Maribor, Mentorica: Dr. Etelka Korpič Horvat

Transkript

1 VPŠ DOBA VISOKA POSLOVNA ŠOLA DOBA MARIBOR KOLEKTIVNO DOGOVARJANJE V NEMČIJI (diplomsko delo) Slobodan Smerdu Maribor, 2009 Mentorica: Dr. Etelka Korpič Horvat Lektor/Lektorica: Lidija Horvat, učiteljica slovenščine Prevod v tuji jezik: Mag. Edita Toplak Benko, prevajalka

2 POVZETEK Zgodovinski razvoj nemških sindikatov sega v 19. stoletje. Leta 1849 je z ustanovitvijo Zveze tiskarjev nastala predhodnica nemških sindikatov. Po prvi svetovni vojni so podjetniki priznali sindikate kot pogajalske partnerje. Hitler je prepovedal vsa združenja in vse stranke, in je tudi razbil svobodne sindikate. Po drugi svetovni vojni se je pričelo s ponovnim ustanavljanjem sindikatov. Leta 1949 je bila ustanovljena Nemška zveza sindikatov (DGB). V razvoju sindikalnega gibanja v Nemčiji ločimo več obdobij: - Zgodnja leta ( ) - Ponovna izgradnja ( ) - Gospodarski čudež ( ) - Reforme ( ) - Streznitev in preusmeritev ( ) - Novi izzivi ( ) - Upanje, odpor in kriza ( ) Nemška zveza sindikatov (DGB) se že od njene ustanovitve 1949 zavzema za solidarni sindikat. Zgrajena je na demokratski osnovi od spodaj navzgor. Je krovna organizacija njenih osmih sindikalnih članic. Sindikalne članice Nemške zveze sindikatov se z delodajalci pogajajo o vsebini kolektivnih pogodb. Kolektivno pogodbo lahko sklenejo posamezni delodajalci kakor tudi zveza delodajalcev, odvisno, ali gre za kolektivno pogodbo na nivoju delodajalca ali za širšo kolektivno pogodbo. Kolektivne pogodbe lahko sklepajo samo za to priznane organizacije. Na strani delavcev so to samo reprezentativni sindikati. Zakon o kolektivni pogodbi sestavlja 13 členov. Zakon ureja: vsebino in obliko kolektivne pogodbe, stranke kolektivne pogodbe, učinek tarifnih norm, vsesplošno veljavnost, register in obveznost seznanjanja s kolektivno pogodbo.

3 Razlikujemo naslednje vrste kolektivnih pogodb: - v splošnih ali okvirnih kolektivnih pogodbah so urejena osnovna vprašanja; - plačne kolektivne pogodbe urejajo višino poplačila za vloženo delo delojemalca; - panožne ali zvezne kolektivne pogodbe veljajo samo na omejenem področju ene pokrajine, pogosto samo za eno zvezno deželo; - posebne kolektivne pogodbe: vedno pogosteje se razvijajo posebni modeli. Praviloma so kolektivne pogodbe sklenjene za določen čas in to največ za eno leto. Posledica tega je tudi, da je potek veljavnosti kolektivnih pogodb porazdeljen skozi celo leto. Za veliko večino le-teh se pričnejo nova pogajanja v prvih šestih mesecih tekočega leta. Nekaj tednov ali celo mesecev pred iztekom veljavnosti kolektivne pogodbe se v sindikatih in podjetjih pričnejo razprave o možnih kolektivnih zahtevah. Pogajanja se razvlečejo preko več pogajalskih terminov. V primeru spodletelih pogajanj lahko vsaka stran zahteva poravnavo. V kolikor so kolektivna pogajanja neuspešna (in tudi poravnava ni prinesla želenega rezultata), lahko sindikat pozove k stavki. Delodajalci lahko na sindikalno stavko reagirajo z obrambnim izprtjem. Kolektivne pogodbe veljajo neposredno samo za člane strank kolektivnih pogodb. Veljavnost kolektivnih pogodb se lahko razširi tudi na delodajalce, ki niso člani strank kolektivne pogodbe. Sklenjene kolektivne pogodbe se registrirajo. KLJUČNE BESEDE kolektivna pogodba, sindikat, delodajalec, delojemalec, stranke kolektivne pogodbe, veljavnost kolektivne pogodbe, poravnava, stavka, splošna kolektivna pogodba

4 ZUSAMMENFASSUNG Die Geschichte der Deutschen Gewerkschaften beginnt schon im 19. Jahrhundert. Mit dem Druckverband im Jahr 1849 entsteht die erste Deutsche Gewerkschaft. Nach dem Ersten Weltkrieg erkennen die Unternehmer die Gewerkschaften als Verhandlungspartner an. Hitler lässt alle Verbände und Parteien verbieten und zerschlägt die freien Gewerkschaften. Nach dem Zweiten Weltkrieg beginnt der Wiederaufbau war der Deutsche Gewerkschaftsbund (DGB) gegründet. Die Historische Entwicklung in Deutschland kann man in mehreren Entwicklungsphasen darstellen: - Die frühen Jahre ( ) - Wiederaufbau ( ) - Wirtschaftswunder ) - Reformen ( ) - Ernüchterung und Neuorientierung ( ) - Neue Herausforderungen ( ) - Hoffnung, Widerstand und Krise ( ) Der Deutsche Gewerkschaftsbund (DGB) steht, seit seiner Gründung 1949, für eine solidarische Gewerkschaft. Er ist demokratisch von unten nach oben aufgebaut. Er ist der Dachverband seiner acht Mitgliedsgewerkschaften. Die Mitgliedsgewerkschaften des DGB handeln mit den Arbeitgebern Tarifverträge aus. Auf Arbeitgeberseite können sowohl der einzelne Arbeitgeber als auch der Arbeitgeberverband Tarifverträge abschließen. Tarifverträge können nur von tariffähigen Organisationen abgeschlossen werden. Tariffähig sind auf Arbeitnehmerseite nur die Gewerkschaften. Tarifvertragsgesetz regelt in 13 Paragrafen die formalen Grundlagen des Tarifsystems u.a. zu folgenden Aspekten: Inhalt und Form des Tarifvertrages, Tarifvertragsparteien, Wirkung der Tarifnormen, Allgemeinverbindlichkeit, Tarifregister, Übersende- und Mitteilungspflicht der Tarifparteien, Bekantgabe des Tarifvertrages.

5 Es lassen sich folgende Arten der Tarifverträge unterscheiden: - In Manteltarifverträgen oder Rahmentarifverträgen werden grundlegende Fragen geregelt - Die Vergütungstarifverträge regeln die Höhe der Vergütungen für die Arbeitsleistung der Arbeitnehmer. - Der Flächentarifvertrag oder auch Verbandstarifvertrag gilt für ein regional begrenztes Gebiet, oft für ein Bundesland. - Spezielle Tarifverträge: Es werden immer häufiger Sondermodelle entwickelt. Die Kündigungstermine der Tarifsabkommen verteilen sich über das ganze Jahr, die große Mehrheit wird in den ersten sechs Monaten eines Jahres neu verhandelt. Bereits einige Wochen oder sogar Monate vor Auslaufen der Tarifverträge beginnt in den Gewerkschaften und in den Betrieben die Diskussion über die möglichen Tarifforderungen. Die Verhandlungen erstrecken sich über mehrere Verhandlungstermine. Nach dem Scheitern der Verhandlungen kann von jeder Tarifvertragspartei die Schlichtung angerufen werden. Sind die Tarifverhandlungen gescheitert (und ist gegebenenfalls auch das Schlichtungsverfahren ohne Ergebnis geblieben), kann die Gewerkschaft zum Streik aufrufen. Die Arbeitgeber können auf einen gewerkschaftlichen Streik mit einer Abwehraussperrung reagieren. Tarifverträge gelten unmittelbar nur für die Mitglieder der Tarifparteien. Die bindende Wirkung von Tarifverträgen kann auch auf die nicht tarifgebundenen Arbeitgeber ausgedehnt werden. Abgeschlossene Tarifverträge werden registriert. STICHWORTE Tarifvertrag, Manteltarifvertrag, Vergütungstarifvertrag, Flächentarifvertrag, Gewerkschaft, Arbeitgeber, Arbeitnehmer, Tarifvertragsparteien, Tarifbindung, Schlichtung, Streik

6 KAZALO 1. UVOD ZGODOVINSKI PREGLED SINDIKALNEGA GIBANJA V NEMČIJI Zgodnja leta ( ) Obnova sindikatov ( ) Gospodarski čudež ( ) Reforme ( ) Streznitev in preusmeritev ( ) Novi izzivi ( ) Upanje, upor in kriza ( ) Pregled razvoja sindikalnega gibanja na območju Slovenije ORGANIZIRANOST SINDIKATOV V NEMČIJI Zgradba Naloge DGB in sindikatov ZDRUŽENJE DELODAJALCEV SINDIKALNA SVOBODA MOD št MOD št MOD št RAZVOJ SKLEPANJA KOLEKTIVNIH POGODB KOLEKTIVNA POGODBA Kaj je kolektivna pogodba? Pomen kolektivnih pogodb Temelji tarifnega prava (tarifrecht) Ravni sklepanja kolektivnih pogodb VSEBINA KOLEKTIVNIH POGODB Vrste kolektivnih pogodb POSTOPEK IN OBLIKA SKLENITVE KOLEKTIVNE POGODBE Časovni razpored Zahteve in sindikalna volja Pogajanja Poravnava Delovni boj Stavka... 40

7 Izprtje Oblika kolektivne pogodbe VELJAVNOST KOLEKTIVNE POGODBE ZAKLJUČEK SEZNAM LITERATURE... 48

8 1. UVOD Pomemben del našega življenja preživimo na delovnem mestu. Ali resnično ta čas na delovnem mestu samo preživimo? Ne, pri tem gre z gotovostjo za nekaj več, kot pa samo za preživljanje časa na nekem delovnem mestu. Delavec na delovno mesto prinese znanje in sposobnosti, ideje in iniciative ter s tem požanje priznanje ali kritiko odvisno od okoliščin. Predvsem pa si delavec tam zasluži sredstva za preživetje. Z delom povezujemo tudi zadoščenje ali frustracijo, pričakovanje spodbude in napredovanja ter izpostavljenost spremembam želja potrošnikov, trga in konjukturnim nihanjem. Gospodarskim težavam navkljub, v katere bi lahko zašlo podjetje v katerem smo zaposleni, pa nam pogodba o zaposlitvi, vsaj zaenkrat, zagotavlja naše dohodke. Pomembno vlogo pa ima management, ki ni imun proti napačnim sklepanjem in odločitvam. Ne nazadnje pa smo izpostavljeni tudi organizacijskim in kadrovsko-političnim spremembam, katerih smiselnost nam ni stalno razumljiva skratka: doživljamo podjetniško vladavino. Vendar pa pravica delodajalcev ni neomejena. Za zaščito delojemalcev skrbi delovno pravo. Delovno pravo trdno postavlja pravila igre, od nastopa zaposlitve do odpustitve, od zaščite in varstva pri delu do zdravstvenega varstva preko delovnega časa. Delovno-pravna načela in pravila vplivajo na odpravnino, plačan dopust, nadomestila, možnost pritožbe v slučaju mobbinga in diskriminacije na delovnem mestu, varstvo podatkov ipd.. Delovno pravo v Nemčiji ni zbrano v eni knjižni izdaji, pač pa je razpršeno v mnogih posameznih zakonih. Za razlago zakonov in zapolnitev vrzeli se je uredila obsežna sodna praksa, občasno tudi s posameznimi odločitvami, ki so si lahko v nasprotju. Pomembnejše kot zakoni pa so lahko v konkretnem primeru pogosto kolektivne pogodbe, ki jih po pogajanjih sprejmejo pogajalske strani: sindikati in delodajalci oziroma zveza delodajalcev. V spornih situacijah lahko pride do tega, da, ne samo, da imamo pravico na svoji strani, temveč tudi, da imamo prav, to se pravi, da smo svoje pravice uveljavili. Sindikati v Sloveniji so dobili po osamosvojitvi drugačno vlogo, kot pa so jo imeli v Jugoslaviji, zaradi prenehanja družbene lastnine in asociativnih razmerij. V sistemu samoupravljanja so delavci združevali delo in sredstva v pogojih družbene lastnine. Delavski razred v Jugoslaviji, kot lastnik in upravljavec proizvodnih sredstev, ni mogel npr. 7

9 organizirati stavko proti lastnikom proizvodnih sredstev, torej proti samemu sebi. Pogajanja za kolektivno pogodbo bi lahko potekala v okviru delavskega razreda kot lastniku proizvodnih sredstev in delavskemu razredu kot upravljavcu in delodajalcu. V razvoju sindikalnega gibanja se v obdobju po drugi svetovni vojni pri nas ni kaj dosti dogajalo, oziroma je le-to stagniralo. Z uvedbo tržnega gospodarstva pa je znan lastnik, in uvedla se je pogodbenost delovnih razmerij. Z vključevanjem v Evropsko unijo in vse večjo globalizacijo pa so sindikati prevzeli aktivnejšo vlogo pri zagotavljanju delavskih pravic, pri kolektivnem dogovarjanju in sklepanju kolektivnih pogodb. Zaradi stagnacije v razvoju sindikalnega gibanja po drugi svetovni vojni in s tem pomanjkanja izkušenj so se sindikati pričeli zgledovati po organizaciji sindikatov in praksi v državah, kjer je imelo sindikalno gibanje dolgoleten razvoj. Med državami, po katerih so si sindikati jemali zgled, je tudi Nemčija. Kako potekajo kolektivna dogovarjanja v Nemčiji pa zanima tudi Sindikat bančništva Slovenije (s kratico SBS). Prav zato je namen te naloge predstaviti kolektivna dogovarjanja v Nemčiji. Cilj naloge pa je podati potek kolektivnega dogovarjanja v Nemčiji, ga oceniti in primerjati s kolektivnim dogovarjanjem v Sloveniji. Kolektivno dogovarjanje in sprejemanje kolektivnih pogodb je tesno povezano z ustanavljanjem in delovanjem sindikatov, zato sem prvi del naloge namenil organiziranju sindikatov od njegovih začetkov. Pri pripravi naloge sem uporabljal naslednje metode: * študij literature v papirnati in elektronski obliki, tako domače kot tuje; * deskripcije opisovanje poteka kolektivnih dogovarjanj v Nemčiji; * komparacije primerjanje s potekom kolektivnih dogovarjanj v Sloveniji. Obravnavana problematika in teoretična izhodišča. Področje raziskovanja: kolektivna dogovarjanja in kolektivne pogodbe v Nemčiji. Seznanjenost in primerljivost kolektivnih dogovarjanj in zakonskih ureditev na tem področju - tako v Nemčiji, kot v Sloveniji. Predpostavke in omejitve. Pri opisovanju kolektivnega dogovarjanja v Nemčiji sem se posluževal dosegljive domače in tuje literature ter člankov, objavljenih na internetu. Zaradi teritorialne oddaljenosti in s tem povezano slabšo dosegljivostjo nemške literature v pisni obliki, je bilo le-te manj. 8

10 2. ZGODOVINSKI PREGLED SINDIKALNEGA GIBANJA V NEMČIJI Na spletnih straneh Deutsche Gewerkschaftsbund (DGB, 2009) je podrobno predstavljen zgodovinski pregled sindikalnega gibanja v Nemčiji Zgodnja leta ( ) Kot zastopnik koristi delojemalcev ima sindikat v Nemčiji zelo dolgo tradicijo. Leta 1848 je bila z»delavskim pobratenjem«ustanovljena predhodnica sindikalnih organizacij. Ko je leta 1848 spodletela meščanska revolucija, so bila zadušena tudi vsa prizadevanja po ustanavljanju delavskih organizacij in leta 1854 tudi dokončno opuščena. Na kongresu» Splošnega Nemškega delavskega društva«, , v Leipzigu so se združila vsa obstoječa delavska društva. Tudi politične stranke so prišle na plan, kot najpomembnejša stranka med njimi pa se je pokazala socialdemokratska stranka. Ustanovljena leta 1875 v Gothi, si je pridobila simpatije in sodelovanje mnogih sindikatov, saj se je, kot nobena druga stranka, zavzemala za pravičnejšo družbeno ureditev. Druge, močnejše interesne grupacije, so se počutile ogrožene. Kancler Otto fon Bismarck je izkoristil dva atentata na cesarja Wilhelma I., da je v državnem zboru izglasoval»zakon proti splošno nevarnim prizadevanjem Socialne demokracije«. Do preklica tega zakona, leta 1890, je bilo razpuščenih 332 društev, ki naj bi skozi social-demokratična, socialistična ali komunistična prizadevanja izsilila prevrat obstoječega reda, med njimi tudi veliko sindikatov, ki so odkrito podpirali socialno demokracijo.»kdor ima pokojnino za njegovo starost, ta je mnogo bolj zadovoljen in dosti bolj obvladljiv kot tisti, ki na to nima nobenega upanja.«s tem stavkom je Bismarck utemeljil cesarjevo poslanico iz leta 1881, ki je markirala začetek moderne socialne zakonodaje v Nemčiji. Leta 1883 je bil sprejet zakon o zdravstvenem zavarovanju, leta 1884 zakon o nezgodnem zavarovanju, leta 1891 pa je bil sprejet zakon o starostnem in invalidskem zavarovanju s pokojninsko pravico pri 70-ih letih starosti, financiranje pa se je delilo med delodajalci in delojemalci. Storitev je sprva bila zelo skromna in veliko delavcev je ni moglo koristiti, saj je povprečna pričakovana življenjska doba v takratni Nemčiji bila okoli štirideset let. Vsem naporom navkljub Bismarcku ni uspelo razbiti delavskega gibanja. Nasprotno pa je SPD pridobivala na popularnosti. Tudi sindikati so postajali vse močnejši. ( ) 9

11 Marca leta 1892 so zastopniki 57-ih samostojnih zvez v Halberstadtu ustanovili prvo krovno zvezo. Za prihodnji razvoj sta bili pomembni predvsem dve odločitvi: prvič, v konfrontaciji med»lokalisti«in»centralisti«so zmagali»centralisti«. Delegati so večinsko glasovali za centralizacijo, saj so si od tega obetali bolj efektivno in močnejše zastopanje interesov. Iz istega razloga pa so, drugič, nastala poklicno pokrivajoča industrijska združenja. Prav prva svetovna vojna pa naj bi prinesla odločilne impulze v modernizaciji družbe. Vendar pa so morale socialne reforme in demokratizacija, na katere uvedbo so upali kot proti uslugo v zameno za vojno, še počakati. ( ) Bolj kot vojna sama je poraz naredil socialni preobrat. Cesarstvo se ni moglo izogniti prvi Republiki. Triklasna volilna pravica je bila odpravljena in ženske so dobile volilno pravico. Vladajoče sile je k tem spremembam prisilil strah, da se tudi v Nemčiji ne bi zgodilo tako kot v Rusiji, ko je komunistična revolucija pod vodstvom Lenina prevzela oblast. ( ) V tako imenovani»novembrski pogodbi«iz leta 1918 je bila sindikatom priznana vloga zastopnika delavcev. Sprejete so bile tarifne pogodbe, ustanovljeni so bili delavski odbori v vseh obratih z več kot 50 zaposlenimi, in uvedeno je bilo enakopravno upravljanje»delovnih izkazov«, predhodnica današnjih»delovnih uradov«. Potrjena je bila tudi uvedba osem urnega delavnika s polnim nadomestilom plače. ( ) Zakon o delavskih svetih iz leta 1920 ni imel veliko skupnega z demokratizacijo delavskih svetov. Razširjene so bile možnosti soodločanja v socialni politiki in pri odpuščanju delavcev. Delavski sveti so dobili podobno dvojno vlogo kot delavski odbori: po eni strani naj bi zastopali interese delojemalcev, po drugi strani pa bi morali biti lojalni vodstvu. Soodločanje v gospodarstvu pa ni bilo predvideno. Kritiki iz vrst svobodnih sindikatov so trdili, da je dvojna lojalnost naredila delavske svete za nekakšne»policaje podjetij«. Vsem kritikam navkljub so vodstveni organi sindikatov med vojno in revolucijo uživali med delojemalci veliko podporo. Od leta 1918, ko so se svobodni sindikati združili v Splošno zvezo nemških sindikatov (Allgemeine Deutsche Gewerkschaftsbund ADGB), je do leta 1929 število članov naraslo na pet milijonov. V teh letih so bili pozabljeni vojni in povojni problemi. Nemčija je bila na dobri poti in sindikati so imeli pri tem svoj delež. Nenadoma in 10

12 nepričakovano pa so»zlata leta«weimarske Republike minila. Zlomu New Yorške borze, oktobra leta 1929, je sledil masivni odtok tujega kapitala. Pomanjkanje kapitala pa je imelo negativni vpliv na vsa področja gospodarstva. Brezposelnost je od leta 1930, ko je znašala dva in pol milijona brezposelnih, do leta 1932 narasla na preko šest milijonov brezposelnih. Kriza je sindikate zelo prizadela. Samo k ADGB priključene zveze so v letih 1931 in 1932 izgubile članov. Svetovna gospodarska kriza pa je koristila in okrepila eno nemško desno stranko, ki je nedvoumno bila proti Weimarski Republiki, in sicer NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei) pod vodstvom Adolfa Hitlerja. Leta 1933, na vrhuncu krize, je Hitlerju uspelo postati kancler. Vsakršna opozicija je bila korak za korakom onemogočena. Predsedujoči v Krovni zvezi sindikatov so aprila leta 1933 ustanovili»krog voditeljev združenih sindikatov«z namenom, da se prilagodijo na NS-režim (Nationalsozialistische-Regime), in s tem zagotovijo organizacijsko preživetje. Ta poizkus je doživel vrhunec s pozivom»kroga vodilnih«k 1. maju 1933, ki ga je Hitler razglasil za praznik in» Dan nacionalnega dela«. Hitler pobudo za prostovoljno prilagoditev ni sprejel. Naslednji dan je Hitler z SA (Sturmabteilung) in SS (Schutzstaffel) enotami svobodne sindikate razbil. ( ) Socialno politične naloge in premoženje sindikatov je prevzela Nemška delavska fronta, v kateri so bili organizirani tako delojemalci kot tudi delodajalci. V skladu z nacionalsocialistično ideologijo so bili v»poslovni skupnosti«podjetniki kot»obratovodje«, delojemalci pa kot»poslušneži«. Mnogo sindikalistov je takrat izginilo v koncentracijskih taboriščih, in nemalo jih je bilo ubitih. Skupaj z ostalimi skupinami so se sindikalisti pridružili odporu proti NS-režimu. Najbolj znana sta bila Wilhelm Leuschner iz svobodnih in Jakob Kaiser iz krščanskih sindikatov. Oba sta bila v tesnem kontaktu s skupino okoli grofa Stauffenberga, ki je 20. julija 1944 izvedla brezuspešen atentat na Hitlerja. Medtem ko je Kaiserju uspelo pobegniti, je bil Leuschner skupaj s Stauffenbergom in drugimi sodelujočimi aretiran ter s strani Ljudskega sodišča obsojen na smrt in usmrčen. ( ) Primerjava dveh ustanovnih kongresov sindikalnih krovnih organizacij iz leta 1892 in 1949 kaže, kakšno pot so morali sindikati prehoditi v prvi polovici prejšnjega stoletja. Njihova zgodovina uči, da niso stalno tako samoumevno pripadali državi in družbi, kot so to v naslednji polovici stoletja in vse do danes. 11

13 2.2. Obnova sindikatov ( ) Medtem ko se je pri politični obnovi na zasedenih območjih zaveznikov že hitro po letu 1945 videla razdelitev Nemčije na vzhodni in zahodni del, so sindikati še nekaj let oblikovali zvezo. Z njihovimi medconskimi konferencami so dajali upanje na skupno nemško razvojno pot, še posebej, ker so v osnovnih principih njihove obnove obstajale skupne točke tako na vzhodu kot na zahodu. Nesrečna razdelitev sindikatov v dve smeri je premagala tudi enotnost sindikatov. Po principu industrijskega združenja bi skoraj lahko bila uvedena krovna organizacijska forma. Leta 1948 je bilo zaradi hladne vojne pokopano še zadnje upanje po skupni nemški razvojni poti. Sile na zasedenih območjih Nemčije so držale vsaka svoj del Nemčije trdno v rokah. Na zasedenih območjih so poskušale s svojimi družbenopolitičnimi pogledi, z različno intenzivnostjo vplivati na razvoj in obnovo vzhodnega in zahodnega dela Nemčije. FDGB (Der Freie Deutsche Gewerkschaftsbund ustanovljen 1945 v DDR) je partija držala na vajetih. Socialne zahteve so bile sicer izpolnjene, vendar ne v smislu prave demokratizacije gospodarstva in družbe. Nasprotno pa so bile na zahodnih zasedenih območjih zahteve po nacionalizaciji in socializaciji blokirane. Sindikati so dobili ponudbo, da kot zastopniki interesov delavcev delujejo v okviru parlamentarne demokracije zahodnega modela, ki temelji na privatni lastnini in gospodarskem redu. To pa je bilo daleč od njihovih idealov, in je sprva razočaralo veliko članov. ( ) 2.3. Gospodarski čudež ( ) Leta 1950 se je pričel gospodarski vzpon, ko je do leta 1966 povprečna letna stopnja rasti znašala 6,3 %. Vzgon zaradi Korejske vojne in pa gospodarski čudež sta prispevala k zmanjšanju brezposelnosti, ki je bila leta 1950 pri 11 %, leta 1967 pa le še 0,7 %. Navkljub milijonskemu prihodu beguncev in razseljenih oseb ter povečanju zaposlenosti žensk je konec petdesetih let v Nemčiji zavladala polna zaposlenost in celo pomanjkanje delavcev. Tako so veliko število tujih delavcev na željo vlade in v soglasju s sindikati dodatno zaposlili. ( ) 12

14 Naraščajoča premožnost širših slojev je povečala sprejemljivost socialnega tržnega gospodarstva in potisnila v ozadje zahteve po socializiranem in planskem gospodarstvu. Sindikati so se osredotočili na porazdelitev rastoče blaginje. To je bilo toliko lažje, saj so delodajalci v skladu s stopnjami rasti bili bolj pripravljeni popustiti sindikalnim zahtevam. V letih od 1956 do 1960 so se realne plače v povprečju dvignile za 4,6 % letno, v naslednjih letih do leta 1965 pa celo za 5,3 % letno. Tudi za upokojence je bilo poskrbljeno. Leta 1957 je bil sprejet zakon za prilagoditev pokojnin razvoju dohodkov (dinamizacija). ( ) Sindikati so dolgo pozivali k izenačitvi delavcev in nameščencev v primeru bolezni. Sprejet je bil zakon o plačilu v primeru bolezni. ( ) Delovni čas leta 1956 je znašal 48,6 ur na teden je od začetka 50-ih ponovno na dnevnem redu. Sindikati zahtevajo uvedbo 40-urnega delovnega tedna s polnim nadomestilom plače in proste vikende. Leto dni kasneje je IG Metal v Bad Homburgu z delodajalcem Gesamtmetall dosegel dogovor o postopnem uvajanju 40-urnega delovnega tedna. Izid, ki je prelomno vplival tudi na druge veje gospodarstva. Leta 1957 so imeli DGB-sindikati že 6, 2 milijona članov. ( ) 2.4. Reforme ( ) V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih je bil čas za spremembe in nove začetke. Na preizkušnjo so bile postavljene preživele razlike v vlogah spolov, nastala so nova socialna gibanja, celo v globoko zamrznjenih odnosih med Vzhodom in Zahodom so se odnosi izboljšali. Pri vsem tem pa je vplivno sodeloval DGB s svojimi sindikati. V Bad Godesbergu leta 1959 in v Düsseldorfu leta 1963 sprejeti programi SPD in DGB-ja so bili vidni dokaz, da se je delavsko gibanje vrinilo tudi v meščansko družbo. Pomen programov iz Bad Godesberga in Düsseldorfa je bil predvsem v tem, da so se odprle pogajalske možnosti za reformiranje podobe družbe in gospodarstva in obenem pridobitev zaupanja in s tem končno vzpostavitev pogojev za modernizacijo Zvezne Republike Nemčije. ( ) 13

15 2.5. Streznitev in preusmeritev ( ) Število članov DGB v desetletju od leta 1966 do leta 1976 naraste za na 7,4 milijone. Sindikati storitvenih dejavnosti pri tem zavzemajo nesorazmerni delež. Delavci predstavljajo z 71,2 % deležem veliko večino članstva. Leta 1976 dela prvič več ljudi v sektorju storitvenih dejavnosti (50,1 %) kot pa v kmetijstvu in industriji. Struktura sindikalnega članstva je bila podobna tisti iz petdesetih let. Dominirali so moški kvalificirani delavci. V novih storitvenih poklicih je delalo vedno več žensk, z njihovo organiziranostjo pa so imeli sindikati težave. Tako je stopnja organiziranosti pri ženskah z 19,3 % zaostajala za moškimi za 50 %. ( ) Sindikati Zvezne republike Nemčije so pri prehodu v osemdeseta leta doživeli svoj razcvet. Leta 1981 je bilo skoraj osem milijonov delojemalk organiziranih v DGB-sindikatih, socialna država je zagotavljala še nikoli prej poznan obseg socialne varnosti, vodilni sindikalni funkcionarji so bili v vladnih uradih, in ne nazadnje so sindikati razpolagali z državi lastnim gospodarskim imperijem.»der Spiegel«je leta 1982 poročal o slabem gospodarjenju v sindikalnem koncernu»neue-heimat«(»nova-domovina«), kar je ne samo vodilo k odstopu vodstva uprave temveč je tudi diskreditiralo sindikate kot lastnike, in na koncu celo ogrozilo idejo o družbenem gospodarstvu. ( ) Leta 1982 je zvezna vlada sklenila povišati prispevke in zmanjšati storitve socialnega zavarovanja, poleg tega pa je omejila krog upravičencev do podpore za brezposelnost. Predvideno pa je bilo tudi zmanjšanje otroškega dodatka za drugega in tretjega otroka ter zmanjšanje Zvezne subvencije za življenjsko zavarovanje. Država se je pričela intenzivneje umikati iz gospodarstva. ( ) Od vlade, ki je pričela z deregulacijo socialne države, z zmanjševanjem njenih stroškov in tlačenjem sindikalnega vpliva, je težko pričakovati, da se bo trudila vzpostaviti dobre odnose s sindikati. ( ) 14

16 Recesija in strukturna kriza, masovna brezposelnost, Neue-Heimat škandal in izrinjanje socialdemokratov iz vlade so oslabili pogajalske možnosti sindikatov. ( ) Gospodarske razmere in tudi naraščajoča brezposelnost so vzpodbudile sindikate v zahtevah po krajšem delovnem času. Pri tem so bili cilji pridobitev časovne suverenosti za delavke in delavce, predvsem pa pravična porazdelitev dela. ( ) 2.6. Novi izzivi ( ) Čeprav se je z napovedano združitvijo obeh Nemčij odprla možnost tudi za združitev sindikatov, ni bilo popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo z FDGB. Z vidika DGB-sindikatov združitev ni prišla v poštev, kajti FDGB ni bila neodvisna organizacija delojemalk in delojemalcev, temveč množična organizacija vladajoče SED. Te dileme jih je odrešila FDGB sama, saj se je leta 1990 razpustila. ( ) Združitev obeh nemških držav je zahtevala velika prizadevanja vseh vpletenih strani: zlom vzhodno nemškega gospodarstva je povzročil množično brezposelnost in velik problem za Nemčijo. Strukturne in industrijsko politične iniciative DGB-ja in njegovih sindikatov so v novih zveznih deželah preprečile deindustrializacijo vzhodne Nemčije. ( ) Negotovost, prenapetost in nejasna bodočnost so pripeljali v začetku devetdesetih let do stalnih nasilnih dejanj proti migrantom. Proti desnim ekstremistom in sovražnosti do tujcev se je DGB angažirala predvsem z izobraževanjem in spodbujanjem mirnega sožitja. ( ) Sindikati so zahtevali konkretne ukrepe za zmanjšanje vedno večje brezposelnosti, gospodarstvu pa je šlo predvsem za znižanje stroškov. S posebnim programom za vključevanje dolgotrajno brezposelnih v višini treh milijard nemških mark so se pokazali 15

17 konkretni rezultati. Trenutno pa ni bilo možno doseči soglasja za pogovore z delodajalci o zahtevah, ki se tičejo plač, stroškov plač, nizkih plač, odpuščanj ipd. Krajšanje in umik nekaterih socialnih storitev so se v devetdesetih razširile. To so sindikati močno kritizirali. Delegati sindikatov so na kongresu v Dresden-u leta 1996 po skrbni razpravi glasovali za ohranitev in razširitev» socialno reguliranega tržnega gospodarstva«. ( ) Enotna nemška država je bila za sindikate velik izziv, ki pa ga je s kar nekaj odmevnimi uspehi vendarle mojstrsko obvladala. Socialne in ekonomske posledice pa bodo reševale še naslednje generacije. ( ) 2.7. Upanje, upor in kriza ( ) S spremembo vlade leta 1998 je v sindikatih vzniknilo upanje, da bo prišlo tudi do sprememb v politiki do dela in socialni pravičnosti. Nova vladna koalicija je že v prvih tednih svojega mandata popravila socialno in delovno pravne omejitve prejšnje vlade. Z zvezo za zaposlovanje, delo in konkurenčnost so poiskali učinkovite strategije za zmanjšanje prevelike brezposelnosti povezane z večjo socialno pravičnostjo. Sklenjena je bila vrsta sporazumov, ki vključujejo: prve korake k reformi trga dela, zavezanost za izobraževanje, zakonito pravico do delnega delovnega časa, politiko časovne razporeditve v izogib nadurnemu delu, zavezanost h kampanji za usposabljanje, izboljšanje pogojev za upokojitev. Medtem ko so sindikati in vlada izpolnjevali svoje obveznosti, pa se delodajalci niso držali cele vrste dogovorov. ( ) Delodajalci so zahtevali vključitev tarifnega dela v zvezne pogovore, prednostno obravnavo naslednje stopnje davčne reforme kakor tudi obsežne ukrepe za deregulacijo trga dela. Tem zahtevam so sindikati nasprotovali. Leta 2005 je bila presežena meja 5-ih milijonov brezposelnih. ( ) 16

18 V letu 2006 so bili nemški sindikati postavljeni pred akcijo za nove antisocialne reforme. Evropska komisija je januarja predstavila tako imenovano Bolkestein-ovo direktivo. Predvidevala je množične posege v nacionalne standarde delovne in tarifne zakonodaje, s tem pa bi bila odprta vrata socialnemu dumpingu po vsej Evropi. Proti direktivi in za»socialno Evropo«je 11. februarja DGB mobiliziral okoli ljudi, ki so prišli v Berlin na demonstracije.»bolkesteinova direktiva«je bila umaknjena. ( ) Mednarodno sindikalno gibanje je oktobra 2006 ustanovilo Mednarodno sindikalno zvezo (IUTUC), in s tem naredilo velik korak naprej. V Mednarodno sindikalno zvezo je včlanjenih 300 organizacij s celega sveta in zastopa interese 165 milijonov delojemalk in delojemalcev. Zaradi vedno večjega števila»revnih delojemalcev«, ki so bili primorani, redni zaposlitvi navkljub, zaprositi za državno pomoč, je DGB zahtevala zakon o minimalni plači, ki ne sme biti pod 7, 50 EUR/uro. Le ta še ni bil sprejet, čeprav se je velika koalicija v zvezi s tem nekoliko bolj odprla. Cilj sindikatov je preprečiti tako nizko plačo, ki ne bi zagotavljala človeku dostojno življenje. Pritisk sindikatov za uvedbo minimalnih plač se je povečal tudi zaradi tega, ker imajo od oživitve gospodarstva večinoma korist samo izposojeni (prekerni) delavci. Izposojeni delavci so namreč pripravljeni delati tudi za dosti nižjo plačo, kot pa je dogovorjena s kolektivno pogodbo. Cilj sindikatov pa je po tarifni izenačitvi izposojenih delavcev, saj je le-teh v nekaterih ustanovah tudi do 50 % vseh delavcev. ( ) Jeseni leta 2008 je po 80-ih letih udarila najtežja gospodarska in finančna kriza zaradi pomanjkljivega nadzora na finančnih trgih. Prvi, ki so občutili posledice te krize so bili prav sposojeni delavci in sposojene delavke, ki so kot prvi izgubili zaposlitev. Njim pa so sledili tudi drugi. Sto tisočim je grozila brezposelnost. Da bi preprečili množično brezposelnost, se je DGB zavzela za izboljšanje Pravilnika o skrajšanem delovnem času. Varnost zaposlitve je bil najvišji cilj sindikatov, ki so zahtevali 100 milijard EUR za konjukturni program. Številne sindikalne zahteve je koalicija tudi sprejela in uresničila, med drugim sledeče: okoljevarstvena premija za nakup novega avtomobila, državna vlaganja v izobraževanje, varovanje okolja in infrastrukturo ter znatno izboljšanje pravilnika o skrajšanem delovnem času. Obseg vladnih programov pa vendarle ni dosegel tiste ravni, ki jo je zahteval DGB. ( ) 17

19 Za DGB je globalna finančna in gospodarska kriza prelomnica v tem obdobju. Zlom mednarodnih finančnih trgov z velikanskimi posledicami za realno gospodarstvo po celem svetu je napoved konca neoliberalne dobe vključno z njenimi spodletelimi nedokazanimi trditvami. Pohlep po hitrem dobičku delničarjev se je tako okrepil, da se jih je lotila že miselnost kockarjev, ki se je nekontrolirano širila po državi. Zato je bilo potrebno trajno uvesti globalni gospodarski red, ki priznava primat politike in postavlja v središče poslovne politike podjetij ekološko, trajno in na zaposlovanje orientirano gospodarstvo. (Ralf Engeln, ) 2.8. Pregled razvoja sindikalnega gibanja na območju Slovenije V razvoju sindikalnega gibanja na območju Sloveniji ločimo nekaj obdobij: 1. obdobje do leta 1918: to je čas veljavnosti Zakona o koalicijski svobodi iz leta 1870; 2. obdobje od leta 1918 do leta 1941: v obdobju med dvema vojnama smo imeli izrazito sindikalno gibanje; 3. obdobje od leta 1941 do 1945: sindikalno gibanje je zamrlo zaradi fašističnega režima; 4. obdobje od leta 1945 do 1950: sindikati postanejo izvrševalci državnega plana; 5. obdobje od leta 1950 do 1990: sindikati niso imeli klasične funkcije boja za socialne in ekonomske pravice delavcev; 6. obdobje po letu 1992: sindikati dobijo klasično varstveno funkcijo. (Dr. Etelka Korpič Horvat, Mednarodno delovno in sindikalno pravo, 2006, 50) Ko primerjam razvoj sindikalnega gibanja v Sloveniji z razvojem sindikalnega gibanja v Nemčiji, lahko ugotovim, da je bilo sindikalno gibanje v Sloveniji od leta 1941 pa vse tja do leta 1990 v mirovanju, medtem ko je sindikalno gibanje v Nemčiji v teh 49-ih letih prešlo kar štiri zgodovinske stopnje razvoja. Razumljivo je, da so ta leta mirovanja slovenske sindikate kar nekako uspavala, saj se v teh letih ni bilo potrebno boriti za socialne in ekonomske pravice delavcev, ker nismo poznali brezposelnosti. Sindikati so skrbeli za sindikalne izlete, sindikalne piknike, popuste pri nakupu ozimnice, to slednje pa se je sindikatov držalo še mnoga leta verjetno nekje še danes. Nek dolgoletni izpad v razvoju pa je le stežka ali pa celo nemogoče nadoknaditi. Za to 18

20 se je potrebno zgledovati po tistih z več izkušnjami. Ne preseneča torej, da smo v Sloveniji prevzeli nekatere stvari tako v političnem, gospodarskem, družbenem pa tudi v sindikalnem življenju od drugih zahodno evropskih držav. Vse kaže, da smo veliko tega prevzeli prav od Nemčije. 19

21 3. ORGANIZIRANOST SINDIKATOV V NEMČIJI 3.1. Zgradba Nemška zveza sindikatov (DGB - Deutsche Gewerkschaftsbund) je demokratično zgrajena od spodaj navzgor. Je krovna organizacija, ki jo sestavlja osem sindikalnih organizacij. Njihovi delegati volijo na različnih ravneh v 88-ih pokrajinah, v 9-ih okrajih in v zvezi njihove predsednike. Slika 1: Struktura DGB nemške zveze sindikatov. Vir: Spletna stran Deutsche Gewrkschaftsbund, Kot zastopnice in zastopniki vseh članov sindikata se vsaka štiri lete zbere 400 delegatov na zveznem kongresu. Na kongresih sprejmejo strateške odločitve za naslednja štiri leta in izvolijo pet člansko uradno vodstvo zveznega predsedstva. Ti tvorijo skupaj s predsedniki osmih DGB-sindikatov zvezno predsedstvo DGB. 20

22 Med zveznimi kongresi se enkrat letno sestane zvezni odbor, ki sprejema ključne centralne odločitve. Sestavljajo ga, poleg 70 članov sindikatov, tudi člani zveznega predsedstva in predsedniki DGB-okrajev. ( ) 3.2. Naloge DGB in sindikatov Nemška zveza sindikatov (DGB) se zavzema za solidarno družbo. Je glas sindikatov nasproti nosilcem političnih odločitev, strankam in združenjem na zvezni, pokrajinski in občinski ravni. Koordinira sindikalne aktivnosti. Kot krovna organizacija pa ne sklepa nobenih tarifnih pogodb. Deluje tudi na mednarodni ravni, v Evropski zvezi sindikatov (EZS) in Mednarodni zvezi svobodnih sindikatov (MZSS) ter zastopa nemško sindikalno gibanje pri mednarodnih ustanovah kot sta EU in ZN. Od svoje ustanovitve leta 1949 je zavezana načelom sindikalne enotnosti. Je, tako kot njene članice, pluralistična in neodvisna, vendar pa nikakor politično nevtralna. Zavzema stališča v interesu delojemalk in delojemalcev. Sindikalne organizacije, članice DGB, z delodajalci sklenejo tarifne pogodbe, med drugim o dohodkih, delovnem času, dopustu. V primeru delavskega boja organizirajo stavko in plačajo članom stavkovno podporo. Pomagajo pri ustanavljanju delavskih svetov, podpirajo zaposlene v poklicnih konfliktih, in jih zastopajo v sporih z njihovimi delodajalci. Člani sindikalne organizacije imajo brezplačno pravno pomoč. ( ) 21

23 4. ZDRUŽENJE DELODAJALCEV V Združenje delodajalcev v Nemčiji so včlanjeni delodajalci (podjetniki) iz iste panoge zaradi zaščite svojih interesov. Včlanjanje delodajalcev v združenje je prostovoljno. Združenje delodajalcev je zagovornik kolektivnih, socialnih in družbeno političnih interesov svojih članov. Številna pokrajinska združenja se pogosto združijo v krovno zvezo delodajalcev. ( ) Glavno področje dela Združenja delodajalcev so kolektivna pogajanja. Ob izstopu delodajalca iz Združenja delodajalcev veljajo zanj še nekaj časa pogodbene obveznosti iz krovne kolektivne pogodbe, po izteku določenega časa pa prenehajo veljati tudi te obveznosti. Delodajalec, ki ni več član Združenja delodajalcev, praviloma sklene s sindikatom tako imenovano hišno kolektivno pogodbo. Iz tega izhaja, da krovna kolektivna pogodba velja samo za člane Združenja delodajalcev, medtem ko za delodajalce, ki niso člani tega združenja, le-ta ni obvezna. ( ) Eno največjih združenj delodajalcev v Nemčiji je krovno združenje Gesamtmetall, v katerega so včlanjena Združenja delodajalcev kovinsko in elektro-predelovalne industrije iz celotne Nemčije. Poleg krovnega združenja delodajalcev Gesamtmetall je Zvezno združenje delodajalcev kemije (BAVC) tisto združenje, ki ima v Nemčiji velik vpliv. ( ) Po pokrajinah organizirana Združenja delodajalcev se poleg političnih vprašanj ukvarjajo z interesi pokrajinskega gospodarstva. Tako npr. AGA zastopa srednje velika podjetja na področju veletrgovine in zunanje trgovine in z njihovo dejavnostjo povezana storitvena podjetja s sedežem na severu Nemčije. Združenje v pokrajini lobira za ohranitev brezcarinskega pristanišča v Hamburgu ali za položaj usposabljanja v severnonemški pokrajini. Združenje skrbi tudi za to, da se sestajajo vodje podjetij s severnonemškimi politiki, ki si na sestankih med seboj izmenjajo mnenja. Člane zastopa pred severnonemškim delovnim sodiščem v delovno-pravnih vprašanjih. ( ) 22

24 V zadnjem času sta se razvili dve obliki članstva v delodajalskih zvezah: a.) Klasično: članstvo, ki jih krovna kolektivna pogodba zavezuje. Združenje za svoje člane izpogaja krovno kolektivno pogodbo in članstvo ta pogodba zavezuje. b.) OT članstvo: ta posebna oblika članstva zagotavlja članom vse prednosti in storitve klasičnega Združenja delodajalcev, ne da bi bili člani vezani na kolektivno pogodbo. ( ) Zvezno združenje nemških združenj delodajalcev (Die Bundesvereinigung der Deutschen Arbeitgeberverbände BDA) ima svoj sedež v Berlinu (do leta 1999 v Kölnu). Njeni člani so strokovna združenja iz področij industrije, storitev, bančništva, trgovine, prometa, obrti in kmetijstva. Kot edino gospodarsko združenje zastopa BDA interese vseh gospodarskih panog v Nemčiji na prostovoljni osnovi. ( ) Pod okriljem Zveze združenj nemških združenj delodajalcev (BDA) so združene vse nemške zveze delodajalcev. Skupno je od 75 do 80 % vseh zasebnih delodajalcev prostovoljno včlanjenih v BDA. ( ) 23

25 5. SINDIKALNA SVOBODA S sindikalno svobodo je dana in priznana pravica vsem delavkam in delavcem za ustanavljanje sindikatov, prostovoljno včlanitev v sindikate ter izvajanje pogajanj o sprejemanju vsebine kolektivnih pogodb. Predstavniki delavk in delavcev ne smejo biti diskriminirani, in mora se jim omogočiti opravljanje njihovih nalog. Vsem so dane enake možnosti za zaposlitev in usposabljanje ne glede na spol, starost, veroizpoved ali socialno poreklo. Mednarodne norme, ki urejajo sindikalno svobodo, upošteva seveda tudi nemška zakonodaja. Med pomembnejše mednarodne akte s področja delovanja sindikatov spadajo: 5.1. MOD št Konvencija MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic. Zagotavlja svobodno ustanavljanje sindikalnih organizacij, brez predhodne odobritve državnih organov, in določa pravice sindikalnih organizacij. Delavci in delodajalci imajo pravico, da brez kakršnekoli izjeme in brez predhodne odobritve ustanovijo organizacijo po svoji izbiri, in se v skladu s statutom organizacije vanjo prostovoljno včlanijo. Prepovedana je kakršnakoli diskriminacija v zvezi z ustanavljanjem sindikatov in organizacij delodajalcev. Delavske in delodajalske organizacije imajo pravico, da sprejemajo svoje statute in upravljavske akte, da svobodno izbirajo svoje predstavnike, in da svobodno oblikujejo svoje programe. Državne oblasti teh pravic ne smejo omejevati. Dovoljena je možnost ustanavljanja različnih sindikatov, federacij in konfederacij na regionalni kakor tudi na mednarodni ravni. Konvencija določa tudi pravico do sindikalne svobode. (dr. Etelka Korpič Horvat, 2006, str.51) 24

26 5.2. MOD št Konvencija MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja. Konvencija določa mednarodne standarde za varstvo delavcev pred diskriminacijo, ki bi ogrožala sindikalno svobodo, zlasti na področju zaposlovanja. Delodajalec pri zaposlovanju delavca ne sme postavljati pogoj, da delavca zaposli, če se delavec ne včlani v sindikat, ali pa da iz sindikata izstopi. Sindikati in druge organizacije delavcev morajo biti zavarovane pred vmešavanjem delodajalskih organizacij. Delodajalske organizacije ne smejo finančno podpirati sindikalne organizacije. Konvencija tudi vzpodbuja kolektivno dogovarjanje. (dr. Etelka Korpič Horvat, 2006, str. 51) 5.3. MOD št Konvencija MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju in istoimensko priporočilo št Konvencija ureja položaj delavskih predstavnikov do delodajalca. Določa varstvo in olajšave delavskih predstavnikov v podjetju. Konvencija določa, da so sindikalni predstavniki in predstavniki delavcev osebe, ki so jih svobodno izvolili delavci podjetja. Izvoljeni predstavniki delavcev zastopajo njihove interese. Člani sindikata volijo svoje sindikalne poverjenike ali zaupnike, predstavniki delavcev pa samostojno opravljajo svojo funkcijo, in niso odvisni od pripadnosti sindikatu. Pri izvolitvi predstavnikov delavcev člani sindikata sodelujejo, vendar pa to nima vpliva na njihovo delovanje. Pod pogojem, da ravnajo v skladu z zakonom in sprejetimi dogovori, so predstavniki delavcev zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv. Zaradi njihovega statusa ali članstva v sindikatu, kamor spada udeležba v sindikalnih dejavnostih, ne smejo biti odpuščeni. Med olajšave predstavnikov delavcev sodijo na primer pravica do odsotnosti z dela zaradi sodelovanja na sindikalnih sestankih ali zaradi izobraževanja, razdeljevanje sindikalnega gradiva ipd. Olajšave pa ne smejo vplivati na zmanjšanje učinkovitosti poslovanja podjetja. (dr. Etelka Korpič Horvat, 2006, str 51/52) 25

27 6. RAZVOJ SKLEPANJA KOLEKTIVNIH POGODB Prvo pomembno tarifno pogodbo je v Nemčiji sklenil sindikat tiskarjev leta V tistem času velika večina podjetij ni kazala pripravljenosti, da bi priznali sindikate kot pogajalske partnerje. Pravno priznanje sindikatov je sledilo v prvi svetovni vojni, služilo pa je predvsem temu, da bi sindikati v vojni sodelovali. S tako imenovano uredbo o tarifni pogodbi (Tarifvertragsordnung) iz leta 1918 je sklepanje tarifnih pogodb dobilo pravno podlago, in s tem so postale pravno obvezujoče za pogodbene stranke, še posebej za posamezne delovne odnose, dana pa je bila tudi možnost splošne veljave. V tem primeru lahko Ministrstvo za delo tarifno pogodbo, veljavno samo za stranke podpisnice, razširi na vse delodajalce in delojemalce. ( ) Nacionalsocializem je v Nemčiji leta 1933 odpravil vse sklenjene kolektivne pogodbe, ukinil vse delavske organizacije in sindikate. Posebne državne ustanove, imenovane Reichstreuhänder der Arbeit (zaupniki dela), so izdajale enostranske tarifne rede, ki jih je predpisala država. S temi predpisi so se poenotili delovni pogoji in tudi določanje višine mezd delavcev. Temu je dajal pravno podlago Arbeitsordnungsgesetz (Zakon o delovnem redu), sprejet leta Sveti zaupnikov (Vertrauensrat) so nadomestili dotedanje svete podjetij. Namen sveta zaupnikov je bil vzpostaviti trdno vez med delavstvom in oblastjo za dosego ciljev oblasti. (dr. Mitja Novak, dr. Rudi Kyovsky, dr. Ilija Jurančič, 1992, str.99) Delavsko gibanje je ponovno zaživelo po padcu nacizma, vendar pa je bil zakon o omejitvi mezd odpravljen šele leta Zakon o kolektivnih pogodbah (Tarifvertragsgesetz) je bil sprejet kot Zakon združenega gospodarskega območja (Vereinigte Wirtschaftsgebiete) in šele kasneje, leta 1953, je bil sprejet kot zvezni zakon. V tem obdobju se je aktivnost sindikatov usmerila predvsem v zvišanje mezd in manj v izboljšanje težkih delovnih pogojev. Prelomno leto glede sindikalnih aktivnosti je bilo leto 1973, ko so se začele aktivnosti glede humanizacije dela, plačanih odmorov, delovnega časa, odprave tekočega traku ipd.(najprej v kovinski industriji). Zaradi naraščajoče brezposelnosti so bile te aktivnosti v naslednjih letih nekoliko upočasnjene, kolektivne pogodbe pa tudi niso zajemale 26

28 vseh delavcev, saj so delodajalci zaposlovali delavce le za določen čas, s krajšim delovnim časom, ali pa delavce iz svobodnih poklicev. (dr. Mitja Novak, dr. Rudi Kyovsky, dr. Ilija Jurančič, 1992, str.99) 27

29 7. KOLEKTIVNA POGODBA Kolektivno pogodbo sestavlja obligacijski del in normativni del. V obligacijskem delu kolektivne pogodbe so določena razmerja pravice in obveznosti - pogodbenih strank. V normativnem delu, ki velja za udeležence kolektivne pogodbe, pa so določeni vsebinski pogoji, kot so: mezde, plače, povračila za izobraževanje, delovni čas, dopust, regres za dopust, izplačilo božičnice, odpovedni roki in mnogi drugi. Zakon določa minimalne delovne pogoje, ki pa so s kolektivno pogodbo lahko dogovorjeni ugodneje za delavce. ( ) 7.1. Kaj je kolektivna pogodba? Na spletni strani Hans-Böckler-Stiftung (boeckler.de, 2009) je med drugim zapisano, da po nemškem pravu kolektivna pogodba vsebuje pravne norme, ki vsebinsko urejajo sklenitev in prenehanje delovnega razmerja (normativni del), po drugi strani pa ureja pravice in dolžnosti pogodbenikov (obligatorni del). Med pogodbenice kolektivne pogodbe štejejo delodajalci ali delodajalske zveze na eni strani in sindikati (za delojemalce) na drugi strani. Pogodba s samo enim delodajalcem na eni strani se imenuje Hišna kolektivna pogodba (Firmen ali Haustarifvertrag). Manfred H. Bobke (2003, str. 142) navaja kriterije, ki jih mora izpolnjevati pristojni sindikat za sklepanje kolektivnih pogodb. Kolektivne pogodbe lahko sklepajo samo za to pristojne organizacije. Pristojne organizacije za sklepanje kolektivnih pogodb so na delojemalčevi strani samo sindikati. Le-ti pa morajo po razsodbi Zveznega delovnega sodišča izpolnjevati naslednje kriterije: - prostovoljno združevanje delojemalk in delojemalcev za obrambo delovnih in gospodarskih pogojev, - pripravljenost na delovni boj, - neodvisnost od delodajalske strani, - neodvisnost od države ali od družbenih skupin, bodisi od strank ali cerkve, - sposobnost izvajati smiselni pritisk na nasprotno stran, - nad delovno kolektivna organizacija, ki je v stalni pripravljenosti. 28