G. B. Shaw, T. Mann, T. W. Adorno Spisi o Wagnerju

Transkript

1 G. B. Shaw, T. Mann, T. W. Adorno Spisi o Wagnerju

2

3 George Bernard Shaw Thomas Mann Theodor W. Adorno Spisi o Wagnerju Založba Univerze v Novi Gorici 2015

4 Izdala in založila: Založba Univerze v Novi Gorici George Bernard Shaw, Thomas Mann, Theodor W. Adorno SPISI O WAGNERJU 1. natis George B. Shaw, The Perfect Wagnerite. c The Society of Authors, on behalf of the George Bernard Shaw Estate Thomas Mann, Leiden und Größe Richard Wagners und Richard Wagner und Der Ring des Nibelungen, In: Thomas Mann, Gesammelte Werke in dreizehn Bänden. Band IX. Reden und Aufsätze 1. c S. Fischer Verlag GmbH, Frankfurt am Main 1960, 1974, S. 363 Theodor W. Adorno, Versuch über Wagner. c Suhrkamp Verlag Frankfurt am Main All rights reserved and controlled through Suhrkamp Verlag Berlin Theodor W. Adorno, Zu dem Buch, das so viele Diskussionen entfesselte. In: Die Zeit, Nr. 41, 9. oktober All rights reserved and controlled through Suhrkamp Verlag Berlin Prevod, spremna beseda, opombe in podnapisi k slikam: Simon Širca Strokovni pregled: Peter Bedjanič, Žiga Stanič, Nataša Zager Jezikovni pregled: Katja Paladin Oblikovanje naslovnice: Gregor Franken Natisnila tiskarna Littera Picta v nakladi 200 izvodov Ljubljana 2015 CIP Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 78(430):929 Wagner R. 792:82 1 SPISI o Wagnerju / George Bernard Shaw, Thomas Mann, Theodor W. Adorno; [prevod, spremna beseda, opombe in podnapisi k slikam Simon Širca]. 1. natis. V Novi Gorici: Založba Univerze, 2015 Vsebina: Popolni wagnerjanec = The perfect Wagnerite / George Bernard Shaw. Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja = Leiden und Größe Richard Wagners; Richard Wagner in Nibelungov prstan = Richard Wagner und Der Ring des Nibelungen / Thomas Mann. Poskus o Wagnerju = Versuch über Wagner; O knjigi, ki je sprožila toliko razprav = Zu dem Buch, das so viele Diskussionen entfesselte / Theodor W. Adorno ISBN Copyright c 2015 Založba Univerze v Novi Gorici. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje in fotokopiranje dela v celoti ali po delih brez predhodnega dovoljenja Založbe Univerze v Novi Gorici je prepovedano.

5 V počastitev 150. obletnice krstne uprizoritve Tristana in Izolde (München, 10. junija 1865) 6 8 pp 6 8 p

6 iv

7 Vsebina Spremna beseda vii G. B. Shaw: Popolni wagnerjanec 1 Predgovor k prvi nemški izdaji Predgovor k drugi izdaji Predgovor k prvi izdaji Popolni wagnerjanec 9 Predhodne spodbude Nibelungov prstan Rensko zlato Wagner kot revolucionar Valkira Siegfried Siegfried kot protestant Somrak bogov Zakaj si je premislil Wagnerjeva lastna razlaga Glasba v Prstanu Stara in nova glasba Devetnajsto stoletje Glasba prihodnosti Bayreuth T. Mann: Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja 103 T. Mann: Richard Wagner in Nibelungov prstan 155 v

8 vi T. W. Adorno: Poskus o Wagnerju 187 Predgovor Družbeni značaj Gesta Motiv Zvočnost Barva Fantazmagorija Glasbena drama Mit Bog in berač Himera T. W. Adorno: O knjigi, ki je sprožila toliko razprav 311 Literatura 315 Kazalo oseb, likov in del 319

9 Spremna beseda Kakor slepeči svetilniki stojijo približno četrt stoletja vsaksebi trije véliki spisi o Wagnerju iz stoletja po skladateljevi smrti. Shawov Popolni wagnerjanec (1898), Mannovo Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja (1933) in Adornov Poskus o Wagnerju (1952) niso zgolj edinstveni literarni pomniki; vsak zase obenem tudi nepozabno osvetljujejo fin de siècle, mrzlično, negotovo obdobje weimarske republike in čas, ko so v globinah človeških duš še izzvenevale strahote druge svetovne vojne. V Popolnem wagnerjancu Shaw analizira Prstan kot prispodobo ali kritiko kapitalizma in industrijske revolucije. Danes bi si težko zamislili bolj naravno povezavo, kot je branje Shawovega duhovitega spisa v luči Chereaujevega stoletnega bayreuthskega Prstana, ob izteku devetnajstega stoletja pa je bilo odkrivanje tovrstnih konotacij v umetniških delih nekaj svežega in izzivalnega. Ideje za Prstan so se začele porajati že mlademu Wagnerju, zaznamovanemu z anarhistično klimo dresdenske vstaje leta 1849, nato pa skozi desetletja dozorevale v nastavke celostne umetnine, ki mu je nikoli ni uspelo udejanjiti. Podobno miselno pot je nemara prehodil tudi Shaw, v svojem času eden najvidnejših socialističnih duhov, ki se je do jedra svojih prepričanj in idej dokopal podobno kot Wagner, tako da se je v mladosti več kot o čemer koli drugem naučil o glasbi, v kasnejši šoli revolucije pa sejal divje seme mladostniških političnih grehov in si nazadnje, oborožen s svojim dramskim mojstrstvom, drznil dodati svoj komentar k temu, kar so doslej že napisali glasbeniki, ki niso revolucionarji, in revolucionarji, ki niso glasbeniki. Shawa torej s pričujočim prevodom predstavljamo ne le kot ostrega kritika družbe, temveč tudi kot odličnega poznavalca in pronicljivega komentatorja operne glasbe in njene dramatske srži, o kateri je mogel sam kot izvrsten dramatik gotovo kvalificirano presojati. Leta 1932, ob bližajoči se petdeseti obletnici Wagnerjeve smrti, je münchenska podružnica Goethejevega društva Thomasa Manna zaprosila za jubilejni govor, s katerim bi počastili spomin na vélikega nemškega umetnika. Mann je imel svoj slavni govor 10. februarja 1933 v vélikem avditoriju münchenske univerze in se z njim, ne da bi tedaj to vedel, poslovil od Nemčije, ki je že strmoglavljala v nacistično brezno: Hitler je bil imenovan za kanclerja 30. januarja 1933, Bavarska pa je doživela svoj Gleichschaltung 9. marca Mannova izbrušena, bovii

10 viii gato diferencirana študija, ki jo je kasneje nekoliko predelal in razširil v končno obliko s spisom Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja, je izzvala ostre, nacionalistično zaznamovane odzive. Njihov vrhunec je bil pamflet Protest Wagnerjevega mesta Münchna, ki ga je približno dva meseca po predavanju podpisalo štirideset kulturnikov in drugih javnih oseb, tudi direktor bavarske državne opere Hans Knappertsbusch ter skladatelja Richard Strauss in Hans Pfitzner. Mann je v Trpljenju in veličini zapisal: Dejansko lahko ob ne zgolj površinskem, temveč strastnem in občudujočem pogledu rečemo in ob tem tvegamo, da bomo napačno razumljeni da je Wagnerjeva umetnost z najvišjo močjo volje in inteligence monumentaliziran in na raven genialnosti povzdignjen diletantizem. Že sama ideja o združitvi umetnostnih zvrsti ima v sebi nekaj diletantskega, in če teh zvrsti ne bi z vso silo podvrgel svojemu neizmernemu izraznemu geniju, bi tudi ostala na ravni diletantstva. Takó polemične misli je bilo seveda treba brati v kontekstu, vendar menda nihče od podpisnikov ni niti prebral Mannovega spisa niti poslušal njegovega govora, v katerem se je po lastnih besedah zaradi slavnostnega značaja predavanja namenoma odrekel še večji psihološki ostrini. Nekateri so zato kasneje svoje dejanje obžalovali in so se celo javno opravičili, vendar je bila škoda že narejena: Mann, tedaj že nobelovec, še pred kratkim pojem nemške literature in misli, je tako rekoč čez noč padel v nemilost. Z jubilejnim predavanjem o Wagnerju se je podal na pot v tujino in se tam zaradi vse bolj sovražnega ozračja v domovini odločil, da z družino vred Nemčijo zapusti. Vanjo se razen ob krajših obiskih po vojni ni vrnil nikoli več. Za marsikoga je Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja najtehtnejša analiza Wagnerjevega genija, kar jih je bilo kdaj napisanih. V luči omenjenih dogajanj med Mannovim predavanjem in izbruhom vojne jo logično nadaljuje krajši spis Richard Wagner in Nibelungov prstan, zapis predavanja, ki ga je imel Mann 16. novembra 1937 na Univerzi v Zürichu ob uprizoritvi Prstana v züriškem mestnem gledališču. Mannova spisa se dopolnjujeta tako naravno, da smo se odločili v pričujočo zbirko spisov vključiti oba. V svojem Poskusu o Wagnerju ni bil Adorno nič bolj prizanesljiv do nemškega glasbenega velikana kot Mann. V Wagnerjevem opusu je Adorno videl pomnik izjalovljenim idealom (marčne) revolucije, usedlino, v kateri sta do neprepoznavnosti združena odklanjanje sodobnega kapitalističnega ustroja sveta in po drugi strani sprejemanje prav tistih formalnih elementov in struktur, na katerih tak svet temelji. V iskanju ideoloških korenin nacizma se je Adorno spoprijel še z Wagnerjevim antisemitizmom in s to eksplozivno mešanico sprožil še silnejši plaz polemik kot Mann. Proti očitkom, da je na Wagnerja nebrzdano izlil tolikšen gnev, se je moral braniti zlasti po vojni, ko je poskušal svojo razpravo bralcem predočiti v manj črno-beli luči, pa vendar vztrajati pri kontrastih med črnim in belim. V pojasnilu ob ponovni objavi svoje knjige (pri nas na strani 311) je zapisal: Iz klasika tretjega rajha edinega, na katerega so se oblastniki lahko specifično sklicevali je nastala nacionalna travma. V sodobni nemški zavesti njegovo ime pomeni nekaj mučno nerazrešenega. Še vedno naj bi predstavljal nemško kulturo pa vendar je v najbolj otipljivem smislu neločljiv od izbruha

11 ix barbarstva. Vsa sodobna glasba se je razvila skozi upor proti njegovi prevladi pa vendar pri njem že najdemo zasnovo za sleherni njen element. Pripisujejo mu estetsko veličino pa vendar nista usodna njegova osebnost in mišljenje, temveč se njegove stvaritve same izkazujejo kot nekaj krhkega, ne da bi to vse do danes kakor koli škodilo njihovi moči. Res je: ta sijajna, od tovrstnih konfliktov kar razžarjena študija Wagnerjevega značaja in njegove glasbe odmeva še danes. Skupaj s prevodom Shawove knjižice in Mannovih spisov jo zdaj z veseljem prepuščamo v branje slovenskemu bralcu. Zahvale Kot že pri svojem prevodu Wagnerjeve Opere in drame pred dvema letoma sem tudi pri izdaji Spisov o Wagnerju užival prijazno podporo prof. dr. Danila Zavrtanika, rektorja Univerze v Novi Gorici (UNG), in prof. dr. Sama Staniča, dekana Fakultete za aplikativno naravoslovje UNG in vélikega prijatelja dobrih knjig. Obema se lepo zahvaljujem. Neutrudna gospa Mirjana Frelih, vodja založništva UNG, je skrbno urejala vso logistiko in urno premagovala ovire, ki so se knjigi nenehno postavljale na pot. Gospodu Petru Bedjaniču, dr. Žigi Staniču in gospe Nataši Zager sem hvaležen za skrbno recenzijo prevoda teh zahtevnih spisov, v katerih mrgoli navzkrižnih sklicevanj z vseh področij človeške kulture in ki terjajo res pozorno in zavzeto branje. Pri izbiri, izdelavi in posredovanju slikovnega materiala ter pridobivanju pravic za ponatis so mi pomagali: Sarah Baxter (Society of Authors, Estate of George Bernard Shaw), Elisa Diallo (S. Fischer Verlag), Janika Rüter in dr. Manuel Quirin (Suhrkamp Verlag), Monika Rittershaus, dr. Andrea C. Röber (Komische Oper Berlin) in Sandra Haupt (Fotothek/Digitalisierungszentrum, Klassik Stiftung Weimar, Herzogin Anna Amalia Bibliothek). Tudi njim se najlepše zahvaljujem. Ljubljana, november 2015 Simon Širca

12 x

13 George Bernard Shaw Popolni wagnerjanec Komentar Nibelungovega prstana (1898)

14 Slika 1 George Bernard Shaw ( ) na sliki, posneti okrog leta 1900, približno ob c asu pisanja Popolnega wagnerjanca. Foto: Lizzie Caswell Smith.

15 3 Predgovor k prvi nemški izdaji Med branjem nemške inačice svoje knjige v rokopisu prijatelja Siegfrieda Trebitscha 1 sem bil presenečen nad nezadostnostjo izrazito negativne razlage, ki sem jo podal o Somraku bogov, in sicer v zvezi s tem, da je nepomemben za splošno filozofsko ogrodje Prstana. Razlaga je v bistvu pravilna; toda način, na katerega sem se bil izrazil, bi utegnil napeljati na sklep, da je bil operni značaj Somraka bogov posledica avtorjeve ravnodušnosti ali pozabljivosti, ki ju je povzročilo petindvajsetletno obdobje med prvo zasnovo dela in njegovim dokončanjem. Toda četudi se je Wagner v svojem življenju tako ali drugače spreminjal, gotovo nikoli ni postal lahkomiseln ali ravnodušen. Zato sem za nemško izdajo dodal nov razdelek, v katerem opišem, kako je revolucionarna zgodovina zahodne Evrope od liberalne eksplozije leta 1848 do zmedenih poskusov vzpostavitve socialistične, vojaške in občinske uprave v Parizu leta 1871 (z drugimi besedami: od zasnove Wagnerjevega Nibelungovega prstana do dosti kasnejšega dokončanja Somraka bogov) praktično pokazala, da bo odmiranje sedanje družbene ureditve bistveno bolj zapletena reč, kot je to videti v Wagnerjevem Siegfriedu. Zato sem vrinil poglavje, ki bo morda nekatere bralce izvirnega angleškega besedila spodbudilo k temu, da knjigo znova preberejo v nemščini. V resnici bom kar nekaj časa prisiljen angleške bralce napotovati na to nemško izdajo kot najpopolnejšo, ki je trenutno na voljo. Moj dolg gospodu Trebitschu, ki je iz mene naredil živega nemškega avtorja namesto zgolj prevedenega angleškega, je neizmeren in me zavezuje k opozorilu, da prevajalec ni odgovoren za moje ali Wagnerjeve poglede in da nemško govorečim narodom posreduje politično kritiko (ki občasno obravnava sodobne avtoritete z evropskim slovesom razumnosti) kot umetnik in izobraženec, ne kot propagandist. Toda ravno ta naklonjenost, zaradi katere so njegovi prevodi tako sijajni, se komu utegne zdeti sumljiva, zato naj nemudoma izjavim, da me na Nemčijo vežejo nadvse tesne, naravne vezi. Ne mislite, da mi je pogodu običajni Nemec: nikomur ni, niti v njegovi lastni deželi. Toda povprečnež tako ali drugače ni priljubljen nikjer; in ker se noben Nemec nima za povprečneža, bo vsak bralec kot izjemnež simpatiziral z mojim odporom do navadne človeške črede. In če že ne morem ljubiti tipičnega sodobnega Nemca, ga lahko vsaj pomilujem in razumem. Njegova najhujša hiba je ta, da ne sprevidi, da je mogoče imeti kake dobre reči tudi v preobilju. Ker je prepričan, da so čut za dolžnost, marljivost, izobrazba, zvestoba, domoljubje in dostojnost dobre reči in velikodušno priznam, da pravzaprav res niso slabe, če so zmerno in skrbno odmerjene ob pravem času in na pravem kraju se jim brez sramu in občutka za mero vdaja ob sleherni priložnosti. Zagrešil bo strašne zločine, če mu zločin predstavite kot del njegovih dolžnosti; njegova obsedenost z delom je pogubnejša od zasvojenosti s pijačo; če lahko svojim sinovom omogoči gimnazijsko izobrazbo, boste ugotovili, da je trem od petih um nepopravljivo ohromel spričo preizkusov zna- 1 Siegfried Trebitsch ( ) je bil avstrijski dramatik, pesnik in prevajalec. V nemščino je prevedel mnoga Shawova dela, tudi Popolnega wagnerjanca.

16 4 Popolni wagnerjanec Predgovori nja, skozi katere bi se lahko nekaznovano prebil kvečjemu popoln trdobučnež; če je kralj domoljuben in spoštovanja vreden (le redki kralji so), mu postavlja spomenike in ga povzdiguje nad Karla Velikega in Henrika Ptičarja 2. Ko pa sreča genija, ga nagonsko užali, izstrada in če je le mogoče pahne v ječo in umori. Seveda si ne umišljam, da sem jaz popoln. Sam bog ve, da se moram iz dneva v dan neusmiljeno spopadati s tem, čemur Nemci pravijo moji višji vzgibi. Še predobro poznam skušnjavo, da bi bil moralen, požrtvovalen, zvest, domoljuben in spoštovan ter da bi o meni govorili samo dobro. Toda borim se z njo in jo kolikor to dopušča človeška krhkost tudi premagujem, medtem ko se ji Nemec predaja brez zadržkov ali premisleka in je dejansko celo ponosen na svojo gorečno nezmernost in neobrzdanost. Nič ga ne more ozdraviti te obsedenosti. Lahko se konča v stradežu, v pogubni obdavčitvi, v zatrtju sleherne svoboščine zavoljo novih družbenih eksperimentov in reforme zastarelih ustanov, v snobovstvu ali nagnjenosti k podkupovanju, v malikovanju ali vseprisotni tiraniji, v katero ga njegov zdravnik in njegov šolski ravnatelj, njegov odvetnik in njegov duhovnik prisiljujejo močneje kot kateri koli uradnik ali vadbeni seržant. Vse to ni pomembno ta obsedenost se spodobi, pravi Nemec, torej mora biti dobra in v njej ni mogoče pretiravati; kdor se ji upira, je gotovo nepridiprav. Celo socialni demokrati v Nemčiji se od ostalih razlikujejo samo po tem, da so akademsko pravovernost razpeli preko meja človeške vzdržljivosti celo nemške vzdržljivosti. Tudi sam sem socialist in demokrat, junak stotih govorniških odrov, eden izmed vodij najvidnejših socialističnih združenj v Angliji. V angleškem socializmu sem ravno tako opazen, kot je Bebel 3 v nemškem; toda ali domnevate, da me nemški socialni demokrati prenašajo? Niti najmanj. Nemške tovariše sem znova in znova moledoval, naj me sprejmejo pod svoje okrilje. Zavzemal sem se za združitev superproletarcev vseh dežel. Poudarjal sem, da nemška socialnodemokratska stranka na svojih kongresih v zadnjih desetih letih ni storila ničesar, razen tega, kar sem ji svetoval že deset let pred tem, in da se njena pot blešči od beline kosti socialističnih praznoverij, ki smo jih na grmadi sežgali jaz in moji tovariši fabijci 4. Brez haska. Prav malo jim je mar, ali sem socialist ali ne. Edino, kar hočejo vedeti, je, ali sem pravoveren. Ali so moji revolucionarni pogledi pravilni? Ali spoštujem revolucionarne avtoritete? Ker sem iskren svobodomislec, name gledajo tako, kot policaj gleda na polnočnega zmikavta ali berlinski meščan na sumljivega tujca. Sprašujejo me: Ali verjamete, da je bil Marx vseveden in nezmotljiv; da je bil Engels njegov prerok; da sta Bebel in Singer njegova navdahnjena apostola ter da je Kapital biblija? V svoji nedolžnosti se tedaj poskušam čim prej oprati te obtožbe lahkovernosti in nevednosti 2 Heinrich der Vogler ( ), saški vojvoda od leta 912 in nemški kralj od leta 919 do svoje smrti. Kot kralj nastopa v Wagnerjevem Lohengrinu. 3 Ferdinand August Bebel ( ) je bil nemški marksist, soustanovitelj Nemške socialnodemokratske stranke. Stranko je nekaj časa vodil skupaj s Paulom Singerjem ( ), omenjenim v nadaljevanju besedila. 4 Društvo fabijcev (Fabian Society), imenovano po starorimskem vojskovodji Kvintu Fabiju Obotavljivcu, je najstarejša britanska organizirana skupina levo usmerjenih političnih mislecev. Ustanovljeno je bilo leta 1884 in je v svoje vrste kmalu privabilo vodilne intelektualce pozne viktorijanske dobe, med njimi tudi Shawa, Herberta G. Wellsa in zakonca Woolf.

17 5 in jim iskreno zagotovim, da obvladam desetkrat toliko ekonomije in stokrat več praktičnega upravljanja, kot ju je znal Marx; da sem Engelsa osebno poznal in ga cenil kot bistroumnega in ljubeznivega starega veterana leta 1848, ki je preziral sodobni socializem; da sta Bebel in Singer moža z meni sorodnimi strastmi, a se mi zdita precej manj dovršena; ter da sem prebral Kapital okrog leta 1882 in ga še vedno pojmujem kot eno najpomembnejših knjig devetnajstega stoletja zaradi njene moči, da spreminja mišljenje svojih bralcev kljub njeni vprašljivi kapitalistični ekonomiji, njeni paradi citatov iz knjig, ki jih avtor bodisi ni prebral bodisi ni razumel, njenemu maličenju algebrajskih formul in splošnemu prizadevanju, da mojstrovino propagandističnega žurnalizma in preroškega obtoževanja skrije pod krinko suhoparne znanstvene razprave takšne vrste, kot so jih morali prebavljati ljudje leta 1860, ko je bila vsaka namišljeno znanstvena knjiga sprejeta kot biblija. V tistih časih sta bila Darwin in Helmholtz 5 resnična cerkvena očeta; nihče ni hotel poslušati religije, poezije ali retorike, tako da se je bil celo socializem prisiljen imenovati znanstven in napovedati revolucijo kot da bi bila nekakšen komet z izračunom, utemeljenim v zakonih zgodovine. Na mojo osuplost so bile te razumne pripombe sprejete kot strašno bogokletstvo; noben strankarski časopis ni smel natisniti niti ene same moje besede; še revizionisti sami so ugotovili, da jim je škandal mojega krivoverstva škodil bolj, kot jim je koristila moja podpora; naposled me je nemško socialnodemokratsko gibanje izobčilo ravno v trenutku, ko sta mi po Trebitschevi zaslugi nemško meščanstvo in plemstvo začela izkazovati naklonjenost, pri čemer sta ju zapeljala veselje ob igranju z ognjem ali morda Agnes Sorma v vlogi Candide 6. Kaj se od tod naučimo? Ko Nemec s tem, da postane socialni demokrat odvrže vse spone konvencij in se osvobodi pokornosti uveljavljeni veri, zakonu, redu, domoljubju in učenosti, svojo prostost nemudoma izkoristi za to, da si natakne še močnejše okove; izžene antimilitariste z najbolj krvoželjno, proti tujcem usmerjeno borbeno vnemo; in cesarju priskrbi razlog za zahvalo nebesom, da je bil rojen v sorazmerno svobodnem in laodicejsko strpnem okolju kraljevega plemstva in ne v kalvinističnem fanatizmu in pikolovstvu marksizma. Utegnete me torej vprašati, zakaj pravim, da me na Nemčijo vežejo nadvse tesne, naravne vezi. Zelo preprosto zato, ker bi bil od samega obupa propadel že v svoji mladosti, če se pred mojimi očmi ne bi razpiral svet, ustvarjen med 5 Charles Robert Darwin ( ), oče teorije evolucije, in Hermann Ludwig Ferdinand von Helmholtz ( ), eden zadnjih vélikih polihistorjev. 6 Slavna nemška gledališka igralka Agnes Sorma ( ), znana kar kot nemška Sarah Bernhardt. Candida (1898) je Shawova zgodnja drama, ki prikazuje zakon anglikanskega župnika in krščanskega socialista Jamesa Morella na knjižni polici ima Fabijske spise, [Morrisov roman] Sanje Johna Balla, Marxov Kapital in pol ducata drugih temeljnih del socializma in njegove žene Candide. Ob nekem osebnem političnem neuspehu leta 1904 se je Shaw v navalu besa znesel nad vsemi, ki so imeli kar koli opraviti s premierno uprizoritvijo Candide 3. marca 1904 v berlinskem Novem gledališču v režiji Maxa Reinhardta. Trebitschu je pisal: Nikar mi ne pošiljajte telegramov s čestitkami o tisti trapasti stari Candidi! K hudiču s Candido! Agnes Sorma je tepka, Reinhardt šušmar, Kerr slepar, Gold imbecil, Duesel prevarant, Heimann štor, Holländer pametnjakovič, Morgenstern osel, Osborn butelj, Zieler trap, Frisch bedak, Stucken čvekač, Kayssler teslo in Kahane trdoglavec. [7]

18 6 Popolni wagnerjanec Predgovori vladavino vélike nemške dinastije, ki se je pričela z Bachom in se menda še ne bo nehala z Richardom Straussom. Niti za trenutek ne domnevajte, da sem se svoje umetnosti izučil od angleških piscev. Res je, pokazali so mi, kako naj ravnam z angleškimi besedami; toda če bi bila to meja mojega znanja, moja dela nikoli ne bi prečkala Rokavskega preliva. Moji učitelji so bili učitelji univerzalnega jezika: to so bili če se selim z enega vrha na drugega Bach, Händel, Haydn, Mozart, Beethoven in Wagner. Če bi Nemci razumeli katerega koli od teh mož, bi ga obesili. Na srečo jih niso razumeli in so jih torej zanemarjali, dokler niso bili pod rušo, potem pa so se naučili z lahko vestjo plesati po njihovih melodijah. Zaradi njih Nemčija ostaja posvečena kot sveta dežela kapitalistične dobe, prav tako kot je Italija zavoljo svojih slikarjev sveta dežela zgodnje nevulgarizirane renesanse, Francija zavoljo svojih graditeljev dobe krščanskega viteštva in vere ter Grčija zavoljo svojih kiparjev periklejske dobe. Te svete dežele so moje domovine. V njih sem resnično doma: vse moje delo ni nič drugega kot poskus, da bi ves svet spravil pod okrilje tega posvečenja. O plemeniti, spoštljivi, skrbni, domoljubni, pogumni, marljivi nemški bralec, ti, ki si se bal samo boga in svoje lastne vesti, zdaj pa se ne bojiš ničesar! Pred teboj leži moja knjiga. Iskreno si želim, naj ti naredi veliko dobrega! George B. Shaw London, 23. oktober 1907 Predgovor k drugi izdaji Priprava druge izdaje te knjižice je menda najbolj nepričakovana pisateljska naloga, pred katero sem se doslej znašel. Ob prvem izidu sem bil dovolj nehvaležen, da sem založniku očital tisk kot sem mislil večjega števila izvodov, kot bi jih še tako vnet wagnerjanec kadar koli utegnil prodati. Toda izkazalo se je, da prav vsak dan v letu, z nedeljami vred, prodajo po en izvod, in tako je postal, kot sonce hodi po nebu, potreben ponatis. Razen nekaj nepomembnih besednih spodrsljajev nisem našel ničesar, kar bi bilo v tej izdaji treba spremeniti. Kot ponavadi so edini ugovori, ki jih je knjiga izzvala, uperjeni proti v njej zabeleženim dejstvom, ne proti v njej izraženim mnenjem. Obstajajo ljudje, ki ne prenesejo sporočila, da je bil njihov junak udeležen v vstaji skupaj s slavnim anarhistom; da ga je policija iskala s tiralico; da je pisal revolucionarne pamflete; in da je njegova upodobitev Nibelheima pod Alberichovo vladavino pesniška vizija nereguliranega industrijskega kapitalizma, kot ga je Nemčija v sredini devetnajstega stoletja spoznala iz Engelsovega dela Položaj delavskega razreda v Angliji. Ta dejstva mrzlično zanikajo in izjavljajo, da sem jih povezal z Wagnerjem v izbruhu nesmiselne sprevrženosti. Žal mi je, da sem jih prizadel, in pozivam velikodušne založnike k izdaji novega Wagnerjevega življenjepisa, ki ga bo prikazal kot nesporno sodobnega in ortodoksnega dvornega glasbenika ter kot steber najbolj izbranih dresdenskih krogov. Ver-

19 7 jamem, da bi se takšno delo dobro prodajalo in da bi ga z zadovoljstvom in občutkom utehe brali številni ljubitelji Wagnerjeve glasbe. Kar zadeva mojo, za nekatere zelo sporno uvrstitev Somraka bogov v kategorijo vélike opere [grand opéra], nimam česa dodati ali preklicati. Takšna oznaka je zame tako neposredno dejstvo kot dresdenska vstaja ali policijska tiralica, nočem pa si umišljati, da se z njim lahko spoprime vsakogaršnja presoja. Ljudje, ki jim je bolj kot resna glasbena drama ljuba vélika opera, mi seveda zamerijo, da sem značilno véliko opero uvrstil nižje kot resno glasbeno dramo. Prav tako bi godrnjal običajni ljubitelj Shakespeara, ker sem njegove priljubljene, bolj cenene igre najznačilnejša med njimi je Kakor vam drago uvrstil nižje od resnično shakespearovskih iger, kot je Milo za drago. Ne morem pomagati. Splošno priljubljene drame in opere imajo morda neizmerno vrednost kot očarljive fantazije, toda pesnikova najbolj iskrena vizija sveta mora vselej imeti prednost pred še tako lepo podobo norčevega raja. Ker so očitno angleški wagnerjanci še vedno pod vtisom, da je Wagner zložil opero Rienzi v svoji mladosti, Tannhäuserja in Lohengrina v svojih srednjih letih in šele kasneje Prstan, jih smem nemara spomniti, da je bil Prstan rezultat političnih pretresov, ki so se zgodili, ko je bil Wagner star šele šestintrideset let, pesnitev pa je dovršil v starosti štiridesetih let, ko so bila pred njim še tri desetletja ustvarjanja. Ta pesnitev je ravno toliko prvi Wagnerjev spis iz politične filozofije, kot je opera Vile njegov prvi zapis v romantični operi. Poskus, da bi njenega duha poustvaril dvajset let kasneje, ko je zložil tudi glasbo za Somrak bogov, je bil poskus, da bi dresdenske barikade oživil v templju svetega grala. Samo tisti, ki jim nikoli ni bilo treba preživeti kakega političnega navdušenja, lahko verjamejo, da bi tak poskus lahko uspel. George B. Shaw London, 1901 Predgovor k prvi izdaji Ta knjiga je komentar o Nibelungovem prstanu, Wagnerjevem glavnem delu. Ponujam jo tistim navdušenim občudovalcem Wagnerja, ki niso zmožni slediti njegovim idejam in niti najmanj ne razumejo Wotanove dileme, čeprav so zgroženi nad nespoštljivostjo filistejcev, ki odkrito priznavajo, da se jim zdijo pripombe tega boga prepogosto dolgočasne in nesmiselne. Toda biti Wagnerju naklonjen tako, kot je pes zvest svojemu gospodarju tako, da si človek z njim deli nekaj osnovnih idej, želja in čustev, sicer pa časti njegovo superiornost, ne da bi jo razumel ni pravo wagnerjanstvo. Pa vendar brez zaloge idej, skupnih učitelju in učencu, ni mogoče narediti nič boljšega. Žal se ideje Wagnerja revolucionarja iz leta 1848 ne prenašajo niti skozi izobraževanje niti skozi izkušnje angleških in ameriških džentelmenskih amaterjev, ki so skoraj vedno le politični omledneži in ki se komaj kdaj družijo z revolucionarji. Zgodnji poskusi prevajanja njegovih številnih pamfletov in spisov v angleščino so se končali v smešnih mešanicah čis-

20 8 Popolni wagnerjanec Predgovori tih nesmislov in najabsurdnejšega izkrivljanja njegovih idej v ideje prevajalcev. Zdaj imamo prevode, ki so interpretativne mojstrovine in pomenijo tehten prispevek k naši literarni zakladnici. Toda ne zato, ker njihov avtor, gospod Ashton Ellis, nemško besedišče pozna bolje od svojih predhodnikov, temveč preprosto zato, ker obvladuje Wagnerjeve ideje, ki so bile njim nepredstavljive. S to knjigo želim zgolj posredovati ideje, ki najverjetneje manjkajo v miselnem aparatu konvencionalnega Angleža. Do njih sem se dokopal podobno kot Wagner, tako da sem se v mladosti več kot o čemer koli drugem naučil o glasbi, v kasnejši šoli revolucije pa sejal divje seme mladostniških političnih grehov. Ta kombinacija v Angliji ni ravno običajna; in ker se zdi, da sem doslej njen edini obče razumljivi izid, si drznem dodati svoj komentar k temu, kar so doslej že napisali glasbeniki, ki niso revolucionarji, in revolucionarji, ki niso glasbeniki. George B. Shaw London, 1898

21 Literatura [1] Stanislav Osiakovski, History of Robert Macaire and Daumier s Place in it, The Burlington Magazine, Vol. 100, No. 668 (november 1958), str [2] Stewart J. Brown, The Reform and Extension of Established Churches in the United Kingdom, , v zborniku: The Dynamics of Religious Reform in Northern Europe, , K. Robbins (urednik), Leuven University Press, Leuven 2010, str. 37. [3] Percy B. Shelley, The Selected Poetry and Prose, The Modern Library, New York [4] Robert Browning, The Poems, Vol. 1, Penguin Books, London 1981, str [5] Peter Calvocoressi, Kdo je kdo v bibliji, Državna založba Slovenije, Ljubljana [6] George B. Shaw, The Impossibilities of Anarchism, Fabian Tract No. 45, The Fabian Society, London [7] George B. Shaw, Letters to Siegfried Trebitsch, Samuel A. Weiss (ur.), Stanford University Press, Stanford [8] Jörg Oberste, Der Schatz der Nibelungen. Mythos und Geschichte, Gustav Lübbe Verlag, Bergisch Gladbach [9] Prosper O. Lissagaray, Zgodovina pariške komune 1871, Cankarjeva založba, Ljubljana [10] Thomas S. Grey, Eine Kapitulation: Aristophanic Operetta as Cultural Warfare in 1870, v zborniku: Thomas S. Grey (ur.), Richard Wagner and his World, Princeton University Press, Princeton 2009, str. 87. [11] Richard Wagner, Gesammelte Schriften und Dichtungen, E. W. Fritzsch, Leipzig 1871, 1872, 1873, [12] Arthur Schopenhauer, Svet kot volja in predstava, Slovenska matica, Ljubljana [13] Ernest Newman, The Life of Richard Wagner, Vol. 1 ( ), Vol. 2 ( ), Vol. 3 ( ), Vol. 4 ( ), Alfred A. Knopf, New York [14] Richard Wagner, Opera in drama, Založba Univerze v Novi Gorici, Nova Gorica [15] Igor Stravinsky, Robert Craft, Dialogues, University of California Press, Berkeley, Los Angeles

22 [16] Kurt Honolka in soavtorji, Svetovna zgodovina glasbe, Mladinska knjiga, Ljubljana [17] Howard E. Smither, History of the Oratorio: Vol. 4: The Oratorio in the Nineteenth and Twentieth Centuries, University of North Carolina Press, Chapel Hill [18] Thomas Mann, Leiden und Größe Richard Wagners, Fischer Verlag, Frankfurt am Main [19] Thomas Mann, Pro and Contra Wagner, Faber & Faber, London [20] Erich Kloss (ur.), Briefwechsel zwischen Wagner und Liszt, Breitkopf und Härtel, Leipzig 1910, [21] Friedrich Nietzsche, Somrak malikov, Primer Wagner, Ecce homo, Antikrist, Slovenska matica, Ljubljana [22] Friedrich Nietzsche, Človeško, prečloveško, Slovenska matica, Ljubljana [23] Richard Wagner, Tagebuchblätter und Briefe an Mathilde Wesendonck, , 11., pregledana izdaja, Alexander Duncker, Berlin [24] Charles Baudelaire, Spleen, Cankarjeva založba, Ljubljana [25] Familienbriefe von Richard Wagner, , Alexander Duncker, Berlin [26] Georg Philipp Friedrich Leopold von Hardenberg (Novalis), Das philosophisch-theoretische Werk, Hans-Joachim Mähl (ur.), Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt [27] Georg Philipp Friedrich Leopold von Hardenberg (Novalis), Gedichte, Insel Verlag, Frankfurt am Main [28] Friedrich von Schlegel, Werke in zwei Bänden, Aufbau-Verlag, Berlin, Weimar [29] Friedrich Nietzsche, Volja do moči, Slovenska matica, Ljubljana [30] Friedrich Nietzsche, Onstran dobrega in zlega. H genealogiji morale, Slovenska matica, Ljubljana [31] Richard Wagners Briefe an Otto Wesendonck, , 3. izdaja, Alexander Duncker, Berlin [32] Richard Wagners Briefe an Julie Ritter, F. Bruckmann, München [33] Johann Peter Eckermann, Pogovori z Goethejem, Cankarjeva založba, Ljubljana

23 [34] Charles Baudelaire, Correspondence, Claude Pichois, Jean Ziegler (ur.), Gallimard, Pariz [35] Hans von Wolzogen, Erinnerungen an Richard Wagner, Philipp Reclam jun., Leipzig [36] Immanuel Kant, Kritika razsodne moči, Založba ZRC SAZU, Ljubljana [37] Theodor W. Adorno, Gesammelte Schriften in 20 Bänden Band 17: Musikalische Schriften IV. Moments musicaux. Neugedruckte Aufsätze : Zur Partitur des Parsifal, Suhrkamp Verlag, Berlin [38] Theodor W. Adorno, Gesammelte Schriften in 20 Bänden Band 16: Musikalische Schriften I III: Wagners Aktualität, Suhrkamp Verlag, Berlin Na spletni strani je na voljo tudi zvočni posnetek predavanja z dne 30. septembra [39] Martin Gregor-Dellin, Richard Wagner: sein Leben, sein Werk, sein Jahrhundert, Piper Verlag, München, Zürich [40] Georg F. W. Hegel, Fenomenologija duha, Analecta, Ljubljana [41] Cosima Wagner und Houston Stewart Chamberlain im Briefwechsel, , 2. izdaja, Paul Pretzsch (ur.), Philipp Reclam jun. Verlag, Leipzig [42] Richard Wagner, Über die Anwendung der Musik auf das Drama, Bayreuther Blätter 2 (november 1879), 313. Glej tudi [11], zv. 10, str [43] Theodor W. Adorno, In Search of Wagner, Verso, London [44] Karl Marx, Kapital (I. del), Sophia, Ljubljana [45] Victor Henle, Richard Wagners Wörterlexikon, Keyser Verlag, Berlin [46] Theodor W. Adorno, Hanns Eisler, Komposition für den Film, Bernhard & Rogner, München [47] Carl Waack, Tristan und Isolde von Richard Wagner, Breitkopf & Härtel, Leipzig

24 318

25 Kazalo oseb, likov in del Adler, Guido, 211 Alberich, 12 35, 43, 44, 50, 51, 58 65, 71 76, 80, 122, 168, 170, 171, 194, 198, , 214, 279, 291, 292, 308 Amfortas, 123, 138, 237, 259, 301 Ana Karenina (Tolstoj), 107 Anaksimander, 279 Anbruch (Schreker), 248 Antonij in Kleopatra (Shakespeare), 55 Ardinghello (Heinse), 191 Arhimed, 42 Ariadna (Monteverdi), 274 Arnim, Achim von, 138 Astarta (Ištar), 106 Atena, 250 Auber, Daniel François Esprit, 77, 229 Avenarius, Cecilia (roj. Wagner), 125 Bach, Johann Sebastian, 6, 77, 80, 120, 158 Bakunin, Mihail Aleksandrovič, 22, 58, 140, 195, 295 Balzac, Honoré de, 81, 105, 173 Barrès, Maurice, 105, 153 Baudelaire, Charles, 114, 120, 137, 139, 152, 207, 217, 266 Bebel, Ferdinand August, 4, 5 Beckmesser, 122, 146, 198, 200, 214, 230, 261, 271 Beethoven, Ludwig van, 6, 51, 70, 76, 77, 80 82, 120, 153, 158, 159, 211, 217, 223, 227, 237, 244, 245, 270, 278, 285 Bekker, Paul, 209, 218, 257 Benjamin, Walter, 201 Bennett, William Sterndale, 22 Berg, Alban, 215, 244, 247 Berkeley, George, 45 Berlioz, Hector, 207, 218, 241 Bishop, Henry Rowley, 22 Bismarck, Otto, 58, 149, 150, 297 Bogastvo narodov (Smith), 41 Bojevniki na Helgolandu (Ibsen), 38, 52 Börne, Karl Ludwig, 149, 203 Botticelli, Sandro, 86 Brahms, Johannes, 84, 119, 131, 151, 205, 226, 237 Brockhaus, Clara, 166 Brockhaus, Luise (roj. Wagner), 125 Browning, David, 46 Bruckner, Anton, 238 Brunhilda, 26 30, 37, 43, 48 58, 68 70, 86 89, 110, 121, 138, 149, 164, 168, 174, 193, 194, 230, 256, 265, 279, 287, 293, 297, 301, 302, 306, 308 Buddenbrook, Thomas, 132 Buddenbrookovi (Mann), 132 Bulwer-Lytton, Edward, 39 Bunyan, John, 23, 78 Buonarotti, Michelangelo, 105 Calderón de la Barca, 158 Candia, Giovanni Matteo de, 89 Candida (Shaw), 5 Carlyle, Thomas, 78 Carnegie, Andrew, 62 Čarobna piščal (Mozart), 82, 83, 229 Carolsfeld, Ludwig Schnorr von, 88 Čarostrelec (Weber), 74, 79 Časopis za družbene raziskave,

26 Času neprimerna premišljevanja (Nietzsche), 115, 205 Cesarska koračnica (Wagner), 60 63, 150 Cezar, Julij, 24, 55 Chamberlain, Houston Stewart, 223, 271 Chavannes, Pierre Puvis de, 223 Chopin, Friderik, 205 Cohen, Hermann, 264 Colenso, John William, 24 Colonna, Adriano, 192, 239 Cornelius Nepos, 138 cvetlične deklice, 258, 260, 306 Dantejeva simfonija (Liszt), 271 Darwin, Charles Robert, 5 Debussy, Claude, 234 Delacroix, Eugène, 152 Delescluze, Louis Charles, 60 Dickens, Charles, 88, 173 Dobson, Henry Austin, 78 Dolmetsch, Arnold, 84 Don Giovanni, 74 Don Giovanni (Mozart), 37, 43, 79, 80, 229 Donner, 20, 283 Dostojevski, Fjodor Mihajlovič, 112, 173 Dumas, Alexandre (mlajši), 109 Dva tovariša (Eichendorff), 145 Edda, 25, 164, 291 Egoizem in gibanje za svobodo (Horkheimer), 189 Eichendorff, Joseph von, 145 Elegije (Brahms), 84 Elizabeta, 213, 214, 302 Ellis, Ashton, 8, 23 Elza, 239, 245, 254, 255, 286, 287, 302 Engels, Friedrich, 4 6, 61, 62 Erda, 19, 21, 36, 112, 282, 283, 291, 300 Erik, 255 Ernani (Verdi), 50 Euryanthe (Weber), 257 Eva, 278 Evripid, 153 Fafner, 14, 19, 20, 25, 26, 31 35, 43 45, 58, 61, 62, 73, 202, 234, 287 Fantastična simfonija (Berlioz), 207 Fasolt, 14, 19, 25, 32, 73, 199 Faust (Goethe), 81, 160, 162, 174 Faust (Gounod), 169, 304 Feuerbach, Ludwig, 131, 270 Fidelio (Beethoven), 229, 274, 278, 285 Flaubert, Gustave, 273 Francoske narodne delavnice v letu 1848 (Lassalle), 15 Freia, 15, 16, 19, 20, 23, 86, 198, 259 Freud, Sigmund, 110, 111, 210, 279, 282 Fricka, 14, 15, 21, 23, 25 29, 32, 37, 43, 72, 194, 289, 298 Froh, 20 Galliffet, marki de, 58, 60 Gambra (Balzac), 81 George, Stefan, 199, 310 Gibichungi, 43, 49 56, 171, 289, 291 Glasenapp, Carl Friedrich, 196, 197, 202, 296, 297 Gluck, Christoph Willibald, 79 Gobineau, Joseph Arthur, 202 Goethe, Johann Wolfgang von, 108, 114, 117, 128, 132, 139, 144, 149, 160, 162, 166, 174, 306 Götz, Hermann, 83 Gounod, Charles, 83, 89, 169, 304 Gradbenik Solness (Ibsen), 304 Grillparzer, Franz, 115 Grisi Giulia, 89 Gunther, 49 55, 73, 76, 112, 171 Gurnemanz, 121, 198, 256, 287 Gutruna, 49, 55, 74, 112, 279 Hagen, 42, 43, 49 56, 69, 112, 171, 217, 279, 291 Hamlet (Shakespeare), 43, 78, 159, 165 Händel, Georg Friedrich, 6, 84, 89 Hans Heiling (Marschner), 257 Hanslick, Eduard, 200 Harvey, William, 65 Haydn, Joseph, 6, 70, 249, 250 Hebbel, Christian Friedrich, 171 Heckel, Emil, 129, 150 Hedda Gabler (Ibsen), 304 Hegel, Georg Friedrich Wilhelm, 221, 272, 289, 290, 303, 305 Heidegger, Martin,

27 Heimskringla, 25 Heinse, Wilhelm, 191 Helmholtz, Hermann Ludwig von, 5 Henrik Ptičar, 4, 148 Henrik VIII., 65 Herrick, Robert, 78 Hildebrandt, Kurt, 199, 272 Himna nôči (Novalis), 134 Hobbes, Thomas, 302 Hoffmann, Ernst Theodor Amadeus, 137, 153 Holandec, 109, 122, 124, 142, 255, 257, 286 Horkheimer, Max, 189 Hugenoti (Meyerbeer), 81 Hugo, Victor, 58 Hunding, 26 29, 71, 194, 288, 297 Ibsen, Henrik, 65, 108, 304 Ifigenija na Tavridi (Goethe), 165 Iksion, 127 Ištar (Astarta), 106 Izbirne sorodnosti (Goethe), 108 Izolda, 119, 134, 153, 193, 265, 297, 302 Jago, 294 Jahn, Ludwig, 292 Jezdec in Bodensko jezero (Schwab), 225 Jung, Carl Gustav, 282 Kakor vam drago (Shakespeare), 7, 78 Kant, Immanuel, 219 Kapital (Marx), 4, 5, 63 Kapitulacija (Wagner), 63, 150 Karel Veliki, 4 Klages, Ludwig, 283 Klingsor, 112, 138, 198, 200, 256, 260 Ko se mrtvi prebudimo (Ibsen), 108 Komunistični manifest (Marx, Engels), 61 Krupp, Alfred, 62 Kundry, 86, 111, 112, 137, 138, 198, 217, 247, 256, 302 Kurth, Ernst, 221, 235, 236 Kurwenal, 304 Kvartet v fis molu (Schönberg), 310 La favorita (Donizetti), 38 Lange, Daniël de, 84 Lassalle, Ferdinand J. Gottlieb, 15, 58 Laube, Heinrich, 191 Le nozze di Figaro (Mozart), 80 Lenbach, Franz von, 122 Leonora (Beethoven), 37 Leporello, 74 Leubald (Wagner), 206 Lever, William, 62 Levi, Hermann, 196, 197 Liszt, Franz, 118, 126, 142, 144, 146, 166, 168, 170, 195, 199, 246, 271 Loge, 15 30, 36, 37, 43, 44, 50, 54, 56, 59 66, 75, 122, 172, 198 Lohengrin, 112, 122, 193, 254, 287 Lohengrin (Wagner), 4, 7, 38, 112, 117, , 137, 139, 148, 162, 163, 167, 169, 195, 206, 208, 224, 227, , 254, 255, 277, 278, Lope de Vega, 158 Lorenz, Alfred, 208, 211, , 220, 238 Lortzing, Gustav Albert, 148, 195 Lucia di Lammermoor (Donizetti), 38, 42 Lucinda (Schlegel), 134, 135 Ludvik II. Bavarski, 64, 117, 135, 284 Lukács, György, 296 Macbeth (Shakespeare), 159 Magdalena, 198 Mahler, Gustav, 230, 248 Maksime in refleksije (Goethe), 128 Mallarmé, Stéphane, 234 Malvolio, 198 Mann, Thomas, 205 Marat, Jean-Paul, 194 Marke, 266, 302 Marschner, Heinrich, 148, 257 Marx, Adolf Berhnard, 277 Marx, Karl, 4, 5, 58, 61 63, 200, 203, 292 Maša v h molu (Bach), 83 Mefisto, 216 Mendelssohn-Bartholdy, Felix, 119, 159, 254, 257 Meyerbeer, Giacomo, 74, 81, 82 Mignon, 306 Milo za drago (Shakespeare), 7,

28 Mime, 17, 30 35, 43, 45, 73 77, 110, 172, , 230, 234, 235, 244, 271, 286, , 302 Mlada Evropa (Laube), 191 Mladi Siegfried (Wagner), 54, 115, 166, 167 Mojstri pevci nürnberški (Wagner), 46, 83, , , 151, 154, 165, 174, 194, 198, 200, 206, , 217, 218, , , 247, 260, 261, 272, 278, 281, 282, , 297 Moments musicaux (Adorno), 190 Monet, Claude, 223 Monteverdi, Claudio, 274 Morgan, John Pierpont, 63 Mozart, Wolfgang Amadeus, 6, 65, 74, 79 83, 120, 158, 221, 249, 268 Musorgski, Modest, 230 Nana (Zola), 106 Napoleon III., 60 Nelagodje v kulturi (Freud), 210 Nemožnosti anarhizma (Shaw), 47 Nemški vojski pred Parizom (Wagner), 150 Nenavadna zgodba (Bulwer-Lytton), 39 Nevarne panoge (Oliver), 13 Newman, Ernest, 189, 194, 201, 246, 284, 286, Newman, Ernst, 277 Nibelungi (Hebbel), 171 Nibelungov prstan (Wagner), 7, 9, 10, 21 23, 37, 38, 43 48, 52 58, 61 82, 106, 114, 115, 117, 122, 135, 139, , , 202, 214, 218, 231, 234, 241, 247, 256, 266, , Nicholas Nickleby (Dickens), 88 Nietzsche, Friedrich, 31, 106, 107, 109, 110, , 117, , 135, , 146, 149, 150, 152, 153, , 205, 212, 214, 217, 226, 227, 234, 260, 265, 266, 271, 279, 282, 291, 297, 300, 308, 309 Norne, 36, 43, 48, 50, 54, 76, 112, 283, 290, 300 Novalis, 125, 133 O gledaliških igralcih in pevcih (Wagner), 139 O naivnem in sentimentalnem pesništvu (Schiller), 117 O partituri Parsifala (Adorno), 190 O uprizoritvi slavnostne igre Nibelungov prstan (Wagner), 150 Oberon, 254 Oberon (Weber), 257 Offenbach, Jacques, 77 Opera in drama (Wagner), 264 Orfej, 284 Orfej in Evridika (Gluck), 79 Osvobojeni Prometej (Shelley), Otello (Verdi), 50 Papagena, 74 Parega in paralipomena (Schopenhauer), 125 Parsifal, 64, 89, 122, 130, 138, 237, 256, 262 Parsifal (Wagner), 46, 57, , , 126, 130, 137, 138, 145, 154, 164, 189, , 212, 228, 235, 237, 247, 248, , 262, , 278, 282, 290, 297 Pergolesi, Giovanni Battista, 229 Pesem o Nibelungih, 38, 49, 164, 171, 284, 291 Pesmi usode (Brahms), 84 Pesmi zmagoslavja (Brahms), 84 Peterson-Berger, Olof Wilhelm, 151 Pfitzner, Hans, 226 Ples v maskah (Verdi), 52 Plutarh, 146 Poe, Edgar Allan, 152 Pogner, 261 Pojasnila o judovstvu v glasbi (Wagner), 201 Položaj delavskega razreda v Angliji (Engels), 6, 62 Popotnik (Wotan), 32 37, 74, 75, 202, 234, 239, Predlog za opero (Vischer), 284 Prepoved ljubezni (Wagner), 191, 206, 229 Primer Wagner (Nietzsche), 152 Pyat, Fèlix, 60,

29 Rafael, 116 Razprava o intrumentaciji (Berlioz), 241 Reger, Max, 226 Reinick, Robert, 307 Rekviem (Brahms), 84 Religija in umetnost (Wagner), 309 Renoir, Auguste, 116, 234 Renske deklice, 12, 16, 19, 21, 34, 49, 55, 56, 71, 76, 122, 170, 202, 214, 240, 287, 297, 298, Rensko zlato (Wagner), 10 21, 23, 38, 54, 56, 58, 63, 64, 67, 71 73, 75, 82, 112, 115, 120, 163, 166, 172, 198, 227, 283, 298, 307 Reszke, Jean de, 89 Richard Wagner kot kulturni fenomen (Peterson-Berger), 151 Richter, Hans, 50 Riemann, Hugo, 235, 236, 238 Rienzi, , 239, 240 Rienzi (Wagner), 7, 63, 77, 161, 163, , 206, 209, 239, 240 Ritter, Julie, 144 Robert hudič (Meyerbeer), 74, 81 Röckel, August, 22, 55, 57, Romarjevo potovanje (Bunyan), 23 Roparski ženin (Grimm), 285 Rossini, Gioachino, 51, 63, 89, 145, 229 Rostopčin, Fjodor Vasiljevič, 295 Rougon-Macquartovi (Zola), 106, 173 Rože zla (Baudelaire), 114, 137 Rubini, Giovanni Battista, 87 Ruskin, John, 78 Sachs, 121, 146, 148, 214, 217, 222, 238, 261, 266, 272, 281, 282, 287, 288 Saga o Nibelungih, 38 Sarastro, 74 Schönberg, Arnold, 215, 220, 228, 238, 244, 247, 274, 280, 285, 310 Schiller, Friedrich von, 117, 144 Schlegel, Friedrich von, 134, 135 Schopenhauer, Arthur, 57, 66 68, 111, 115, 125, 127, , 135, 136, , 147, 149, 184, 210, 214, 219, 249, 253, 256, 265, 270, 279, 283, 289, 290, , 305, 306, 308, 310 Schröder-Devrient, Wilhelmine, 88 Schreker, Franz, 248, 253 Schubert, Franz, 151, 214, 230, 257 Schumann, Robert, 119, 151, 205 Schwab, Gustav, 225 Sechter, Simon, 236 Semiramida (Rossini), 89 Semmig, Friedrich Herman, 291 Sen kresne noči (Mendelssohn), 257 Senta, 103, 109, 124, 169, 255, 285 Shakespeare, William, 10, 55, 78, 153, 158, 159, 191, 294 Shaw, George Bernard, 140 Shelley, Percy Bysshe, 43 45, 78 Shylock, 198 Siegfried, 30 70, 74 77, 87, 110, 112, , 139, 140, 149, 154, 164, , 193, 198, 200, 209, 217, 222, 224, 230, 231, 234, 240, 256, 265, Siegfried (Wagner), 3, 10, 30 48, 56, 63, 64, 74 77, 83, , 123, 130, 151, 172, 194, , 222, 227, 230, 234, 235, 239, 256, 265, 279, 282, 283, 286, 287, 293, 294 Siegfriedova smrt (Wagner), 38, 39, 52, 54, 115, 124, 164, 166, 167, 169, 170 Sieglinda, 26 30, 45, 57, 72, 168, 278, 288, 298 Siegmund, 27 31, 45, 71, 72, 77, 87, 141, 168, 194, 195, 278, 288, 289, 298, 302, 307, 308 Simfonija št. 9 v d molu, op. 125 (Beethoven), 165 Simplicissimus, 291 Singer, Paul, 4, 5 Smith, Adam, 41 Somrak bogov (Wagner), 3, 7, 9, 10, 37, 42, 43, 46, 48 58, 64, 68, 74, 112, , 166, 170, 171, 174, 209, 219, 228, 240, 265, 274, 279, 285, 290, 292, 296, 298, 302, 304, 309 Sonata za klavir s kladivci (Beethoven),

30 Sorma, Agnes, 5 Spitzweg, Carl, 282 Spomini na Richarda Wagnerja (Wolzogen), 158 Spontini, Gaspare, 148 Sporočilo mojim prijateljem (Wagner), 158, 163 Stabat mater (Rossini), 89 Steuermann, Eduard, 207 Strauss, Richard, 6, 219, 226, 230, 234, 235, 241, 242, 245, 248 Stravinski, Igor, 233 Stvarjenje (Haydn), 70 Svet kot volja in predstava (Schopenhauer), 66, 111, 127, 132, 184, 219, 270, 300, 302, 305 Tako je govoril Zaratustra (Nietzsche), 282 Tannhäuser, 123, 126, 194, 198, 213, 254, 255, 259, 301, 302 Tannhäuser (Wagner), 7, 22, 64, 83, 107, 123, 124, 126, 139, 145, 147, 152, 162, 169, 193, 209, 213, 242, , 297, 309 Tennyson, Alfred, 82 Thackeray, William Makepeace, 173 The Cenci (Shelley), 78 The Daily Chronicle, 53 The Daily Telegraph, 53 Thiers, Adolphe, 58, 60, 61, 63 Thoma, Ludwig, 291 Tisoč in ena noč, 51 Titurel, 198 Tizian, 234 Tolstoj, Lev Nikolajevič, 105, 107, 128, 130 Torquato Tasso (Goethe), 114, 166 Trebitsch, Siegfried, 3, 5 Tristan, 121, 123, 134, 136, 217, 236, 237, 240, 259, 297, , 310 Tristan in Izolda (Wagner), 45, 46, 118, , 129, , 138, 142, 143, 148, 151, 153, 154, 159, 165, 211, 213, , , , , 258, 259, 269, 270, Trnuljčica, 54 Trsni otok (Reinick), 307 Trubadur (Verdi), 89 Umetnost in revolucija (Wagner), 22, 295 undine, 306 Valkira (Wagner), 10, 25 30, 38, 43, 45, 52, 54, 56 58, 63, 64, 71, 115, 141, 166, 168, 194, 227, 230, 234, 235, 248, 257, 288, 297, 298, 300, 307, 308 Večni mornar (Wagner), 109, 122, 124, 142, 160, 162, 169, 209, 239, 242, 255, 278, 285, 304 Venera, 259 Verdi, Giuseppe, 89 Vesela znanost (Nietzsche), 135 Vile (Wagner), 7, 206 Viljem I., 60, 62, 150 Viljem II., 62, 283 Vischer, Friedrich Theodor, 284, 285 Vogelweide, Walther von der, 271 Vojna in mir (Tolstoj), 107 Volksblätter (Röckel), 22 Voltaire, 146 Wagner, Cosima, 222, 271, 306 Wagnerjeva aktualnost (Adorno), 190 Wälsungi, 27, 28, 32, 45, 290 Walther, 213, 214, 217, 222, 260, 261, 271, 272, 278, 285 Waltraute, 50, 54, 76, 297 Weber, Carl Maria von, 74, 79, 148, 210 Wesendonck, Mathilde, 116, 118, 128, 129, 135, 141, 146 Wesendonck, Otto, 143, 147 Wilhelm Tell (Rossini), 64 Wolf, Hugo, 230 Wolfram, 209, 213 Wolzogen, Hans von, 158, 215 Wotan, 7, 13 76, 89, 168, 172, 194, , 202, 230, 257, 258, 279, 283, , 298, 300 Wotton, Henry, 17 Zahodno-vzhodni divan (Goethe), 132, 139 Zevs, 250 Žid v trnju (Grimm), 199 Zmagovalci (Wagner), 128 Zola, Èmile, 106,