UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO PREDLOG PRENOVE SISTEMA ZA PODPORO ODLOČANJU NA MINISTRSTVU ZA ZDRAVJE

Transkript

1 UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO PREDLOG PRENOVE SISTEMA ZA PODPORO ODLOČANJU NA MINISTRSTVU ZA ZDRAVJE Ljubljana, marec 2011 TILEN BALOH

2 IZJAVA Študent Tilen Baloh izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom dr. Jurija Jakliča, in da dovolim njegovo objavo na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne Podpis:

3 KAZALO UVOD POSLOVNA INTELIGENCA Pridobivanje informacij, upravljanje in odločanje Opredelitev poslovne inteligence Pozitivne in negativne posledice implementacije poslovne inteligence TEHNOLOGIJA OLAP Razlaga osnovnih gradnikov sistema OLAP Osnovne operacije sistema OLAP ZDRAVSTVENA INFORMATIKA V SLOVENIJI Organiziranost zdravstvenega varstva v Sloveniji Zdravstveno varstvo in pravica do zdravstvenega varstva Javno zdravje Mreža javne zdravstvene dejavnosti in izvajalci Nosilci odgovornosti Varstvo osebnih podatkov Zdravstveno zavarovanje Nadzor nad delom zdravstvenih zavodov in zdravstvenih delavcev Pristojnosti Ministrstva za zdravje Projekt ezdravje Stanje zdravstvene informatike v Sloveniji Arhitektura ezis Poslovni subjekti ezis Varnostni ukrepi pri projektu ezdravje E-naročanje na zdravstvene storitve in arhitekturna zasnova Pričakovane koristi projekta ezdravje SISTEM ZA PODPORO ODLOČANJA NA PRIMERU MINISTRSTVA ZA ZDRAVJE Obstoječ sistem za podporo odločanju na Ministrstvu za zdravje Obstoječa programska oprema Viri črpanja podatkov Lastnosti zbranih podatkov Proces pretvorbe podatkov za potrebe OLAP sistema Pomanjkljivosti obstoječega SPO-ja na MZ-ju Pričakovanja novega sistema za podporo odločanja na Ministrstvu za zdravje Podatki Merjenje stroškovne učinkovitosti Merjenje produktivnosti Merjenje kakovosti Program i

4 4.3 Osnutek sistema za podporo odločanja na Ministrstvu za zdravje Nadgradnja obstoječega OLAP sistema OLAP v sklopu projekta ezdravje SKLEP LITERATURA IN VIRI KAZALO SLIK Slika 1: Povezanost informacijskega, odločitvenega in izvedbenega procesa... 2 Slika 2: Proces odločanja... 4 Slika 3: Ravni odločanja in strukturiranost odločitev... 5 Slika 4: Večdimenzionalna kocka Slika 5: Struktura večdimenzionalne baze podatkov Slika 6: Hierarhični zapis podatkov na primeru javnih zavodov Slika 7: Operacije OLAP Slika 8: Poenostavljena shema strokovnega nadzora v Zdravstvenem domu Ljubljana Slika 9: Shema strukture ezis Slika 10: Informacijska varnost znet Slika 11: Shema modela s certificirano točko Slika 12: Arhitekturna zasnova e-naročanje Slika 13: Celovit pogled na investicijo ezdravje Slika 14: ezdravje kot priložnost in izziv Slika 15: K21 OLAP kocka na primeru javnega zdravstvenega zavoda Slika 16: Program K Slika 17: Objekti poročanja ii

5 UVOD Zdravje je naša največja vrednota, zato ga je potrebno negovati. Je temelj socialnega ter gospodarskega razvoja in odsev razmer v družbi. Prvotno so zdravje označevali kot odsotnost bolezni, danes pa ga razumemo kot splošno vrednoto in bistveni vir za produktivno in kakovostno življenje slehernega posameznika in skupnosti kot celote. Zdravje je dinamično ravnovesje telesnih, duševnih in socialnih prvin, ki se kažejo v zmožnosti neprestanega opravljanja funkcij in prilagajanja okolju. Zato skrb za zdravje ni le interes posameznika, temveč celotne družbene skupnosti. S svojimi dejavnostmi mora družba zagotoviti ustrezne razmere in okolje, v katerem bodo ljudje zdravi (Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010; Zdrav življenjski slog, 2010). Zaradi hitrega razvoja novih zdravstvenih tehnologij, zdravil in postopkov, spreminjajoče se starostne strukture itd., so spremembe zdravstvenega sistema nujne. Minister za zdravje je zato pričel izvajati velike premišljene strukturne spremembe v zdravstvu, o čimer priča tudi dokument z naslovom Nadgradnja zdravstvenega sistema do leta 2020 (Ministrstvo za zdravje RS, 2011). Pri doseganju osnovnih strateških ciljev in želenih sprememb zdravstvenega sistema bo eno ključnih vlog odigral proces informatizacije, saj je potreba po izrabi informacijske tehnologije zaradi spreminjajočega se okolja močno prisotna. Z informatizacijo je možno realizirati številna pričakovanja glede povečanja kakovosti, uspešnosti, ekonomičnosti, delovne učinkovitosti in fleksibilnosti. Namen diplomske naloge je predstavitev odločanja v splošnem, uporabe sistemov za podporo odločanju ter pregled in ugotovitev stanja le-teh na Ministrstvu za zdravje. Kot cilj diplomske naloge želim raziskati potrebe ministrstva po podatkih in programu za analiziranje le-teh ter pripraviti teoretična izhodišča za obnovo sistema za podporo odločanju. Diplomsko delo je strukturirano v dveh sklopih. V prvem teoretičnem sklopu bom predstavil osnovne pojme odločanja, poslovne inteligence in sistema za sprotno analitično obdelavo. V drugem bom analiziral obstoječe stanje na Ministrstvu za zdravje. Raziskal bom, kateri podatki se trenutno zbirajo na ministrstvu, kateri programi se uporabljajo in njihove pomanjkljivosti, ter zakaj je nov sistem za podporo odločanju potreben. Prizadeval si bom odgovoriti na vprašanje, kakšen bi moral biti sistem v prihodnosti, da bi v čim večji meri ustrezal potrebam ministrstva, pri čemer mi bodo svetovali v Sektorju za ekonomiko javnega zdravstva in v Službi za informatiko. Na koncu bom predstavil svoj predlog morebitnega razvoja sistema za podporo odločanju za potrebe Ministrstva za zdravje. 1

6 1 POSLOVNA INTELIGENCA 1.1 Pridobivanje informacij, upravljanje in odločanje Poslovna inteligenca je namenjena podpori managementu, katerega glavni cilj je uspešno vodenje organizacije. Njihove odločitve temeljijo na podatkih in informacijah, ki jih podjetja zberejo iz različnih virov. Tista, ki znajo resnično izkoristiti pridobljene podatke, so v veliki prednosti pred ostalimi. Podatek imenujemo katerokoli zabeleženo dejstvo, ki samo po sebi nima pomena. Podatki morajo biti realni, med seboj primerljivi in dostopni pravim ljudem ob pravem času, saj so v nasprotnem primeru neuporabni za poslovno rabo. Informacija ima pomen, prejemniku poveča znanje in vpliva na njegove odločitve (Lončarić et al., 2010). Podatki, ki jih zbiramo o poslovanju kot predmetu odločanja in o njegovem cilju kot sodilu za izbiro odločitve, so informacije. Podatki se v procesu informiranja spremenijo v informacije in te se v procesu odločanja spremenijo v odločitve (Rozman v Možina et al., 2002, str. 61) Slika 1: Povezanost informacijskega, odločitvenega in izvedbenega procesa Vir: Rozman v Možina et al., Management: nova znanja za uspeh, 2002, str. 61. Pri odločanju je idealno, da se informacij zavedamo in so nam tudi znane. Če informacij ne poznamo ali se jih ne zavedamo, nam to onemogoča dobro in objektivno odločanje (Mihelič, 2000, str. 14). Za zaznane težave, ki jih je potrebno premagati, uporabljamo izraz problem. Po svojem značaju je le ta lahko ugoden (poslovna priložnost) ali neugoden (težava). V organizaciji so problemi in 2

7 odločanje upravljalnega, managementskega in strokovno izvajalnega značaja (Kralj v Možina et al., 2002, str ). Nekateri opredeljujejo management kot proces odločanja, načrtovanja, osmišljanja, usmerjanja, alociranja organizacijskih virov, vodenja, ter nadzora in vrednotenja izvajanja različnih aktivnosti. Hkrati je management ekonomska in organizacijska znanstvena disciplina, ki jo je v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja utemeljil Henri Fayol. V svojem delu Administration Industrielle et Generale je leta 1916 definiral planiranje, organiziranje, ukazovanje, koordiniranje ter kontroliranje kot osnovne aktivnosti managementa (Menedžment, 2010). Upravljanje ali management v splošnem pomeni planiranje, organiziranje, vodenje in kontroliranje dela v organizaciji oziroma vseh nalog in aktivnosti, ki jih zaposleni opravljajo. Cilji organizacije dajejo pobude in vodila za te naloge in aktivnosti. Management je v bistvu usklajevanje nalog in dejavnosti za dosego postavljenih ciljev. Za management je ključno tudi ravnanje z obstoječim in novim znanjem, saj lahko le tako sledimo zastavljenim ciljem (Možina et al., 2002, str ). Management mora biti usmerjen v odkrivanje, opredeljevanje in reševanje resničnih problemov, brez ustrezne informacijske podpore pa v današnjem času ne more biti uspešno in učinkovito. Najpomembnejša dejavnost managementa je odločanje, zato lahko odločitveni proces določimo kot temeljni proces managementa. Odločanje temelji na informacijah in je proces, v katerem med več variantami, alternativami oziroma možnostmi izberemo tisto, ki najbolj ustreza zastavljenim ciljem odločevalca ali skupine odločevalcev. Bistveni komponenti odločanja sta množica alternativ, med katerimi izbiramo, ter cilji, ki jih želimo uresničiti z odločitvijo. Variante so entitete, ki jih v procesu odločanja razvrstimo od najboljše do najslabše (Bohanec, 2009). Neznanke povzročijo negotov končni izid odločanja, zato je proces odločanja predvsem poznavanje nadomestnih rešitev ter posledic določene izbire, pomembni pa sta tudi človeška inteligenca in intuicija. Management se ukvarja predvsem z vprašanjem kako zmanjšati negotovost in tveganje na še dopustno in sprejemljivo raven. Odločanje je sistematičen proces, sestavljen iz štirih prekrivajočih se faz (Turban, McLean & Weatherbe, 2004, str 546): V fazi spoznave skušamo z zbiranjem podatkov o sistemu ter okolici zaznati probleme ali priložnosti. Opozorilni znaki, ki dajejo upraviteljem informacijo o prisotnosti problemov, so odklon od uspešnosti preteklega poslovanja, odklon od plana in zunanja kritika. Razumevanje problema, določanje organizacijskih ciljev in izbira pravih podatkov so ključnega pomena za rešitev. 3

8 V fazi oblikovanja tisti, ki odločajo, razvijejo model, ki predstavlja poenostavitev problema s pomočjo predpostavk, ki poenostavijo realnost. Nato se postavijo kriteriji za ovrednotenje morebitnih rešitev. Slika 2: Proces odločanja Vir: E. Turban, E. McLean & J. Weatherbe., Information technology for management: Transforming organizations in the digital economy, 2004, str Faza izbire predstavlja fazo, kjer v testnem okolju izbrano rešitev testiramo. Ob zadovoljivih rezultatih testiranja preidemo v fazo implementacije oziroma izvedbe rešitve. Uspešna implementacija pomenu tudi uspešno rešitev prvotnega problema. S podporo odločanju se ukvarja cela vrsta disciplin, ki jih pogosto označimo s skupnim imenom odločitvene znanosti (angl. Decision Sciences) (Bohanec, 2009): Prva skupina se ukvarja z vprašanjem kako in po kakšnih pravilih naj se človek odloča pametno, smiselno in racionalno oziroma z vprašanjem racionalnega odločanja. Gre za normativni (kako bi bilo treba) in pretežno teoretični pristop, ki ga srečamo tudi pri odločitveni teoriji (angl. Decision Theory). Druga skupina opazuje, kako se ljudje dejansko odločamo. Tako govorimo o deskriptivnem ali opisnem pristopu, ki je značilen za večino kognitivnih znanosti. 4

9 Tretja skupina pa se dejansko ukvarja s podporo odločanju. Ugotavlja kako udejanjiti spoznanja normativnih in opisnih disciplin ter na ta način pomagati ljudem, da bi se odločali lažje in bolje. Sem sodijo na primer operacijske raziskave (angl. Operational Research), odločitvena analiza (angl. Decision Analysis) in sistemi za podporo odločanja. Odločitvene probleme lahko delimo na več načinov. Po zahtevnosti (ali so odločitve rutinske ali ne), pogostosti (ali so odločitve enkratne ali ponavljajoče) in negotovosti (ali so odločitve v gotovosti, s tveganjem ali v negotovosti). S stališča podpore odločanja je pomembna tudi delitev glede na strukturiranost problemov. Pri strukturiranih problemih lahko že na začetku v naprej jasno opredelimo kako bo potekala rešitev. Informacijske zahteve so jasno določene in običajne, vemo pa tudi, kakšen postopek je potrebno izvesti za rešitev problema. Na takšne probleme se odzivamo s programiranimi odločitvami, ki aplicirajo rešitev, pridobljeno na podlagi preteklih izkušenj. Nestrukturirani problemi, ki vsebujejo nejasnosti in pomanjkanje informacij, se pogosto pojavljajo v novih in nepričakovanih situacijah, zato se jih lotevamo z neprogramiranimi odločitvami, ki razvijejo nove, unikatne in specifične rešitve za dani problem. Poznamo tudi delno strukturirane probleme, pri katerih si lahko le delno pomagamo s programiranimi odločitvami, saj so za dokončno rešitev težave potrebne intuitivne nove rešitve (Bohanec, 2009). Slika 3: Ravni odločanja in strukturiranost odločitev Nestrukturirani Strateška Taktična Operativna Strukturirani Organizacijsko upravljalska raven organizacije Strukturiranost odločitvenih problemov Vir:Bohanec, Računalnik in odločanje: Odločitveni modeli in sistemi za podporo odločanju, Odločitve lahko razlikujemo glede na organizacijsko raven, kjer poteka odločanje, ter njihov vpliv na organizacijo (Kramar, 2007, str 5). 5

10 Najvišja raven je strateško odločanje, ki se nanaša na določanje ciljev in razporejanje organizacijskih virov. Usmerjeno je v dolgoročno prihodnost in načrtovanje obsežnih aktivnosti, odločitve pa vplivajo na celotno organizacijo. Taktično odločanje oziroma managersko odločanje (angl. managerial control) je druga raven odločanja, ki se ukvarja predvsem z upravljanjem organizacijskih virov. Managerji se na tej ravni zanimajo predvsem za kritične dejavnike uspešnega delovanja, kot je izobraževanje, kadrovanje itd. Taktične odločitve imajo srednjeročen vpliv na običajno le določen del organizacije. Operativno odločanje (angl. operational control) je najnižja raven, ki se ukvarja z vsakodnevnimi problemi v zvezi z izvajanjem planov ter doseganjem rokov. Ima kratkoročen vpliv pri izvajanju operativnih nalog. Brez ustreznih in tehtnih informacij je zelo težko sprejemati dobre in prave odločitve. Informacije so potrebne v vsaki fazi in aktivnosti odločitvenega procesa. Sprejemanje odločitev pa je postalo brez računalniške podpore praktično nemogoče predvsem zaradi povečanja števila možnih alternativ, povečanega časovnega pritiska, povečane negotovosti v poslovnem okolju ter zahteve po hitrem dostopu do oddaljenih informacij (Turban, Rainer & Potter, 2003, str. 544). Z natančnejšimi informacijami in daljšim časom procesiranja le teh, se nam zmanjšuje možnost napačne odločitve, težava pa nastane takrat, ko odločevalec predvideva, da ima dovolj kakovostnih in pravih informacij, vendar se lahko naknadno izkaže, da temu ni tako. Rek '' po vojni je lahko biti general '' je nastal kot posledica zapletenega procesa odločanja. Iz zgoraj navedenih definicij lahko povzamemo, da je odločanje izbira najboljše, znane ter še izvedljive alternative, ki omogoča rešitev problema. Od ciljev in informacij so odvisne odločitve upravljavcev, zato je lahko pri enakih ciljih in drugačnih informacijah odločitev različna. Kakovostne odločitve nam omogočajo le informacije, ki so obdelane na podlagi poznavanja problemskega stanja in cilja, katerega želimo doseči. Informacija je toliko več vredna, kolikor boljšo odločitev omogoča. 1.2 Opredelitev poslovne inteligence Poslovna inteligenca (angl. Business Intelligence, v nadaljevanju BI) je poslovno managerski izraz, ki opisuje aplikacije in tehnologije, ki se uporabljajo za zbiranje, dostop in analizo podatkov ter informacij o delovanju podjetij. Je odgovor informacijske panoge na potrebe podjetij po hitrem odločanju, ki sloni na vnaprej definiranih kazalcih in vzorcih (Poslovna inteligenca, 2010). 6

11 V literaturi in poslovni praksi najdemo veliko različnih definicij poslovne inteligence. Že oktobra leta 1958 je IBM-ov raziskovalec Hans Peter Luhn uporabil v svojem članku termin BI. Pojem je definiral kot zmožnost doumeti razmerja iz dejstev in si ustvariti predstavo na način, ki vodi proces odločanja v smeri želenega cilja (Business inteligence, 2010). Leta 1989 je Howard Dresner predlagal izraz BI kot krovni izraz za opisovanje konceptov in metod za izboljšanje poslovnega odločanja z uporabo sistemov, katerih odločanje temelji na dejstvih (angl. Fact- Based Support Systems) (Business inteligence, 2010). Poslovno inteligenco lahko definiramo kot sposobnost organizacije, da razume in uporablja podatke z namenom izboljšanja poslovanja, tehnologijo poslovne inteligence pa lahko razumemo kot tehnologijo, ki tovrstno razumevanje in uporabo podatkov podpira. V zadnjih letih je tehnologija poslovne inteligence močno napredovala, kar omogoča odgovore na vse bolj zapletena poslovna vprašanja (Indihar Štemberger, Jaklič, Groznik & Kovačič, 2001). BI je termin, ki opisuje uporabo operativnih podatkov organizacij za pridobivanje informacij in zagotavlja analizo zaposlenim, dobaviteljem, strankam in drugim poslovnim partnerjem za učinkovitejše poslovno odločanje (Business Intelligence Overview, 2010). Larry English (2005) razlikuje med poslovno inteligenco in okoljem poslovne inteligence. Poslovno inteligenco označuje kot zmožnost podjetja, da učinkovito izkorišča svoje človeške in informacijske resurse, okolje poslovne inteligence pa kot kakovostne informacije v dobro načrtovanih podatkovnih shrambah, ki skupaj s programskimi orodji zagotavlja strokovnjakom pravočasen dostop, učinkovite analize in intuitivne predstavitve pravih informacij. Strokovnjaki lahko tako v določenem trenutku pravilno ukrepajo in posledično sprejmejo prave odločitve. Na internetni strani podjetja SRC.SI (2010) je zapisano, da poslovna inteligenca omogoča hiter vpogled v poslovanje podjetja z najrazličnejših vidikov ter zaznavanje potreb strank in trga, v pomoč pa je tudi pri predvidevanju prihodnjih dogajanj. Da bi iz podatkov, ki nastajajo med poslovanjem, dobili čim večje število koristnih informacij, morajo biti podatki temu primerno shranjeni in urejeni. Uporaba tehnologije poslovne inteligence ne zagotavlja uspešnega poslovanja. Njen namen je zgolj ustvariti dobre pogoje, postopke in mehanizme za oblikovanje kakovostnih informacij, ki pa že omogočajo uspešno odzivanje na številne pritiske, s katerimi se organizacije srečujejo v dinamičnem in kompleksnem poslovnem okolju (Indihar Štemberger et al., 2001). BI je temelj sistemov za podporo odločanja (angl. Decision Support System). Vsebuje pristope, ki dajejo hiter, preprost in učinkovit vpogled v delovanje in poslovanje podjetja. Uporabniki lahko sami izdelujejo poročila po meri, kot jih v določenem trenutku tudi potrebujejo (Poslovna inteligenca in podpora odločanju, 2010). 7

12 Med sisteme za podporo odločanja uvrščamo tudi razne bolj ali manj specializirane informacijske sisteme, kot so upravljalski informacijski sistemi (angl. Management Information Systems, MIS), direktorski informacijski sistemi (angl. Executive Information Systems, EIS), geografski informacijski sistemi (angl. Geographic Information Systems, GIS), sistemi tipa OLAP (angl. On-Line Analytical Processing), sistemi za odkrivanje znanja (angl. Knowledge Discovery Systems) in nekateri tipi ekspertnih sistemov (angl. Expert Systems, ES) (Bohanec, 2009). Povzamemo lahko, da nam sistemi poslovne inteligence omogočajo hiter vpogled v poslovanje podjetja in izboljšajo dostop do pravih informacij, kot tudi njihovo kakovost. Podjetje lahko s pomočjo BI-ja redno spremlja napredek, rezultate in poročila o njenem delovanju ter zaznava potrebe strank in trga. BI tako pomaga pri predvidevanju prihodnjih dogajanj ter omogoča konkurenčno prednost pred ostalimi podjetji. Omogoča tudi izmenjavo informacij na intranetu kot pomoč zaposlenim pri sprejemanju odločitev, in ekstranetu, predvsem za vzdrževanje dobrih poslovnih odnosov s strankami in dobavitelji. Poslovna inteligenca omogoča spreminjanje podatkov v informacije, informacije v znanje, ter znanje v poslovne načrte, ki prispevajo k dobičkonosnosti podjetja. 1.3 Pozitivne in negativne posledice implementacije poslovne inteligence Dinamika sprememb v poslovnem okolju zahteva drugačne pristope pri vodenju na vseh ravneh poslovanja, kot posledica hitrih sprememb v okolici pa je iskanje konkurenčne prednosti vse težje. Hitra informatizacija je poskrbela, da potrebne podatke za dobro odločitev imamo, potrebno jih je le razumeti in izkoristiti. Konkurenčni boj med podjetji je vse bolj oster in neizprosen, strateške odločitve pa se morajo sprejemati hitro. BI je orodje, ki je lahko managerjem v pomoč pri pomembnih odločitvah (Poslovna inteligenca postaja konkurenčna prednost, 2010). Preden se podjetje odloči, ali je uvedba BI-ja sploh smiselna, mora pretehtati med pozitivnimi in negativnimi učinki na poslovanje. V splošnem so koristi poslovne inteligence ob vpeljavi v podjetje naslednje (Data Warehousing - An Executive's Perspective, 2010; Business Intelligence System Benefits, 2010): Takojšni dostop do podatkov. BI skrajša čas od nastanka dogodka, do trenutka, ko je na spremembo opozorjen management, kar poslovnim uporabnikom ponudi možnost, da na njihovi podlagi sprejmejo odločitve za izboljšanje poslovanja, ki bi jih sicer zamudili. Integracija podatkov v podjetju in okolici. Podatki, ki so shranjeni v podatkovnem skladišču, so kombinacija podatkov iz različnih virov, tudi zunanjih, saj si lahko le tako zagotovimo popolno sliko okolice poslovne inteligence. Tako lahko pridobimo informacije in odgovore o svojih poslovnih partnerjih, kar nam lahko prinese določeno konkurenčno prednost. 8

13 Vizija prihodnosti iz zgodovinskih dogodkov. Pri odločitvah je potrebno upoštevati trende, ki jih lahko razberemo iz preteklih dogodkov. Za učinkovitost takega načina sprejemanja odločitev je potrebno podatke shranjevati dolgoročno. Orodja za pregled podatkov iz novih zornih kotov. Učinkovita in enostavna uporaba orodij za poizvedovanje, kopanje in brskanje omogoča pogled na podatke tudi z drugih zornih kotov. Pred informatizacijo bi lahko na določene odgovore čakali mesece, BI pa nam odgovore na posamezna vprašanja posreduje praktično takoj. Svoboda uporabnikov pri poizvedovanju. V klasičnih sistemih je bila za izdelavo poročila, ki ga je zahteval manager, pristojna informacijska služba, saj je bila izdelava zahtevna in jo je lahko opravil le programer, sama izdelava poročila pa je bila dolgotrajna. Z okoljem poslovne inteligence pa imajo uporabniki možnost, da s pomočjo čarovnika sami izdelujejo nova poročila oziroma prilagajo stara, rezultat pa je viden takoj. Sistemi poslovne inteligence nam torej omogočajo hiter in učinkovit pregled poslovanja, poenostavljen grafični prikaz in povezovanje strateškega, taktičnega in operativnega odločanja. Omogočajo tudi prepoznavanje in uporabo najboljšega načina odločanja, zato so lahko pomemben vir konkurenčne prednosti. Glavni krivec za zadržanost managementa pred uvedbo BI-ja v poslovni sistem je visok začetni investicijski strošek. Težava nastane predvsem zato, ker ni takojšnih pozitivnih finančnih posledic ob implementaciji sistema za podporo odločanja. Tako je težko prepričati odgovorne, da je sistem poslovne inteligence koristen za poslovni subjekt, saj neposredno ne prinaša dodatnega pozitivnega denarnega toka. Tveganje, ki se pojavlja ob implementaciji BI-ja, je morebiten odpor uporabnikov sistema. S tem ciljam predvsem na ''vnašalce'' podatkov, ki jim BI prinaša le dodatno delo. Na višjem nivoju se lahko zgodi, da management ne izrablja dodatnih možnosti, ki jim ga poslovna inteligenca ponuja, zato lahko tudi tu pride do odpora in s tem neuporabe sistema. Dolenc (2010) ugotavlja, da bo management zares uporabljal informacijski sistem za podporo odločanju (v nadaljevanju SPO) le, če bo pri njegovem nastajanju aktivno sodeloval in bo sistem za uporabo prijazen. Takšen sistem mora zato temeljiti na spletnem brskalniku oziroma spletnih dverih, ki so enostavna za uporabo, vendar je priprava takšnega okolja za informatike velik izziv, ker od njih zahteva številna poslovna znanja, sodelovanje z managementom, kontrolingom in ostalimi službami na eni strani ter veliko tehničnega znanja na drugi strani. Koristi poslovne inteligence se v celoti pokažejo šele po določenem obdobju. V tem času lahko management preneha z uporabo BI-ja, saj v njej ne vidi prednosti. Tako še naprej analizira na klasičen način, investicije v vzdrževanje in izboljšave poslovne inteligence pa se zaustavijo. Ta 9

14 začaran krog pa ne prinaša napredka podjetju in s tem konkurenčne prednosti. Zavedati se moramo, da mora vnos podatkov za kakovostne analize potekati dlje časa. 2 TEHNOLOGIJA OLAP Managerji za pripravo poročil zelo radi uporabljajo preglednice, vendar pa uporaba le-teh ni najbolj smotrna. Podjetje namreč potrebuje zaposleno osebo le za zbiranje in urejanje velike količine podatkov, kar pa pomeni neracionalno obnašanje poslovnega subjekta. Poleg tega je delo zaradi hitro spreminjajočih se zahtev zelo oteženo in lahko se zgodi, da se uporabnik iz preglednic ne znajde. Orodje OLAP (angl. Online Analytical Processing) rešuje vse te težave, saj ponuja logično, hierarhično in strukturirano pregledovanje podatkov. Sprotna analitična obdelava ali OLAP je tehnologija, ki omogoča analitikom in managerjem hiter ter zanesljiv vpogled v velike količine podatkov z različnih zornih kotov. Ključni vir strateških informacij pri procesu odločanja so analize poslovnih procesov, ki jih lahko OLAP pripravi v vsakem trenutku (OLAP (Online Analytical Processing), 2010). Analiziranje podatkov je s pomočjo tehnologije OLAP podobno sestavljanju oz. vrtenju Rubikove kocke. Rezine se vrtijo, dokler se ne prikaže pomenski vzorec (Mena, 1999). OLAP oskrbuje informacijski sistem s podatkovno strukturo, ki omogoča organizaciji, da ima zelo prilagodljiv dostop do podatkov, rezanje podatkov na poljubno število načinov, itd. Njegov pomen v sklopu poslovne inteligence je velik, uporablja ga najširši krog uporabnikov. Lahko rečemo, da je OLAP srce poslovne inteligence (Poslovna inteligenca, 2010). 2.1 Razlaga osnovnih gradnikov sistema OLAP OLAP kocka je osnovna podatkovna struktura v večdimenzionalnem sistemu OLAP in predstavlja množico podatkov, ki so shranjeni in prikazani na večdimenzionalen način. OLAP kocka je sestavljena iz numeričnih dejstev, ki so kategorizirana po dimenzijah (OLAP, 2010). Meritve ali dejstva so numerični podatki (npr. št. pacientov), ki jih obravnavamo in analiziramo na podlagi združevanja in primerjanja. Za meritev je podana funkcija agregacije oz. funkcija vnaprej izračunanih povzetkov podatkov, ki določa, na kakšen način so vrednosti iz nižjih slojev povzete oz. združene na višjem nivoju (OLAP, 2010). Za dimenzije je značilno, da so lahko sestavljene iz več nivojev, kar analitikom omogoča pregled podatkov, razdeljenih po kategorijah (npr. število pacientov na zdravnika). Z vsakim razčlenjevanjem celotne slike po kategorijah, ali agregiranjem posameznih podatkov, tvorimo različne dimenzije (OLAP, 2010). 10

15 Slika 4: Večdimenzionalna kocka S slike 4 lahko z večdimenzionalnim zapisom podatkov razberemo rdeče obarvano polje kot število obravnav za posameznega izvajalca glede na lokacijo in mesec obravnave. Takšno interpretacijo imenujemo interpretacija elementarnega podatka, vendar so za poslovno analitiko bolj kot elementarni podatki pomembni agregati oziroma sumarni podatki. Kot smo že omenili, OLAP tehnologija zahteva večdimenzionalno strukturo podatkov, ki je bistveno drugačna od strukture relacijskega modela, ki temelji le na dveh dimenzijah. Koncept večdimenzionalnih baz podatkov je najlažje opisati na primeru kocke. Na sliki 5 je prikazana stuktura večdimenzionalne baze. Slika 5: Struktura večdimenzionalne baze podatkov Zamislimo si, da iščemo meritev, ki je opredeljena v treh dimenzijah. V kocki imamo tako vse možne vrednosti iskane meritve, na robovih le-te pa imamo hierarhično razporejene dimenzije, 11

16 ki te mere opisujejo. Če za vsako dimenzijo izberemo konkreten razpon vrednosti, se nam osnovna kocka manjša, robovi nove kocke pa so iste dimenzije, le da so sedaj omejene. Če izberemo konkretno vrednost ene od dimenzij, dobimo ploskev, ki vsebuje vse možne meritve za dve preostali dimenziji. V končnem koraku lahko izberemo konkretne vrednosti tudi za preostali dve dimenziji in tako pridemo do elementarne kocke oziroma točke, ki predstavlja točno določen numerični podatek oziroma meritev. Pomembna lastnost OLAP orodij je tudi hierarhična ureditev podatkov oziroma hierarhični model podatkov znotraj posameznih dimenzij, ki je zelo primeren za obravnavanje organizacijskih sistemov, za katere je tipična hierarhična ureditev (Gradišar & Resinovič, 2001, str. 231). Slika 6: Hierarhični zapis podatkov na primeru javnih zavodov V podatkovnem skladišču se hranijo vsi podatki o merah in dimenzijah, ki jih potrebuje OLAP sistem za obdelavo podatkov. OLAP sistem zajema podatke iz podatkovnega skladišča, jih obdela in shrani v OLAP kocko. S seštevanjem podatkov iz vhodnih vrstic računamo agregacije, ki se shranjujejo v OLAP kocko. Glede na to, kako se shranita vhodni podatek in agregacija, ločimo tri načine shranjevanja v OLAP podatkovno bazo, in sicer MOLAP, ROLAP in HOLAP (MOLAP, ROLAP, And HOLAP, 2010). 2.2 Osnovne operacije sistema OLAP Za delo z orodji OLAP ne potrebujemo kompleksnega predznanja, saj je le-to praviloma relativno enostavno in precej intuitivno za uporabo. Tako lahko vsakdo takoj prične z uporabo orodij OLAP in izdelavo poročil 12

17 Operacije, ki jih lahko izvajamo z orodji OLAP delimo na šest večjih skupin (Jagarinec, 2005; Jaklič, 2010): Vrtanje v globino (angl. drill down) je ena najosnovnejših in najpogosteje uporabljenih operacij. Ta operacija pomeni spust za en nivo nižje po hierarhični ureditvi. Z vrtanjem v globino dodajamo dodatno dimenzijo. Če smo imeli prvotno v poročilu analizo po letih, se lahko z vrtanjem v globino spustimo na nivo analize po mesecih in tednih. Vrtanje v globino je zelo preprosta operacija, ki jo izvedemo v poročilih. Zvijanje (angl. roll-up) je podobna operacija kot vrtanje v globino, le-ta pomeni dvig en nivo višje po hierarhični ureditvi, gre torej za obraten proces. Je zelo uporabna operacija, ker morda zaradi prevelikega števila razdrobljenih podatkov ne vidimo globalnega podatka. Rezanje (angl. slice and dice) je zelo uporabna operacija, če želimo odgovore na vprašanja ''kdo'' in ''kaj''. Iz različni perspektiv se naredi izbor podatkov, ki se ga podrobneje preuči in prikaže kot podkocko. Kadar gre za podkocko z izbiro ene dimenzije, govorimo o operaciji ''slice''. Tako naredimo dvodimenzionalni prerez za izbran nabor dimenzijskih vrednosti, pri katerih se omejimo le na en segment znotraj dimenzije. Pri operaciji ''dice'' gre za enak proces kot pri ''slice'', kjer podatke prerežemo po eni sami dimenziji, le da ''rezini'' podatkov dodamo še eno dodatno dimenzijo. Slika 7: Operacije OLAP Vir: H. Mucksch & W. Behme, Das Data Warehouse-Kozept: Auflage 4, 2000, str. 398 Vrtenje (angl. pivot) je operacija, ki nam le oblikovno spremeni videz poročila. Uporablja se takrat, kadar si analize ne znamo predstavljati in nam z zamenjavo osi prikaza podatkov poda alternativni vpogled v podatke. Vrtanje čez (angl. drill across) je operacija, ki omogoča prehod iz ene tabele dejstev v drugo, pri tem morajo biti dimenzijske tabele enake. 13

18 Vrtanje skozi (angl. drill through) je zelo specifična operacija in zahteva malce več znanja ali pa vsaj dobro poznavanje podatkov v podatkovnem skladišču. Operacija je namenjena predvsem pridobivanju podrobnejših podatkov. Tako bi lahko vrtali toliko časa v hierarhiji, dokler ne bi prišli do čisto elementarnih podatkov, ki predstavljajo eno vrstico v tabeli dejstev. Torej z vrtanjem skozi prihajamo do detajlnih podatkov. Včasih to operacijo potrebujemo, ker želimo raziskati podatek, ki zelo izstopa od drugih, kar je sicer lahko posledica poslovanja, lahko pa tudi napake pri vnosu podatkov. Pod operacijo primerjanje (angl. comparing) si predstavljamo primerjanje podatkov po različnih dimenzijah, največkrat časovnih. V relacijski podatkovni bazi imamo običajno (glede na podatkovni model) kar nekaj dela, preden skupaj prikažemo število zaposlenih za dve različni leti. Z OLAP orodji je to zelo preprosto, saj si le izberemo želeni leti in podatke, ki jih bomo primerjali, rezultate pa dobimo takoj. Izračune in agregacijo podatkov (angl. calculating, aggregating) uporabljamo pri zahtevnejših analizah, ko hočemo prikazati čim več informativnih in izpeljanih podatkov. Velikokrat ni potrebno izvajati izračunov med samim pridobivanjem podatkov, to lahko naredimo z izračuni nad že pridobljenimi podatki. Ob tem je smiselno poudariti, da je potrebno poročila, pridobljena z OLAP analizami, dobro razumeti in analizirati, saj se lahko pojavi skrita napaka že pri vnosu podatkov. Preveriti moramo torej, ali so poročila tehnično in vsebinsko pravilna in jim ne smemo le slepo zaupati. 3 ZDRAVSTVENA INFORMATIKA V SLOVENIJI Podaljševanje čakalnih vrst, slabša dostopnost do storitev, spremenljiva kvaliteta ter nezmožnost vključevanja in nudenja novih načinov zdravljenja so posledica naraščanja stroškov in s tem zdravljenja preko rasti nacionalnih ekonomij, kar predstavlja velik izziv za sisteme javnega zdravstva (Gašperšič, 2008). Odgovor na trende, ki so se pojavili zdravstvu, skuša Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju MZ) najti z visokimi investicijami v informatizacijo zdravstva, s projektom ezdravje, ki zajema celovito prenovo informacijsko-komunikacijskega sistema v zdravstvenem varstvu v Sloveniji. 3.1 Organiziranost zdravstvenega varstva v Sloveniji Za obrazložitev, od kje MZ dolžnost in pravica do zbiranja podatkov o posameznih javnih zdravstvenih zavodih, je potrebno najprej pregledati nekatera splošna dejstva o organizaciji zdravstvenega varstva in načinu zdravljenja v Sloveniji. Organiziranost zdravstvenega varstva posamezne države je odvisna od njene ekonomske zmožnosti, socialne naravnanosti in stopnje razvoja medicinske znanosti. V naši državi temelji 14

19 na načelih solidarnosti (vsakdo v skladu s svojimi zmožnostmi prispeva za uresničevanje pravic iz zdravstvenega varstva), pravičnosti (vsi z enakimi zdravstvenimi problemi imajo pravico do enako kakovostne zdravstvene oskrbe) in univerzalne dostopnosti do zdravstvenega varstva za vse prebivalce, ne glede na njihov gmotni položaj. Republika Slovenija z ukrepi gospodarske, ekološke in socialne politike ustvarja pogoje za uresničevanje nalog zdravstvenega varstva (Ministrstvo za zdravje RS, 2009a) Zdravstveno varstvo in pravica do zdravstvenega varstva Zdravstveno varstvo je sistem družbenih, skupinskih in individualnih aktivnosti, ukrepov in storitev za krepitev zdravja, preprečevanje in zgodnje odkrivanje bolezni, pravočasno zdravljenje, nego in rehabilitacijo zbolelih in poškodovanih. Poleg tega zdravstveno varstvo obsega tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, poškodbe ali smrti (Ministrstvo za zdravje RS, 2009a). Verigo storitev zdravstvenega varstva delimo glede na vrsto potrebnega zdravljenja, in sicer na preventivo in akutno ter neakutno bolnišnično obravnavo (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2010). Preventiva obsega vse aktivnosti v smeri krepitve zdravja, obveščanja ljudi o nevarnostih, ozaveščanja ljudi o zdravem načinu življenja, zdravstvene vzgoje, analiziranje okoljskih učinkov, itd. Med preventivne ukrepe spada tudi protikadilski zakon, ki je zmanjšal tveganje za pljučnega raka pri večini prebivalstva. Kampanje, kot so ''Vozimo pametno'', so skupno delo različnih ministrstev in so dober zgled za preventivno akcijo države. Učinek preventivnih kampanj je sicer dokazan, vendar ga je izredno težko ovrednotiti in s tem upravičiti. Posledica tega je žal premajhno investiranje v tovrstne akcije. K akutni bolnišnični obravnavi spadajo aktivnosti opazovanja, diagnostike in zdravljenja, ki se nanašajo na celotno akutno zdravstveno oskrbo osebe v bolnišnici. S preko 80% skupnih stroškov predstavlja zdravljenje akutnih bolezenskih stanj najdražji člen v verigi zdravstvenih storitev, zato so izboljšave v zdravstvu s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije usmerjene predvsem v ta segment zdravljenja. Neakutna bolnišnična obravnava predstavlja obliko bolnišničnega zdravljenja po končani akutni bolnišnični obravnavi, ko iz zdravstvenih ali socialnih razlogov ni možen odpust zavarovane osebe v domače okolje ali pa ni več možna nega v domačem okolju. Trenutno se skuša vpeljati nova metodologija neakutne bolnišnične obravnave, ki naj bi prinesla drastično znižanje stroškov. Neakutna bolnišnična obravnava bo obsegala podaljšano bolnišnično zdravljenje (rehabilitacija pacientov), zdravstveno nego (pomoč pacientom, ki morajo zaradi narave svoje bolezni ostati v bolnišnici) in paliativno oskrbo (lajšanje bolečin umirajočega pacienta ter tudi psiho-socialno pomoč tako pacienta samega kot tudi svojcev), izvajala pa se bo na oddelkih ločenih od tistih z akutno bolnišnično obravnavo. Takšna delitev naj bi stopila v 15

20 veljavo do konca leta 2011, saj trenutno zaradi prostorskih kot tudi kadrovskih stisk to še ni povsod mogoče. Pravica do zdravstvenega varstva je temeljna človekova pravica, opredeljena v 51. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Država mora z ustreznimi ukrepi zagotoviti posameznikom potrebne preventivne in kurativne storitve in s tem omogočiti najvišjo stopnjo zdravja. Zagotoviti mora tudi dostopnost zdravstvene službe ter ustrezno kvaliteto in varnost zdravstvenih storitev. (Ministrstvo za zdravje RS, 2009a) Javno zdravje Javno zdravje v širšem smislu pomeni družbeno skrb za zdravje. Za krepitev, varovanje in ohranjanje zdravja je potrebno vključiti vse družbene dejavnike, ki vplivajo na zdravje prebivalstva. Ker gre za dejavnost, ki posega praktično na vsa področja javnega življenja, je za njeno izvajanje pomembno sodelovanje številnih subjektov, od raziskovalnih, strokovnih in poklicnih skupin do lokalnih akterjev. Le tako je možno oblikovanje in izvajanje na dokazih in raziskavah utemeljenih politik in ukrepov na vseh področjih, ki lahko vplivajo na zdravje in blaginjo prebivalstva (Zavod za zdravstveno varstvo Kranj, 2010). Priprava strokovnih podlag pri pripravi predpisov, informacijska podpora z zbiranjem podatkov o zdravstvenem stanju prebivalstva, medresorski ukrepi za krepitev zdravja, programi za krepitev zdravja (odvajanje od kajenja, šola hujšanja...), ter zdravstvena vzgoja spadajo med naloge, ki jih v sklopu javnega zdravja zagotavlja in financira država. Učinkovitost dejavnosti javnega zdravja je ključna pri zasledovanju strateških ciljev Republike Slovenije in sledi strateškim usmeritvam Evropske unije (EU) in Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). V Sloveniji za izboljšanje javnega zdravja skrbijo Inštitut za varovanje zdravja (IVZ) in območni zavodi za zdravstveno varstvo (Ministrstvo za zdravje RS, 2009a). V zadnjem desetletju, še bolj pa z vključitvijo Republike Slovenije v EU, je postalo javno zdravje pomemben del zdravstvenega varstva prebivalstva. Amsterdamska pogodba zavezuje članice EU k zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja pri oblikovanju vseh politik in ukrepov na ravni EU (Ministrstvo za zdravje RS, 2009a). Odgovornost države in s tem tudi cilj javnega zdravja je torej ustvarjanje pogojev za doseganje čim višje možne stopnje zdravja, ki je lahko dosežena le s sinergijo politik različnih resorjev Mreža javne zdravstvene dejavnosti in izvajalci Zdravstvena dejavnost kot javna zdravstvena služba se v Sloveniji opravlja v okviru mreže javne zdravstvene službe, kar pomeni razporejenost izvajalcev javne zdravstvene službe na primarni, sekundarni ter terciarni ravni (Ministrstvo za zdravje RS, 2009a). 16

21 Na primarni ravni obsega osnovno zdravstveno dejavnost in lekarniško dejavnost. Izvajalci osnovne so zdravstveni domovi, zdravstvene postaje, koncesionarji ter javne in zasebne lekarne s koncesijo. Zdravstvena dejavnost na sekundarni ravni obsega specialistično ambulanto in bolnišnično dejavnost. Specialistične ambulantne in specialistične bolnišnične dejavnosti bolnišnice in zdravilišča izvajajo poglobljeno diagnostiko, zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo ter zdravstveno nego. Zdravstvena dejavnost na terciarni ravni obsega opravljanje dejavnosti klinik, kliničnih inštitutov ali kliničnih oddelkov. V okviru svoje dejavnosti klinike oziroma klinični oddelki opravljajo najzahtevnejšo specialistično zdravljenje, oblikujejo doktrino stopenjske diagnostike in zdravljenja ter jo posredujejo drugim izvajalcem zdravstvene dejavnosti. Mreža javne zdravstvene službe mora biti organizirana tako, da je vsem prebivalcem Republike Slovenije zagotovljena stalno dostopna nujna medicinska pomoč, vključno z reševalnimi prevozi in preskrbo z nujnimi zdravili, ki mora biti na razpolago v čim krajšem času in čim bliže obolelemu Nosilci odgovornosti Na primarni ravni je mrežo zdravstvene službe dolžna zagotavljati in določati občina, razen tiste za študente, ki jo določa država. Pri zagotavljanju mreže na primarni ravni občinam na demografsko ogroženih območjih pomaga država. Mrežo javne zdravstvene službe na sekundarni in terciarni ravni določa in zagotavlja država Varstvo osebnih podatkov Pri varstvu osebnih podatkov govorimo o ti. informacijski zasebnosti, ki je del človekove zasebnosti. Posameznik ima pravico vplivati na to, kdaj, komu, kako in katere informacije o njem bodo posredovane, ima pravico, da se seznani z vsemi svojimi zdravstvenimi podatki, kar vključuje tudi možnost prepisa teh podatkov. Zdravstveni podatki o posamezniku, ki se nahajajo v zdravstveni dokumentaciji, so posebej občutljivi osebni podatki, katerih zbiranje, obdelovanje in uporabo posebej urejata Zakon o varstvu osebnih podatkov in Zakon o pacientovih pravicah. V času informacijske tehnologije je nevarnost nedopustnih posegov še toliko večja (Ministrstvo za zdravje RS, 2009a) Zdravstveno zavarovanje V Sloveniji imamo dva načina zdravstvenega zavarovanja. 17

22 Obvezno zdravstveno zavarovanje obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Zavarovane osebe so zavarovanci ter njihovi družinski člani. Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). Prostovoljno zdravstveno zavarovanje izvajajo tri zavarovalnice: Vzajemna, Adriatic- Slovenica ter zdravstvena zavarovalnica Triglav. V Sloveniji se trenutno ugotavlja, kakšne koristi bi združitev obveznega in prostovoljnega zavarovanja prinesla. S prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem pridobijo omenjene tri zavarovalnice na letni ravni okoli 330 milijonov evrov. V prihodnje naj bi se to zavarovanje plačevalo od bruto plače, kar naj bi pomenilo znižanje neto plač zaposlenih za 1.5 odstotne točke, pokojnine pa bi se znižale za 3.5 odstotka. Ker bi to novo zavarovanje nižalo osnovo za plačevanje dohodnine, se pričakuje izpad dohodkov v proračun v višini 42 milijonov evrov. Prednost, ki jo prinaša ta sprememba, je ''dodatno'' zavarovanje za vse prebivalce Slovenije in zmanjšanje proračunske luknje v zdravstveni blagajni v znesku 80 milijonov evrov, ki jih skupaj porabijo zavarovalnice za ''manipulativne'' stroške. MZ skuša minimizirati negativne posledice spremenjenega plačevanja zavarovanja, točne posledice in sama strategija spremembe plačevanja zavarovanja bodo predstavljene tekom leta 2011 (Prevolnik Rupel, 2010) Nadzor nad delom zdravstvenih zavodov in zdravstvenih delavcev Z namenom zagotavljanja strokovnosti dela zdravstvenih delavcev ter zdravstvenih zavodov je Zakon o zdravstveni dejavnosti predvidel štiri oblike nadzora (Ministrstvo za zdravje RS, 2009a): Strokovni nadzor s svetovanjem kot javno pooblastilo izvaja pristojna zbornica ali strokovno združenje v sodelovanju s klinikami ter drugimi zavodi, in sicer v skladu s posebnim programom, ki ga sprejme zbornica oziroma združenje s soglasjem Ministrstva za zdravje. Nad zakonitostjo dela zdravstvenih zavodov in zdravstvenih delavcev izvaja MZ upravni nadzor. Na predlog pacienta, svojca, zdravstvenega zavoda, pristojne zbornice, sodišča ali po lastni presoji lahko komisija izvede izredni upravni nadzor. Interni strokovni nadzor izvajajo odgovorni za strokovnost dela v posameznem zdravstvenem zavodu in zdravstveni delavci s samonadzorom. Izvaja se na podlagi pravilnika kot redni ali izredni interni strokovni nadzor, praviloma s pomočjo nepristranske in neodvisne strokovne komisije. 18

23 Slika 8: Poenostavljena shema strokovnega nadzora v Zdravstvenem domu Ljubljana Vir: Ministrstvo za zdravje RS, Osnove pravne ureditve s področja zdravstvene dejavnosti ter zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, Nad fizičnimi in pravnimi osebami s koncesijo se vršijo nadzori nad izpolnjevanjem pogodb za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Nadzoruje se tako zdravstvena, kot lekarniška dejavnost. Osebe, nad katerimi se izvaja nadzor, morajo omogočiti nemoteno izvajanje nadzora Pristojnosti Ministrstva za zdravje MZ opravlja naloge, ki zadevajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, spremljanje zdravstvenega stanja prebivalstva ter pripravo in izvajanje programov za krepitev zdravja. Spremlja tudi ekonomske odnose v zdravstvu in opravlja naloge, vezane na ustanoviteljstvo javnih zdravstvenih zavodov. Ena izmed poglavitnih resornih nalog ministrstva je skrb za organizacijo in spremljanje mreže opravljanja zdravstvene dejavnosti na primarni, sekundarni in terciarni ravni (Ministrstvo za zdravje RS, 2009a). 3.2 Projekt ezdravje Nezadovoljstvo uporabnikov zdravstvene dejavnosti, državljanov in pacientov, kot tudi zdravstvenih delavcev, ki ne morejo izpolnjevati pričakovanj pacientov in nuditi vsega, kar jim stroka omogoča, naj bi se z uvedbo sistema ezdravje drastično zmanjšalo. Projekt ezdravje združuje aktivnosti vpeljave rabe komunikacijskih in informacijskih sredstev na področju zdravstva, s katerimi bo moč zagotoviti učinkovitejše javno-zdravstvene storitve. Rezultati projekta bodo omogočili, da se lahko zdravstvena obravnava bolj prilagodi posameznikom, olajša mobilnost in varnost pacientov ter zmanjšuje stroške zdravstvenih storitev. Projekt naj bi bil zaključen v letu 2023 (Ministrstvo za zdravje RS, 2010b). 19

24 S tehnološkega vidika je cilj projekta ezdravje integracija sedaj nepovezanih informacijskih rešitev posameznih javnih zdravstvenih zavodov v celovit nacionalni zdravstveni informacijski sistem (ezis). V sklopu projekta je predvidena tudi implementacija iskalnika, spletnega anketiranja ter forumov, ki naj bi še dodatno pripomogli k dvigu kakovosti v zdravstvu Stanje zdravstvene informatike v Sloveniji V Sloveniji segajo začetki informatizacije zdravstvene dejavnosti v prelom 60-ih in 70-ih let, od takrat pa poteka neprekinjen razvoj z različno intenziteto. Občasno je dohitevala in celo prehitevala druge države, največji kvaliteten razvojni skok pa je zdravstvena informatika doživela v 90-ih letih z uvedbo elektronske zdravstvene kartice (Urh Popovič et al., 2008, str. 6). Evropska unija (v nadaljevanju EU) v svoji strategiji ezdravja poudarja zahtevo po urejeni zdravstveni informatiki vsake države članice s ciljem povezovanja zdravstvenih informacijskih sistemov, kar naj bi omogočilo uveljavljanje zdravstvenega varstva kjer koli v EU. To zahteva interoperabilnost oziroma medobratovalnost zdravstvenih informacijskih sistemov in uporabo enotnih standardov na področju celotne EU. Znan vir pobud za razvoj informacijskih sistemov je napredek informacijsko-komunikacijske tehnologije. Pri razvoju nima največje teže povečanje zmogljivosti sistemov, temveč so najpomembnejše strukturne spremembe. Splošna raba interneta predstavlja, z razširitvijo možnosti komuniciranja, eno izmed največjih tehnoloških dosežkov (Gašperšič, 2008). Razvoj informatike omogoča vnos podatkov v računalnike, hkrati pa tudi sodobno hranjenje in varovanje teh podatkov. Sodobne medicinske naprave, ki jih zdravniki uporabljajo pri vsakodnevnem delu, že dajejo izhodne rezultate v digitalni obliki, tako da je digitalno arhiviranje nujno. V Sloveniji imajo skoraj vse zdravstvene ustanove svoje lokale informacijske sisteme, ki pa so med seboj nepovezani, pogosto imajo različna delovna okolja in različno opremo. Trenutno ne obstaja enotni standardni elektronski zdravstveni zapis, v katerega bi zdravstveno osebje enotno vnašalo zdravstvene podatke. Evropska komisija je leta 2008 izvedla raziskavo o elektronskih storitvah v zdravstvu (angl. ehealth) v vseh 27 članicah Evropske unije ter na Norveškem in v Islandiji. Raziskava je pokazala, da imajo aplikacije ezdravja vse večjo vlogo v praksi zdravnikov (Drnovšek et al., 2009, str. 22). Po raziskavi je Slovenija precej neobičajen primer, saj glede na opremljenost infrastrukture informacijsko-komunikacijskih tehnologij (v nadaljevanju IKT) spada v evropsko povprečje, glede same uporabe aplikacij ezdravja pa globoko pod evropsko povprečje, z izjemo hranjenja administrativnih podatkov. Kar 97 % zdravnikov na primarni ravni uporablja osebni računalnik, 20

25 ki je v 82 % povezan z internetom, pri čemer jih ima 54 % širokopasovno povezavo. Zapis in vodenje zdravstvenih podatkov o osebi sta po bolnišnicah sicer stalna praksa, vendar pa zdravniki v procesu zdravljenja le redko uporabljajo računalnik. Ugotovljeno je bilo, da zdravniki v zelo majhnem obsegu uporabljajo računalnike za posvetovanje, še zlasti ob upoštevanju dejstva o visoki razpoložljivosti računalnikov. Delež uporabe sistemov za podporo odločanju se na primarni ravni giblje okoli 40 %. Bolnišnični informacijski sistemi so po podatkih ankete iz leta 2006 v prav vseh bolnišnicah zagotavljali funkcionalnost vodenja podatkov o posamezniku, spremljanje diagnoz, obračuna storitev in izdaje računov, spremljanje skupin primerljivih primerov in pripravo statističnih podatkov. V večini bolnišnic bodo v prihodnje zagotavljali tudi upravljanje z viri in urniki, naročanjem bolnikov, skrajševanjem čakalnih vrst ter spremljanjem laboratorijskih rezultatov in kliničnih posegov. Bolj poredko pa je bilo zaslediti informacijsko podporo odločanju in telemedicini (Urh Popovič et al., 2008, str ). Elektronsko poslovanje v slovenskem zdravstvenem sistemu je omejeno predvsem na obračunavanje storitev iz naslova zdravstvenega zavarovanja in poročanje s pomočjo epidemioloških oziroma statističnih podatkov. Elektronska izmenjava zdravstvenih podatkov med izvajalci je izredno redka. Vzrok je moč iskati v pomanjkanju nacionalnih standardov zdravstvene informatike in s tem povezanimi razlikami v informacijskih sistemih, v premajhni osveščenosti izvajalcev o možnostih uporabe e-poslovanja ter v nizkem odstotku uporabe računalnika v procesu zdravljenja s strani zdravnikov. Svet za informatiko v zdravstvu (v nadaljevanju SIZ) in Odbor za zdravstveno informacijske standarde (OZIS) sta bila ustanovljena za razvoj in uporabo IKT na nacionalni ravni za področje zdravstva ter odgovornost za postopke oblikovanja in obvladovanja informacijskih normativnih dokumentov, potrebnih za slovenski zdravstveni sistem Arhitektura ezis Arhitektura nacionalnega zdravstvenega informacijskega sistema predpostavlja shemo komuniciranja v obliki zvezde. To pomeni, da se v središču sistema nahaja osrednja računalniška entiteta, preko katere poteka komunikacija vseh subjektov zdravstvene dejavnosti navznoter in navzven. Na ta način se zelo zmanjša kompleksnost mreže v primerjavi z rešitvijo, pri kateri bi komuniciranje med členi mreže potekalo po načelu ''vsak z vsakim''. Jedro infrastrukture ezis sestavljajo trije ti. ''osrednji strateški stebri'' (Urh Popovič et al., 2008, str ): zvem je osrednji portal, preko katerega bo potekalo komuniciranje zalednih sistemov posameznih javnih zdravstvenih zavodov, opremljen pa je z vsemi potrebnimi programi in podatki za varno in smotrno izvajanje posredovalne vloge. 21

26 Omrežje znet zagotavlja varno, zanesljivo in primerno zmogljivo ter pretočno okolje za izmenjavo podatkov. Razumeti ga moramo kot celotno platformo za zagotavljanje omrežne povezljivosti, torej tako strojno in programsko opremo, kot tudi skupek pravil in standardov. Slika 9: Shema strukture ezis Vir: Š. Urh Popovič et al., Konceptualni model nacionalnega zdravstveno informacijskega sistema (ezis), 2008, str. 7. Zbirka elektronskih zdravstvenih zapisov (v nadaljevanju EZZ) predstavljajo podatke, ki se nanašajo na posameznika oziroma pacienta. Predvideno je, da se posamezni deli EZZ zbirajo pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, skrbnik nosilnega EZZ za posameznika pa je njegov osebni zdravnik. Evidenca, kje se nahajajo EZZ posameznikov, se bo predvidoma hranila v osrednjem registru PEZZ. Taka organizacija bo omogočala tako varno hrambo podatkov, kot tudi fleksibilno povezovanje, obdelavo ter dostavo ažurne in prave informacije na pooblaščeno mesto, kjer bo to potrebno. Kritičen dejavnik pri vzpostavitvi ezis je vzpostavitev osrednjega centra za informatiko zdravstva (v nadaljevanju CIZ), katerega poslanstvo je kompleksno, saj mora služiti kot osrednja točka za operativno izmenjavo podatkov, podpirati pa mora tudi razvoj novih rešitev. Naloga CIZ je skrbništvo nad arhitekturo, standardi ter uporaba rešitve tipa ''najboljša praksa'' med posameznimi javnimi zavodi. Med ''operativnimi'' nalogami CIZ velja omeniti nadzor in upravljanje omrežja znet, zagotavljanje nemotenega pretoka informacij in podatkov med izvajalci zdravstvene dejavnosti ter skrb za podatke lastnega zalednega sistema. Arhitektura ezis bo omogočala kompatibilno in racionalno povezovanje s podobnimi sistemi v EU, kar predvsem pomeni ustvarjanje pogojev za izmenjavo zdravstvenih informacij širom EU. 22

27 3.2.3 Poslovni subjekti ezis Poslovne subjekte lahko v zdravstvu porazdelimo v več skupin (Urh Popovič et al., 2008, str ): Osebe oziroma posamezniki so osrednji subjekti zdravstvenega varstva. V današnjem času želi biti posameznik informiran ter osveščen, hoče pa biti tudi aktivno vključen v proces zdravljenja. Informacije, ki jih lahko pridobi na spletu so lahko kvalitetne, mnogokrat pa tudi nepreverjene. Sistem ezis bo uporabniku oziroma pacientu omogočal vpogled v lastne zdravstvene podatke, naročanje pri zdravniku, naročanje zdravil, iskanje informacij o zdravljenju itd. Izvajalci zdravstvenih storitev zaposlujejo zdravstvene delavce, mednje spadajo osebni zdravnik, zdravnik specialist, delavec v zdravstveni negi, laborant, fizioterapevt, itd. Osnovni namen izvajalcev zdravstvenih storitev je sodelovanje v procesu zdravljena pacienta. Njihove zahteve in potrebe po izmenjavi podatkov prestavljajo največji del komunikacij v ezis in se tudi najbolj konkretno odrazijo v korist posameznika. Sistem ezis naj bi zdravstvenim delavcem omogočal dostop do zdravstvenih podatkov pacientov, izmenjavo e-listin ter zvočnega in slikovnega gradiva, telekonzultacijo in telemedicino ter izmenjavo strokovnih znanj, mnenj in informacij. Prenovljena infrastruktura in vključenost v javno internetno omrežje bo omogočala izvajalcem komunikacijo z okoljem. Zavarovalnice financirajo zdravstvene storitve za zavarovane osebe. Osnovni namen nacionalne zdravstvene zavarovalnice ZZZS, ki krije obvezno zdravstveno zavarovanje, je zagotoviti zavarovanim osebam dostop do kvalitetnega zdravstvenega varstva. Sistem ezis naj bi zavarovalnici ZZZS, kot tudi prostovoljnim zdravstvenim zavarovalnicam, ki financirajo nadstandardne storitve in stroške, ki niso vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje, omogočal nadzor in obračun zdravstvenih storitev in s tem večjo transparentnost poslovanja javnih zdravstvenih zavodov. Upravni organi upravljajo zdravstveni sistem v korist posameznikov. Glavna pridobitev, ki jo nudi ezis, je enostavno poročanje javnih zdravstvenih zavodov upravnim organom, ki informacije potrebujejo za upravljanje sistema zdravstvenega varstva in odločanje o njem. Mednje spada tudi Ministrstvo za zdravje. V zadnjo skupino, poimenovano Ostali, združujemo vse tiste institucije, katerih glavni namen je izobraževanje in spremljanje zdravstvenih trendov. Mednje spadajo CIZ, IVZ, Zdravniška zbornica, medicinske fakultete in vse druge organizacije, aktivne na področju zdravstvenega varstva. Za to skupino poslovnih subjektov je ezis pomemben predvsem kot podlaga za vzpostavljanje baze znanja za sistem zdravstvenega varstva. Podatki za nezdravstvene namene, med katere spada tudi podpora odločanju, naj bi se zbirali v prikriti ali drugače anonimni obliki, in sicer kot statistični podatki. 23

28 3.2.4 Varnostni ukrepi pri projektu ezdravje Pri načrtovanju sistema ezis ima varnostna politika velik pomen. Osebne zdravstvene podatke, ki spadajo pod zaupne dokumente, je potrebno dobro zaščititi pred zlonamerno uporabo. Pri ugotavljanju potreb po varnosti informacijskih sistemov obstaja v strokovnih krogih težnja po nepotrebnem višanju stroškov z uporabo najbolj varnostno napredne rešitve, ki je večinoma tudi najdražja (Starešinič, 2010). Za uvedbo varnostne politike v omrežju znet mora izvajalec zdravstvene dejavnosti sprva izdelati načrt implementacije sistema celovite politike. V krovnem dokumentu mora na kratko opredeliti osnovna načela varovanja informacij, izvesti popis informacijskih sredstev in pripraviti shemo pretoka podatkov v informacijskem sistemu. V sodelovanju z odgovornimi osebami je potrebno identificirati aplikacije, ki se uporabljajo za podporo aktivnosti, podatke, ki se obdelujejo, ter njihovo zaupnost. Pridobiti je potrebno tudi osnovne informacije o že uporabljenih tehničnih varnostnih rešitvah, formalnih in neformalnih postopkih in politikah varovanja informacij. Informacije, pridobljene v tej fazi, so potrebne za izvedbo analize tveganja. Skladno z metodologijo, predpisano s strani ministrstva, se za vsako kontrolo standarda zapišejo ugotovitve, analize ter potrebni ukrepi, ki že vključujejo tako implementacijo tehničnih rešitev, kot tudi vpeljavo novih organizacijskih postopkov. Slika 10: Informacijska varnost znet Vir: Ministrstvo za zdravje RS, Predstavitev projekta ezdravje, Pri uresničevanju politike fizične zaščite in dostopa mora izvajalec zdravstvene dejavnosti prostore organizacije varovati s primernimi ukrepi, saj ima lahko nepooblaščen vstop za posledico razkritje osebnih podatkov, nikakor pa ne sme ovirati delovanja osnovne dejavnosti oziroma zdravljenja. Varovanje posameznih območij se razlikuje po tem v kakšno območje spada: območje javnega dostopa ni posebej varovano, zato se v tem območju ne sme hraniti in 24

29 obdelovati občutljivih podatkov. Dostop do območja zdravstvenih in upravnih pisarn in za območja računalniškega informacijskega sistema mora biti nepooblaščenim oseba onemogočen, zato morajo biti ta območja zaščitena s kontrolo pristopa. Prostori namenjeni hrambi in obdelavi osebnih podatkov, morajo biti izven delovnega časa nadzorovani z različnimi načini tehničnega varovanja. Območje komunikacijskega sistema je namenjeno prenosu komunikacij in mora biti zaščiteno pred prestrezanjem podatkov. Omare s komunikacijsko opremo ne smejo biti v območju javnega dostopa. Pri varovanju posameznih območij velja omeniti tudi politiko čiste mize, pri kateri zaposleni ne smejo puščati nosilcev podatkov na pisarniških mizah, ter politiko praznega zaslona, ki zahteva uporabo ohranjevalnikov zaslona in ob koncu delovnega časa odjavo iz sistema. Politika izdelave in hrambe arhivskih kopij narekuje, da mora izvajalec hraniti vso zdravstveno dokumentacijo, s katero se spremlja zdravljenje in se dokazuje pravilnost postopkov po končanem zdravljenju, še najmanj 10 let po smrti bolnika. Predčasno uničena zdravstvena dokumentacija je kaznivo dejanje. Informatizacija je prinesla hrambo podatkov v elektronski obliki tudi v zdravstveni dejavnosti, za kar pa je potrebno zagotoviti primerne postopke elektronske hrambe in infrastrukturo. Oblika zapisa mora biti pri osebnih in občutljivih podatkih kriptirana, dostopnost pa mora biti omejena le na pooblaščene osebe. Pri uničenju papirne dokumentacije ob prenosu v elektronsko obliko mora biti prisotna tričlanska komisija, ki uničenje evidentira z zapisnikom o uničenju. Uporaba varnostnih mehanizmov za omejevanje dostopa je nujna, če želimo zadostiti potrebam politike nadzora dostopa do omrežja. V primeru lokalnega dostopa to pomeni strog nadzor nad aktivnimi vrati priključnih stikal in ločitev mrežnih segmentov za domače in gostujoče uporabnike. Pri oddaljenem dostopu je nujna uporaba strogih avtentikacijskih mehanizmov, kot so digitalna potrdila in enkratna gesla. Pri politiki nadzora do aplikacij in informacij se pravice uporabniku določajo glede na potrebe pri izvajanju dela. Omejitev dostopa se mora izvajati z uporabo uporabniškega imena in gesla, v primeru zlorab, so pravice lahko predčasno vzete. Kjer zaradi narave dela ni smiselna uporaba posamičnih dostopnih pravic, kot na primer urgenca, se lahko izjemoma dodelijo tudi skupinske pravice, vendar mora sistem omogočati naknadno ugotavljanje, kdo so bili člani določenega tima v določenem trenutku. S tem se zmanjša nabor oseb, ki lahko zlorabijo podatke. Politika upravljanja in varovanja gesel navaja, da je geslo uporabnika strogo zaupen podatek, ki je namenjen izrecno lastni uporabi, zato so uporabniki odgovorni za vse akcije, ki se zgodijo z uporabo njihove identitete. Administratorska gesla morajo biti shranjena v zaprtih kuvertah, tako da je dostop nepooblaščeni osebi onemogočen. Odprtje katerekoli kuverte mora biti evidentirano z datumom ter podpisom, administratorsko geslo pa mora biti takoj spremenjeno. Politika revizijskih sledi zahteva, da mora biti sledljivost sprememb primerna obdelovanim podatkom in se uporablja za vse osebne in občutljive podatke, ki jih obdelujejo zdravstveni 25

30 delavci. Podatki o dostopih oziroma vpogledih morajo biti dosegljivi za namene inšpekcijskih služb, uničijo jih lahko šele po obdobju petih let, če vanje v tem obdobju ni nihče vpogledal. Bistvenega pomena za nemoteno izvajanje zdravstvenih storitev je izdelava varnostnih kopij in zmožnost ponovne vzpostavitve sistema in restavriranja podatkov, kar je predpisano pri politiki varnostnega kopiranja podatkov. Pomembni elektronski podatki so varno shranjeni na medijih daljše trajnosti in so nedostopni nepooblaščenim osebam, ki bi se z njihovo pomočjo dokopale do podatkov. Nezadostna razpoložljivost informacijskega sistema lahko vpliva na delovanje izvajalcev zdravstvene dejavnosti, zato politika zagotavljanja kakovosti infrastrukture določa in zagotavlja potrebno infrastrukturo informacijskega sistema. Infrastruktura mora zato slediti varnostnim zahtevam in omogočati neovirano izvajanje zdravstvene dejavnosti. Vsa podporna infrastruktura, kot na primer električna energija in klimatizacija, mora biti pregledana s strani pooblaščenih oseb, vsako odpoved je potrebno zabeležiti. Politika zaščite pred zlonamerno programsko opremo zagotavlja neoporečnost in zaupnost informacij in programske opreme. Izvajalec zdravstvene dejavnosti mora za zaščito posameznih komunikacijskih segmentov omrežja znet in strežnikov uporabljati programsko opremo za zaščito pred virusi in drugo neželeno programsko opremo, ki je centralno upravljana s strani CIZ in je redno posodobljena. Slika 11: Shema modela s certificirano točko Vir: Š. Urh Popovič et al., Konceptualni model nacionalnega zdravstveno informacijskega sistema (ezis), 2008, str

31 Politiko certificiranja določa CIZ, ki opredeljuje tudi način, kako se izvajalci zdravstvene dejavnosti lahko certificirajo z namenom dostopa do ezdravja. Certificirana točka je mesto znotraj zdravstvenega sistema, ki izpopolnjuje vse zahteve za hranjenje in varno izmenjavo zdravstvenih podatkov. Izvajalci so dolžni upoštevati varnostne politike ezdravja in dokumentacijo prilagoditi njenim določilom E-naročanje na zdravstvene storitve in arhitekturna zasnova Izdelava nacionalne rešitve e-naročanje bo obsegala podporo naročanju zavarovancev, ki imajo že izbranega zdravnika. Tudi po implementaciji sistema ezis bo potrebno spremembo izbranega zdravnika izvesti osebno. Procese e-naročanja lahko v splošnem delimo na (Ministrstvo za zdravje RS, 2010a, str. 6): Naročanje pacienta k izbranim zdravnikom, kjer je nosilec procesa pacient. Med osnovni nabor funkcionalnosti v modulu za paciente na portalu zvem spadajo: naročanje k izbranemu zdravniku z opisom zdravstvenega problema in pripravo ti.»laične napotnice«, pregledi, izbira in obveščanje o terminih ter možnost uporabe ekonzultacije (ekonzultacija je vrsta zdravstvene storitve, ki lahko pozitivno vpliva na čakalne dobe in dolžino čakalnih seznamov, kot tudi na samo zdravljenje pacienta. V tem okviru se lahko razreši zdravstveni problem pacienta ter se s tem umakne ali odloži potrebo po izvedbi zdravstvene obravnave s prisotnostjo pacienta, kar pa se nanaša le na primarne kontrolne preglede). Napotitev pacienta na zdravstvene storitve s primarne ravni na sekundarno oziroma terciarno raven zdravstvene dejavnosti. Tu je nosilec procesa izbrani zdravnik, ki bo lahko napotoval, naročal z izbiro točno določenega izvajalca in termina. Osnovni nabor funkcionalnosti tu ni omejen le na nosilca procesa, temveč ima dostop tudi pacient, ki bo lahko spremljal naročila. Arhitekturno zasnovo e-naročanja lahko v grobem delimo na (Ministrstvo za zdravje RS, 2010a, str. 6-9): Modul za osebe/paciente, ki je namenjen vsem osebam, ki bodo preko interneta z uporabo domačega računalnika dostopali do portala zvem. Rešitev e-naročanje bo pacientu omogočala naročanje na različne zdravstvene storitve tako pri izbranem osebnem zdravniku, zobozdravniku, ginekologu, kot tudi osebnem otroškem in družinskem zdravniku. Modul za upravljanje s termini mora omogočati intuitivno ponudbo oziroma povpraševanje po vseh zdravstvenih storitvah in biti tudi uporabniško prijazen. Namenjen je vsem tistim izvajalcem javnih zdravstvenih storitev, ki nimajo implementiranih sistemov za generiranje in vodenje prostih terminov v zalednih sistemih. Sistem mora omogočati tako izbiro med 27

32 ponujenimi termini, kot tudi opredelitev in posredovanje želenih terminov. Vsi preklici, spremembe in potrditve se morajo beležiti v nacionalnem čakalnem seznamu. Modul za končni dokument oziroma odpustno pismo bo omogočal elektronsko izdelavo in posredovanje izvida, ki ga specialistični zdravnik izda po končani obravnavi pacienta. Nekateri izvajalci zdravstvene dejavnosti kot podporo svojemu delu uporabljajo svoje lastne informacijske rešitve oziroma zaledne sisteme. Za integracijo lastnih informacijskih rešitev bo skrbel vmesnik za integracijo z zalednimi sistemi. Slika 12: Arhitekturna zasnova e-naročanje Vir: Ministrstvo za zdravje, Nacionalna informacijska podpora e-naročanju na zdravstvene storitve, 2010, str. 6. Integracija z ogrodjem zvem bo rešitvi e-naročanje nudila vrsto pomembnih rešitev, saj je ogrodje zvem sestavni del informacijskega sistema zvem. Nacionalna rešitev e-naročanje ne bo neposredno povezana z zalednimi in drugimi zunanjimi sistemi, šifranti, registri in podatkovnimi bazami, vse potrebne podatke bo pridobivala s pomočjo ogrodja zvem. Izdelava rešitve za integracijo modula ekonzultacije bo ločena od e-naročanja in se bo realizirala v okviru informacijskega sistema zvem. Nacionalna rešitev e-naročanja na zdravstvene storitve se mora povezovati oziroma omogočati uporabo modula ekonzultacije. 28

33 MZ oziroma Inštitut za varovanje zdravja RS uveljavlja čakalne sezname po vseh bolnišnicah. Urejanje teh seznamov je zapleten postopek. Podatke, ki jih bolnišnice posredujejo, je potrebno mesečno preverjati. Trenutno se to počne z naročanjem fiktivnih pacientov na posamezne operacije in preglede, saj se le tako lahko pridobi dejanski datum in s tem vpogled v dolžino čakalne vrste. E-naročanje bo s svojo informacijsko podporo omogočilo lažji pregled nad čakalnimi seznami. Rešitev bo pomenila tudi razbremenitev posameznih bolnišnic, ker se bodo podatki o čakalnih dobah, ki se jih zahteva v nacionalnem čakalnem seznamu, črpali direktno iz modula za opravljanje s termini Pričakovane koristi projekta ezdravje S projektom ezdravje želi MZ doseči povečanje učinkovitosti zdravstvenega sistema z različnimi ukrepi kot so prenova in optimizacija obstoječih zdravstvenih in sorodnih procesov, prenova in nadgradnja informacijsko komunikacijske infrastrukture, vpeljava zdravstveno informacijskih standardov, vzpostavitev nacionalnega zdravstvenega informacijskega sistema ter vzpostavitev in delovanje Centra za informatiko v zdravstvu, ki bo deloval pod okriljem ministrstva. Z naštetimi ukrepi želijo izboljšati kakovost življenja posameznikov z uporabo IKT-ja, zagotoviti osnovo za interoperabilnost zdravstvenih informacijskih sistemov, omogočiti obvladovanje zdravstvenih zapisov, izvajanje konceptov ehealth in zagotoviti podlago za povečanje učinkovitosti zdravstvenih storitev in optimizacijo zdravstvenih procesov (Cilji projekta ezdravje, 2010). Slika 13: Celovit pogled na investicijo ezdravje Vir: S. Drnovšek et al., Študija izvedljivosti projekta Zdravje - Predinvesticijska zasnova in investicijski program s študijo izvedbe; Definicija podprojektov, 2009, str

34 Sistem ezis bo tako pripomogel k vzpostavljanju nacionalne baze znanja za sistem zdravstvenega varstva, v prihodnosti pa bo omogočil povezovanje tudi s poslovnimi subjekti z območija EU. Priložnosti pri projektu ezdravje ne temeljijo zgolj na znanosti in tehnologiji, temveč tudi na drugih bolj družbenih izhodiščih, predvsem pri posameznikih in zdravstvenih delavcih, ki bodo uporabljali sistem ezis. Slika 14: ezdravje kot priložnost in izziv Vir: Ministrstvo za zdravje RS, Predstavitev projekta ezdravje, Gre za nov pristop k vzpostavitvi zdravstva, ki je orientiran na prebivalce. Za posameznike bodo rezultati predvsem: prilagojene informacije na zdravstvenih portalih, možnost elektronskega naročanja, izmenjava mnenj z zdravstvenimi strokovnjaki preko varne e-pošte, kasneje pa tudi z uporabo metod zdravljenja na daljavo in oskrbe na domu na daljavo. Pacient lahko pričakuje kvalitetnejšo in prijaznejšo zdravstveno obravnavo, ker bo njegov zdravnik poznal vso njegovo zdravstveno dokumentacijo in s tem zdravstveno zgodovino in profil, poleg tega pa bo proces zdravljenja tekel hitreje, brez prekinitev in z manj čakanja med preiskavami in posegi. Prvi rezultati projekta ezdravje, ki se nanašajo na ureditev nacionalnih čakalnih seznamov, elektronsko naročanje in teleradiologijo, so že oziroma bodo vidni v kratkem. 30

35 4 SISTEM ZA PODPORO ODLOČANJA NA PRIMERU MINISTRSTVA ZA ZDRAVJE 4.1 Obstoječ sistem za podporo odločanju na Ministrstvu za zdravje Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju MZ) pridobiva podatke o delovanju nekaterih javnih zdravstvenih zavodov. V nadaljevanju sledi podrobnejši pregled teh podatkov in orodij, s katerimi jih MZ analizira Obstoječa programska oprema V letu 2009 se je ministrstvo odločilo za nakup programske opreme za podporo odločanju OLAP kocke, s katero so procesirali pridobljene podatke za leto 2008, oziroma plane za leto Kot najugodnejši ponudnik je bilo izbrano podjetje SRC Infonet s programom K21 analize. To orodje je bilo razvito glede na zahteve javnih zdravstvenih zavodov in omogoča analizo podatkov, zbranih v informacijskem sistemu izvajalca zdravstvene dejavnosti. K21 je orodje za analitičen pogled v podatke. Podatki so pripravljeni v posebni večdimenzionalni obliki oziroma kocki, kar omogoča hiter in prilagodljiv način analize posameznih podatkov. Slika 15: K21 OLAP kocka na primeru javnega zdravstvenega zavoda Vir: Infonet d.o.o., Navodila za uporabo K21; navodila za uporabnike, Delo s programom je podobo delu v preglednicah, uporabniški vmesnik je enostaven, pregleden in omogoča delo tudi z večjo količino podatkov. Dimenzije so kriteriji, ki določajo izbor podatkov v tabeli, nahajajo pa se na horizontalni ali vertikalni osi. Sestavljamo jih lahko poljubno in na njih določamo kriterije. Meritve oziroma mere pa so numerični podatki, ki dejansko nastopajo v tabeli. 31

36 Slika 16: Program K21 Vir: Infonet d.o.o., Navodila za uporabo K21; navodila za uporabnike, Omogočena je tudi grafična predstavitev podatkov v K21 tabeli in izvoz v Excel, Word ali HTML format, kar omogoča uporabo teh podatkov v poljubnih dokumentih. Pri uporabi kock za analizo podatkov je potrebno upoštevati Zakon o varstvu osebnih podatkov, kar pomeni, da je potrebna sledljivost pri dostopu in uporabi podatkov. K21 za vir podatkov uporablja analitično kocko, ki je v obliki datoteke, zato je potrebno zagotoviti sledljivost uporabe teh datotek. Zaščita datotek je urejena na nivoju administracije dostopa do posameznih datotek v zdravstveni organizaciji. Ker je program K21 nameščen lokalno je potrebno na vsaki postaji definirati uporabnika, ki bo program uporabljal in njegovo geslo, s čimer pa se lahko zagotovi vpogled v uporabnikove aktivnosti. V fazi generiranja kocke lahko sami definiramo ali gredo v kocko tudi osebni podatki. Matični indeks pacienta, ki je v kocki potreben zaradi štetja pacientov je interna številka X21 sistema in kot taka sama ne predstavlja osebnega podatka. Povezava te številke z osebo je možna samo v X21 sistemu, kjer sistem za varstvo osebnih podatkov skrbi za sledenje pri povezovanju številke X21 do osebnih podatkov pacienta (Infonet d.o.o., 2008) Viri črpanja podatkov Javni zdravstveni zavodi, ki so ustanovljeni za izvajanje javne zdravstvene službe, se delijo na pet večjih skupin in sicer na 26 bolnišnic, 9 zavodov za zdravstveno varstvo (v nadaljevanju ZZV), Inštitut za varovanje zdravja (v nadaljevanju IVZ) ter ostale (Zavod RS za transfuzijsko medicino (v nadaljevanju ZTM), Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke (v 32

37 nadaljevanju JAZMP), Slovenija-Transplant in zdravstveni dom za študente univerze v Ljubljani), 24 lekarn in 57 zdravstvenih domov. Slika 17: Objekti poročanja Vir: Ministrstvo za zdravje RS, Osnove pravne ureditve s področja zdravstvene dejavnosti ter zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, V nadaljevanju se bom pri analiziranju obstoječega stanja osredotočil le na prve tri skupine javnih zdravstvenih zavodov, kjer je ustanoviteljica država, ki mora zagotavljati sredstva za investicije ter druge obveznosti, določene z zakonom in z aktom o ustanovitvi. Od lekarn in zdravstvenih domov MZ pridobiva le bilančne podatke, posredovane s strani Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) in ne analizira podatkov, za to so pristojne občine Lastnosti zbranih podatkov Od javnih zdravstvenih zavodov MZ zahteva letno poročilo ter obrazce, ki so predpisani s strani ministrstva in so prilagojeni za vsako skupino posebej (Kotnik, 2010). Skupni vsem trem predhodno naštetim skupinam so štirje obrazci. Spremljanje kadrov je obrazec pri katerem se spremlja tako struktura zaposlenih, kot tudi število zaposlenih glede na delovni čas, ter posebej glede na povprečno število opravljenih ur. Drugi obrazec, ki je skupen vsem trem skupinam, je Poročilo o investicijskih vlaganjih. V to poročilo se vpisuje realizirano stanje za predhodno leto, načrtovano in realizirano pa za obravnavano obdobje, oziroma tekoče leto. Obrazec se deli na tri sklope, v prvega je potrebno vpisati vrste investicij oziroma višino sredstev namenjene nakupom medicinske in informacijske 33