pot do uspeha izgrajuje vodjo. Lastnik s finančno neodvisnim dohodkom vpliva na proizvodnjo mnogo bolj kot nekdo, ki mora zjutraj v službo in bo tam z ljudmi, za katere mu ni mar ter opravlja opravila, ki mu niso po godu. Za delo prejema prenizko plačilo, pa še to zapravi. (Dornan 2013, 15 18) Avtor knjige Kraljestvo svobode James W. Robinson, svetovalec vladnim in poslovnim vodjem, je deloval v Gospodarski zbornici ZDA. Sodeloval je pri ustanavljanju gospodarskih poslovalnic po svetu. Na povabilo guvernerja države Kalifornija je sodeloval pri izdelavi mednarodnega poslovnega načrta. Pisal je knjige o komuniciranju, poslovanju, politiki in trgovinskih priložnostih. (Robinson 1997, 9) Zase pravi:»iskal in našel sem srce in dušo kapitalizma. Svet sanjanja in poseganja daleč brez strahu.«(robinson 1997, 193) Avtor navaja, da je v politični in poslovni karieri posvetil pozornost zagovarjanju svobodnega podjetništva, a ga sam ni prakticiral. Predaval je o tej temi, sam pa je ni izrabljal. Imel je dobro plačano službo, da raziskuje in predava o svobodnem podjetništvu. Naposled se je odločil in ustanovil podjetje za stike z javnostjo. Podjetje je kmalu propadlo in moral se je vrniti nazaj v službo. Ko je premišljeval, zakaj je podjetje 20

29 propadlo, je ugotovil, da ga je omejeval strah, ki mu je hromil samozavest. Ni uspel pridobiti strank, ki bi bile pripravljene plačati njegove storitve. Ni bil usposobljen, da izdela poslovni načrt. Bil pa je dovolj samostojen podjetnik, da se je počutil, da edino on sam zmore narediti prav. Šele po pogovorih z uspešnimi ljudmi, ki so posedovali neodvisne pasivne dohodke in imeli možnost svobodne izbire glede časa, mu je postalo jasno, zakaj je propadel. Sram ga je bilo iskati stranke. Sram ga je bilo prodajati svoj izdelek. Strah ga je bilo zavrnitve. Predvsem pa, ni se obkrožil z ljudmi, ki bi mu pomagali pri poslovanju. (Robinson 1997, 17 19) V omenjeni knjigi je mnogo zgodb ljudi, ki so kakor mi vsi stali pred odločitvami in jih je bilo strah. Po spletu okoliščin, predvsem pa pogumno zoperstavljeni strahu so stopili v neznano. Srečevali in učili so se novosti ter trdo so delali. Imeli so velike in drzne sanje. Družili so se z uspešnimi ljudmi. Lahko si rečejo, da jim je uspelo, imajo čas in denar. Na tej poti so srečali v prihodnost usmerjene prijatelje. Zdaj so svobodni, odkrivajo svojo poklicanost, iščejo odgovore na izzive in so družbi v pomoč. So opaženi in zato zgledni v skrbi za svoja življenja. (Robinson 1997, 151) 21

30 3. Vloga duhovnosti V tem poglavju nas zanima, kaj je duhovnost in kakšno vlogo ima duhovnost na naše življenje. Ali si lahko s poglabljanjem v duhovnost pomagamo pri življenjskih izzivih? V množici različnih duhovnostih je težava v tem, da se je potrebno odločiti, v katero duhovnost se bomo poglobili. Zanimanje za duhovnost nas odpira prepoznavanju vsakodnevnih znamenj, sporočil in navodil. Še bolj smo darežljivi za odnose z drugimi. Občutljivejši smo na krivice in začudeni, ker si življenje otežujemo tudi sami. Rešitve se nam ponujajo, vendar je težko, ker se ne skladajo z našimi pričakovanji in pričakovanji drugih. Za opis pojma duhovnost, kakršno odkrivamo danes, sta se sprva uporabila izraza asketika in mistika. (Oražem 1993, 19) Asketika izhaja iz staro grškega izraza askezis, kar v prevodu pomeni vaditi, prizadevati se. Pomeni, da se je potrebno boriti za napredek v duhovnem življenju, boriti se proti grehu, prizadevati si za čistost in zatiranje poželenja, je torej spodbuda za rast s krepostmi. Pojem mistika izhaja iz grške besede mystikos, pomeni skrivnost. To je skrivnostno doživljanje in spoznavanje Boga. Uporabnik v kontemplaciji in molitvi doživlja izkustva skrivnosti Božjega delovanja. Izkustvo se prejme kot posebni dar, ki ga označujemo s pojmom milostni dar. (Oražem 1993, 19 20). Duhovnost je v pomoč moralnemu gledanju na človeka. Morala je usmerjena k iskanju poti, da bi se izognila ali pa vsaj varovala pred grehom. S tem pušča ob strani človekove kreposti. Duhovnost, ki vključuje spoznanja iz mistike in asketike, je dopolnilo morali, ker gradi na krepostih. Moralna in duhovna teologija se dopolnjujeta ter si dajeta večjo vrednost. (Oražem 1993, 23).»Danes se duhovnost opredeljuje kot praktično teološko vedo, ki v temeljih razodetja in teoloških spoznanj ugotavlja, v čem je polnost duhovnega življenja in kako naj človek ravna, da bo polnost dejansko tudi dosegel.«(oražem 1993, 21). Poznavanje duhovnosti je danes zelo koristno, če ne že nujno potrebno za pravilno spoznavanje sebe. Anselm Grün prepoznava dva tipa duhovnosti: od spodaj in od zgoraj. Prva je usmerjena na notranji glas, govori nam Bog. Četudi je v človeku želja po duhovnosti, je ne more doseči s svojimi močmi in krepostmi, pač pa v svoji nemoči in 22

31 šibkostih, kadar prizna nemoč in s ponižno držo sporoča, da ne zmore sam. (Grün 2008, 15) Paradoks je, da Božja moč v človeku deluje tem močneje, čim šibkejša je lastna moč. (Grün 2008, 20) Zelo razširjena je ignacijanska duhovnost. Spoznava nov pristop k tradiciji. Nov pristop je praktičen, točno določen, ne dopušča nobenih improvizacij, je trden in zavedajoč, kaj se mora delati. Je tudi prilagodljiv, saj dopušča uživanje v stvarstvu, gre za simpatično in ljubko duhovnost. Prilagodljiva je na osebne potrebe, na potrebe časa in prostora. (Oražem 1993, 15 16) Ignacijska duhovnost dopolnjuje krščansko duhovnost. Ne zapira se za zidove, ampak je usmerjena v vse ljudi, na svetu je za brezpogojno ljubezen drugemu. Kakor pri vseh drugih duhovnih šolah je ignacijanska duhovnost definirana kot način življenja v odnosu z Bogom. Usmerjena je v Jezusa, Kristusa Mesija, Božjega Sina, kakor vse druge krščanske duhovnosti. Ignacij je želel, da bi bila njegova duhovnost uporabljena širše, ne samo za duhovnike, redovnike in redovnice, pač pa tudi za laike vseh poklicev. Ignacijanska pot duhovnosti je pot, na kateri se odkriva svoboda, da bi odkrivali, kakšna oseba smo, kdo postajamo in kakšni naj bi bili, da sprejemamo in dajemo ljubezen, da se opredelimo za dobre odločitve v dobrobit vsega in uživamo v stvarstvu, ko odkrivamo lepoto in skrivnost Božje ljubezni. (Martin 2014, 7) 3.1 Duhovnost dela Ko se pogovarjamo o duhovnosti dela, razumemo, da ni govora o zavestni surovi uporabi in izrabi psihofizičnih sposobnosti za dosego načrtovanega rezultata. Duhovnost dela je odkrivanje skrivnosti, ki je ne še razumemo. Je čudenje, zrenje, zlitje sebe v delo, ki ga opravljamo. Duhovno delamo nezavedajoč se svojega dela. Še manj se zavedamo posledic vidnega rezultata na okolico in prihodnost. Gre za prepuščanje sebe vodenju v delovanju in uživanje v vidnem rezultatu. Duhovnost dela je ustvarjanje, preseganje samega sebe, zavedajoč se, da tega nismo sami storili. Duhovnost dela je ponižno zrenje v rezultat dela, zanj si ne lastimo zaslug. Plačilo je radost ob spoznanju, da sodelujemo pri veličastnem projektu. To je Božji prvinski načrt za stvarstvo in mi smo zraven. Stvaritev sveta je duhovno delo:»in glej, bilo je zelo dobro opravljeno«. (1Mz 1,31) 23

32 Duhovno dela vsakdo, ki raste v zrelo osebnost, v svetilko, ki sveti nad cesto; ki ima čut za pravičnost in spoštovanje; ki ima vest, zavest grešnosti, iskreno sodelovanje za reševanje problemov v družbi; ki goji globoko ljubezen do lastne svobode in svobode drugih ter je samostojen v pokorščini; ki je strokovnjak na svojem področju in mojster v lastnem poklicu; ki je odporen proti razosebljanju sredi tehničnega dela in modernega razvedrila. (Truhlar 2004, 112) Jezus nam je vzgled duhovnosti dela. Ob tem ne mislimo samo na pridiganje, ozdravljanja in izvajanje raznih čudežev. Mislimo na nekaj, kar se je dogajalo v Jezusovi mladosti, teologi imenujejo ta čas»skrito življenje«. Iz Lukovega evangelija izvemo, da je kot mladenič napredoval v modrosti in rasti. Kaj je Jezus delal? Po Luku je sledil očetovi obrti, bil je tesar, mizar ali rokodelec. V Jezusovem času je biti tesar, rokodelec ali obrtnik pomenilo biti podjetnik. To ne zahteva dela v delavnici, zahteva sklenitev posla, izbiro materialov, načrtovanje in tudi pravilno ovrednotenje dela. Ni čudno, da je v evangelijih polno prispodob, v katere so vključeni različni poklici. Jezus je moral vedeti, kaj pomeni delati. (Martin 2013, 341) Podjetje mora nekaj proizvajati, to je njegov smisel obstoja. Podjetje se v človekovi celoti izraža kot dobrota, kar pa je pomembnejše od učinkovitosti in finančnega rezultata. V podjetju se pričakuje, da se človek spozna na svoj poklic in se zna uveljaviti. (Truhlar 2004, 69) Odkrivanje duhovnosti dela pri svojem delu je uresničevanje človeka kot bolj odgovornega na poklicnem področju ter do sveta, sebe in drugih. (Martin 2013, 333) Kadar delamo, izpolnjujemo Božjo voljo. Človeku je bilo naročeno, da bi ustvarjeno obdeloval in varoval. (1Mz 2,15) Izpolnjevanje tega naročila v poklicu je povezano z duhovno modrostjo, ki izhaja iz združitve izkustva in delovanja. Delo razumemo kot modrost v izražanju in ga doživljamo kot izkustvo. Delo soprešinja in prežema izkustvo. (Truhlar 2004, 101) Izkustvo je čutenje in zrenje samega sebe, je zaznava lastne biti. Obstajajo zunanje zaznave, podobe in simboli, ki nam preko določenih doživljajskih, čutnih in razumskih podob razodevajo izkustvo. (Truhlar 2004, 31) Kadar smo odprti izkustvu, nas prežemata moč in mir, bolje se pripravimo na poklic, se zdravo vključimo v delovno okolje in kvalitetnejše opravljamo delo. Taki smo dovzetni za vplive, spodbude in namige sveta. (Truhlar 2004, 102) 24